REZULTATI IN ANALIZA

Četrto (10.50–11.35) in peto (11.40–12.25) šolsko uro, ki je bila organizirana v blok uro, je za 7. c-razred bil na urniku pouk likovne umetnosti. Bil je čas po šolski malici. Že pred začetkom ure je prišel v razred eden od učencev. Ob nagovoru učiteljice, ali se je dobro okrepčal, je povedal, da mu »malica ni prijala in je zato prišel predčasno v razred«. Preostali učenci so zaradi malice prišli na uro s petminutno zamudo. Ko so stopili v razred, so se že spraševali,

»kaj neki bodo danes delali«. Opazili so, da je učilnica drugače urejena, in spotoma po tihem komentirali: »Ka te to je?« »Vauuu!« ipd. Med tremi učenci je tekel pogovor o eni izmed naslednjih ur, ko naj bi pisali preizkus znanja. Eden izmed učencev je predlagal, da bi »delali bedarije«. »Jaz bi delal bedarije,« je ponavljal vseskozi. Preostali učenci so opazili na mizi pripravljenega ogromno naravnega materiala, kar se jim je, sodeč po njihovih začudenih pogledih, zdelo nenavadno.

SLIKA 6 SLIKA 7 SLIKA 8

Spraševali so se, »kaj neki bodo delali s tem« in »zakaj je tu tolko vsega naloženega«. »Bomo risali s tušem?« je zanimalo nekoga. Kot predzadnja je v razred prišla učenka na invalidskem vozičku s spremljevalko. Ko so se vsi učenci posedli in umirili, jih je učiteljica prijazno pozdravila in jim predstavila nas, ki bomo prisostvovali njihovi uri in jo opazovali. Eden izmed učencev si je odvijal bombon, drugi je ponovno vprašal: »Kaj bomo delali?« tretji mu je odgovoril: »Kaj te briga!«, četrti se je na stolu gugal. Z desetminutno zamudo je v razred prišel, pravzaprav prijokal, še zadnji učenec. Njegov jok se je zdel nekako prisiljen. Učiteljica je stopila k njemu, ga poklicala po imenu in ga vprašala, ali je z njim vse v redu. Učenec se je v trenutku pomiril in obrisal solze. Mimika obraza se je spremenila. Rekel je, da je »v redu«.

Zdelo se je, da je želel samo vzbuditi pozornost prisotnih. Učiteljica ga je nežno potrepljala po rami in umirjeno začela uvodno motivacijo. Njen uvodni nagovor je prijazno vabil učence k zanimivi uri, ki jo bodo skupaj oblikovali po svojih najboljših močeh. Učence je najprej spodbudila, da razmislijo, kakšen način učenja in posredovanja informacij jim najbolj ustreza.

Pomagala jim je s predlogi, ali raje poslušajo razlago, se pogovarjajo, poslušajo glasbo in zgodbe, ali si morda več zapomnijo, če vidijo informacije napisane in ob tem gledajo še slikovno gradivo, knjige, televizijo, in ali morda spadajo med tiste, ki se pri učenju radi gibajo in sami preizkusijo reči v realnosti. Dejala jim je, da je opazila, kako so si z zanimanjem ogledovali nekatere spremembe v učilnici. Zdaj jim je povedala, da je zanje pripravila tri kotičke, v katerih bodo lahko odkrivali skupno rešitev. Kotičke je opremila s kartončki s podobo oči, rok in ušes. Učenci so bili zelo radovedni. Z zanimanjem so spremljali uvodni del ure. Le enemu ni dal miru preizkus znanja, ki ga je čakal naslednjo uro. V nemirnem razpoloženju in zelo očitno je dal vedeti, da si pripravlja »plonk listke za nemščino«.

Učiteljica je stopila k njemu in mu prvemu ponudila, da izbere priljubljen kotiček. Pokazal je navdušenje za računalnik in pospravil »plonk listke«. Nato so se tudi drugi učenci razporedili v kotičke. Skupina za vid si je po računalniku ogledala video predstavitev. Učenci so med

53

gledanjem po pričakovanjih različno komentirali prevozna sredstva in njihove očitne sledi ter se ob tem zabavali. Skupina za sluh je sočasno poslušala zvočno predstavitev: zvok sirene, volčje tuljenje, dolgi pisk piščali, žaganje motorne žage. Skupini za tip je učiteljica zavezala oči in jim dala za tipati vrvi in trakove, palice ipd., občutiti so morali curek vode iz pipe in po navodilu učiteljice neprekinjeno risati s kredami po tabli. Učiteljica jih je nato prosila, naj se med seboj posvetujejo in naj skupaj poskusijo najti pravilno rešitev, ki jih je nagovarjala v vsem videnem, slišanem in preizkušenem. Do nje jih je s svojimi nasveti in vprašanji pripeljala učiteljica, a rešitev so ponosno našli sami. Učiteljica je nato najbolj provokativnega učenca prosila, da razdeli listke vsem učencem. Prosila jih je, da se še sami spomnijo kakšnih asociacij, kje vse lahko še v naravi in okolju srečamo črto. Učenci so zapisali kar nekaj idej.

