Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Doroteja Ropas
Delovanje organizacije Ozara Slovenija med epidemijo covida-19
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Doroteja Ropas
Delovanje organizacije Ozara Slovenija med epidemijo covida-19
Diplomsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Jelka Zorn
Ljubljana, 2021
Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Jelki Zorn za vso strokovno podporo, pomoč in napotke, ki ste mi jih nudili od ideje do končnega izdelka.
Iskrena hvala vsem najbližjim in najdražjim za vso spodbudo, potrpežljivost in predvsem, da ste verjeli vame, ko sama nisem.
Iskreno se zahvaljujem tudi svojim staršem, ki so mi omogočili študij in me podpirali pri vseh odločitvah v življenju.
Najlepša hvala tudi vsem na Ozari, ki ste bili pripravljeni sodelovati v raziskavi in z mano deliti svoje izkušnje.
Brez vas te naloge ne bi bilo.
Povzetek diplomskega dela
Novi koronavirus SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen covid-19, se je marca 2020 razširil na vse celine. Razglašena je bila globalna pandemija, ki je spremenila življenja ljudi po vsem svetu.
Zaustavitev javnega življenja, prepovedano druženje in zbiranje, zapiranje dejavnosti in ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe so zaznamovali leto 2020 in prvo polovico leta 2021. Zaradi dolgotrajnih zapiranj, omejitev in vseh ostalih sprememb, ki jih je epidemija prinesla, se je med prebivalstvom povečal delež ljudi z duševnimi motnjami in tistih, ki zaradi poslabšanja duševnega zdravja potrebujejo strokovno pomoč. Med epidemijo se je spremenil tudi način dela socialnih delavk in delavcev. V svojo raziskavo sem vključila nevladno organizacijo na področju duševnega zdravja, ki je v tem obdobju za uporabnike izvajala svoje storitve, vendar drugače in v omejenem obsegu.
Diplomsko delo obravnava delovanje pisarne za informiranje in svetovanje organizacije Ozara Slovenija v Ljubljani med epidemijo covida-19. Teoretični del diplomske naloge zajema teme, kot so opredelitev epidemije in pandemije, socialno delo v obdobju epidemije, duševno zdravje med epidemijo, stigmatizacija ljudi s težavami v duševnem zdravju, duševno zdravje v skupnosti, mreža služb na področju duševnega zdravja in nevladne organizacije na področju duševnega zdravja. Empirični del naloge zajema kvalitativno raziskavo, v katero sem vključila socialne delavke, zaposlene v ljubljanski enoti Ozare, prostovoljce, ki sodelujejo z organizacijo, in študentko fakultete za socialno delo, ki je v tem obdobju na Ozari opravljala prakso. S sogovorniki sem izvedla intervjuje s pomočjo vnaprej pripravljenih smernic. Predstavila sem rezultate, ki sem jih pridobila s pomočjo raziskave, in odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja. V raziskavi sem se osredotočila na raziskovanje prilagoditev dela in storitev med epidemijo, pozitivne in negativne vidike spremenjenih okoliščin delovanja ter napotke in navodila pristojnih institucij. Osredotočila sem se tudi na primerjavo kakovosti dela in storitev za uporabnike pred in med epidemijo, sodelovanje prostovoljcev z organizacijo med epidemijo, odnose v organizaciji v tem obdobju ter vpliv epidemije na duševno zdravje zaposlenih, prostovoljcev in uporabnikov.
Organizacija je v obdobju epidemije večino svojih storitev prestavila na splet in zaradi predpisanih ukrepov zmanjšala neposreden stik z uporabniki. Prostovoljci so z organizacijo sodelovali v veliko manjšem obsegu kot pred epidemijo. Obdobji prvega (pomlad 2020) in drugega (od jeseni 2020 do vključno pomladi 2021) zaprtja sta se med seboj razlikovali tako v načinu izvajanja storitev in dejavnosti za uporabnike kot tudi doživljanju zaposlenih in prostovoljcev.
Ključne besede: duševno zdravje, epidemija, nevladna organizacija, ljudje s težavami v duševnem zdravju, prostovoljno delo, socialno delo
Ozara Slovenija Organization's Functioning throughout COVID-19 Epidemic
Graduation Thesis Abstract
By March 2020 the new coronavirus SARS-CoV-2, which causes COVID-19 disease, had spread across the globe and caused a global pandemic that changed lives all around the world.
The year 2020 and the first half of the year 2021 were marked by halt of public life, prohibited socializing and gathering, the closure of activities and measures to prevent the spread of infection. The epidemic brought prolonged closures, restrictions and other changes which increased the number of mental disorders of the population and those who need professional help due to their deteriorating mental health. During the epidemic, social work in mental health non-governmental organizations has changed. The organization I included in my research, still offered their services to service users during this period, but to a limited extent and in a different way.
