Znanje je celota naučenih človekovih zmoţnosti, ki jih posameznik pridobi v procesu učenja in ki mu omogoča razumevanje za reševanje znanih in neznanih problemov. Znanje predstavlja posledico učenja in omogoča razumevanje resničnosti ter smotrno dejavnost.
Informacije še niso znanje, temveč njegovi gradnik, znanje postanejo šele, ko so relacijsko povezane v strukture. S preizkušanjem znanja oziroma eksperimenti pridemo do izkušenj in spretnosti, ki naredijo znanje uporabno (Luţar, 2008).
Izraz znanje je v Slovarju slovenskega knjiţnega jezika predstavljen kot celota podatkov, ki si jih posameznik vtisne v zavest z učenjem, študijem (Znanje, b. d.).
H. A. Vidgen (2014) razdeli izraz znanje na deklarativno in proceduralno. Pri deklarativnem znanju se sprašujemo ˝kaj je˝, pri proceduralnem pa ˝kako˝. Ugotovljeno je bilo, da na znanje vplivajo številni dejavniki, vključno s posameznikovimi prepričanji, interesi in ţivljenjskimi izkušnjami. Znanje lahko obstaja le v okvirih posameznikovega prepričanja, saj posameznik lahko določeno znanje sprejme le, če verjame v njegovo resničnost. Kaj se šteje za resnično, je običajno opredeljeno s strani strokovnjakov. To se odraţa tudi v metodah, ki se uporabljajo za razvoj prehranskega znanja. Ljudje razvijajo svoja znanja na področjih, ki jih zanimajo, informacije pa obravnavajo skladno s svojimi ţivljenjskimi izkušnjami. Povezava med prehranskim znanjem in ţivljenjskimi izkušnjami ljudi je pomembna pri oblikovanju posameznikovega mnenja, kaj je resnično, in njegovega odnosa do vedenja.
A. Barle in J. Bezenšek (2006) navajata, da znanje, ki ga prenaša šola, ne more biti vezano na posameznika, temveč postaja vse bolj splošno in mora ustrezati znanstvenemu načinu spoznavanja, za katerega je značilno, da je objektiven, preverljiv in zanesljiv.
B. Marentič Poţarnik (2011) razdeli znanje na vsebinsko ali deklarativno, proceduralno, kondicionalno in metakognitivno znanje. Za vsebinsko ali deklarativno znanje je značilno, da posameznik pozna podatke, pojme, dejstva in teorije. Na nivoju proceduralnega znanja posameznik obvladuje postopke in metode. To pomeni, da posameznik ve, kako ravnamo z jezikom, informacijami, kako se učimo in kako proučujemo pojave. Redkeje omenjamo kondicionalno znanje, za katerega je značilno vedenje, kdaj določeno znanje, postopke uporabimo. V zadnjem času je vse bolj aktualno tudi metakognitivno znanje, ki pomeni zavedanje svojega znanja, procesa lastnega spoznavanja, njegovih posebnosti, omejitev.
Prehransko znanje je sposobnost, ki je povezana s prehransko spretnostjo. To znanje vključuje razumevanje deklaracij, varno hrano, sestavine in nadomestitev sestavin s primernejšimi.
Prehransko znanje pomeni razumevanje pomena vitaminov in drugih hranilnih snovi, ki so potrebne za ohranjanje zdravega načina ţivljenja (Vrhovnik, 2012).
Povezava med prehranskim znanjem in zdravim načinom prehranjevanja je bila predmet številnih raziskav. Teorije med konceptualizacijo znanja in njegov odnos do vedenja se močno razlikujejo (Vidgen, 2014).
2.2.2 Veščine
Pri pregledu literature smo ugotovili, da je definicij veščin malo, saj se večinoma govori o spretnostih, kompetencah in sposobnostih.
Angleškemu terminu ˝skills˝ najpogosteje ustrezata dva slovenska termina, in sicer spretnosti in kompetence, občasno pa tudi veščine. Spretnosti (ang. skills) so sestavljene psihomotorične navade, ki omogočajo izvajanje nalog na visoki stopnji kompetentnosti. Razlikujemo psihomotorične in kognitivne spretnosti, čeprav večina spretnosti vključuje obe vrsti aktivnosti. Spretnosti so pridobljene oziroma naučene, zato jih je mogoče izboljšati na osnovi povratnih informacij, vaj in uporabe različnih učnih strategij (ZRC SAZU, 2016).