Prebrali so jih. Učiteljica je pokazala navdušenje nad vsemi predlogi in pohvalila učence. Na tablo je pritrdila plakat velikega formata in prosila učence, da vsak pride k tabli in prispeva svojo zapisano idejo v obliki risbe na plakatu. Učenci so bili kar nestrpni in so hoteli vsi sočasno risati. Učiteljica je z zanimivim pogovorom ob risanju poskrbela, da so postali strpnejši in počakali na vrsto. Nastajal je miselni vzorec črt. Učiteljica je ob aktivnem risanju učencev vodila diskusijo o mnogih zakonitostih črt, o razmerju med njimi, nizanju, križanju, na kratko so se ustavili še pri matematiki, kjer se učijo vzporednic in pravokotnic. Učenci so ugotavljali, da so na plakat vključili več vrst črt: tanke, debele, ravne, krive, kratke in dolge.

Skupaj so pod vodstvom učiteljice ugotovili, da je točka izhodišče črte, da nizanje in goščenje točk tvori črto in da z gradnjo črt dobimo ploskev. Vsi elementi skupaj pa tvorijo kompozicijo. Prišli so do likovnega problema.

SLIKA 9

Učiteljica je učence zdaj povabila v knjižni kotiček, da se usedejo na tla na blazine. Tam jim je s prikazovanjem iz knjig predstavila nekaj reprodukcij umetnikov, ki so z uporabo pike, črte in ploskve v različnih tehnikah upodabljali avtoportrete. Na podlagi reprodukcij so dalje spoznavali način gradnje risbe in ugotavljali različne vrste kompozicij. Večina učencev je aktivno sodelovala. Ugotavljali so, da »to ni tak lahko narisat!«. Ko je učiteljica predstavila enega od avtorjev reprodukcij, Vincenta van Gogha, mu je provokativni učenec takoj nadel nadimek: »Vangog – Buldog!« Učiteljica tega ni preslišala. Učenca je prijazno in vedoželjno vprašala, ali je morda v upodobljeni podobi ugotovil kakšno vzporednico z buldogom in ali bi nam lahko svoj pogled utemeljil. Učenec je povedal, da sicer ne, da se je pač spomnil rime na ime umetnika. Učiteljica je bila zadovoljna z odgovorom. Takoj je spodbudila učenca, naj omeni še kakšen drug zanimiv vidik, in učenec je po kratkem razmisleku našel povezavo z matematiko. Povedala mu je, da je ta druga povezava veliko boljša od prve, ki se je nagibala k žaljivi naravi. Iz te iztočnice je spodbudila učence k nadaljnjemu ustreznemu povezovanju področij. V krajši diskusiji jih je pripeljala do njihove ugotovitve, da imajo vsi primeri reprodukcij umetnikov, ki so si jih ogledovali, ob črtni risbi skupno to, da so umetniki upodobili sami sebe, torej so ustvarili svoje avtoportrete, a na zelo različne načine. Učiteljica je učencem povedala, da je lahko avtoportret zrcalo zunanje podobe, lahko pa se ga lotimo tudi nekoliko bolj nenavadno, in sicer tako, da v obliko glave ne zarisujemo konkretnih obraznih delov. Pogovarjali so se o tem, da v tokratni likovni nalogi ne bodo upodabljali