The graduation thesis addresses the operation of Ozara Slovenija organization’s information and consulting office in Ljubljana during the COVID-19 epidemic. The theoretical part of the thesis covers topics such as definitions of epidemics and pandemics, social work during the epidemic, mental health during the epidemic, stigmatization of people with mental health problems, community mental health, network of mental health services and mental health non- governmental organizations. The empirical part of the thesis includes a qualitative study conducted by interviewing social workers employed in Ljubljana’s unit of Ozara, volunteers who cooperate with the organization and a student of the Faculty of Social Work on internship at Ozara during this period. I conducted interviews with my interviewees with the help of pre- prepared guidelines. I presented the results I obtained and answered the research questions. In my research, I focused on researching the adjustments of work and services during the epidemic, the positive and negative aspects of changed circumstances, and the guidance and instructions provided to the organization by the competent institutions. I also focused on comparing the quality of work and services for service users before and during the epidemic, the cooperation of volunteers with the organization during the epidemic, the relationships within the organization during this period and the impact of the epidemic on the mental health of employees, volunteers and service users.
Due to prescribed measures, the organization moved most of its services online and reduced direct personal contact with service users. Volunteers worked with the organization to a much lesser extent than before the epidemic. The periods of the first (spring 2020) and second (from autumn 2020 to spring 2021) lockdown differed in the way of providing services and activities for service users, as well as the experience of employees and volunteers.
Keywords: mental health, epidemic, non-government organization, people with mental health problems, voluntary work, social work
Vsebina
1 Teoretični uvod ... 1
1.1 Epidemija in pandemija koronavirusne bolezni covid-19 ... 1
1.2 Socialno delo v obdobju epidemije covida-19 ... 2
1.3 Duševno zdravje v obdobju epidemije covida-19 ... 5
1.4 Duševno zdravje kot razlog stigmatizacije ... 6
1.4.1 Medicinski in psihosocialni model obravnave ... 6
1.4.2 Opredelitev stigme ... 7
1.4.3 Stigmatizacija ljudi s težavami v duševnem zdravju ... 8
1.5 Področje duševnega zdravja v Sloveniji ... 10
1.5.1 Duševno zdravje v skupnosti ... 10
1.5.2 Mreža služb na področju duševnega zdravja ... 11
1.5.3 Nevladne organizacije na področju duševnega zdravja ... 11
1.5.4 Ozara Slovenija... 12
2 Formulacija problema ... 14
2.1 Raziskovalna vprašanja ... 14
3 Metodologija ... 15
3.1 Vrsta raziskave ... 15
3.2 Merski instrument ali viri podatkov ... 15
3.3 Opredelitev enot raziskovanja populacija in vzorec ... 15
3.4 Zbiranje podatkov ... 16
3.5 Obdelava in analiza podatkov ... 16
3.5.1 Primer vprašanja in odgovora z označenimi izjavami ... 16
3.5.2 Primer odprtega kodiranja ... 17
3.5.3 Primer osnega kodiranja ... 17
4 Rezultati ... 19
4.1 Prilagodljivost in pripravljenost organizacije na epidemijo ... 19
4.2 Usmeritve in napotki med epidemijo ... 22
4.3 Odnosi znotraj organizacije ... 24
4.4 Opravljanje študijske prakse med epidemijo ... 25
4.5 Prostovoljno delo med epidemijo ... 29
5 Razprava ... 32
5.1 Spremembe, ki jih je prinesla epidemija covida-19 ... 32
5.2 Socialno delo med epidemijo ... 33
5.3 Večja sprejemljivost težav v duševnem zdravju ... 34
6 Sklepi ... 36
7 Predlogi ... 38
8 Uporabljena literatura ... 39
9 Priloge ... 42
9.1 Priloga A: Intervjuji s socialnimi delavkami ... 42
9.1.1 Intervju A ... 42
9.1.2 Intervju B ... 44
9.1.3 Intervju C ... 46
9.2 Priloga B: Intervju s študentko na praksi ... 49
9.2.1 Intervju D ... 49
9.3 Priloga C: Intervjuji s prostovoljci ... 52
9.3.1 Intervju E... 52
9.3.2 Intervju F ... 52
9.3.3 Intervju G ... 53
9.3.4 Intervju H ... 53
Kazalo tabel
Tabela 1: Odprto kodiranje ... 171 Teoretični uvod
1.1 Epidemija in pandemija koronavirusne bolezni covid-19
Zakon o nalezljivih boleznih (2006) v 7. členu epidemijo opredeli kot pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih ljudi presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje. Za okuženo območje se po tem zakonu šteje območje, na katerem je ugotovljen eden ali več virov okužbe, za ogroženo območje pa se šteje območje, na katero se lahko prenese nalezljiva bolezen z okuženega območja in na katerem so možnosti za širjenje okužbe. Epidemijo nalezljive bolezni in okuženo ali ogroženo območje razglasi oziroma določi minister, pristojen za zdravje (Zakon o nalezljivih boleznih, 2006). Za razliko od epidemije pandemijo Svetovna zdravstvena organizacija definira kot epidemijo, ki se pojavi po celem svetu oziroma na velikem geografskem območju, prečka mednarodne meje in običajno prizadene veliko ljudi. Klasična definicija ne vključuje populacijske imunosti, virologije ali resnosti bolezni. Po tej definiciji lahko rečemo, da se pandemije letno pojavljajo na južni in severni polobli, saj sezonske epidemije prehajajo mednarodne meje in prizadenejo veliko ljudi.
