VLOGA U Č ITELJA PRI KONSTRUKTIVISTI Č NEM POU Č EVANJU

Človek je ustvarjalni del celote, sistema, ki regulira samega sebe in se nenehno spreminja, zato je spreminjanje njegovo življenje, razlaga J. Rupnik (1997). Tudi vloga učitelja se spreminja. Salomon (1992) meni, da učitelji v sodobnem šolstvu ne igrajo več vloge

»prenašalcev informacij«, ampak so »dirigenti učnih procesov«. To pomeni, da učitelj deluje kot dirigent orkestra, učenci pa so glasbeniki, ki igrajo sami od sebe in pogosto improvizirajo.

V naših šolah poznamo kot rezultat učenja po delih spominsko znanje. Z našo raziskavo pa želimo spodbuditi k poučevanju likovne umetnosti, ki izhaja z epistemološkega stališča, torej s stališča, ki izraža tudi naš odnos do sveta in ne zgolj naših teoretičnih nagnjenj. Kordeš (2003) namreč meni, da temeljne ideje konstruktivizma ne moremo podvreči znanstvenemu preverjanju, ampak je stvar naše osebne drže in odločitve. Kot takšna pa daje pečat vsemu našemu delovanju, na strokovnem področju in zunaj. Tak učitelj bo svoje učence znal spodbujati k nadgrajevanju njihovih lastnih idej in k iskanju novih miselnih povezav znanja na višji psihični ravni ter jim bo predvsem na bolj naraven, izkustven način pomagal do gradnje novega znanja. Vsekakor pa svoboda izbire prinaša s sabo tudi odgovornost za svoj izbor, odgovornost, ki je ne moremo pripisati nekomu drugemu.

»Delo učitelja ni v tem, da daje informacije, znanje, temveč v tem, da učence stimulira k samostojnemu mišljenju. Učenci se sami učijo. Edukacija ni stvar besed, zbiranje dejstev in informacij, ampak rast v razumevanju neskončnega iskanja resnice, ki leži v človeku.«

(Opara, 2015, str. 7)

30

Cvetek (2003) razlaga, da so za učitelja pogoji za kakovostno poučevanje: obsežno strokovno oz. predmetno znanje, pedagoško znanje oz. sposobnost poučevanja v razredu, sposobnost za raziskovalno delo in raziskovanje pedagoških pojavov oz. svoje profesionalne prakse, s pomočjo katerih učitelj odkriva lastne rešitve za novonastajajoče probleme. Seveda je pomemben tudi še niz dodatnih kvalitet in strategij delovanja: avtonomnost, sposobnost kritične presoje, moralne in etične vrednote, fleksibilnost, odprtost, strpnost, sposobnost vzbuditi zanimanje in navdušenje, izvirnost, pripravljenost upoštevati drugačna stališča in mnenja ipd. Pomembno je, da so učitelji odprti za spreminjanje svojih prepričanj in implicitnih teorij, povezanih z znanjem, ki vplivajo na to, kako poučujejo. Pomembno je, da učitelji razumejo zahteve reforme, saj bodo le tako kakovostno udejanjali spremembe v stališčih. Učiteljeva vloga v izobraževalnem procesu je po Kramarju (2004) večdimenzionalni dinamični pojav, ki zajema različne vidike oz. vrste delovanja. Učiteljeva vloga ni več usmerjena v učenčevo usvajanje in kopičenje (snovnega) znanja, temveč v pridobivanje znanja, razvijanje sposobnosti razumevanja, delovanja, vrednotenja in opredelitve. Takšno vlogo lahko učitelj uresniči samo s kakovostnimi medosebnimi odnosi, z didaktično komunikacijo in interakcijo z učenci ter s posredno vodeno samostojno aktivnostjo učencev.

