Vedênje otrok in mladostnikov v zvezi s prehranjevanjem je pomembno, saj zdravi vzorci prehranjevanja v otroštvu in mladostništvu omogočajo optimalno zdravje, rast in intelektualni razvoj. Način hranjenja otrok in mladostnikov nima le takojšnjih učinkov na zdravje, temveč ima tudi dolgoročne pozitivne ali negativne vplive na zdravstveno stanje v odraslem obdobju (Stergar, Scagnetti in Pucelj, 2006). Prehranske navade, pridobljene v mladosti, izrazito zaznamujejo prehranske vzorce in zdravstvene posledice v kasnejših letih, saj prispevajo k razvoju nezdravih načinov kontrole telesne mase, motenj hranjenja, debelosti in številnih civilizacijskih bolezni (Gregorič, 2015). Raziskave v Sloveniji kaţejo, da se otroci in mladostniki nezdravo prehranjujejo, saj raje izbirajo preteţno nezdrava ţivila, uţivajo premalo rib in zelenjave, predvsem pa prepogosto posegajo po energijsko gostih in hranilno revnih ţivilih (Gabrijelčič Blenkuš, 2013). Le petina mladostnikov vsak dan uţiva zelenjavo in zgolj nekaj več kot tretjina jih vsak dan uţiva sadje, pogosteje dekleta. Uţivanje sadja in zelenjave pri mladostnikih s starostjo upada (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2015).
Sladke pijače in sladkarije uţiva dve tretjini mladostnikov. Uţivanje sladkih pijač in sladkarij se s starostjo povečuje, pri čemer fantje raje posegajo po sladkih pijačah, dekleta pa po sladkarijah. Teţava je tudi v številu zauţitih dnevnih obrokih, saj otroci in mladostniki zauţijejo manjše število dnevnih obrokov od priporočenega ter se obenem prehranjujejo neredno. Zajtrk je še vedno obrok, ki ga najpogosteje opuščajo, čeprav raziskava HBSC (Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju) kaţe, da narašča število mladostnikov, ki redno zajtrkujejo (Gabrijelčič Blenkuš, 2013). Med šolskimi dnevi naj bi redno zajtrkovalo 45,1 % mladostnikov, kar je več, kot so ugotovili v letu 2002 (39,4 %) (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2015). Redno uţivanje zajtrka posledično zviša vnos prehranskih vlaknin in zmanjša uţivanje sladkorja, izboljša pa se tudi preskrbljenost z nekaterimi vitamini in minerali. Opuščanje zajtrka prispeva k slabši učinkovitosti v šoli (Gabrijelčič Blenkuš, Gregorič, Fajdiga Turk, 2007). Ne glede na podatke o prehrani slovenskih otrok in mladostnikov, ima večina učencev pozitiven odnos do zdravega načina prehranjevanja, saj se dobro zavedajo, da njihova prehrana vpliva na njihovo zdravje (Koch in Kavčič, 2010).
Debelost pri otrocih predstavlja enega izmed najbolj perečih zdravstvenih izzivov 21. stoletja (Pendergast, Garvis in Kanasa, 2011). Po podatkih World Health Organization (2015) je na svetu 42 milijonov otrok mlajših od pet let s čezmerno telesno maso ali označenih kot debelih.
Danes to ni več teţava le bogatih drţav, temveč tudi revnih.
Podatki za evropske otroke so skrb vzbujajoči, saj ima več kot četrtina otrok prekomerno telesno maso, 5 % izmed le-teh je debelih (Cevc idr., 2013).
Debeli otroci imajo v odrasli dobi več moţnosti za razvoj številnih zdravstvenih teţav (WHO, 2015). Zaradi zaskrbljenosti za javno zdravje so v ZDA sproţili pregled vloge formalnega prehranskega izobraţevanja, saj njihovo druţbo debelost stane skoraj 150 bilijonov letno za povečane izdatke zdravstvene nege. Predpostavljajo, da promocija zdravja predstavlja rešitev za doseganje zastavljenih zdravstvenih ciljev (Pendergast, Garvis in Kanasa, 2011).
V Sloveniji smo tri desetletja beleţili resno javnozdravstveno teţavo naraščajočega deleţa čezmerno hranjenih in debelih otrok ter mladostnikov. Zadnji podatki vlivajo nekoliko več optimizma, saj se je deleţ čezmerno hranjenih in debelih mladostnikov zmanjšal (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2015).
