poslužimo uporabe večstopenjskih modelov pomoči ter podpore, saj omogočajo veliko prostora za prilagajanje dela posameznikom, dela v manjših skupinah in ne predpisujejo tako strogega načrta dela kot programi osnovne šole. A vendarle se pri tem poraja mnogo dilem, ki se navezujejo na izvajalce, uporabnike, strategije in oblike dela ter splošno vprašanje glede sistemske integracije teh modelov v že zasnovan sistem predšolske vzgoje in izobraževanja (Buysse in Preisner-Feinberg, 2013).
V predšolskem obdobju se lahko strokovni delavci poslužijo uporabe različnih večstopenjskih sistemov pomoči in podpore. Le–ti omogočajo organizirano zbiranje informacij in nudenje učinkovite obravnave, ki je prilagojena posameznikovim individualnim potrebam (Buysse in Preisner-Feinberg, 2010).
Štiristopenjski model pomoči in podpore
Terčon (2012) je na podlagi petstopenjskega modela pomoči in podpore (Kavkler, 2011) potegnila vzporednice v predšolsko obdobje in oblikovala štiristopenjski model pomoči za predšolske otroke z visokim TUT. Model na prvi stopnji predvideva pomoč strokovnih delavcev v oddelku, in sicer vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja, v obliki spremljanja otrokovega razvoja in napredka ter nudenja potrebnih prilagoditev v sklopu rednih dejavnosti v skupini. Na podlagi ugotovitev prve stopnje se oceni potreba po vključitvi v drugo stopnjo, ki predvideva pomoč svetovalne službe vrtca. Naloga le-te je odkrivanje močnih področij in primanjkljajev pri otroku, nudenje pomoči in svetovanje strokovnim delavcem v oddelku in staršem ter nudenje konkretne pomoči otroku. V kolikor se s tovrstno obravnavo ne doseže zadostnega napredka pri otroku, se nadaljuje s tretjo stopnjo, ki predvideva vključitev zunanje institucije. Starši ali šolska svetovalna služba vložijo prošnjo za mnenje in pomoč zunanje institucije, ki opravi celostno multidisciplinarno diagnostiko in poda morebiten predlog usmeritve. Usmeritev v program za
16
predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo predstavlja četrto stopnjo štiristopenjskega modela pomoči ter podpore. Pomoč na tej stopnji se izvaja v obliki intenzivnih obravnav s strani specialnega pedagoga.
Slika 2: Shematski prikaz štiristopenjskega modela pomoči in podpore za predšolske otroke z visokim TUT (Terčon, 2012, str. 24).
Avtorica modela daje velik poudarek timskemu sodelovanju strokovnih delavcev in staršev.
Izpostavi pomen ustrezne komunikacije in nudenja pomoči družini na vseh stopnjah modela.
Posebej poudari tudi pomen ustrezne presoje, kolikšno mero pomoči in podpore otrok potrebuje za uspešno napredovanje v območju bližnjega razvoja. Paziti je namreč treba, da pretirana pomoč in podpora ne bi vlivali negativno ter otroka naredili preveč odvisnega ali nesamostojnega. Model je oblikovan tako, da predšolskemu otroku s TUT omogoča učinkovito zgodnjo obravnavo skozi zgodnje odkrivanje, zgodnje in učinkovito nudenje pomoči ter podpore in sodelovanje vseh pomembnih akterjev zgodnje obravnave (otrok, družina, strokovni delavci) (Terčon, 2012).
Model prepoznanje in odziv
Je tristopenjski model, ki je prav tako zasnovan na podlagi modela odziv na obravnavo, s tem da je prilagojen za delo z mlajšimi otroki še pred vstopov v šolo. Gre za model, ki daje velik poudarek izobraževalnim področjem, t.j. področju jezika, opismenjevanja, matematike ipd. V osnovi je zasnovan za otroke, stare med tri in pet let, pri katerih so že prepoznane posebne potrebe oziroma pri katerih obstaja tveganje za pojav določenih posebnih potreb.