Kljub temu sezonske epidemije ne veljajo za pandemijo (Bulletin of the World Health Organization, 2011).
Konec leta 2019 se je v mestu Wuhan v provinci Hubei na Kitajskem pojavilo več primerov netipične pljučnice. Kmalu so potrdili, da gre za novi koronavirus SARS-CoV-2, ki povzroča koronavirusno bolezen ali covid-19. 11. marca 2020 je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo, saj je bolezen lahko smrtno nevarna pri velikem deležu obolelih v rizičnih skupinah. Dan kasneje je tudi Slovenija na podlagi 7. člena Zakona o nalezljivih boleznih razglasila epidemijo. Bolezen je Slovenijo prizadela tako neposredno zaradi obolelih kot tudi posredno zaradi številnih ukrepov proti širjenju virusa, ki so vplivali na vsa področja našega življenja (Tomašič, 2020, str. 107).
Pandemije, podobne pandemiji covida-19, v takšnem geografskem obsegu v zadnjih sto letih nismo doživeli, zato je v ljudeh vzbujala različne občutke, ki so se izražali v spremenjenem vedenju posameznikov in množic. Prosen (2020, str. 102) navaja, da so dnevno štetje primerov na novo okuženih, umrlih in hospitaliziranih, pritoževanje nad okuženimi v socialnovarstvenih zavodih in njihovimi skrbniki, spremljanje lokacije pojava pozitivnih primerov in socialno- demografske značilnosti obolelih ljudi obremenjevali veliko bolj kot bolezen. Strah pred
družbeno stigmo je pri marsikom predstavljal neprimerno večje breme kot bolezen, kar lahko vodi v neprimerno slabše in tvegano vedenje, ki ogrozi zdravje in življenje ljudi.
Strong (1990, str. 250257) je v psihosocialnem modelu epidemije poskušal pojasniti človekovo ravnanje med velikimi epidemijami. Zapisal je, da omenjeni model vodijo valovi strahu, panike, stigme, moraliziranja in pozivanja k družbeni akciji. Trdil je, da ima epidemija samosvoj psihosocialni potek, ki je neodvisen od epidemije bolezni. Ta se ravno tako kot bolezen širi hitro s človeka na človeka, kar pomeni, da ima tako individualni kot kolektivni vpliv. S širjenjem prevzema različne oblike psihosocialne epidemije: prva je epidemija strahu, druga pojasnjevanja in moraliziranja, tretja pa družbene akcije oziroma pozivanja k njej.
Prosen (2020, str. 102) meni, da izbruh bolezni sočasno pomeni tudi izbruh psihosocialne epidemije, v kateri so ljudje stereotipizirani, diskriminirani in neenako obravnavani. To negativno vpliva na obolele ter njihove skrbnike, družino, prijatelje in lokalno skupnost.
Stigmatizirani so tudi zdravi ljudje z značilnostmi, ki jih družba povezuje z boleznijo (npr.
kihanje in smrkanje). Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da stigma ogrozi družbeno povezanost in zahteva družbeno izolacijo skupin, kar v primeru epidemije covida-19 povečuje verjetnost širjenja okužbe in ogroža nadzor epidemije. To posameznike vodi v prikrivanje bolezni, ljudem preprečuje, da bi poiskali ustrezno pomoč in jih odvrača od prevzemanja zdravih navad.
Izvor in epidemijo koronavirusne bolezni lahko primerjamo z izvorom aidsa, ki je prav tako begal znanstvenike. Kot piše Voljavec (2016, str. 153), je bil njegov izvor uganka vse od prvih omemb bolezni v zgodnjih osemdesetih letih. Spremljale so jih različne hipoteze, od iskanja krivca v homoseksualnem stevardu (ali t. i. »bolniku številka nič«), do programa cepljenja dvomljivega izvora. Voljavec (2016, str. 154) nadaljuje, da okužene s HIV od začetka pojava bolezni in vse do danes spremlja stigma, dinamični proces zmanjševanja vrednosti, ki posamezniku v očeh drugih pomembno odvzame veljavo.
1.2 Socialno delo v obdobju epidemije covida-19
Kot pravi Amadasun (2020, str. 754, lasten prevod), so med najbolj prizadetimi v pandemiji pogosto marginalizirane oziroma izključene družbene skupine (starejši, otroci, ljudje z različnimi motnjami v razvoju in duševnem zdravju ter revni). Kot poklic, ki temelji na praksi, mora imeti socialno delo ključno vlogo pri spodbujanju socialne kohezije in stabilnosti, spodbujanju družbenih sprememb ter krepitvi moči, pri čemer se opira na ideale socialne pravičnosti in človeškega dostojanstva. Covid-19 je spodkopal poklicne vrednote socialnega
dela – delo za ljudi, človekove pravice, socialno pravičnost, dostojanstvo in enakopravnost ljudi, zasebnost in zaupnost, pomen človeških odnosov in integriteto. Vse bolj je postalo opazno, da pandemija močno prizadene poklic socialnega dela, ki je postal ogrožen, ker škodljiv vpliv pandemije najbolj vpliva na ranljive skupine in zmanjšuje socialno pravičnost.
