Kot pravita Rennie in Smyth (2020) morajo učitelji pri sestavljanju in posredovanju e-učnih gradiv upoštevati to, da jih učencem posredujejo na takšen način, da bodo upoštevali njihov slog učenja. Gerlič (2000) pravi, da je učna vsebina lahko posredovana v različnih oblikah e-učnih gradiv. Lahko je v obliki besedilnih dokumentov, elektronskih prosojnic, videoposnetkov razlag in videokonferenc.
E-učna gradiva so učencem lahko posredovana na različne načine. Lahko so prosto dostopna na šolskih spletnih straneh ali pa so povezana s sistemi za upravljanje učenja. Prosto dostopna so lahko tista gradiva, za katere učenci ne potrebujejo povratne informacije, torej učenci z njimi pridobijo neke osnovne informacije in znanja. Gradiva, povezana s sistemi upravljanja učenja, pa so potrebna, da učitelj lahko spremlja učenčev napredek in mu daje sprotne povratne informacije (Krašna, 2015). Učitelj in učenec si lahko e-učna gradiva in izdelke poleg spletnih učilnic izmenjujeta tudi s pošiljanjem le-teh po e-pošti (Zakrajšek 2016).
Šolske spletne strani
Swenson in Taylor (2012) spletne strani vidita kot zelo pozitivne, ker omogočajo, da so vse pomembne informacije zbrane na enem mestu. Mednje sodijo učni načrti, urniki, naloge, hiperpovezave do uporabnih virov, kvizov, klepetalnic in multimedijev. Pri njihovem postavljanju pa je treba upoštevati preglednost in preprostost za uporabo. Dobro je, da se učencem ponudi urnik, pri katerem se vsebino loči po tednih in zraven jasno navede sinhrona srečanja. Prav tako se mora učencem predati informacijo o tem, kdaj jim je učitelj na voljo.
Prav tako je za vsako nalogo treba določiti roke oddaj, ki naj bodo vsak teden enaki. Na vrhu spletne strani morajo biti glavne povezave in glavne informacije, da se v masi informacij ne izgubijo. Ko in Rossen (2010) dodata, kaj vse naj bi poleg naštetega še vsebovala spletna stran.
To so naslov, izvajalec, datum zadnjih sprememb, kontaktni podatki izvajalca, opis dela, cilji, pričakovani rezultati, gradiva, merila za ocenjevanje, seznam ocenjenih stvari, datumi ocenjevanj in zapadlosti nalog, pogoji za udeležbo, vodič po spletni strani in tedenski urnik dela. Pri tem je treba upoštevati celotno oblikovanje spletne strani, ki mora imeti preprosto in svetlo ozadje. Pisave morajo biti skozi celotno spletno stran enake oziroma čim manj različne.
Prav tako ne sme biti preveč različnih barv in velikosti. Če je svetlo ozadje, mora biti pisava temna. Besedilo ne sme potekati od roba do roba, ampak po sredini s praznim prostorom ob
39
straneh. Prav tako na prvi strani ne sme biti preveč besedila. Le-ta naj vsebuje nekaj povezav do drugih podstrani. Prav tako pa mora biti dostop do začetne strani enostaven.
E-pošta
E-pošta omogoča pošiljanje besedilnih sporočil z možnostjo dodajanja prilog v različnih oblikah, kot so besedilni dokumenti, slike, videi in avdio posnetki. Rebolj (2008) pravi, da mora e-pošta vsebovati jasna, kratka in nedvoumna sporočila.
Spletne strani, programi in aplikacije
Swenson in Taylor (2012) na tej točki govorita o spletu 2.0 (ang. Web 2.0), ki je značilen za sodobno družbo in zajema veliko brezplačnih aplikacij ali spletnih strani, ki omogočajo enostavno deljenje e-učnih gradiv. To so Facebook, Skype, YouTube, Google Dokumenti ...