17
Slika 3: Shematski prikaz tristopenjskega modela prepoznanje in odziv (Buysse in Peisner-Feinberg, 2010, str. 6).
Model je sestavljen iz treh ključnih elementov, ki so prisotni na vseh treh stopnjah in sicer prepoznanja, odziva in timskega reševanja problemov. Prepoznanje vključuje zbiranje informacij o funkcioniranju otrok s pomočjo presejanja in načrtnega spremljanja napredka.
Presejanje se izvaja z vsemi otroci z namenom določanja tistih otrok, pri katerih je zaznati prisotnost določenih dejavnikov tveganja v razvoju. Po navadi se presejanje izvaja trikrat letno, saj se lahko tako tudi spremljanja napredek otrok. V kolikor se pri določenih otrocih zazna primanjkljaje, se jih vključi v obravnave znotraj oddelka. Med obravnavo se spremlja napredek otrok in če otroci ne napredujejo v zadostni meri, je to pokazatelj potrebe po prilagoditvi načrtovane obravnave. Drugi pomemben element je odziv. Na prvi stopnji ta vključuje izvajanje kvalitetnega poučevanja z upoštevanjem temeljnega kurikuluma in namerno učenje v spodbudnem učnem okolju za vse otroke. Na drugi stopnji gre za oblikovanje manjših skupin otrok (tri do šest), ki potrebujejo dodatne spodbude. Ti otroci so vključeni v obogatene dejavnosti za razvijanje spretnosti in znanj v sklopu rednega dela v skupini, poleg tega pa so deležni pomoči in podpore v obliki 15 minutnega eksplicitnega poučevanja v oddelku, in sicer v obdobju od šest do osem tednov. Tretja stopnja vključuje individualiziran pristop za tiste otroke, ki potrebujejo intenzivnejše oblike pomoči in podpore.
Pomemben elementen na vseh stopnjah modela, tako v procesu prepoznave kot tudi odziva, je timsko reševanje problemov. Gre za poudarek na timskem sodelovanju vzgojiteljev, drugih strokovnih delavcev in staršev. Vsi ti akterji morajo sodelovati v vseh fazah pomoči in podpore, saj se s tem doseže optimalnejše rezultate (načrtovanje pomoči in podpore, spremljanje napredka,
18
načrtovanje sprememb v procesu pomoči in podpore, sprotna in končna evalvacija učinkovitosti, načrtovanje vodenja dokumentacije in komunikacije).
Model prepoznanje in odziv predstavlja učinkovit model pomoči in podpore v predšolskem obdobju. Raziskave so do sedaj dokazale, da ta model prinaša pozitivne rezultate predvsem pri otrocih, ki so bili deležni obravnav s področja jezika in opismenjevanja (Buysse in Peisner-Feinberg, 2010).
Večstopenjski model podpore in pomoči za spodbujanje in pomoč pri matematičnih spretnostih in znanju v slovenskih vrtcih
Šuštaršič (2020) je v sklopu svojega magistrskega dela na temo predšolskih otrok s TUT pri matematiki oblikovala konceptualno zasnovo večstopenjskega modela podpore in pomoči za spodbujanje ter pomoč pri matematičnih spretnostih in znanju v slovenskih vrtcih. Model je konceptualno zasnovan na podlagi modela odziv na obravnavo in nekaterih večstopenjskih modelih pomoči ter podpore, kot sta na primer modela prepoznanje in odziv (Buysse in Peisner-Feinberg, 2010) ter štiristopenjski model pomoči in podpore (Terčon, 2012).
V osnovi je model zasnovan za predšolske otroke s posebnimi potrebami in za tiste s TUT pri matematiki, stare od tri do šest let. Omogoča pa prilagoditev sistema podpore in pomoči tudi za druga področja kurikuluma.