Dominelli (2021, str. 15, lasten prevod) navaja, da se v krizi z nejasnimi in dvoumnimi parametri ljudje bojijo neznanega in negotovega. Socialni delavci lahko s temi strahovi sočustvujejo in opogumljajo ljudi, da krepijo svojo moč, iščejo podporo, se pomirijo, zmanjšajo tesnobo in ublažijo svoje strahove. Odzivi socialnih delavk in delavcev so obrnili pandemijo v priložnost za širjenje »portfelja« socialnodelovne stroke, improvizacijo, učenje od drugih in podporo drugim, raziskovanje lekcij iz tujine in uporabo reflektivnih, kritičnih in inovativnih zmogljivosti za oceno spoznanj, zasnove novih rešitev ter uveljavljanje vzajemne solidarnosti po vsem svetu.
Društvo socialnih delavk in delavcev (v nadaljevanju DSDDS) (2020, str. 1) meni, da socialne delavke in delavci v praksi dobijo premalo priznanj za svoje delo. Rešitve socialnega dela so spregledane, kar vpliva na vlogo stroke pri reševanju zapletenih življenjskih situacij ljudi.
Problematične točke odzivov socialnega dela v tem času so bile odvisne od kakovosti posredovanih navodil, odzivov socialnega dela za umeščanje navodil v delo, dostopnosti socialnovarstvenih storitev za uporabnike, povezanosti socialnega dela v lokalnem prostoru, sodelovanja strok v javnem prostoru in s tem tudi prepoznavnosti pomena socialnega dela v kriznih razmerah. DSDDS je obravnavalo neustrezno rabo nekaterih strokovnih izrazov socialnega dela v ukrepih za preprečevanje širjenja okužbe, npr. pojma »socialna distanca« za poimenovanje ukrepa fizične razdalje. Opozorili so tudi na neprimerno ureditev dostopnosti socialnih institucij za uporabnike in vprašljiva etična ravnanja v posameznih situacijah. Pogosto uporabljen slogan »ostani doma« je brezdomnim ljudem povzročil dodatno stisko, v drugem valu epidemije pa smo v medijih lahko zasledili tudi novice o kaznovanju brezdomcev z denarnimi globami zaradi zadrževanja na javnih mestih med t. i. policijsko uro med 6. in 21.
uro. Obravnavali so prezrtje vrednosti socialne bližine in potrebo, da se ob ponovnem izbruhu epidemije iz napak učimo delovati bolje in pogumneje.
DSDDS je izrazilo stališča za ravnanje v primerih, kot je aktualna koronakriza:
»Naloga socialnega dela je, da deluje v prvih vrstah pomoči ljudem v stiskah; socialno delo je že samo po sebi delo v kriznih razmerah in se zato izvaja v vseh razmerah, življenjskih situacijah in nenadnih dogodkih, v katerih se znajdejo ljudje in potrebujejo pomoč.
Socialne delavke in socialni delavci smo zaradi narave našega dela upravičeni do zaščitnih sredstev, ki so potrebna, da se delo lahko opravlja v vseh oblikah izvajanja dejavnosti tako v javnem kot zasebnem in nevladnem sektorju; pozivamo pristojne institucije k zagotavljanju zaščitnih sredstev za vse, ki izvajamo pomoč in storitve v razmerah socialne bližine, ko je potrebno zagotoviti zaščiteno delovanje.
Dolžnost povezovanja socialnih delavk in socialnih delavcev se kaže kot uspešno v kriznih razmerah; zato se povezujemo tako na lokalni kot nacionalni ravni, kar omogoča mrežo pomoči za delovanje v spremenjenih razmerah ter takojšnje delovanje, ne glede na vrsto organizacije, v okviru katere delujemo; socialno delo je samo po sebi fleksibilno, inovativno in nima navodil.
Zaradi ukrepov zaščite noben uporabnik ne sme ostati brez pomoči, storitev socialnega varstva ali socialnovarstvenega programa; to je poslanstvo socialnega dela, da slednje zagotavlja pomoč, v prilagojenih oblikah, nikakor pa ne izostane.
Socialna bližina med ljudmi je bistvo življenja vsakega posameznika – vloga socialnega dela je vzpostavljanje socialne bližine z vsem znanjem in spretnostmi, da do slednje pride tudi v času zapovedi fizične razdalje ali drugih ovir, ki bližino med ljudmi preprečujejo, s strokovno premišljenimi in posameznikom prilagojenimi načini.
Profesija socialnega dela je visoko etična, socialne delavke in socialni delavci spoštujemo svoj kodeks etike ter izmenjujemo dobre prakse tako na nacionalni kot globalni ravni« (Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije, 2020, str. 2).