54

zunanjih karakteristik obraza. Učiteljica je učence na več načinov spodbudila, da se načrtno izognejo predmetni upodobitvi obraznih delov in da naj bodo njihove geste predvsem posledica njihovega notranjega utripa, čutenja in dojemanja lastnega notranjega sveta. Na risarsko površino bodo poskusili ujeti svojo notranjo podobo, ki jo bodo upodobili z različnimi pikami, črtami in ploskvami. V nadaljevanju so se pogovarjali o funkcionalnosti telesnih delov in trije učenci so odgovarjali zelo provokativno in nespodobno. Na primer, ko je učiteljica vprašala, zakaj uporabljamo roke, je dobila odgovor »za drkat«. Ko je želela vedeti, zakaj imamo noge, je dobila odgovor »da se lahko fajtamo«. Drugi učenci so podajali smiselne in primerne odgovore, kot na primer, roke imajo, »da lahko jedo, pišejo, barvajo...«, noge imajo zato, »da lahko hodijo, počepajo, tekajo ...« Nato je poskušala učiteljica učence spodbuditi, da naj še sami omenijo kakšen telesni del. Opogumila se je ena izmed deklic in dejala: »Oči.« Ker je škilila, jo je eden izmed učencev takoj nesramno izzval in neumestno pripomnil: »Škili – vanili!« Učiteljica si je zdaj vzela čas in učencu razložila, da uporaba rim v namen, da nekoga užališ, nikakor ni sprejemljiva, čeprav se je sicer trudila, da bi bili vsi odgovori sprejeti. A ločiti je treba med verbalnim nasiljem in med konstruktivnim učenjem, ko poskušamo v vsakem odgovoru najti resnico in iztočnico k učenju. Ko je učiteljica vprašala, kaj počnemo z usti, so učenci povedali, da »z njimi jemo, se smejimo ter govorimo lepe in grde besede.« In ko je učiteljica naprej vprašala, »od kod pa pridejo te besede,« je nekdo smiselno ugotovil »iz pameti«. Učiteljica je spodbudno prikimala, a njegov odgovor je takoj dobil neprijazen epilog: »Ti si nor!« Učiteljica teh žaljivih izjav ni tolerirala. Ponovno je spomnila učenca na predhodno opozorilo. Po pripovedovanju učiteljice in razredničarke je bilo v preteklem času v tem razredu izrečenih mnogo neustreznih, neumestnih in žaljivih besed, kar se je dogajalo tudi pri tej učni uri. Učiteljica je doslej sicer ob vsaki taki besedi sproti opomnila učenca na neustreznost. Tokrat pa se je težave lotila drugače, celostno.

Celotna ura likovne umetnosti je bila sistematično namenjena reševanju te težave. Žaljivih besed učiteljica ni poveličevala, ne dramatizirala, niti ni dopustila posmehovanja. Učencem je poskušala razložiti sporočilno vrednost žaljivih besed in njihove posledice, pri tem pa je uporabila jaz sporočila. Situacijo je učencem predstavila v novi luči, in sicer kot priložnost, da se iz nje naučimo kaj novega. Učimo se tako, da raziskujemo svoje misli, z njimi pa povezujemo svoje izkušnje. Eden od učencev je nato nadaljeval razmišljanje: »Če te keri vdari, pa ti vse grde besede kar uidejo ven.« To mnenje je bilo sprejemljivo in v kontekstu problematike, zato ga je učiteljica takoj uporabila za iztočnico h konstruktivnemu pogovoru o jezi, čustvih in neustreznih žaljivih besedah. Skupaj so ugotavljali, od kod izvirajo naše misli, kako nastanejo, v kakšni obliki se manifestirajo, kako jih izrazimo in kako delujejo. Nato je učiteljica spodbudila učence, da so začeli razmišljati o tistih svojih vrednotah, na katere so najbolj ponosni. Opazila je, da nekateri niso povsem razumeli naloge, saj so svojo najvrednoto opisovali bodisi preveč materialno, bodisi zelo provokativno, na primer, da »je vesel, kadar je doma in se lahko igra«, »ima rad avte in mu je všeč, ko avto vozi in ljudi gazi«, kar je izjavil najbolj provokativen učenec, pa da je »ponosen, ker obvlada elektriko«.

Deklice pa so bile povsem tiho. Zdelo se je, kot da nočejo glasno povedati svojega mnenja, ker bi jih lahko morda kdo od sošolcev užalil. To je bila konstantna težava v tem razredu. Ko je učiteljica eno izmed deklic vprašala, kaj meni o sebi, na kaj je ponosna pri sebi, in si je učenka vzela čas za razmislek, je provokativni učenec sam pri sebi komentiral: »Da ti pamet fali!« Učenka je nato po predlogu učiteljice lepo predstavila razmišljanje o svojih dobrih značajskih lastnostih. K prepoznavanju ter izražanju lastnih čustev in potreb je učiteljica učence spodbudila s pomočjo specifične likovne metode transponiranja in alternative.