Slika 4: Shematski prikaz konceptualne zasnove predlaganega večstopenjskega modela podpore in pomoči za spodbujanjespretnosti in znanj na določenem področju kurikuluma v slovenskih vrtcih (Šuštaršič, 2020, str. 105).
Predlagan model je sestavljen iz treh stopenj pomoči in podpore. Z vsako naslednjo stopnjo se veča stopnja individualizacije. Na prvi stopnji model predvideva oblikovanje spodbudnega učnega okolja s sledenjem kurikularno predpisanim temam in dejavnostim. Preko kvalitetnega načrtovanja in izvajanja dnevnih aktivnosti, nudenja bogatih možnosti za raziskovanje, pridobivanja razvnovrstnih bogatih izkušenj, manipulacije z različnimi materiali ipd. so pomoči ter podpore na tej stopnji deležni vsi otroci. V kolikor je na podlagi formativnega ocenjevanja
19
ugotovljeno, da otroci kljub pomoči in podpori na prvi stopnji ne napredujejo v zadostni meri, so v okviru druge stopnje poleg aktivnosti, ki se izvajajo na prvi stopnji, deležni direktnega oz.
eksplicitnega poučevanja ciljnih spretnosti in znanj v manjših skupinah. Avtorica predvideva izvajanje učinkovitih metod, pristopov in treningov izbranih spretnosti ter znanj v obliki 15 do 20 minutnih srečanj, ki bi se naj izvajale vsaj trikrat tedensko v obdobju od 6 do 8 tednov. Pri tem poudari pomen medsebojnega sodelovanja in usklajevanja strokovnih delavcev, kot sta na primer vzgojitelj in specialni pedagog. Na tretji stopnji je otrok na podlagi poglobljenega ocenjevanja močnih in šibkih področij vključen v individualizirane oblike pomoči in podpore. Na tej stopnji ima pomembno vlogo šolska svetovalna služba, ki lahko v sodelovanju s starši vloži prošnjo za usmeritev otroka v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Model na tretji stopnji predvideva pomoč v okviru tega programa ali izven tega programa, zato lahko govorimo o takoimenovani dvotirni tretjestopenjski pomoči in podpori (Šuštaršič, 2020, stran 108), kar prinaša veliko novost na področje predšolske vzgoje in izobraževanja. Prednost te oblike je v tem, da je otrok lahko deležen intenzivnih oblik pomoči in podpore že od samega začetka, brez čakanja na postopek usmeritve. Kljub individualiziranemu pristopu je še vedno deležen pomoči in podpore na drugi stropnji, ki bi se drugače zaradi usmeritve ukinila. Velik plus je tudi v tem, da lahko trajanje intenzivne obravnave sproti prilagajamo otrokovim potrebam, kar predstavlja tudi velik ekonomski plus, saj je vključevanje otroka v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ekonomsko gledano precej drago. Pomoč v obeh primerih dvotirnega sistema izvaja specialni pedagog v ali izjemoma izzven oddelka v tesnem sodelovanju z drugimi strokovnimi delavci.
Avtorica modela posebej izpostavi pomen formativnega ocenjevanja, ki bi se naj izvajalo trikrat letno z namenom kvalitetnega načrtovanja ustrezne pomoči in podpore. Velik poudarek daje tudi na sodelovalno reševanje problemov, kar povzame po konceptu modela prepoznanje in odziv (Buysse in Peisner-Feinberg, 2010).
Avtorica opisanega konceptualnega modela se zaveda, da je tovrsten model težko integrirati v slovenski predšolski vzgojno-izobraževalni sistem, saj bi zahteval precej sprememb glede kadrovske in materialne organizacije, kar pa je zahtevno predvsem z vidika financiranja. Hkrati optimistično zre v prihodnost, saj v sklopu svojega magistrskega dela ugotavlja, da se strokovni delavci (vzgojitelji) zavedajo pomena zgodnjega odkrivanja in obravnave otrok s tveganji in so pripravljeni proaktivno delovati v smer pozitivnih sprememb na tem področju (Šuštaršič, 2020).