Predsednica DSDDS Danica Hrovatič (2020, str. 14) je izrazila skrb glede zastopanosti socialnega sistema v medijih med epidemijo koronavirusa. Ko spremljamo informacije v javnosti, ugotavljamo, kako socialno delo težko pride v medije. Skoraj ničesar ne izvemo o poteku dela na centrih za socialno delo, kjer se odvija temeljno skupnostno socialno delo, delo z družinami in posamezniki, kar je v kriznih razmerah (med epidemijo) omejeno, vendar izjemnega pomena. Hrovatič (prav tam) nadaljuje, da je pristojno ministrstvo za socialne zadeve javne socialnovarstvene zavode in nevladne organizacije, ki izvajajo socialnovarstvene programe, natančno informiralo o tem, kaj morajo početi in česa ne smejo. Osebni stiki z uporabniki na načelni ravni so postali prepovedani. Nevladne organizacije so prve opozarjale, da se stiske poglabljajo in da niso kos vsem težavam, ki se odvijajo na terenu. Postalo je jasno, da poglabljamo stiske ljudi, ki so zaprti ali so se zaprli v svoje domove, ker ne želijo
»vznemirjati« služb, ne želijo biti »nadležni«, socialne delavke in delavci pa so zaslutili, da se za stenami domov odvijajo ne samo osamljenost in strah pred jutrišnjim dnem, ampak tudi tragične zgodbe prisiljenih medosebnih odnosov, ki jim ljudje niso kos.
1.3 Duševno zdravje v obdobju epidemije covida-19
Nacionalni inštitut za javno zdravje je v sodelovanju z drugimi organizacijami od novembra 2020 do januarja 2021 izvedel raziskavo, s katero so želeli ugotoviti, kakšno duševno stisko doživljajo ljudje med epidemijo covida-19, kako se z njo spoprijemajo ter katere vire psihosocialne podpore si ljudje še želijo in menijo, da bi jim pomagali pri tem. Pozornost so dejavneje usmerjali na različne skupine prebivalstva (npr. vzgoja in izobraževanje, socialno varstvo, zdravstvo, študentje, brezposelni, gospodarstvo idr.). Vzorec ni reprezentativen, ker so v raziskavi prevladovale ženske, višje izobraženi, le majhen delež udeležencev je bil starejši od 65 let.
Rezultati raziskave kažejo, da so udeleženci raziskave v drugem valu epidemije covida-19 doživljali nekoliko večjo stisko kot pred epidemijo in malo večjo v primerjavi s prvim valom epidemije. Udeleženci v povprečju doživljajo srednje intenzivno duševno stisko, s katero se v povprečju srednje uspešno spoprijemajo. Najbolje se s stisko spoprijemajo udeleženci, ki so zaposleni v vzgoji in izobraževanju ter zdravstvu, najslabše pa zaposleni v gospodarstvu.
Udeležence v povprečju najbolj obremenjujejo strah pred okužbo drugih, strah pred negotovo prihodnostjo in skrb glede izgube oziroma omejitve svoboščin. Udeležence pogosto skrbijo tudi politično dogajanje (dvomi in zadržki glede vlade in načina njenega delovanja, strah pred represijo, izgubo pravic in demokracije), neprijetna čustva ob omejitvah (policijska ura, izguba svobode, nošenje maske, prepoved gibanja, kršenje odlokov itd.) in pomanjkanje stikov (pogrešanje prijateljev in sorodnikov, osamljenost, ločenost od partnerja). Udeleženci raziskave najpogosteje doživljajo naslednje simptome depresije: utrujenost, težave s spanjem in pomanjkanje energije. Največ simptomov depresije se kaže pri udeležencih, zaposlenih v gospodarstvu, najmanj pa pri zaposlenih v socialnem varstvu, pri katerih so se težave začele intenzivneje pojavljati v januarju, predvsem zaposlenih v centrih za socialno delo, ki so najštevilnejše zastopani v raziskavi. Večina udeležencev poroča, da med epidemijo ne potrebuje psihološke podpore. Med tistimi, ki menijo, da psihološko podporo potrebujejo, jih večji delež pomoči ni poiskal zaradi težav z dostopnostjo strokovnjakov, občutka obvladovanja lastne situacije in občutka pomanjkanja časa. Za podporo v stiski so se udeleženci najpogosteje obrnili na družinske člane ali prijatelje/sosede (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2021, str. 12).
Švab (2020, str. 4445) navaja, da so različne organizacije in društva med epidemijo priskočili na pomoč z brezplačnimi svetovanji in pogovori. Zaradi naraščajočega strahu in občutka brezizhodnosti smo priče poskusom samomora in samomorom, ki jih sicer ne moremo pripisati zgolj temu vzroku. Na podlagi preteklih izkušenj in raziskav lahko sklepamo, da se bo pogostost
težav v duševnem zdravju povečala tudi, ko bo epidemija obvladana. Takrat bo namreč brez dvoma nastopila tudi ekonomska kriza, ki praviloma slabo vpliva na duševno zdravje prebivalstva. Vse velike ekonomske krize so prispevale k povečevanju števila samomorov, pogostejši depresivnosti in anksioznosti ter povečanju odvisnosti od psihoaktivnih snovi.
Kot piše Švab (2020, str. 45) v nadaljevanju, brezposelnost, revščina in socialna razslojenost pomembno zmanjšajo možnosti ljudi, da bi ostali stabilni in varni v svojih okoljih, ter povečujejo stres, ki vpliva tudi na telesno zdravje. Sledi nadaljnji socialni zdrs, kar poveča možnost za nastanek težav v duševnem zdravju, to pa sklene začarani krog. Človeški, družbeni in ekonomski stroški slabega duševnega zdravja so ogromni.
