Razlike v doživljanju pozitivnih občutkov ob vrstniškem sodelovanju med

Zanimalo nas je, ali se med učenci, ki so edinci, in učenci, ki imajo sorojence, pojavljajo razlike v doživljanju pozitivnih občutkov ob vrstniškem sodelovanju. V drugi hipotezi (H2) smo predpostavljali, da bodo učenci, ki so edinci, doživljali ob vrstniškem sodelovanju bolj pozitivne občutke kot pa učenci, ki niso edinci.

Učenci so pri trditvah o tem, kakšne občutke doživljajo ob vrstniškem sodelovanju, lahko izbrali med možnostmi »1 = zame ne velja«, »2 = zame delno velja«, »3 = zame srednje velja«, »4 = zame večinoma velja« in »5 = zame popolnoma velja«. Glede na rezultate Kolmogorov-Smirnov testa (p=0,00) smo za izračun razlik v občutkih ob vrstniškem sodelovanju med učenci edinci in učenci s sorojenci uporabili Mann-Whitney U test. V preglednici 8 prikazujemo rezultate odgovorov učencev glede na to, ali je učenec edinec ali sorojenec.

44

Preglednica 8: Razlike v občutkih ob vrstniškem sodelovanju pri pouku na daljavo med učenci 4. razreda osnovne šole, ki so edinci, in učenci, ki so sorojenci.

Trditev Število

Rezultati Mann-Whitney U testa za neodvisne vzorce, ki so prikazani v preglednici 8, so pokazali statistično pomembne razlike v občutkih ob vrstniškem sodelovanju pri pouku na daljavo med učenci, ki so edinci, in učenci, ki so sorojenci pri zadnjih dveh trditvah, in sicer »Med poukom na daljavo sem se počutil/-a osamljenega/osamljeno.«

in »Med poukom na daljavo sem pogrešal/-a šolsko delo skupaj s sošolci.«.

Ugotovili smo, da so se učenci, ki so edinci, počutili bolj osamljene v času pouka na daljavo v primerjavi z učenci, ki so sorojenci. Prav tako so učenci, ki so edinci, bolj pogrešali šolsko delo skupaj s sošolci kot učenci, ki so sorojenci (preglednica 8). Da so se med anketiranimi učenci pokazale statistično pomembne razlike le pri teh dveh trditvah, nas ne preseneča. Učenci, ki so edinci, so se v času pouka na daljavo počutili bolj osamljene in so bolj pogrešali druženje s sošolci prek skupnega šolskega dela kot učenci, ki so sorojenci. Okoliščine so namreč prepovedovale druženje in so se zato

45

učenci, ki so edinci, lahko družili le z odraslimi osebami (starši), zato so pogrešali druženje z vrstniki. Interakcije z vrstniki omogočajo vzpostavljanje drugačne vrste odnosov kot interakcije z odraslimi osebami in so zato ključne za otrokov socialni razvoj (Pečjak in Košir, 2002). Tudi Di Pietro idr. (2020) navajajo, da so imeli učenci v času epidemije covida-19 stike le z družinskimi člani, kar lahko vpliva na socialno-čustvene spretnosti, vendar je lahko vrstniško sodelovanje prek digitalnih orodij vsaj delno omogočilo socializacijo in interakcijo z vrstniki.

Rezultati Mann-Whitney U testa za neodvisne vzorce, ki so prikazani v preglednici 8, so pokazali, da statistično pomembne razlike v občutkih ob vrstniškem sodelovanju pri pouku na daljavo med učenci, ki so edinci, in učenci, ki so sorojenci, pri prvih štirih trditvah ne obstajajo. Kljub temu pa opazimo, da se je več učencev, ki so edinci (R̅=70,17), počutilo manj osamljene, ko so imeli skupno šolsko nalogo kot učenci, ki imajo sorojence (R̅=50,88). Prav tako lahko iz preglednice 8 ugotovimo, da je več učencev, ki so edinci, sodelovanje s sošolci spodbudilo k učenju ali reševanju naloge (R̅=67,71) in so bili po skupinskem delu boljše volje (R̅=68,67) kot učenci, ki so sorojenci (R̅=51,95 in R̅=51,51). Učenci, ki so edinci, so tudi bolj pogrešali druženje s sošolci (R̅=64,00) kot učenci, ki so sorojenci (R̅=51,80). Pri posploševanju rezultatov pa opozarjamo na veliko razliko v številu anketiranih učencev v posamezni skupini, saj je samo šest (oziroma pri eni trditvi sedem) anketiranih učencev edincev, kar je mogoče vplivalo tudi na statistično pomembnost razlik.

Ugotovili smo, da so učenci, ki so edinci, doživljali ob vrstniškem sodelovanju bolj pozitivne občutke kot pa učenci, ki niso edinci. Predpostavljamo, da je takšen rezultat odraz tega, da so imeli učenci, ki so sorojenci, v času pouka na daljavo možnost socialne interakcije s svojimi sorojenci, medtem ko so bili učenci edinci v tem času socialni izolirani od svojih vrstnikov, saj je bilo druženje »v živo« prepovedano. Učenci, ki so edinci, so imeli tako manj priložnosti predvsem za osebno interakcijo z vrstniki oziroma drugimi otroki.

Hipotezo (H2), s katero smo predpostavljali, da razlike med učenci, ki so edinci, in med učenci, ki imajo sorojence, obstajajo, lahko selektivno potrdimo, saj so se statistično pomembne razlike pokazale le pri dveh trditvah (preglednica 8). Vendar so pri vseh trditvah povprečni rangi višje vrednosti pri edincih kot pri učencih, ki so sorojenci. Višja vrednost povprečnega ranga pomeni, da imajo učenci ob vrstniškem sodelovanju bolj pozitivna občutja, kar pomeni, da imajo učenci, ki so edinci, večinoma bolj pozitivna občutja ob vrstniškem sodelovanju kot pa učenci, ki so sorojenci. Šola otrokom namreč ne predstavlja le prostora za učenje in pridobivanje znanja, ampak je tudi prostor za socialne aktivnosti in interakcije. Učenci morajo tako poleg pridobivanja znanja in razvijanja učnih strategij vzpostavljati in vzdrževati tudi medsebojne odnose, razvijati identiteto in občutek pripadnosti razredu, česar pa v času pouka na daljavo ni bilo mogoče uresničevati enako kot v razredu (Dobnik Renko idr., 2020). Vrstniki so tako pomemben vir socialnih stikov in učenci v 4. razredu osnovne šole so del vrstniške kulture, za katero je značilna želja po socialni udeležbi ter po aktivnem nadzoru

46

svojega življenja v socialnih skupinah (Corsaro 1999, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).

3.4.3. Zmožnost sodelovanja učencev 4. razreda osnovne šole s svojimi vrstniki s