Pismenost je zmoţnost posameznikov, da uporabljajo druţbeno dogovorjene sisteme simbolov za sprejemanje, tvorjenje, razumevanje in uporabo besedil za ţivljenje v druţini, šoli, druţbi in na delovnem mestu. Pridobljena znanja, spretnosti in razvite sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter odgovorno delovanje v druţbenem in poklicnem ţivljenju. Branje, pisanje in računanje – te sposobnosti veljajo za temeljne zmoţnosti pismenosti, vendar se danes poudarja tudi pomen drugih zmoţnosti in novih pismenosti, ki so pomembne za uspešno delovanje v druţbi (Nacionalna komisija za razvoj pismenosti, 2006). Vse pismenosti pa omogočajo iskanje, izbiro in rabo informacij, potrebnih za vloge, ki jih posameznik opravlja v druţini, na delovnem mestu in v druţbi. Zelo pogosto se kot nadrejeni pojem, ki se nanaša na razširjeno pojmovanje pismenosti, uporablja izraz temeljne spretnosti (Knaflič, Mirčeva in Moţina, 2001). V vsaki druţbi naj bi bila pismenost pravica in odgovornost vsakega posameznika, da jo razvija v skladu s svojimi zmoţnostmi (Novljan, 2006). Za doseganje čim višje ravni pismenosti na vseh področjih zasebnega in druţbenega ţivljenja je potrebno spodbujati druţbeno prizadevanje za ozaveščanje o pomenu pismenosti ter izboljšanje ravni vseh vrst pismenosti pri vseh posameznikih v različnih ţivljenjskih obdobjih, ki opravljajo različne vloge in imajo različne potrebe in zahteve, ter tako omogočiti stalen razvoj druţbe in gospodarstva. Poudariti je potrebno pomen pismenosti za doseganje večje socialne vključenosti posameznikov in obvladovanje minimalnih standardov vseh vrst pismenosti za uspešno vključevanje v druţbo (Nacionalna komisija za razvoj pismenosti, 2006).
Pismenost je ţe od nekdaj cilj izobraţevanja, vendar jo v vsakdanjem jeziku razumemo kot seznanjenost z literaturo, izobraţenost, naučenost (Benn, 2014). M. Štraus, K. Šterman Ivančič in S. Štigl (2013) v programu mednarodne primerjave doseţkov učencev PISA (Programme for International Student Assessment) navajajo, da je pismenost učenca sposobnost uporabe znanja v vsakdanjem ţivljenju, ki ga je pridobil v šoli in drugod, ter zmoţnost analiziranja, presojanja in posredovanja informacij.
2.1.1 Prehranska pismenost
Prehranska pismenost je izraz, ki se vedno bolj uporablja v političnem okolju, raziskavah, praksi in v javnosti, čeprav ni enotne definicije njegovega pomena. Izraz se uporablja ţe od leta 1990, vendar so bili začetki njegove uporabe vključeni predvsem v kontekst zdravja, kmetijstva in izobraţevanja. Pred letom 2010 obstaja le sedem člankov, ki opredeljujejo pojem prehranska pismenost, brez empirične obravnave. V Avstraliji se je izraz prehranska pismenost prvič pojavil v vladnih zdravstvenih dokumentacijah. Tako so od leta 2010 zdravstvene sluţbe v zahodni in juţni Avstraliji ter v Queenslandu zahtevale obravnavo prehranske pismenosti. Najpogosteje se je izraz prehranska pismenost uporabljal v avstralskem nacionalnem prehranskem načrtu in v prehranskih smernicah. Definicije prehranske pismenosti v povezavi z zdravjem vključujejo:
- sposobnost posameznika, da pridobi, interpretira in razume osnovne prehranske informacije in storitve za krepitev zdravja,
- sposobnosti organiziranja vsakodnevne prehrane, ki je načrtovana in prilagojena vsakemu posamezniku na odgovoren in prijeten način,
- poznavanje izvora hrane, kaj se z njo dogaja in kako jo pripravimo,
- znanje in ozaveščenost o prehranskih smernicah za zdrav način ţivljenja, spretnosti za načrtovanje, racionalizacijo, branje deklaracij, izbiro hrane in nakupovanje, shranjevanje hrane, pripravo hrane in kuhanje, zagotavljanje varnosti hrane in določitev ustreznih porcij.