Na področju duševnega zdravja je treba omogočiti široko dostopnost služb in pravočasno ukrepanje, razvijati programe za preprečevanje samomora in izvesti programe za zmanjševanje diskriminacije ljudi s težavami v duševnem zdravju, ki naj bodo vključeni v vse faze odločanja, tudi med krizo. Ljudje z izkušnjo duševne motnje in njihovi svojci lahko bistveno pripomorejo k temu, da bomo odgovarjali na dejanske potrebe ljudi med zdravstveno in ekonomsko krizo.
V načrtovanje je treba vključiti strokovnjake vseh strok in služb, predvsem tiste, ki delujejo na terenu (Švab, 2020, str. 45).
Nevladne organizacije so postale pri svojem delu osamljene, saj nimajo veliko možnosti za delovanje, razen nudenja psihosocialne pomoči po telefonu ali elektronski pošti. Veliko socialnovarstvenih programov se je nadaljevalo, ministrstvo je podprlo organizacije v tej smeri dela in ne zaprtja dejavnosti, kar pomeni, da bodo nevladne organizacije na tej podlagi tudi ohranile plačilo (Hrovatič, 2020, str. 2).
1.4 Duševno zdravje kot razlog stigmatizacije 1.4.1 Medicinski in psihosocialni model obravnave
V socialnem delu ljudi s težavami v duševnem zdravju ne imenujemo duševni bolniki, prav tako se izogibamo izrazom, kot sta duševna bolezen in duševna motnja, ki posameznika označijo in trajno zaznamujejo. Pri svojem delu uporabljamo psihosocialni model, ki je nastal kot kritika medicinskega modela. Pri slednjem je v odnosu uporabnik – strokovni delavec uporabnik v podrejenem položaju, saj ga strokovni delavec opiše tako, kot ga vidi sam, in ne tako, kot se vidi uporabnik. Tako postane uporabnik mnogokrat stigmatiziran kot nesposoben za odločanje o lastnem življenju. V medicinskem modelu ni prostora za uporabnikove želje in možnosti izbire, strokovni delavci pa jih s tujkami in strokovnimi izrazi pogosto razvrednotijo
(Zaviršek, Zorn in Videmšek, 2002, str. 214). Medicinska stroka ne omogoča pravice do samodeterminacije, saj strokovno znanje in prostor strokovnih situacij povzročata izgubo osebne avtonomije. Človek z diagnozo dobi tudi poseben subjektni položaj. Diagnoza je normativna identiteta, vnaprej normirana družbena identiteta. Ko začne oviranost obravnavati medicinski diskurz, splošna družbena ravnanja do ljudi z ovirami določa predvsem medicinski diskurz (Zaviršek, 2000, str. 39–40).
Psihosocialni model ne govori o duševni bolezni, ampak krizi. Izraz kriza je primernejši, saj pomeni začasno nezmožnost posameznika, da bi opravljal svoje naloge oziroma skrbel zase.
Psihosocialni model ne uporablja medicinskih diagnoz, temveč kontekstualizirane opise problemov in stisk. Jezik psihiatričnih opisov je poniževalen, saj uporabnike razvrednoti in razosebi. Posameznik ni več obravnavan kot človek z določenimi težavami, ampak kot
»privesek« svoje diagnoze (Lamovec, 1998, str. 15–16). V socialnem delu se zavedamo, da psihiatrična diagnoza posameznika lahko vodi v življenjsko stigmatizacijo, ki pomembno vpliva na kakovost življenja. Pri svojem delu se zavzemamo za zmanjševanje posledic stigme, ki nastane zaradi težav v duševnem zdravju.
1.4.2 Opredelitev stigme
Izraz stigma izvira iz grščine in pomeni zaznamovanje, označenost, oznako. V antični Grčiji so ga uporabljali za ljudi, ki jih je okolica videla kot drugačne (npr. kriminalce, sužnje). Po telesu so jih označili z vrezninami ali ožganinami, s čimer so bili označeni kot pokvarjeni in moralno oporečni. Označenih ljudi naj bi se zlasti na javnih prostorih ljudje izogibali. Kasneje se je izraz začel uporabljati tudi za fizične in duševne značilnosti ljudi, ki jih je družba opredelila kot sramotne in diskreditirajoče (povzeto po Goffman, 1963 v Kuklec, 2010, str. 196).
