Dejstvo je, da si različni otroci o določenem pojmu ustvarijo tako pravilne kot napačne predstave. Odrasli oziroma vzgojitelji pa smo tisti, ki bomo ključen dejavnik pri uspešnem in kakovostnemu učenju o rastlinah ter grajenju otrokovih predstav.
Raziskave (npr. Gatt in sod., 2007; Tunnicliffe, 2001; Stavy in Wax, 1987) so pokazale, da otroci predstave o rastlinah oblikujejo predvsem na podlagi logičnega sklepanja, vidnih funkcij, svojih idej in razmišljanj. Ker jim primanjkuje izkušenj o rastlinah, si pogosto ustvarijo napačne predstave o njih in jih v okolju bodisi sploh ne prepoznajo, ali pa jih le redko opazijo. Otroci so namreč izjemno radovedni in to njihovo radovednost je potrebno izkoristiti, na njej graditi in otrokom predstaviti ter jim dati možnosti, da spoznajo veliko novega, da cenijo ter čutijo naravo
- 15 -
okoli sebe. Dolenc-Orbanić (2012) je preučevala napačne predstave otrok pri naravoslovju.
Avtorica meni, da napačne predstave izvirajo po eni strani iz logičnega razmišljanja ter po drugi nastajajo spontano.
Največkrat se napačne predstave pojavijo iz osebnih izkušenj in iz izkušenj drugih (staršev, vrstnikov) ter tudi iz neustrezne uporabe vsakdanjih izrazov.
Čeprav avtorica navaja, da so določene raziskave pokazale, da se napačne predstave težko odpravi, je vseeno mnenja, da otroci zgolj z aktivnim učenjem lahko pridobijo dovolj kakovostno in strokovno znanje, da se njihove predstave izboljšajo in nadgradijo do te stopnje, da otroci začnejo razmišljati ter gledati bolj celostno.
Stavy in Wax (1987) sta raziskovala, kako se s starostjo spreminja razvrščanje rastlin med žive organizme ter katere biološke kriterije otroci pripisujejo rastlinam. Ta raziskava je pomembna predvsem za vzgojitelje in učitelje z namenom izboljšanja učenja naravoslovja, predvsem pa za razvijanje in povečanje raziskovanja pomena in spoznavanja rastlin ter grajenja predstav o rastlinah že v predšolskem obdobju. Gatt idr. (2007) potrjujejo to tezo in poudarjajo pomembnost le tega v smislu, da so rastline velika skupina živih bitij in imajo pomembno vlogo v ekosistemu, zato jih preprosto ne smemo zanemariti.
Stavy in Wax (1987) sta ugotovila, da večini otrok težave povzroča razvrščanje rastlin med žive in nežive organizme, vendar potrjujeta, da se s starostjo to razumevanje izboljša.
Potrjujeta tudi, da se pri nekaterih otrocih pojavi ključna težava, da čeprav rastlino pravilno razvrstijo med žive organizme, jim ne pripišejo lastnosti živega (na primer dihanje, rast, razmnoževanje). V primeru razvrščanja živali med živo naravo otroci nimajo težav s pripisovanjem lastnosti živega.
Marjanovič Umek (2001) izpostavlja, da otrok rastlino k živemu bitju pripiše šele takrat, ko ima dovolj znanja in izkušenj z različnimi rastlinami. Poleg tega takrat opazi tudi povezavo med rastlinami in živalmi. Že v zgodnjem otroštvu morajo otroci spoznati in poznati razlike med živalmi in rastlinami ter živimi in neživimi bitji, saj jim lahko takšna osnova in podlaga v prehodu v osnovno šolo dviguje njihovo samozavest in predvsem izboljša njihovo razvrščanje rastlin med živa bitja.
Torkar (2016) je zapisal, da se otrokovo razumevanje rastlin kot živih bitij sicer do vstopa v šolo izboljša, vendar ne do te mere, da bi lahko rekli, da se približa razumevanju živali kot živih bitij.
- 16 -
Krnel (2001) je ugotovil, da je spoznavanje, seznanjanje in odkrivanje rastlin dolgotrajen proces, skozi katerega otroci razvijajo mišljenje in hkrati oblikujejo znanje ter nove pojme. Gatt idr.
