Rastline imajo velik pomen za človeka in živali. Če se najprej osredotočimo na človeka, ugotovimo, da vsa živa bitja potrebujejo iz okolja določene snovi, da lahko preživijo. Rastlinska prehrana človeku predstavlja glavni vir snovi, ki mu omogočajo zdrav razvoj in potrebno energijo, saj rastline vsebujejo določene vitamine, ki jih najdemo le v njih. Rastline so prav tako pomembne za živali, saj jim krmne rastline, kot so pšenica, koruza, detelja, trave, korenje, predstavljajo pomemben del prehrane (Šorgo idr., 2017).
- 12 -
Ker so otroci željni raziskovanja, odkrivanja in spoznavanja narave, nas o vseh življenjskih procesih živih bitij tudi sprašujejo. Zato jim je potrebno omogočiti različne priložnosti, da spoznavajo in odkrivajo življenjske procese živih bitij. Bolj konkretno naj spoznavajo rastline, živali, pojave, snovi ter predmete okoli sebe (Bahovec in sod., 1999). Žal pa se v praksi pokaže ravno obratno. Mnogi avtorji in raziskovalci izpostavljajo, da otroci slabo poznajo rastline.
Biddulph (1984) navaja, da se ozko razumevanje in nezmožnost razumevanja pomena rastlin pokaže, ko otroci ne znajo poimenovati vrste rastline in uporabijo kar besedo rastlina. Prav to v svoji raziskavi poudarja tudi Tunnicliffe (2001), ki ugotavlja, da imajo otroci usvojene različne pomene izraza rastlina. Običajno ga uporabljajo na štiri načine, in sicer izraz uporabljajo za rastline, ki jih imajo doma, uporabljajo ga samo za cvetoče rastline ali pa ga uporabijo takrat, ko še nimajo dovolj znanja o vrsti rastline in je ne znajo poimenovati. Piaget (1973) je v raziskavi prav tako ugotovil, da ne glede na to, ali so otroci rastline razvrščali med živa bitja, niso poznali pomena le teh za življenje.
Raziskave o pomenu rastlin za predšolske otroke ugotavljajo omejeno razumevanje pojma rastlina (npr. Tunnicliffe, 2001; Gatt in sod., 2007; Krnel, 2001). Gatt idr. (2007) so ugotovili, da otroci zelo pogosto opazijo rastline in o njih govorijo, podajajo različne in predvsem nerazumljive razlage o njih. Rastline raziskujejo predvsem s čutili, tako da jih tipajo, vohajo in opazijo predvsem njihove barve. Tunnicliffe (2001) prav tako navaja, da otroci organizme najprej opazijo preko čutil oziroma vidnih funkcij ob raziskovanju okolice. Tudi Krnel (2001) navaja, da je otrokom narava zanimiva in da želijo vse, kar opazijo, potipati, slišati, okusiti ali povohati. Tudi Petek (2003) ugotavlja, da otrokov prvi stik z naravo poteka preko čutil, s katerimi otrok spoznava ter odkriva rastline, živali, pojave, snovi in predmete okoli sebe.
Kasneje pa otroci spoznajo, razvijejo, razumejo naravoslovne pojme in procese v naravi ter si oblikujejo svoja stališča. Pomembno je, da to poteka postopoma in skladno z otrokovim razvojem. V nasprotnem primeru si otrok zaradi prezahtevnosti vsebine lahko ustvari napačne predstave, ki pa posledično lahko vodijo v odklanjanje naravoslovnih vsebin.
Gatt idr. (2007) potrjujejo, da je poudarek na rastlinah v predšolskem obdobju zaželjen, saj je pomembno, da se gradi znanje o rastlinah že v zgodnjem otroštvu.
Otroci morajo pridobiti več izkušenj z rastlinami, saj je učenje o rastlinah v predšolskem obdobju pomembno za nadaljnje izobraževanje. V omenjenih raziskavah opazimo, da se otroci zanimajo za svet okoli sebe. Vseeno pa pokažejo manj zanimanja za rastline kot za živali. Tunnicliffe (2001) meni, da je težava v gibanju, saj se živali premikajo in tako vzpodbudijo več pozornosti
- 13 -
kot rastline. Tako Tunnicliffe (2001) kot tudi drugi avtorji izpostavljajo termin rastlinske slepote, s katerim opisujejo, da rastlin danes sploh ne opazimo več, saj našo pozornost v večji meri prevzemajo živali. Za rastline ne pokažemo zanimanja, jih ne spoznavamo, se o njih ne učimo ter jim ne pripisujemo pomembnosti. S tem odnosom in zgledom pa vplivamo tudi na druge okoli nas.