Coleman (v Nastran Ule, 1999, str. 198) navaja, da stigma predstavlja življenjski pogled:
skupek osebnih in družbenih konstruktov, skupek socialnih zvez in socialnih odnosov ter obliko družbene realnosti. Za teoretiziranje je bila stigma težak koncept, saj odraža lastnost, proces, obliko socialne kategorije in čustveno stanje. Pri poskusu odgovoriti na vprašanje, kako in zakaj so v določenih zgodovinskih obdobjih, v določenih kulturah oziroma v izjemnih družbenih skupinah nekatere lastnosti cenjene in zaželene, druge pa zaničevane, grozljive ali stigmatizirane, avtorica predlaga nov pogled na stigmo. Tak, ki upošteva njene vedenjske, kognitivne in čustvene komponente ter razkriva, da je stigma odziv na dilemo razlike. Coleman (v Nastran Ule, 1999, str. 199–200) meni, da so človeške razlike temelj stigem, kar pomeni biti ali se počutiti stigmatiziranega kot neizbežna usoda. Ker se stigme razlikujejo glede na kulturna
in zgodovinska obdobja, postaja očitno, da gre zgolj za naključje, ali se človek rodi v nestigmatizirani ali hudo stigmatizirani družbi. Do stigmatizacije pride pogosto v mejah psihološko konstruiranih ali dejanskih odnosov, izkušnja odraža relativne primerjave, orisovanje zaželenih in nezaželenih razlik. Stigmatizacija ali občutek stigmatizacije je posledica socialne primerjave, zato stigma predstavlja nepretrgano zvezo nezaželenih razlik, ki so odvisne od mnogih dejavnikov (npr. geografska lokacija, kultura, stopnja življenjskega cikla).
Goffman (v Flaker, 2002, str. 98–99) navaja, da stigmatizacija zelo vpliva na dostojno življenje, saj posamezniku zmanjša možnosti ali jih onemogoči. V vsakdanjem sodobnem jeziku stigma še vedno pomeni zaznamovanost, ki ne pomeni le vidne zaznamovanosti, ampak predvsem zaznamovanost, ki deluje kot atribut nezaželenosti oz. zavrženosti. Flaker (2002, str. 99) meni, da je pomemben vidik stigme, da po mnenju tistega, ki nekoga stigmatizira, ta nima več podobnega položaja, predvsem družbenega in ekonomskega, kakor on.
1.4.3 Stigmatizacija ljudi s težavami v duševnem zdravju
Težave v duševnem zdravju so oblika hendikepa oziroma vrsta oviranosti. Zaviršek (2014, str. 135) hendikep opredeli kot socialno kategorijo, ki konceptualizira prepletanje materialnega, čustvenega in socialnega ter odslikava družbeno zaznamovane odzive na telesne posebnosti, kot so gibalna oviranost (mišična distrofija, paraplegija, tetraplegija ipd.), senzorna oviranost (težave s sluhom in vidom, intelektualna ovira (posebnosti pri dojemanju sveta, težave pri učenju določenih vsebin ali večine vsebin, posebnosti odzivanja na določene dražljaje ipd.) in težave v duševnem zdravju (psihiatrične diagnoze in psihiatrične hospitalizacije). Med omenjenimi ovirami so nekatere vidne, druge nevidne. Utelešene človeške posebnosti povzročijo družbeno prikrajšanost in diskriminacijo na izobraževalni, ekonomski, socialni in simbolni ravni.
Ljudi s težavami v duševnem zdravju (in tudi drugimi ovirami) so ostali člani družbe (tj. zdravi, ljudje brez ovir) od nekdaj poskušali segregirati, kar so upravičevali z moralnimi argumenti: če jim hočemo pomagati in jih zavarovati, jih moramo najprej kategorizirati in razdeliti. Ljudi z ovirami družba segregira v posebne ustanove, na posebna delovna mesta in v posebne šole.
Moralni argument vzpostavi mejo med tistimi z močjo (zdravimi, neoviranimi) in oviranimi, za katere naj bi skrbeli drugi (država, starši, skrbniki, cerkev). Taka moralna perspektiva omogoča zavedanje, da ljudje ob pridobitvi statusa osebe, za katero skrbijo in jo varujejo drugi, izgubijo nekatere ključne pravice: pravico do izbire in enakovredne udeležbe v vsakdanjem življenju, pravico do gibanja, samodeterminacije in spoštovanja (Zaviršek, 2000, str. 11).
Ljudje s težavami v duševnem zdravju stigma spremlja že od nekdaj. Zaviršek (2000, str. 14) navaja, da so v vsej zgodovini v evropskih družbah ljudi s težavami v duševnem zdravju glorificirali in hkrati zavračali. »Norec« je bil nosilec posebne vednosti, ki je drugi ljudje niso imeli. Hkrati so jih izpostavljali, ubijali, deformirali, zatirali in mučili.
Teršek (2009, str. 12) piše, da se posamezniki s težavami v duševnem zdravju pogosto srečujejo z diskriminacijo, stigmo in kršenjem človekovih pravic, kar lahko dodatno negativno vpliva na njihovo duševno zdravje. Zaradi strahu pred stigmatizacijo se pogosto bojijo spregovoriti o svojih stiskah, okolica pa se žal pogosto odziva pokroviteljsko, vzvišeno in ignorantsko. Poleg tega se ljudje s težavami v duševnem zdravju borijo za dostojanstvo, ki je za zdravega človeka samoumevno, za nekoga s psihiatrično diagnozo pa pogosto le še želja. Ohraniti želijo dostojanstvo v življenju z diagnozo in dostojanstvo med zdravljenjem, kar je ena izmed najpomembnejših vrednot in temeljnih človekovih pravic.