Učencem je na primeru intuitivnih pojmov ponudila nekaj možnih izhodišč za oblikovanje simbolov in jih spodbudila, naj razmišljajo o simbolu, ki bi s pomočjo likovnega elementa – pike, črte in ploskve najbolje opisal in prikazal njihovo osebnost. Učence je poskušala usmeriti v razodevanje sebe in svojega sveta skozi likovnost in se trudila, da bi učenci to čim

55

bolje osmislili in ovrednotili ter pri tem krepili kakovostne čustvene odzive na lastna doživetja. Učiteljica je učencem povedala, da lahko s pomočjo likovnosti izboljšamo kakovost svojega življenja, saj nam omogoča, da raziskujemo sami sebe, širimo svojo zavest in tako spoznavno rastemo. S pomočjo likovnih elementov (pike, črte in ploskve) lahko izražamo svoje misli, občutke, navdihe in izkušnje. Motivacija je bila zdaj na višku. Učenci so v mislih že začeli ustvarjati vsak svojo osebnostno črtno vizijo. V iskanju najbolj globokih misli o samih sebi jih je učiteljica lepo vodila skozi pogovor ter dodatno preverjala in utemeljila, kaj pomeni vrednota. Prepričala se je, da so vsi razumeli likovno nalogo. Sledil je zapis vrednote na listek.

SLIKA 10

Ko jih je prosila, da se na listek tudi podpišejo in napišejo svojo starost, je provokativni učenec začinil pogovor z informacijo, da je star »dvesto dvajset let« in še pripomnil, da tega pa on »res ne bo pisal na papir, ker bojo pol ljudje brali to«. Učenci pišejo. Eden pravi: »Sem že,« drugi piše sošolcu po glavi. Učiteljica se je posebej posvetila provokativnemu učencu in ga individualno spodbudila, da je tudi on napisal svojo vrednoto na list. Čez čas, ko je končal, se je ponovno glasno oglasil: »Samo jaz sem zaj res napisal. Se nea zajebavam. Petdesetkrat ga morm pripognit. Če keri to odpre!« Zraven je zažugal s pestjo. Vse, kar je naredil, je glasno komentiral in neopazni za komentarje niso ostali niti nekateri njegovi sošolci. Med nadaljevanjem ure so bili učenci zelo radovedni, kaj je kdo napisal o sebi, in so se medsebojno spraševali. Podpisane liste so oddali učiteljici. Trije najbolj moteči učenci so si po mizi in nad mizo podajali svinčnike.

SLIKA 11

Učiteljica jih je konstruktivno opomnila z vmesnim vprašanjem o kotaljenju svinčnikov in o sledeh, ki bi jih to ali drugačno kotaljenje lahko ustvarjalo. Po tem pogovoru so se umirili.

Učiteljica je vse, kar se je dogajalo v razredu, poskusila konstruktivno obdelovati in smiselno vključevati v problematiko ure likovne umetnosti. Ob vseh neumestnih pripombah, ki so stalnica v tem razredu in ki so se pojavljale ves čas podajanja snovi tudi v tej uri, je bilo vodenje učiteljice zelo zahtevno, saj je bilo ovirano in dekoncentrirajoče. Nekateri učenci se sicer na medsebojne žalitve niso odzvali, druge učence pa so določene pripombe užalile. Med

56

užaljenimi so se nekateri ubranili z žaljenjem nazaj, drugi so se tiho umaknili vase. Vsekakor je bilo v takih okoliščinah ovirano učenje, predvsem pa osebnostna in socialna rast ter svoboda. Učiteljica pa se je vseskozi trudila, da ni kot vselej klasično prekinjala učnega procesa, temveč je s svojo tenkočutnostjo izkoristila sleherne neumestne izjave kot izhodišče za učenje in za osebnostno, socialno in spoznavno rast učencev. S svojo iznajdljivostjo je poskrbela, da so učenci sami bili sooblikovalci primernega razpoloženja za učenje in so se tega tudi začeli zavedati. Učiteljica je zdaj učencem predstavila še nekonvencionalne likovne materiale naravnega porekla in orodja. V pogovoru so ugotovili, da likovnih materialov ni nujno treba kupiti v trgovini. Lahko jih najdemo tudi v naravi. S svojo naravno pojavnostjo lahko tudi pripomorejo k preoblikovanju v nove izvirne ideje in likovne rešitve. Učiteljica je učencem povedala, da si z uporabo naravnih materialov zagotavljamo tudi zdravju prijazen življenjski slog, tudi reciklažo. Učence je usmerila v izvedbo različnih risarskih tehnik, še posebej kombiniranih. Spodbudila jih je, da so se najprej spomnili že pridobljenih izkušenj s tega področja. Nato jih je povabila k skupni demonstraciji, kjer so bili seznanjeni s postopki uporabe materialov in z nekaj možnostmi izvedbe likovne tehnike, ki so jih lahko sami preizkusili. S to potezo je učiteljica pri učencih spodbudila veliko zanimanje za preizkušanje novih postopkov in kombinacij. Materiali, kot so kamenje, zemlja, drevesne paličice ipd., so izjemno pritegnili pozornost učencev. V fazi predstavitve likovne tehnike in naravnih materialov smo s fotoaparatom naredili prvo opazno fotografijo, kar je takoj nekdo opazil in dejal: »Slika nas.« Z nasmehom smo odložili fotoaparat. Sicer smo fotografirali brez bliskavice, da nismo motili učencev pri delu. Ob naslednjih poskusih fotografiranja učenci niso več bili pozorni na to. Tik pred začetkom praktičnega dela je učiteljica napovedala likovno nalogo. Ko je omenila, da naj kompozicijo ustvarjajo s pikami, črtami in ploskvami, se provokativni učenec še vedno ni zmogel zadržati in je na glas komentiral: »Tega pa ziher nem risu! Ka si nor malo? Ste nori?« Učiteljica je stopila k učencu in mirno dejala, da ga nima namena siliti v nič. Povedala mu je, da če res ne želi sodelovati, naj tokrat le opazuje.