2.3.1 Rastlinska slepota
Wandersee in Schussler (2001) sta kot prva opredelila in vpeljala izraz rastlinska slepota.
Rastlinsko slepoto opisujeta kot nezmožnost zaznavanja, razumevanja ter dojemanja rastlin v nekem okolju.
Navajata tri glavne razloge, ki povzročajo rastlinsko slepoto:
● ljudje niso sposobni prepoznati rastlin v biološki sferi,
● niso zmožni ceniti estetsko in edinstveno kraljestvo rastlin,
● rastline dojemajo kot nekaj manjvrednega oziroma menijo, da rastline niso vredne obravnave.
Na podlagi zgoraj navedenih razlogov ljudje kažejo različne znake ter prepričanja o rastlinah, ki se pojavljajo že v predšolskem obdobju. Avtorja (prav tam) ugotavljata, da rastlinska slepota vpliva na ljudi v tolikšni meri, da rastlin v vsakdanjem življenju sploh ne zaznavajo.
Poleg tega so prepričani, da so rastline le neko ozadje v življenju živali, zato jim ni potrebno namenjati posebne pozornosti. Primanjkuje jim tudi izkušenj opazovanja, spoznavanja ter identificiranja rastlin. Na podlagi tega izkazujejo svoje neznanje o procesih pri rastlinah, kot so na primer rast, razmnoževanje in prehranjevanje. Menijo, da rastline niso pomembno kraljestvo živih bitij. Prezirajo pomembnost rastlin v vsakodnevni rutini človeka. Primanjkuje jim občutka do rastlin, ne opazijo njihovih barv ter vonja, saj jim te stvari niso pomembne.
Dejstvo je, da ljudje prej prepoznajo tisto, kar jih zanima, kar že poznajo, imajo že neko znanje in izkušnje o tem. Ko nekaj že poznamo, bomo to tudi prej prepoznali in bomo o tem več govorili. Ker pa določeni ljudje preprosto nimajo zanimanja za rastline, jih ne opazijo, ne zaznajo in se o njih ne zanimajo. Prav Wandersee in Schuller (2001) ugotavljata, da se rastlinska slepota ne zmanjšuje, temveč samo še povečuje. V kolikor v določenem okolju opazimo živali, običajno one prevzamejo naš fokus in na rastline ob tem sploh ne pomislimo. Tu izpostavljata prav vizualne izkušnje oziroma navade, ki zmanjšujejo našo pozornost, ki jo namenjamo rastlinam. Avtorja (prav tam) pravita, da imajo pri vizualni izkušnji pomembno vlogo naši
- 14 -
možgani. Oni so tisti, ki zaznajo čas, prostor in barve. Rastline so nepremične in za naše možgane predstavljajo precej manj prostorskih, časovnih in barvnih razponov, zato jim ljudje tudi ne namenjajo pozornosti oziroma jih ne opazijo. Zaskrbljujoče je tudi, da v različni literaturi za ponazoritev in razložitev bioloških konceptov uporabljajo prav živali in ne rastlin. Tako je na primer za razlago razmnoževanja uporabljen primer živali in ne rastline. Posledično ljudje nimajo možnosti za prepoznavanje pomena rastlin (Ergazaki, 2018). Prav to navaja tudi Strgar (2007), ki pravi, da se rastlinska slepota v večji meri danes pojavlja zato, ker na vsakem koraku pred rastlinami prevladujejo živali. Ker pa ljudje prej zaznamo stvari iz okolja, ki izstopajo in se premikajo, je rezultat temu primeren.
Tako je tudi pri otrocih, ki pogosto usvojijo odraslo miselnost, da rastlinstvo ni pomembno in mu posledično tudi oni ne namenjajo posebne pozornosti. Wandersee in Schuller (2001) med drugim tudi ugotavljata, da se ljudje stikom z rastlinami izogibajo, ker rastline ne predstavljajo nekaj ogrožujočega v okolju. Zanimivo je tudi to, da če bomo nekje zasledili napis, da je neka rastlina strupena, se bomo brez dvoma o tem hitro pozanimali.
Wandersee in Schuller (2001) trdita, da bi bila glavna rešitev za zmanjšanje rastlinske slepote na prvem mestu strokovno izobraževanje o rastlinah, ki bo vnaprej dobro pripravljeno in bo vsebovalo tako teoretično kot tudi praktično učenje. Pri otrocih pa mora prevladovati kakovostna in dobro načrtovana igra z rastlinami.
Ebert-May in Holt (2014) menita, da bi bilo za učenje o rastlinah treba poznati tudi kognitivne podkrepitve, s katerimi bi rastline opazili v tolikšni meri kot živali. S temi podkrepitvami bi povečali verjetnost za mišljenje, učenje, zaznavanje ter spoznavanje rastlin.