V fazi poučevanja je učiteljeva vloga blizu tudi mediatorju. K. Špoljar (2004) meni, da je odločilna pri uresničevanju samoaktivnega učenja. Učitelj je spodbujevalec učnega procesa, ki je pozoren na učenje in ne na poučevanje. Spodbuja učenčevo radovednost in interes ter učence izpostavlja izkušenjskemu učenju. Daje jim podporo in jih spodbuja, da dosežejo zastavljene cilje. Perkins (1991, cit. po Driscoll 1994, str. 364) še pravi, da je učiteljeva vloga, da »učence drži v območju bližnjega razvoja, tako da jim zagotovi ravno pravo mero pomoči in vodenja«. Učitelj tako ustvarja ugodne pogoje za procese učenja, spodbudno okolje in spodbudno socialno omrežje. Učitelj se mora znati postaviti v vlogo igralca, provokatorja, psihologa, poslušalca, tudi učenca … Biti mora fleksibilen, odprt, toleranten, iskren in originalen. Wyrwa (1995) priporoča, da učitelj uzavesti konstruktivnost lastnega mišljenja in delovanja. Od njega samega je namreč odvisno, ali bo novo vlogo sprejel kot izziv, kot osebnostno in strokovno rast, ki mu bo prinesla zadovoljstvo, ali pa kot nujo, da se odpove privilegijem, za katere se je trudil celo življenje. Vsekakor pa učitelj ni edini, ki se mora prilagoditi spremembam novih načinov poučevanja. Prilagoditi se jim morajo tudi učenci, starši in vodstvo šole.

Ne nazadnje je ena najpomembnejših vlog vsakega učitelja tudi gradnja in ohranjanje pristnih in empatičnih odnosov s svojimi učenci in med njimi, sta prepričana Warden in Christie (2001). Sleherno pozitivno dejanje, misel in občutje učiteljev pripomore k ustvarjanju boljšega sveta, pravi P. Sims (2004) in razlaga, da je že daljnega leta 1918 Henry B. Adams modro rekel:

»Učitelj vpliva na večnost.«

31

2.2.6.5.1 VLOGA UČITELJA Z VIDIKA UČENCEV IN STARŠEV

A. Menegalija (2012) navaja, da je Mommaerts (Report of the conference of the European Network of Education Councils, 2009) predstavil zanimiv vidik – kako vidijo učiteljevo vlogo učenci. Učenci menijo, da je zanje ključna učiteljeva naravnanost. Pričakujejo, da bo učitelj več kot le posredovalec in razlagalec znanja. Znati jih mora motivirati in navdihovati. Med njimi ne sme delati razlik. Ustvarjati mora prijetno ozračje v razredu. Pripravljen mora biti sprejeti povratne informacije učencev. Dovzeten mora biti za njihova mnenja in predloge.

Učitelj mora biti vzgojitelj, strokovnjak, organizator in inovator. C. Heider (Report of the conference of the European Network of Education Councils, 2009) pa je predstavila velika pričakovanja in zahteve do učiteljev, ki jih imajo starši. Pravi, da smo danes priča spremembam paradigem v šolstvu. V preteklosti je bil sistem tak, da je bil v središču pozornosti učitelj. Danes naj bi bil v središču pozornosti učenec. Poudarja se individualna obravnava. Učitelj je bil poprej predavatelj, danes mora biti pomočnik, podpornik, pojasnjevalec, mentor, tutor učnega procesa učencev. Podpirati in spodbujati mora ustvarjalnost, reševanje problemov in kritično mišljenje.

Učiteljeva vloga danes je v prvi vrsti pripraviti učence na življenje v sodobni družbi, katere edina stalnica je, da se nenehno spreminja, navaja Claxton (2000). Za učitelja tako ni dovolj, da ima znanje o predmetu, ki ga poučuje, pač pa mora učencem nazorno prikazati, kako se spoprijeti z vsakdanjimi zahtevnimi okoliščinami, negotovostjo in frustracijami. Ne nazadnje mora učitelj učencem pokazati tudi, kaj pomeni vseživljenjsko učenje.

