Krnel (2004) ugotavlja, da je konstruktivstična teorija pomembna v naravoslovju, saj enostavno razlaga psihološke mehanizme, ki potekajo pri učenju. Teorija izvira iz Piagetove razlage, da otrok sam konstruira (gradi) znanje ter oblikuje svoje razmišljanje (Batistič Zorec, 2014).
Predstavlja temeljit pogled na učenje, ki povezuje motivacijsko, čustveno, spoznavno, kognitivno ter socialno področje (Marentič Požarnik, 2004).
Konstruktivizem v vrtcu temelji na priklicu idej in izkušenj otrok. Pri tem je pomembna vzgojiteljeva fleksibilnost, da je v učenju on tisti, ki je pripravljen prilagoditi svoja vprašanja in odgovore otrokovemu razmišljanju. Vzgojitelj je tudi tisti, ki otroke vodi k uresničevanju ciljev
- 22 -
in na podlagi tega pripravlja aktivnosti za učenje. Otrokom moramo kot vzgojitelji omogočiti, da samostojno razmišljajo, utemeljujejo ter sklepajo. Poleg tega pa jih moramo podpirati in spodbujati, da uporabljajo svoje pridobljeno znanje ter ga širijo. Ponuditi jim moramo različne priložnosti za reševanje problemov ter spodbujati njihovo miselno aktivnost. Pri vsem je ključno tudi zaupanje, medsebojni odnosi ter miselni procesi vzgojitelja, pri čemer Marentič Požarnik (2004) navaja, naj bodo oblikovani pred otroci, saj jih bodo tako lažje in hitreje ponotranjili.
Krnel (2004) opisuje tri stopnje, po katerih poteka učenje. Prvo stopnjo imenuje odkrivanje otroških idej in zamisli ali elicitacija. Druga stopnja se imenuje intervencija ali učni poseg.
Zadnja izmed stopenj pa je uporaba novih zamisli. Vzgojiteljem so te tri stopnje v pomoč pri poučevanju otrok. Zelo pomembna je že prva stopnja, ko vzgojitelj odkriva zamisli otrok.
Običajno se izkaže, da se vzgojitelji v to stopnjo najbolj poglobijo, saj imajo tako oni kot otroci bogate in zanimive izkušnje in ideje. Krnel (prav tam) navaja, naj vzgojitelji za odkrivanje otroških idej uporabijo metode, kot so miselni vzorci, risanje risb, grafov, pogovor … Otroške ideje je potrebno torej najprej opredeliti in jih povezati z znanstvenim razumevanjem, nato pa na podlagi tega načrtovati dejavnosti.
2.6.1 Načelo aktivnega učenja
Kot sem že omenila, je načelo aktivnega učenja v ospredju učenja predšolskih otrok. Načelo podrobneje opisujeta Kurikulum za vrtce (1999) in High/Scope kurikulum (Hohmann in Weikart, 2005). Ugotavljata, da otrok največ znanja odnese takrat, ko se uči aktivno, kar pomeni, da je otrok del aktivnosti oziroma raziskovanja, da je udeležen v aktivnosti ter pridobiva izkušnje.
Otrokom moramo omogočiti učenje preko čutil in igre, ki je otrokova primarna dejavnost.
Vzgojitelj mora zagotavljati tudi možnosti verbalizacije, torej priložnost, da se otroci govorno izražajo, da otroci sami povedo svoje mnenje, ubesedijo misli, povedo bistvo in se izražajo na različne načine. Ključno je, da namesto njih tega ne storijo vzgojitelji, ampak jih pri tem le spodbujajo in jim pojasnijo ter razložijo bistvene stvari za njihovo verbalizacijo, predvsem kaj so rastline, kje vse se z njimi srečamo, zakaj so tako pomembne ter jim predstavijo zgradbo rastlin, procese, skupine rastlin itd. Pomembno je torej, da vzgojitelj izhaja iz tega, kar otroci že znajo o rastlinah. Otroke mora usmerjati v dejavnosti z rastlinami in zagotavljati, da se bodo otroci iz dejavnosti naučili nekaj novega, za njih zanimivega in zabavnega. Poleg tega se mora vzgojitelj zavedati, da so napačne predstave in napake otrok del učenja, na katerih nadgrajujemo znanje (Bahovec in sod., 1999).
- 23 -
Kot vzgojitelji si moramo prizadevati, da se otroci učijo o rastlinah. Omogočiti jim moramo pestro učno okolje za raziskovanje in igro. Vzgojitelji naj pri učenju uporabljajo različne tehnike in strategije poučevanja. Poleg tega naj izhajajo iz otrokovih pobud in želj. Riley (2003) ugotavlja, da je vloga vzgojitelja izredno pomembna, saj je vzgojitelj tisti, ki omogoča pozitivne izkušnje ter načrtuje aktivnosti otrok. Ker mora biti prav to v ospredju učenja otrok, je pomembno, da so otroci pri učenju vztrajni ter motivirani.
Hohmann in Weikart (2005) sta ugotovila, da je podpora odraslih pri učenju zelo pomembna.