Pomembna sta torej zgodnja preventiva in ozaveščanje, ki bosta ljudi od otroštva dalje vodila k razvijanju vedenjskih vzorcev za oblikovanje zdravega ţivljenjskega sloga (Cevc idr., 2013).
2.3.1 Oblikovanje prehranjevalnih navad
Prehranjevalne navade posameznika niso odvisne le od fizioloških procesov hranjenja, ki so značilni za posameznika, temveč na izbor hrane pomembno vpliva interakcija med posameznikom ter naravnim in socialnim okoljem, v katerem se prehranjuje. Naravno okolje je neposredno povezano z razpoloţljivostjo hrane in vpliva na to, katero vrsto hrane ima posameznik moţnost uţivati. Socialno okolje pa ne vpliva zgolj na razpoloţljivost hrane, ampak tudi na to, katero razpoloţljivo hrano bo posameznik izbral za uţivanje. Otroci so v prvih petih letih ţivljenja izpostavljeni številnim oblikam formalnega in neformalnega prehranskega izobraţevanja. Starši so otrokom pomemben vir informacij o hrani in hranjenju.
Te informacije vključujejo podatke o izvoru ţivila, o posledicah uţivanja ţivila na organizem in o označevanju oziroma delitvi ţivil na dobre in slabe. Starši otroku predstavijo tudi sprejemljive in nesprejemljive postopke priprave hrane ter kombinacije posameznih ţivil, ki sestavljajo posamezni obrok (Kostanjevec, 2013).
Po podatkih kanadske pilotske študije je 74 % udeleţencev, ki imajo otroke ali vnuke, poročalo, da zaupajo v lastne sposobnosti prenašanja kuharskega znanja na mlajše generacije (Vrhovnik, 2012).
Ameriški raziskovalci so izvedli študijo, s pomočjo katere so ţeleli preučiti povezavo med prehrano staršev in otrok. Ugotovili so, da tisti otroci, katerih starši redno uţivajo sadje in zelenjavo, bolj zadovoljujejo dnevna priporočila po sadju in zelenjavi, kot tisti otroci, katerih starši ne uţivajo sadja in zelenjave. Starše je zato treba spodbujati, da postanejo dobri vzorniki svojim otrokom pri uţivanju zdrave in raznolike prehrane, saj se otroci dobro zavedajo prehranjevalnega vedenja svojih staršev in jih pri tem tudi posnemajo (Draxten, Fulkerson, Friend, Flattum in Schow, 2014).
Otroci in mladostniki veliko svojega prostega časa preţivijo tudi s svojimi vrstniki. Prehrana predstavlja del druţenja, zato preko izbire ter sprejemljivosti določene hrane, ki jo uţivajo člani skupine, vpliva tudi na proces socializacije. Pri otrocih, ki pri hranjenju opazujejo svoje vrstnike, se poveča verjetnost, da bodo hrano, ki jo uţivajo vrstniki, uţivali tudi sami (Kostanjevec, 2013).
Tudi vpliv izobraţevanja o zdravem načinu ţivljenja in zdravi prehrani ima pomembno vlogo pri oblikovanju ţivljenjskega stila posameznika. Zgodnje vključevanje vsebin o zdravi prehrani v formalno in neformalno izobraţevanje naj bi prispevalo k izboljšanju prehranskega znanja in vedenja (Koch in Kavčič, 2010). Programi, s katerimi so ţeleli zniţati čezmerno telesno maso otrok in v katerih so bile dejavnosti osredotočene na prehrano ter telesno dejavnost otrok, so bili uspešnejši, če so vključevali mlajše otroke. Pozitivne in dolgoročne učinke je namreč teţje doseči pri mladostnikih (Kostanjevec, 2013).
2.3.2 Vpliv izobraţevanja na prehrano otrok in mladostnikov
Povezava med debelostjo, izbiro ţivil, prehranskim znanjem in spretnostmi priprave hrane je dobro uveljavljena. Razprava o vlogi šole in o učnih načrtih pri razvijanju prehranske pismenosti mladih je na začetku prejela relativno malo pozornosti. Kasneje, ko so zdravstveni strokovnjaki podali razloge epidemije debelosti, so opozorili tudi na pomen prehranskega izobraţevanja v šolah. To naj bi bila po njihovem mnenju najboljša naloţba, ki jo lahko ponudi predmet Gospodinjstvo v šoli (Pendergast in Dewhurst, 2012). Spretnosti za pripravo hrane med mladimi so povezane z zdravo izbiro hrane in boljšim prehranjevanjem ter omogočajo posameznikovo neodvisnost in bolj zdravo ţivljenje. Razvijanje kuharskih sposobnosti pri posameznikih utira pot k dolgotrajnemu zdravju lokalnega prebivalstva (Lai Yeung, 2015).