(2007) navajajo, da večina otrok verjame, da rastline niso živa bitja. V raziskavi, ki so jo izvedli, so preverjali znanje otrok o poimenovanju vrst rastlin. Ugotovili so, da več kot tri četrtine otrok ne pozna nobenega imena rastline. Večinoma uporabljajo vsakodnevne izraze, ki jih otroci poznajo (drevo, roža). Ugotovili so tudi, da otroci največkrat omenjajo imena dreves, ki jih najbolje poznajo. Med drugim so izpostavili, da imajo dekleta načeloma več znanja o rastlinah kot fantje, saj so njihove predstave bolj jasne, natančne in že vsebujejo več primerov ter razlag.
Že na podlagi te raziskave lahko ugotovimo, da otroci prepoznajo določene rastline, ne poznajo pa njihovih imen, kar nam da jasno vedeti, da otroci v večji meri le na podlagi svojih idej in sklepanja ter izrazov, ki jih poznajo, povedo, da so na primer opazili rastlino, drevo ali rožo.
Gatt idr. (2007) izpostavljajo, da je učenje otrok v vrtcih preveč usmerjeno na osnovne spretnosti in aktivnosti. Redko pa se pojavijo dejavnosti na temo rastlin. Avtorji so ugotovili, da otroci največ predstav o rastlinah dobijo od svojih staršev, saj so največ časa v stiku z njimi. Starši so tudi tisti, ki so otrokom zgled in jim ponujajo različne možnosti za učenje. Opazili so, da so mame tiste, ki večkrat svojim otrokom ponudijo možnosti za učenje o rastlinah kot očetje. Otroci se vsakodnevno o rastlinah učijo tudi preko lastnih izkušenj, ko rastline v različnih okoljih opazijo, nas o njih sprašujejo, se z njimi soočajo in jih spoznavajo. Zelo pomembna je prva izkušnja otrok z rastlinami, saj le ta vpliva na njihovo nadaljnje zanimanje za rastline.
Otroci rastline opazijo tudi v slikanicah, ki jih pregledujejo, v različnih risankah oziroma TV- oddajah. Pri tem moram izpostaviti, da je mogoče zaznati, da se v risankah v večji meri pojavljajo živalski junaki in v manjši meri rastlinski junaki, kar pomembno vpliva tudi na seznanjanje otrok z rastlinami.
Tunnicliffe (2001) izpostavlja tudi druge odrasle, ki otrokom posredujejo določene predstave o rastlinah, na primer dedki in babice, prijatelji ter ostali sorodniki.
Gatt idr. (2007) pravi, da imajo otroci že oblikovane določene predstave o rastlinah, vendar je njihovo znanje o njih v primerjavi z živalmi precej ožje. Otroci v povezavi z rastlinami omenjajo rože in dele rastlin: korenine, steblo, liste in cvetove. Največkrat prav cvetove, zato pri predstavnikih določenih skupin rastlin nastanejo večji problemi, ker otroci nimajo znanja in ne opazijo cvetov, zato omenjajo, da to ni rastlina. Prav to omenja tudi Rymell nav. v Gatt idr.
(2007), ki je ugotovil, da otroci v večji meri razmišljajo le o nekem kriteriju za določanje rastlin, ki je vezan na obliko, velikost in barvo rastlin. V večini primerov se otroci pri prepoznavanju
- 17 -
rastlin bolj osredotočajo na dele rastlin kot na celoto rastline, kar pomeni, da rastlino opazijo na primer le po barvnem cvetu ali listih ter jim pripisujejo le ta dva dela, ne opisujejo pa jo kot neko celoto, z določeno zgradbo. Otroci si torej rastlino predstavljajo le kot nekaj majhnega, zelenega z listi in cvetovi. Na podlagi teh predstav otroci rastline tudi rišejo. Večinoma narišejo le steblo in cvet ter dodajo kakšen list. Steblo in liste pobarvajo zeleno, cvet pa barvno.
Pojavlja se tudi, da otroci rišejo le en vzorec rastline, saj drugih ne poznajo oziroma se z njimi še niso srečali.
