VRSTNIŠKO SODELOVALNO UČENJE

Trening smo zasnovali, tako da smo v njem predvideli tudi vlogo vrstnikov. Poleg stalnega razvijanja pozitivnega sprejemanja drugačnosti (v tem oddelku je skupno 6 učencev s PPPU) smo razvijali občutek za medsebojno sodelovanje in pomoč. Učenci s PPPU so bili na šoli dobro sprejeti in vključeni v razrede, saj so že nekaj let usmerjeni. Vrstniki so jih sprejeli kot enakovredne sošolce pri pouku in v prostem času. Da so bili sprejeti, pove tudi podatek, da so učenci s PPUA prijateljevali s sošolci, najboljšimi prijatelji, ki so bili učno odlični učenci.

Učiteljica matematike že od 6. razreda spodbuja vrstniško sodelovalno učenje v dveh nivojih.

V pouk zelo pogosto vključuje različne oblike sodelovalnega učenja. Učiteljica uvaja sodelovalno učenje za različne namene, v različnih delih ure. Najpogosteje izvaja sodelovalno učenje pri utrjevanju obravnavane snovi, kjer učence razdeli po heterogenih ali po

146

homogenih skupinah. Včasih so skupine sestavljene iz štirih, drugič iz treh učencev, pogosto pa se učijo v parih. Člane skupine lahko določi učiteljica, spet drugič se učenci sami formirajo v skupine. Učenci po parih ali v skupinah rešujejo naloge iz učnih listov, učbenika, delovnega zvezka, ali pa utrjujejo snov z didaktičnimi igrami. V zadnjem triletju sodelovalno učenje izvaja tudi občasno pri uvajanju snovi in se posluži metode »razmisli, pogovori se v paru, povej« (Lyman, po Kagan, 1989, v Peklaj, 2001). Metoda poteka tako, da učenci v parih preberejo snov v učbeniku samostojno, jo poskusijo razumeti ter si naredijo zapiske.

Zaključke zatem delijo z ostalimi učenci v razredu. V 9. razredu učiteljica uvaja tudi sodelovalne projekte z namenom ponavljanja snovi iz nižjih razredov pred nacionalnim preverjanjem znanja in pred snovjo, kjer je ključno ponavljanje starejše snovi. Učencem v paru predlaga temo in učenca si razdelita delo ter skupaj pripravita predstavitev ̶ obravnavo snovi, učno gradivo, učne liste za utrjevanje ter kratke preizkuse znanja za svoje vrstnike.

Drugi nivo sodelovanja pa predstavlja vrstniška učna pomoč, ki jo učiteljica organizira v 6.

razredu, v višjih razredih pa učence spodbuja k samoorganiziranju učne pomoči. Učenci v tretjem triletju so že dokaj samostojne zrele osebnosti in se vključujejo v dodatne, prostovoljne aktivnosti, če so dovolj motivirani. Nekateri učenci s PPUA ne želijo vrstniške pomoči, prav tako pa tudi učenci mentorji ne želijo nuditi učne pomoči vsakomur. Zato je na tej starostni stopnji organizacijo vrstniškega sodelovalnega učenja potrebno prepustiti učencem samim in jih pri tem le spodbujati.

Pred začetkom treninga sem vsem učencem v razredih predstavila namen in smisel vrstniškega sodelovalnega učenja. Poudarila sem, da s tem načinom učenja pridobijo vsi, tako učenci, ki imajo težave pri matematiki, kot tudi tisti, ki poučujejo. Učence sem spodbudila, da se povežejo med seboj v pare ali skupine. Vse učence s PPUA in njihove mentorje sem povabila na začetni razgovor, kjer smo se dogovorili, kdaj, kje in kako bo vrstniško sodelovalno učenje potekalo. Predlagala sem jim, da se srečujejo enkrat tedensko za 30 minut. Učenci sami so predlagali čas, ki je bil odvisen od njihovega urnika. Nekateri so se učili med prostimi urami, drugi v jutranjem času pred poukom, nekateri po pouku. Učenje je potekalo v prostih učilnicah, v knjižnici ali v jedilnici šole.

147

EVALVACIJA VRSTNIŠKEGA SODELOVALNEGA UČENJA

Med treningom sem ustno med izvajanjem DSP preverjala pri učencih s PPUA, ali se ure vrstniškega učenja izvajajo ali ne. Izkazalo se je, da se je vrstniško sodelovalno učenje redno izvajalo pri bolj motiviranih učencih. Sedmošolka KP se je učila še pogosteje kot enkrat na teden s sošolko, s katero se odlično razume. Prav tako so se devetošolke povezale s svojimi prijateljicami in se skupaj učile pred poukom in med prostimi urami. Učenka MS in učenec RK sta se učila s svojim sošolcem mentorjem in najboljšim prijateljem, ki sedita z njima pri pouku in imata oba odlično znanje iz matematike. Tako sta sošolca mentorja obema učencema s PPUA pomagala pri obravnavi snovi, reševanju nalog in organizaciji pripomočkov tudi pri pouku. Učenki KK in NS sta se učili s »svojo« sošolko mentorico, občasno tudi v skupini. Sošolka mentorica je prav tako sedela poleg ene od teh učenk s PPUA, učenke NS in ji je pomagala dnevno pri pouku. Osmošolki v oddelku nista imeli sošolca ali sošolke, ki bi jima redno pomagala, zato pa sta se učenki vključili v skupinsko opravljanje domačih nalog in učenje pred poukom. Ta maloštevilni oddelek je bil namreč zelo povezan, znali so se organizirati in so se vsako jutro v jedilnici šole skupaj učili. Najmanj motiviran učenec za vrstniško sodelovalno učenje je bil sedmošolec MK. Podobno kot se je želel izmikati uram DSP, se je izogibal vrstniški učni pomoči in je s sošolci raje igral nogomet.

Ob koncu treninga sem s pomočjo kratkega vprašalnika preverila zadovoljstvo učencev z izvajanjem vrstniškega sodelovalnega učenja. Vsi vključeni učenci so potrdili, da se zelo radi učijo s svojimi vrstniki, saj učenje poteka na sproščen način in na način, ki za njih ni prezahteven. Učence sem še vprašala, na kakšen način so jim pomagali vrstniki in rezultati so naslednji: vsi učenci so zapisali, da so jim vrstniki pomagali, ker so jim snov razložili počasi in po korakih in ker so jih spodbujali. Učencem, ki so sedeli ob svojih mentorjih, so ti pomagali, ko si niso uspeli priklicati postopka, pojma ali formule. Nekaj učencem so vrstniki pomagali, tako da so jim zapletene naloge razdelili na več delov ali jim posodili njihove zapiske oziroma rešene domače naloge. V času treninga so povprečno izvedli 10 šolskih ur vrstniškega sodelovalnega učenja na učenca.

148