Navedene definicije se med seboj razlikujejo, vse pa vključujejo prehranska znanja in spretnosti, ki so del prehranske pismenosti posameznika (Vidgen, 2014).
H. A. Vidgen in D. Gallegos (2014) sta izvedli raziskavo, katere glavni namen je bil razviti definicijo prehranske pismenosti. V raziskavi sta na osnovi metode delphi primerjali pridobljene podatke znotraj in med študijami ter tako več komponent, ki bi lahko bile del prehranske pismenosti, zdruţili v štiri osnovne komponente. Prehransko pismenost sta tako definirali kot povezanost znanj, spretnosti in vedenj, ki so potrebna za načrtovanje, zagotavljanje, izbiro, pripravo in uţivanje hrane za zadovoljitev prehranskih potreb ter določitev vnosa hrane. Definirali sta štiri osnovne komponente prehranske pismenosti:
1. načrtovanje prehrane, 2. izbor ţivil,
3. priprava hrane,
4. prehranjevanje (uţivanje hrane).
2.1.1.1 Načrtovanje prehrane
Prva komponenta prehranske pismenosti zajema čas in denar, ki ju ima posameznik na voljo za prehrano. Posameznik naj bi bil sposoben načrtovanja, uţivanja hrane in izvedljivih prehranskih odločitev za uravnoteţenost prehranskih potreb glede na trenutne razpoloţljive vire, ki jih ima na voljo.
2.1.1.2 Izbor ţivil
Druga komponenta prehranske pismenosti vključuje zavedanje prednosti in slabosti dostopnosti hrane iz različnih virov. Prehransko pismen posameznik je sposoben ugotoviti, kaj neko ţivilo vsebuje, njegov izvor oziroma poreklo, kako se ţivilo pravilno shranjuje in uporabi, zato je razumevanje deklaracij na ţivilu v tem delu bistvenega pomena. Pomembno je tudi, da je posameznik zmoţen kritično ovrednotiti kvaliteto hrane.
2.1.1.3 Priprava hrane
Tretja komponenta prehranske pismenosti vključuje veščine, ki so potrebne za pripravo hrane.
Posameznik naj bi bil sposoben branja, razumevanja in prilagajanja različnih receptov ter hkrati priprave okusnega obroka iz sestavin, ki jih ima na voljo. Pri tem je zmoţen eksperimentirati s sestavinami in biti kreativen. Prehransko pismen posameznik je vešč uporabe kuhinjskih pripomočkov in se zaveda pomena higienskih standardov ter varne hrane.
2.1.1.4 Prehranjevanje (uţivanje hrane)
Četrta, zadnja komponenta prehranske pismenosti vključuje predvsem zavedanje vpliva uţivanja hrane na posameznikovo zdravje. To zajema upoštevanje prehranskih priporočil, saj naj bi posameznik ločil med hrano, ki ugodno vpliva na zdravje, in hrano, ki neugodno vpliva na zdravje. Pomembna je tudi pogostost uţivanja hrane in velikost posameznih obrokov, pri
čemer je pomembno upoštevati posameznikove dnevne energijske in hranilne potrebe. Vse pogosteje se hrano opredeljuje tudi kot socialni dejavnik, saj naj bi prehranjevanje potekalo v dobri druţbi, kjer krepimo medsebojne odnose (Vidgen in Gallegos, 2014).
Home Economics Victoria (2013) navaja, da prehranska pismenost obsega znanje, spretnosti in sposobnosti za pripravo, kuhanje in delitev hrane za spodbujanje zdravega ter uravnoteţenega načina ţivljenja. Prehranska pismenost naj bi vključevala tudi razumevanje vloge, ki jo ima hrana v različnih skupnostih in kulturah.
2.2 Znanje, veščine in vedênje