Vključevanje prehranskih vsebin v osnovnošolsko izobraţevanje omogoča pridobivanje prehranskega znanja na različne načine in posredno vpliva na razvoj zdravih prehranjevalnih navad pri otrocih in mladostnikih. V Sloveniji je prehransko izobraţevanje del osnovnošolskega izobraţevanja in se pojavlja v sklopu obveznih in izbirnih predmetov (Kostanjevec, Jerman in Koch, 2011). Prehransko znanje samo po sebi ne vpliva na posameznikovo vedenje, vendar zagotavlja posameznikovo sposobnost izbire zdrave hrane.
Znanje in spretnosti s področja prehrane je treba posredovati otrokom ţe v njihovem zgodnjem otroštvu, pri čemer ima šola ključno vlogo (Koch in Kavčič, 2010).
Opravljena je bila raziskava, pri kateri so testirali prehransko znanje slovenskih osnovnošolcev na začetku in na koncu šolskega leta. S pomočjo vprašalnika so raziskovalci ugotavljali odnos učencev do zdravega načina prehranjevanja in njihove prehranske navade.
Takoj po zaključku prehranskega izobraţevanja vedenje učencev ne kaţe statistično pomembnih sprememb. Tudi povezava med novo pridobljenim prehranskim znanjem in uţivanjem ţivil je bila zanemarljiva. Po mnenju raziskovalcev je formalno izobraţevanje izboljšalo prehransko znanje otrok, vendar ni imelo pomembnega vpliva na njihov odnos do zdravih prehranjevalnih navad takoj po izobraţevanju. Kljub temu so ugotovili, da so otroci oblikovali pozitiven odnos do zdravih prehranjevalnih navad, zato so predlagali večje število prehranskih ur v sklopu obveznega izobraţevanja (Kostanjevec, Jerman in Koch, 2012).
Vsekakor povezava med boljšim prehranskim znanjem in posledično pozitivnim vplivom na zdravo izbiro ţivil ne sme biti podcenjena (Oldewage Theron in Egal, 2010).
V kanadski raziskavi, v kateri so ugotavljali odnos študentov do prehranskega izobraţevanja pri predmetu Gospodinjstvo, se je 95 % vprašanih strinjalo, da tovrstne vsebine sodijo v šolski učni načrt. Po njihovem mnenju prehransko izobraţevanje pri gospodinjstvu prenaša temeljno ţivljenjsko znanje o hrani, pripravi hrane, zdravem prehranjevanju, samozadostnosti in neodvisnosti. Mnogi nimajo moţnosti pridobiti prehranskih veščin v svojem domačem okolju, zato mora biti po njihovem mnenju to omogočeno v šolskem okolju (Slater in Hinds, 2014).
W. H. Oldewage Theron in Egal (2012) navajata, da je lahko vprašljivo, ali so učitelji primerno usposobljeni za zagotavljanje ustreznega prehranskega znanja. Študije so namreč pokazale, da obstajajo številne vrzeli v njihovem z zdravjem in prehrano povezanim znanjem ter vedenjem.
Slovenski osnovnošolci se v času obveznega izobraţevanja seznanijo s temeljnimi znanji o prehrani in zdravem načinu prehranjevanja, saj so prehranske vsebine vključene v predmetnik obveznih in izbirnih predmetov. Največje število ur prehranskega izobraţevanja je vključenih v obvezni predmet Gospodinjstvo v 6. razredu devetletne osnovne šole. Številne učne cilje in standarde znanja, ki so povezani s pridobivanjem veščin in usvajanjem novega prehranskega znanja, vključujeta tudi izbirna predmeta Sodobna priprava hrane in Načini prehranjevanja.
Učenci devetletne osnovne šole se s splošnimi prehranskimi vsebinami srečajo ţe v prvem triletju pri predmetu Spoznavanje okolja, nekoliko bolj podrobno pa v drugem triletju pri predmetih Naravoslovje in tehnika, Naravoslovje in Gospodinjstvo. V zadnjem triletju pa osnovnošolci pridobivajo prehransko znanje pri predmetu Biologija in Kemija ter pri izbirnih predmetih Sodobna priprava hrane in Načini prehranjevanja (Kostanjevec, 2009).
2.4 Prehranske vsebine v predmetniku osnovne šole glede na štiri komponente