Google storitve omogočajo tudi spletno urejanje besedil in sodelovanje. Poleg tega pa omogočajo različne načine deljenja (le z eno osebo, s skupino ali celim razredom) ter različne vloge (možnost ogleda, možnost urejanja ...). Na YouTube lahko učitelji objavijo svoje posnetke ali pa jih vdelajo v spletno stran. Skype pa omogoča pretakanje videa in zvoka v živo, ki pa ga je treba predhodno naložiti na naprave vseh udeležencev in pri tem upoštevati, da omogoča omejeno število udeležencev na enkrat.
40 4 KOMUNIKACIJA NA DALJAVO
Učni proces na daljavo zajema tako izobraževanje kot tudi vzgojo, zato na celoten proces pomembno vpliva dejavnik socialne vključenosti. Ta lahko zelo hitro zamre, ko je učni proces izveden na daljavo. Komunikacija tako postane izrednega pomena, ker zaradi posrednega stika v izobraževalni proces prinaša veliko elementov, ki se ob prehodu iz tradicionalnega na izobraževanje na daljavo izgubijo. Čeprav ni neposrednega socialnega stika, se morajo učenci vesti kulturno in morajo spoštovati svoje sošolce in učitelja. Pri komunikaciji na daljavo morajo upoštevati spletni bonton, ker le tako lahko oblikujejo odnose v uspešni interakciji. Učenci niso v neposrednem stiku s svojimi sošolci, a obstaja veliko raznolikih možnosti, ki omogočajo, da se socialni stik na daljavo ohrani. Neprestano je treba v učni proces vključevati elemente, ki bodo vzpostavili boljši stik med učenci. Vzpostaviti je treba situacijo, v kateri bodo učenci imeli medsebojni vpliv. Zagotovi se ga lahko z medsebojnim ocenjevanjem izdelkov, izvedbo tekmovanj (Rebolj, 2008), načrtnim ustvarjanjem identitete, izmenjavo povratnih informacij in sodelovalnim učenjem. Ne glede na to, kakšno vrsto komunikacije uporabimo pri izobraževanju na daljavo, igra pomembno vlogo grajenje skupnosti (Mason in Rennie, 2006). Rennie in Smyth (2020) interakcijo vidita kot ključno za kakovosten pouk. Dosežki učencev so boljši, če sodelujejo in so vpeti v socialni kontekst. Hkrati pa omogoča doseganje znanja na višjih taksonomskih ravneh. Interakcija je kakovostna in uspešna, če učitelj učencem da takojšnje povratne informacije o njegovem delu in načrtuje delo, ki zahteva interakcijo.
Ko in Rossen (2010) opozarjata, da se komunikacije na daljavo nikakor ne sme enačiti s komunikacijo v živo. Lahko pa se jo oblikuje tako, da je učinkovita in zadovolji potrebe v izobraževalnem procesu. Krašna (2015) poudarja, da je izobraževanje uspešno le, če se zagotovi komunikacijo, ki bo uspešna in bo vsem udeležencem omogočila razumevanje zahtev izobraževanja. Ravno IKT je omogočil različne načine komuniciranja na daljavo.
Bates (2005) in Rebolj (2008) pravita, da so pri izobraževanju na daljavo učenci v večji meri samostojno vključeni v odnos z gradivom. Tako lahko govorimo o treh vrstah socialne interakcije s pomočjo IKT-ja, ki se med seboj velikokrat prepletajo:
komunikacija z učno vsebino oziroma učnim gradivom (učenec-vsebina),
komunikacija z učiteljem (učenec-učitelj) in
komunikacija med učenci (učenec-učenec).
Prva krepi kognitivno komponento, druga je v pomoč pri učnem procesu, tretja pa krepi predvsem socialno komponento. Vse tri pa lahko pri izobraževanju na daljavo potekajo brez neposrednega stika. Ko učenec komunicira z gradivi, postane aktiven, pri tem pa dobiva tudi povratne informacije o svojem znanju.
Rebolj (2008) poudarja tudi to, da mora učitelj potek komunikacije dobro organizirati in predvideti vnaprej, da ne pride do tega, da učenci ne bi prišli do določenih informacij ali pa bi si jih drugače razlagali. Tehnološka podpora mora biti zato ves čas prisotna.
V literaturi lahko najdemo različne klasifikacije vrst komunikacije.