Beseda veščina vključuje znanja, kompetence in poznavanje nekega področja. Osrednji element veščin je sposobnost sprejemanja in izvajanja odločitev, ki vodijo k točno
namernim, sistematičnim in stalnim prizadevanjem, da bi lahko čim bolj tekoče in situaciji primerno izvrševal naloge. Vključujejo kognitivne, tehnične in medosebne spretnosti. Obstaja veliko veščin, ki jih posameznik lahko razvije. Katero veščino bo posameznik najbolje razvil, je odvisno od številnih dejavnikov, kot so šola, druţina, hobiji, zaposlitveno področje in podobno. Šola ima v svojem izobraţevalnem procesu vsekakor pomembno vlogo pri razvijanju veščin (Pavlović, 2013). Prehranske veščine vključujejo sposobnosti, ki so potrebne za znanje, načrtovanje, konceptualizacijo, pripravo in percepcijo do hrane (Vrhovnik, 2012).
Izraz prehranske veščine se najpogosteje uporabljajo v izobraţevalnih vsebinah, povezanih z učnimi cilji in kompetencami. Nedavna avstralska študija opredeljuje prehranske veščine kot nakupovanje, pripravo in kuhanje ţivil, pri čemer uporabimo razpoloţljive vire in pripravimo okusen in uravnoteţen obrok, prilagojen posameznikovim energijskim in hranilnim potrebam.
Na podlagi študije, ki je bila namenjena razvoju prehranskih veščin v šolskem okolju in je vključevala 51 prehranskih strokovnjakov, so razvili definicijo prehranskih veščin, ki vključuje:
- Znanje (poznavanje metod in sposobnosti ujemanja sestavin, sposobnost uporabe gospodinjskih aparatov in pripomočkov, poznavanje posameznikovih hranilnih in energijskih potreb, sposobnost branja receptov in razumevanje terminov, ki se pojavljajo v receptih, ter zmoţnost odpravljanja teţav povezanih s pripravo hrane),
- Spretnosti (sposobnost načrtovanja potrošniških odločitev, poznavanje varnosti in higiene, sposobnost upravljanja s časom pri načrtovanju, nakupovanju in pripravi ţivil ter prilagajanje druţinskemu proračunu).
Nekateri avtorji uporabljajo izraz upravljanje s prehranskimi spretnostmi (Food management skills), kar vključuje znanje in sposobnost zniţevanja stroškov, povezanih z nakupovanjem ţivil in pripravo obrokov. Gre za kombinacijo socialnih in tehničnih spretnosti, ki posameznikom omogočajo izpolnjevati cilje in se prilagajati spreminjajočim se razmeram v druţbi.
Izraz prehranske veščine je najbolje v celoti zaobjet z opisom, da je to znanje in spretnosti, ki so potrebni za zadovoljitev prehranskih potreb (Vidgen, 2014).
2.2.3 Vedênje
Vedênje je celota dejanj, ki izraţa, kaţe razpoloţenje, odnos koga do ljudi, okolja (Vedênje, b. d.). Na to, kateri dejavniki so najpomembnejši za razumevanje in napovedovanje vedênja, enoznačnega in univerzalnega odgovora ni. Vzroke vedênja je vedno potrebno iskati v interakciji med posameznikovimi psihičnimi značilnostmi in značilnostmi okolja oziroma situacije. Številne raziskave kaţejo, da so dejavniki, ki vplivajo na vedênje, med seboj povezani. Kateri bo imel večji vpliv na vedênje posameznika, pa je odvisno od situacije, v kateri se nahaja. Torej ne obstajajo absolutna pravila in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se bo posameznik vedno vedêl konsistentno z njimi. Vloga posameznega dejavnika in njegova pomembnost je spremenljiva glede na specifično situacijo, specifičnega posameznika in specifično interakcijo med njima. Pomembno vlogo imajo trije dejavniki: stališča, norme in samoučinkovitost. Stališča imajo najpomembnejšo vlogo pri vedênju, ki je relativno enostavno, pomembno vlogo pa ima posameznikova ocena privlačnosti cilja. Subjektivna norma je najpomembnejša takrat, kadar je vedênje pod velikim vplivom referenčnih skupin.
Samoučinkovitost pa je pomembna pri vedênju, ki od posameznika zahteva določene spretnosti, da bi zastavljeni cilj dosegel (Radovan, 2001).
Prehranjevalno vedênje je produkt izkustvenega treninga z zelo visoko frekvenco ponavljanja.
Na to, kako se pri hranjenju obnašamo, vpliva trening učenja kulturnega prehranjevanja, predvsem s strani staršev. Posledica tega je navada ali habituacija. Vedênja, ki preide v navado, se je teţko odvaditi, zato se moramo zavedati, kako zelo je pomembno učenje pravilnega prehranjevanja ţe od začetka. Posameznikovo prehranjevalno vedênje usmerjajo številni drugotni motivi in ne zgolj prirojeni primarni motiv po preprečevanju lakote in doţivetju okusa. Motivacija za prehranjevalno vedênje je povezana z motivom pripadnosti, druţenja, ponosa. Podvrţena je socialnim in ekonomskim pogojem ter tako preko razpoloţljivosti in preferiranja določenih ţivil odraţa strukturo druţbe (Kobal Grum in Seničar, 2012).