Timsko izvajanje pouka oz. timsko poučevanje

Timsko poučevanje je najzahtevnejša etapa timskega dela (Polak, 2009). Polak (2012) meni, da je pri timskem poučevanju oz. timskem izvajanju timsko načrtovanega pouka stik učiteljev z učenci hkraten in neposreden. Pri tem je medsebojno delitev dela v timu in organizacijo neposrednega pedagoškega dela mogoče didaktično izpeljati na različne načine kot npr.:

- medsebojno prepletanje in dopolnjevanje v načinih motiviranja učencev;

- izmenjava aktivnega dialoga z učenci;

- hkratno vodenje različnih aktivnosti;

- prepletanje razlage in zapisovanja na tablo;

- prepletanje razlage in sprotno odpravljanje težav z učenjem;

- aktivno vodenje določenih aktivnosti in asistiranje;

- prepletanje vodenega razgovora in postavljanja vprašanj;

- hkratna lutkovna, glasbena, likovna in športna dejavnost (Polak, 2012).

V strokovni literaturi zasledimo različne tipe sodelovalnega poučevanja, ki so v raziskavah prepoznane kot učinkovite, tudi pri matematiki (Sileo in Van Garderen, 2010). Najpogosteje se navaja delitev avtorjev Cook in Friend (1995):

(1) eden uči, drugi opazuje (angl. one teaching, one observing);

(2) poučevanje v paru (angl. one teaching, one assisting);

(3) poučevanje po učnih postajah (angl. station teaching);

(4) vzporedno poučevanje (angl. parallel teaching);

(5) alternativno poučevanje (angl. alternative teaching) in (6) timsko poučevanje (angl. team teaching).

37

Tabela 3 Vrste timskega poučevanja (po Cook in Friend, 1995; Kavkler, 2011a)

Metoda Opis Primer opazuje in zbira podatke o vedenju in funkcioniranju med uro določenega učenca ali skupine učencev. Te podatke primerja z vedenjem in funkcioniranjem ostalih učencev.

Taka oblika kooperativnega poučevanja je primerna v prvih tednih pouka, saj lahko ugotovimo, kako učenci sodelujejo v razgovoru ter kdo potrebuje dodatno pomoč in podporo za sodelovanje v razrednem razgovoru.

V nadaljevanju šolskega leta pa se ta metoda lahko uporabi za zbiranje opažanj posameznih učencev, ki so rizični za učni neuspeh in vrednotenju njihovih

individualiziranih programov ter za pripravo poročil

Učitelj obravnava matematično snov. Drugi učitelj hodi od učenca do učenca, opazuje njihovo delo in jim priskoči na pomoč z napotkom, kratko razlago. Njegovo delo je tudi preusmeritev pozornosti na obravnavano snov, če opazi, da učenec ne sledi pouku.

Učitelji, ki se odločijo za tak način poučevanja, uporabijo to obliko za preverjanje razumevanja tekoče snovi in vzporedno nudenje dodatne pomoči, če je to potrebno.

Na tej stopnji učitelji učence še posebej spodbujajo, da učenci opisujejo načine reševanja nalog, izvajanja

Učenci v vsaki skupini raziskujejo, kako se načrtujejo štirikotniki. Ena skupina v učilnici to počne tradicionalno in načrtujejo v zvezke, učiteljica pa na tablo. Druga skupina se uči načrtovati v računalniški učilnici s pomočjo rač. programa Geogebra. Potem se skupini zamenjata.

Tak način poučevanja je primeren za utrjevanje in za usvajanje snovi, npr. za avtomatizacijo aritmetičnih dejstev. Učitelja lahko pripravita tri ali več različnih postaj, kjer zastavita različne naloge in didaktične igre iz avtomatizacije ter učence razdelita v skupine, ki se izmenjujejo po postajah.

Obe skupini se v ločenih učilnicah učita seštevati ulomke.

Tak način poučevanja je najbolj primeren za ponavljanje in utrjevanje snovi (angl. drill-and-practice activities), saj omogoči vsem učencem bolj individualizirano delo, v diskusijah imajo več priložnosti za aktivno sodelovanje, obenem pa imata učitelja več nadzora nad delom učencev. Učitelja v manjših skupinah lažje delata s konkretnim materialom, prikažeta konkreten način reševanja matematičnega problema, kar je pomembno za učence z učnimi težavami.

Potreben čas za načrtovanje:

Srednje veliko

38

Oba učitelja učita seštevati ulomke. Prvi učitelj pojasni v uvodu način dela, drugi učitelj v nadaljevanju obravnava snov seštevanja ulomkov. Prvi učitelj zapiše na tablo nekaj zgledov. V nadaljevanju učenci utrjujejo v zvezek, učitelja hodita po učilnici in učencem pomagata.