Otroške pomanjkljive in napačne predstave se pokažejo tudi pri imenovanju predstavnikov določenih skupin rastlin. Otroci namreč sadja in dreves ne obravnavajo kot rastline. Gatt idr.
(2007) ugotavljajo, da na predstave otrok o rastlinah vpliva tudi družba in ne toliko koncept rastlin oziroma izkušnje, ki jih otroci pridobijo z rastlinami. Otroci skozi čas prisvojijo miselnost in znanje nekaterih odraslih, da rastline niso tako pomembne kot živali, zato ni potrebno, da se o njih učimo in da jih lahko zapostavljamo. Pa je temu res tako? Otroci so željni raziskovanja in kažejo zanimanje za svet okoli sebe. Čeprav pokažejo manj zanimanja za rastline kot za živali, to še ne pomeni, da jih popolnoma zapostavimo in jim ne namenimo pozornosti. Pomembno je, da otroke z rastlinami na prvem mestu seznanimo.
Otroci bodo ugotovili, da so rastline prav tako zanimivi živi organizmi in nas bodo o njih spraševali, kar je odlična priložnost za učenje in grajenje otroških predstav o rastlinah (Gatt idr., 2007).
Petek (2003) ugotavlja, da se v vrtcih veliko naravoslovnih pojmov poenostavlja do te mere, da so razlage nerazumljive in nepravilne, kar lahko predstavlja veliko oviro v otrokovem razumevanju in oblikovanju pravilnih predstav o rastlinah v predšolskem obdobju in tudi potem naprej v izobraževalnem procesu. Podobne napačne predstave se pokažejo tudi pri bioloških kriterijih, ki so za otroke zahtevnejši. Otroci imajo namreč napačne predstave o procesih, ki se dogajajo v rastlinah oziroma menijo, da rastlina dobi vse potrebne snovi za življenje in delovanje iz zemlje.
Newson (1997) je ugotovil, da otroci menijo, da v rastlinah fotosinteza poteka samo pri luči.
Dihanje pa poteka ves čas. Med drugim menijo, da rastline izdihujejo kisik čez dan, ogljikov dioksid pa ponoči. Mnogi avtorji (npr. Riley, 2003; Biddulph, 1984; Inagaki in Hatano, 2012) se strinjajo, da je potrebno otrokom znanje o rastlinah prilagoditi glede na njihove zmožnosti in potrebe, hkrati pa mora biti tudi izkušnja z rastlinami njim primerna.
- 18 -
Tudi Newson (1997) je ugotovil, da imajo otroci različne predstave o tem, kaj je živo in kako vemo, da je živo. Avtor navaja, da je prva lastnost, ki jo otroci označijo kot značilnost živih stvari, gibanje. Otroci namreč to povežejo tudi z rastlinami in si predstavljajo, da če se rastlina ne giba, potem ni živa ali obratno. Prav to navajata Inagaki in Hatano (2012), ki menita, da otroci rastline zaznavajo drugače zaradi tega, ker so brez obraza, njihov premik pa ni viden. Ti dve lastnosti sta izpostavila kot glavni razlog, zakaj otroci navajajo napačne predstave o rastlinah.
Ko otroci osvojijo, da živa bitja rastejo, se premikajo, se prehranjujejo in razmnožujejo, počasi usvajajo ter pridobijo tudi pravilne predstave o živih bitjih. Raziskava Inagakija in Hatana (2012) kaže, da otroci opazijo in poznajo sposobnost rasti pri rastlinah. Otroci rastlinam pripisujejo razlike v velikosti po določenem času, kar pomeni, da razumejo pomen rasti in imajo pravilne predstave o tem, da rast vpliva na velikost in obliko rastline ter je povezana s hranjenjem.
Ugotovila sta tudi (prav tam), da otroci rast prepoznajo kot proces, ki traja nekaj časa, ter da skozi manjše spremembe pri rastlinah ugotovimo, da je rastlina živa (listi se zgostijo, iz poganjkov zraste cvet). Skozi izkušnje in učenje tudi spoznajo in si ustvarijo predstave o tem, kako si zaporedno sledijo faze pri rasti rastline.
Tunnicliffe (2001) pravi, da sta oblika in velikost neko merilo za otroke za prepoznavanje rastlin.