Dejavnosti z rastlinami, ki jih otrokom omogočijo, naj bodo prilagojene zmožnostim otrok in njihovim potrebam. Usmerjene naj bodo v doseganje zastavljenih ciljev in razvoju znanj ter veščin, poleg tega pa naj bodo otrokove izkušnje z rastlinami primerne njihovi starosti in razvoju. Zasnovane naj bodo tako, da otrok že osvojene izkušnje poveže z novimi. Zanimive dejavnosti z rastlinami bodo otrokom pomagale, da izgubijo miselnost, da rastline niso pomembne. Poleg tega naj vzgojitelji stremijo k aktivnemu učenju otrok skozi igro. Otroci naj imajo možnost eksperimentiranja in raziskovanja v naravi.
Tudi smernice iz drugih držav, na primer Nove Zelandije (DfEE/QCA, 2000), nav. v Riley (2003), poudarjajo pomen otrokove igre pri učenju o rastlinah. Vzgojitelji naj s pomočjo učnega načrta načrtujejo aktivnosti, okolje, metode ter tehnike učenja, s katerimi bodo razvijali otroško igro, učenje in njihov razvoj. Poudarjajo pa tudi vzpostavitev pristnih odnosov z otroki. Kar pomeni, da spoznavajo njihovo predznanje in predstave, ki jih o rastlinah že imajo ter na podlagi tega pripravljajo dejavnosti z rastlinami.
2.6.2 Dejavnosti z rastlinami
Katalič (1992) za vzgojitelje podaja idejo, s katero bi lahko otroci bolj opazovali in spoznavali rastline. Predlaga, da naj bi otroci imeli v vrtcu kotiček žive narave, kjer bi otrokovo igrivost in radovednost povezali s spoznavanjem rastlin. Ugotavlja tudi, da je razumevanje rastlin dolgotrajen proces, ki ga je potrebno ustrezno načrtovati in postopoma uvajati skozi načrtovane in nenačrtovane dejavnosti ter dnevno rutino v vrtcu. Katalič (prav tam) navaja tudi primere dejavnosti, ki lahko vzgojitelju pomagajo pri načrtovanju dejavnosti za spoznavanje, odkrivanje ter opazovanje rastlin v vrtcu. Le to naj poteka po nekem postopku in ustreznem vrstnem redu, primernem otrokovi starosti, razvoju, predznanju in potrebam.
Zdi se mu pomembno, da se otroci najprej soočijo s prstjo, se z njo igrajo, jo nabirajo, opazujejo ter med seboj primerjajo različne vrste prsti. Poudarja, da je pomembno, da otroci znanje
- 24 -
pridobijo tudi iz drugih učnih okolij. Eden izmed njih je lahko obisk vrtnarije, kjer si otroci ogledajo, kako poteka delo v vrtnariji in postopek sajenja rastlin. Poudarja (prav tam), da naj otroci spoznavajo različna semena, ki jih lahko najprej razvrščajo po barvi, velikosti in obliki, tako da pridobijo izkušnje z njimi. Kot sem že omenila zgoraj, otroci stvari najprej spoznavajo s čutili, zato je tovrstna dejavnost razvrščanja ključna. Poleg tega naj vzgojitelji otrokom skozi igro/dejavnost razložijo, kaj vse semena potrebujejo za rast ter jim skozi opazovanje in različne izkušnje predstavijo, kaj pomenijo izrazi, kot so setev, kalitev, rast in razvoj, svetloba, zelenilo (klorofil) in fotosinteza. Otroci naj v vrtcu posadijo tudi različna semena v kozarec in opazujejo kalitev semen, rast in razvoj rastline. Ob tem opazovanju lahko vzgojiteljica za otroke pripravi različne dejavnosti spoznavanja pomena toplote, vlage, zraka, časa v povezavi z rastjo.
Otroci naj poleg tega spoznajo tudi rastlinske dele, seznanijo naj se s pojmi, kot sta klorofil in fotosinteza, ki sta pomembna za življenje rastlin.
Vzgojiteljeva vloga je izredno pomembna tudi pri poznavanju ter seznanjanju otrok s strupenimi rastlinami. Ker imamo v Sloveniji kar nekaj strupenih rastlin, ki so jim otroci izpostavljeni, je vzgojiteljeva naloga, da otrokom pove, da v naravi ne uživamo ter se ne dotikamo tistega, česar ne poznamo. Batič in Kravanja (2007) potrjujeta, da je pri učenju predšolskih otrok potrebno upoštevati njihovo zmožnost dojemanja. Vzgojitelji naj otroke soočijo vsaj z organi rastlin, pri katerih je možnost, da jih otroci zaužijejo. Tudi ostali strokovni delavci v vrtcu imajo pri tem pomembno vlogo, saj je v okolici vrtca, sploh pa na igrišču prepovedano saditi strupene rastline.
Batič in Kravanja (prav tam) navajata tudi, da je pomembno, da vzgojitelji poznajo vrste rastlin, ki so za otroke nevarne. Strupene rastline razvrščata v štiri skupine.
Med njih prištevata strupene rastline z obarvanimi plodovi, zelo strupene rastline, bodeče rastline ter alergijske rastline. Slednje že samo ob dotiku povzročajo razne alergije, zato moramo biti na njih posebej pozorni.
Najpogostejše strupene rastline, ki bi jih morali poznati vzgojitelji, so na primer navadna tisa, navadni lovorikovec, navadni bršljan in šmarnica.