2.2.6.5.2 POMEN UČITELJEVE PODPORE ZA SOCIALNO PRILAGOJENOST UČENCEV

Učitelji vsakodnevno delujejo kot pomembna odrasla figura v življenju učencev, je prepričana K. Košir (2013). Razlaga, da učitelj s tem, ko zagotavlja učencem varno osnovo, iz katere lahko raziskujejo svojo okolico, lahko spodbuja prilagojenost učencev na šolsko okolje. Dobri medsebojni odnosi med učiteljem in učenci niso le zaželeni. So nujen pogoj za vzpostavitev učinkovite osnove za učenje. Učitelj je tisti, ki soustvarja socialno okolje v razredu. Uravnava jih z oblikovanjem norm in pravil za socialno vedenje učencev ter s posredovanjem eksplicitnih sporočil o interakciji učencev z njihovimi sošolci. V nadaljevanju omenjamo dva pomembna načina vplivanja na socialne odnose v razredu:

• Učiteljevo vedenje do posameznih učencev v razredu je za preostale učence model, na podlagi katerega svoje sošolce zaznavajo in se do njih vedejo. Huges, Cavell in Willson (2001) opozarjajo na pomembno vlogo učitelja na to, kako določenega sošolca zaznavajo učenci. Ti imajo namreč pogosto več možnosti opazovanja učiteljevega vedenja do določenega sošolca kot vedenja sošolcev do tega učenca ali vzpostavljanja stikov z njim.

• Tudi metode poučevanja in tipi nalog, ki jih učitelj uporablja pri pouku, določajo način udeležbe učencev v socialnih dejavnostih – izbiro prijateljev, samozaznavanje učencev, položaj učencev v razredni statusni hierarhiji, stališča do sošolcev iz drugačnega socialnega okolja ipd. S tem sooblikujejo socialno okolje v razredu, meni Weinstein (1991). Roseth, Johnson in Johnson (2008) pa ugotavljajo, da učenci v učnem okolju, strukturiranem na sodelovalen način, dosegajo boljše učne uspehe in z

32

vrstniki vzpostavljajo bolj pozitivne odnose kot v tekmovalno ali individualistično strukturiranem okolju.

Življenjsko poslanstvo učitelja je pomagati učencem, da se bodo počutili povezane, zmožne, usposobljene in ljubljene, meni P. Sims (2004): »Pomagati jim moramo, da si bodo ustvarili boljše življenje. In ko bo življenje postalo zanje boljše, bo prihodnost postala boljša za nas vse.« Ali kot pravi hindujski pregovor:

»Nič ni plemenitega v tem, da si boljši od koga drugega.

Resnična plemenitost je, da si boljši od svojega prejšnjega jaza.«

2.2.6.5.3 VZPOSTAVLJANJE STIKA MED UČITELJEM IN UČENCEM

Ob vprašanju, ali obstaja razlika med dobrim in odličnim učiteljem, P. Sims (2004) razlaga, da dober učitelj nauči učenca brati, pisati in računati. Odličen učitelj pa vzpostavi odnos z učencem kot celovito osebnostjo – njegovim umom, telesom in dušo. Odlični učitelji ne sodijo in se potrudijo za vsakega učenca, ki je zaupan njihovi skrbi. Do njih vzpostavijo človeški odnos. So zgled ljubezni in skrbi za druge, s tem pa učence učijo harmoničnih medsebojnih odnosov.

Učitelji, ki morajo nadzirati svoje učence, zmanjšajo njihovo moč in občutek lastne vrednosti.

P. Sims (2004) navaja nekaj napotkov, ki nam lahko pomagajo vzpostaviti dober stik z učenci:

• Učence pri vstopu v razred prijazno pozdravimo. Namenimo jim lahko osebno vprašanje. Upoštevamo pristen odziv učencev. Na njihova vprašanja se odzivamo z ljubeznijo.

• Povemo učencem, da smo veseli, da jih poučujemo.

• Damo jim vedeti, da je pred nami dober dan. Povabimo jih lahko, naj skupaj z nami ustvarijo čudovit dan. Energija, ki se bo za to porabila, ne bo le naša, ampak jo bodo prispevali tudi naši učenci. Tako se bodo počutili usposobljene in nam jih ne bo treba nadzirati s pravili. Njihovo sodelovanje bo postalo samoumevno.

• Uporabljamo pozitivne besedne spodbude in pozitivno govorico telesa.

• Smo resnični, ranljivi, dosledni. Usmerjamo z zgledom.

• Omogočimo učencem biti tako dobri, kot zmorejo.

33