Ugotavlja tudi, da otroci svoje predstave o rastlinah oblikujejo na podlagi vidnih funkcij.
Pozornost za grajenje pravilnih predstav je potrebno nameniti tudi podpori, ki je morajo biti ob tem deležni otroci . Otroci bodo namreč ob ustrezni in primerni podpori odraslih razumeli rastline kot žive organizme, bodo o njih govorili ter se bodo za njih zanimali (Ergazaki, 2018).
Prav to navaja tudi Skribe-Dimec (1992), ki pravi, da otroci potrebujejo pomoč in podporo za razvoj predstav in razumevanje le teh.
Prav ona predstavlja tudi okvirje, kako otrokom pomagamo pri razvijanju predstav. Najprej si moramo zastaviti vprašanje, kakšne predstave imajo otroci ter koliko strokovne podlage že imajo. Nato moramo skozi različne dejavnosti oziroma aktivnosti odkriti otroške predstave in jim na podlagi teh ponuditi pomoč pri razumevanju in razvijanju le teh. Tako napačne kot pravilne predstave otrok nam morajo predstavljati osnovo za učenje. Običajno je podpora in pomoč potrebna v smislu, da otrokom podamo neko strokovno znanje, na podlagi katerega si nato otroci oblikujejo mišljenje/predstave.
Petek (2003) pravi, da je pomembno, da ustvarimo primerno učno okolje, v katerem bodo otroci oblikovali svoje predstave, o njih govorili ter jih raziskovali. Ustrezno učno okolje mora otrokom
- 19 -
predstavljati neko zaupanje, da si bodo upali povedati tudi napačne predstave o rastlinah, preko katerih bodo nato napredovali.
Čeprav imajo otroci oblikovane neke predstave o rastlinah, Krnel (2007) poudarja, da so otroške predstave v večini brez strokovne in ustrezne podlage, ki bi otrokom nudila pravilno razlikovanje med živalmi in rastlinami. Tako na primer gibanje, ki ga večina otrok najprej pripiše živim stvarem, vodi v grajenje napačnih predstav, saj si ustvarijo predstavo, da so tudi oblaki, ogenj in reka živi. Krnel (2007) potrjuje, da je razlog za napačne otroške predstave o rastlinah lahko tudi v tem, da je otroško razmišljanje in odkrivanje večkrat usmerjeno na živali kot rastline. Poleg tega ugotavlja, da otroci živali prej pripišejo k živim bitjem iz enega vidnega razloga, ki se navezuje na to, da so živali bolj podobne ljudem kot rastline in jih prej obravnavajo kot živa bitja. To je eden izmed glavnih razlogov za dojemanje predstav, saj otrok sebe dojema kot nekaj živega in na podlagi tega kriterija razvršča tudi ostale stvari. Zato ni presenetljivo, da živali prej povežejo z živimi bitji kot rastline. Rastline namreč kažejo manj očitnih znakov odzivanja in to otroke zmede.
Krnel (2007) je ugotovil, da se pri razvrščanju rastlin pokažejo napačne predstave tudi pri tem, da otroci dreves sploh ne uvrščajo med rastline, temveč jih pripisujejo kot posebno kategorijo.
Težave se pojavijo zato, ker otroci mislijo, da so rastline le rože. Zato tudi ko slišijo besedo rastlina, najprej pomislijo ali narišejo rožo in ne specifično vrsto rastlin.
Vsem raziskavam je skupno, da poudarjajo omejene predstave predšolskih otrok o rastlinah.
Vendar ugotavljajo, da se skozi otrokov razvoj uporaba njihovega biološkega besedišča razširi, kar pomeni, da že omenjajo določene biološke pojme in razlage. Od vsakega otroka pa je odvisno, koliko časa in spodbud bo potreboval, da bo razširil, izpopolnil ter nadgradili svoje ustrezne predstave o rastlinah. Pomembno vlogo pri vsem tem imajo vzgojitelji.
Poleg njih pa je potrebna podpora tudi ostalih oseb v otrokovem življenju. Le s skupnim sodelovanjem ter ustreznim zgledom lahko otrokom rastline približamo kot nekaj zanimivega, poučnega ter pomembnega za naše življenje.