V praksi sta oba učitelja pred učenci ter timsko poučujeta oz. pomagata učencem. Ta način je zelo primeren pri uvajanju novih pripomočkov, učenju novih spretnosti itd.

Potreben čas za

Alternativno poučevanje je odličen način, da učencem zagotovimo več intenzivnega, individualnega dela v posebnem učnem okolju. Učitelj lahko modelira način reševanja naloge, npr. reševanja enačb, in učence s težavami pri matematiki spodbudi, da na glas razmišljajo, kako poteka reševanje.

V t. i. pripravljalni skupini se učencem lahko tudi predstavijo osnovni pojmi ali ponovi predznanje, ki ga bodo potrebovali naslednjo uro. Pri ponovnem poučevanju učitelj že obravnavano snov ponovi z uporabo drugačnih tehnik, metod in materialov.

Potreben čas za načrtovanje:

Veliko

Austin (2001) loči tri načine inkluzivnega poučevanja: konzultantski model (angl. the coaching model), t. i. »coaching« model (angl. coaching model) in timsko poučevanje (angl.

teaming ali collaboration model). Po konzultantskem modelu je specialni in rehabilitacijski pedagog svetovalec; učitelju nudi pomoč pri prilagajanju učnega načrta, svetuje na področju dela učencev s posebnimi potrebami in mu pomaga pri oblikovanju prilagoditev za ocenjevanje znanja. Pri »coaching« modelu specialni in rehabilitacijski pedagog in učitelj izmenično poučujeta oz. seznanjata drug drugega z učnim načrtom in pedagogiko poučevanja, vsak na tistem področju, na katerem je strokovnjak. Sodelovalni model predpostavlja, da si specialni in rehabilitacijski pedagog ter učitelj pravično in enakomerno razdelita delo pri načrtovanju, izvedbi učne ure in ocenjevanju.

Pavlič Škerjanc (2012) timsko poučevanje ločuje v naslednje tipe: dvogovorno ali dialogično, soodvisno ali tradicionalno, dopolnjevalno ali komplementarno, podporno ali suportivno, izmenjalno ali alternacijsko, vzporedno ali paralelno ter razločevalno ali diferencirano timsko poučevanje.

Argüelles, Haughes, Schumm (2000, po Sileo in Garderen, 2010) in Villa, Thousand, Nevin (2008) zavzemajo stališče, da je timsko poučevanje (angl. co-teaching) primerno za poučevanje učencev s posebnimi potrebami v inkluzivnih razredih. Pri tem si učitelj, specialni in rehabilitacijski pedagog porazdelita delo za načrtovanje, izvajanje in evalvacijo učne ure.

Prav tako sta oba odgovorna za vse učence v razredu. Ripley (1997) pojasnjuje, da si pri

39

timskem poučevanju učitelj in specialni in rehabilitacijski pedagog izmenjujeta svoje strokovno znanje, saj učitelji poznajo učni načrt predmeta, ki ga poučujejo, specialni in rehabilitacijski pedagogi pa imajo znanje o različnih metodah in oblikah poučevanja učencev, ki odstopajo od povprečja. K uspešnemu timskemu poučevanju ključno prispevajo številni dejavniki; odnos učiteljev do timskega poučevanja, osebna pripravljenost učiteljev in specialnih in rehabilitacijskih pedagogov za timsko poučevanje, čas za timsko načrtovanje, podpora vodstva, medsebojno spoštovanje, podobna filozofija poučevanja in združljivost učiteljev (Scruggs idr., 2007).

Dejavniki, ki vplivajo na izbiro metode timskega poučevanja, so v prvi vrsti potrebe in značilnosti učencev kot so predznanje in interesi, učni stili, »nemirni« oz. »zaspani« razredi.

Na izbiro enega od tipov timskega poučevanja kot metode poučevanja vplivajo tudi značilnosti in potrebe učiteljev v timu, pri čemer so pomembni zelo sorodni oz. zelo različni učni stili učiteljev, zahteve in cilji v učnih načrtih, ki vplivajo na strukturiranost učnih dejavnosti ter nenazadnje situacijske in materialne okoliščine kot so velikost prostora in glasnost dejavnosti (Pavlič Škerjanc, 2012). Večina učiteljev, ki imajo izkušnje s timskim poučevanjem, uporablja veliko različnih tipov, včasih celo dva ali tri znotraj ene same ure (Havaj, 2014).