Prosila pa ga je, naj ne moti drugih. Učenec je sporočilo razumel, ni več bil moteč. Kasneje v fazi praktičnega dela pa je celo takoj začel risati. Še naprej je v vsakem trenutku poskušal pritegniti pozornost nase z vmesnimi vprašanji, a so ta bila v skladu z likovno nalogo.

Učiteljica se mu je posvetila in je bilo bolje.

SLIKA 12

Kakor je odvrnila pozornost od njega, je ponovno iskal pozornost. In učiteljica se mu je ponovno prijazno posvetila. Pri konvencionalno vodenem pouku se je nemogoče vseskozi posvečati enemu učencu. Konstruktivistični model poučevanja pa je bolj prijazen takemu delu, saj učenci veliko samostojno raziskujejo. Učitelj se tako lahko prilagaja potrebam posameznih učencev. Učenci so ob učiteljičinem vodenju in usmerjanju oblikovali še merila za delo oz. kriterije ter jih zapisali na tablo. Nato se je začelo praktično delo. Ko so učenci že likovno ustvarjali, smo ponovno bili priča komentarjem provokativnega učenca: »Uf, da bi bil slikar! Lahko dobim radirko? Lej to, kako bučo sn nariso. Pa ka si nor. Pa dj no, jaz nem riso. Jaz nem delo nič.« A je dalje delal. Učenec zraven pa je komentiral bolj pozitivno:

»Uuuu, kak to lepo funkcionira!« Tretji sošolec je zelo podrobno proučeval emulzijo mešanice zemlje in lepila. Celo poskusil je z jezikom, kakšnega okusa je, in takoj stekel k

57

umivalniku ter izpljunil: »Bek!« Zraven se je na vse pretege zgražal, »kak je nagravžno,« a obenem ga je radovednost vodila k realizaciji in preizkušanju te emulzije na papirju. Eden izmed učencev se je obrnil k drugemu in mu rekel: »Ka se mi ti smeješ, čuj!« Nato je prišel do nas in izjavil: »O, kak lepo pišete.« Mi smo pritrdili, da »si malce zapisujemo«, in takoj izrazili zanimanje za njegovo delo: »Kako pa gre tebi? S čim pa ti rišeš?« ter mu namignili, da bomo »z zanimanjem prišli naokrog pogledat, kako mu bo uspelo upodobiti svojo vrednoto«. Učenec je odšel za svojo mizo in začel delati. Nekdo drug je iz torbe vzel rdeč avtomobilček, dolg približno deset centimetrov, in ga začel voziti po mizi, tako da je nalašč motil sosednjo učenko. Pri tem je opazoval, ali bo kdor koli reagiral na njegovo početje.

Učiteljica je stopila k njemu in se z njim individualno pogovorila. Z zanimanjem je komentirala, da si je izbral zanimiv rekvizit za črtni prikaz. Učenec je bil začuden nad reakcijo učiteljice. Ugotovil je, da lahko avtomobilčkova kolesa res namoči v emulzijo, in poskusil narisati nekaj sledi z avtomobilskimi gumami. Nato je kolesa očistil in avto odložil.

Učiteljica je stopila k njemu in se z njim individualno pogovorila. Z zanimanjem je komentirala, da si je izbral zanimiv rekvizit za črtni prikaz. Učenec je bil začuden nad reakcijo učiteljice. Ugotovil je, da lahko avtomobilčkova kolesa res namoči v emulzijo, in poskusil narisati nekaj sledi z avtomobilskimi gumami. Nato je kolesa očistil in avto odložil.