Stigmatizacija bistveno vpliva na življenje posameznika s težavami v duševnem zdravju. Izgubi lahko samozaupanje, počuti se nerazumljenega, drugačnega, predstavlja si, da ne sodi v to okolje, pogosto želi svojo motnjo prikriti (Corrigan, 1998). Takšna izkrivljanja lastne samopodobe privedejo do negativnih čustvenih odzivov, kot so strah, krivda in sram (Link, Struening, Neese-Todd, Asmussen in Phelan, 2001). Posledice stigme so socialna izolacija, oženje podporne socialne mreže ter slabša subjektivna kakovost življenja in psihološkega delovanja (nizka samopodoba, samospoštovanje in samoučinkovitost) (Knaak in Patten, 2016).
Pogosta posledica stigmatizacije je tudi povečana samomorilnost ljudi s težavami v duševnem zdravju. Okolica se jih zaradi stigme največkrat boji vprašati, ali razmišljajo o samomoru, čeprav je ravno to lahko ključnega pomena pri iskanju rešitve oziroma začetek poti iz stiske (Vrhovac in Ronci, 2020, str. 48).
Kuklec (2010, str. 196) piše, da je v moderni družbi stigmatizacija vseh drugačnih, ne le ljudi s težavami v duševnem zdravju, vse bolj nezaželena in nesprejemljiva, vendar se seli na bolj prikrite ravni in verjetno celo narašča. V zadnjih desetletjih v svetu opažamo porast gibanj in društev uporabnikov, ki se poskušajo z združevanjem odločneje upreti stigmatizaciji in poskrbeti za upoštevanje njihovih pravic.
Zaviršek (2000, str. 40) navaja, da je eden od paradoksov globalizacije, da sta internacionalizacija uporabniškega gibanja in zmanjševanje državnih odgovornosti za socialo spodbudila dva nasprotujoča si procesa. Prvi so zahteve uporabnikov in strokovnjakov po dezinstitucionalizaciji oziroma zapiranju totalnih ustanov, drugi pa fenomen NIMBY (Not-in- My-Backyard), ki pomeni nasprotovanje ustanavljanju skupnostnih služb na lokalni ravni.
NIMBY je posledica negativnih predstav o ljudeh z ovirami, ki naj bi v kapitalsko profitni logiki zmanjšali cene posestev, hiš in stanovanj.
1.5 Področje duševnega zdravja v Sloveniji 1.5.1 Duševno zdravje v skupnosti
Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje definira kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela in prispeva v svojo skupnost« (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2015). Bajt, Jeriček Klanšček, Roškar in Zorko (2009, str. 1) pišejo, da duševno zdravje pomeni mnogo več kot le odsotnost duševnih motenj – je bistveno za našo zmožnost percepcije, razumevanja in interpretacije okolja, ki nas obdaja, pa tudi za mišljenje, govor in medsebojno verbalno in neverbalno komunikacijo. Prav tako je bistveno za našo sposobnost oblikovanja in vzdrževanja odnosov ter vsakdanje življenje.
Bajt s sodelavci (2009, str. 12) nadaljuje z mislijo, da je duševno zdravje sestavni del javnega zdravja. Pomembno je, da se ukvarjamo z duševnim zdravjem celotne populacije in ne le posameznikov. Duševno zdravje je nacionalni kapital in ga je kot takšnega treba izboljšati z združenimi napori celotne skupnosti in vseh zainteresiranih, vključujoč tudi uporabnike, njihova združenja in svojce. Duševno zdravje se oblikuje v družinah, šolah, na javnih krajih in delovnih mestih – je rezultat tega, kako nas obravnavajo drugi in kako sami sebe.
Konvencionalni pristop, ki je zasnovan predvsem na zdravljenju duševnih motenj, je treba razširiti na celovit, večdimenzionalen pristop, ki ne bo usmerjen samo k duševnim motnjam, temveč tudi k duševnemu zdravju in njegovi promociji. Tak pristop se mora naslanjati na sistem varovanja zdravja in mora biti dosežen v skladu z mednarodnimi izkušnjami in standardi v sodelovanju z regionalnimi strokovnjaki ter z izmenjavo izkušenj med državami.
Dobro duševno zdravje je temelj zdravja, posledično tudi socialne, družinske in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje ter kakovosti življenja ljudi. Revščina, socialna izključenost in neenakosti v družbi dokazano povečujejo tveganje za slabo duševno zdravje, posledice duševnih motenj pa močno obremenjujejo družbene vire ter gospodarske, izobraževalne, socialne, družinske, zdravstvene, kazenske in pravosodne sisteme držav. Slabo gospodarsko stanje v družbi pomeni veliko tveganje za duševno zdravje, hkrati je ravno v takšnih okoliščinah treba vlagati vse napore v krepitev duševnega zdravja ljudi (Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, 2018, str. 1).
Ljudje s težavami v duševnem zdravju in njihovi bližnji so pogosto deležni diskriminacije, izključenosti in kršenja temeljnih človekovih pravic. Stigma negativno vpliva tudi na dostopnost ozirom potek zdravstvene obravnave. V Sloveniji so na področju duševnega zdravja velike razlike v dostopnosti do storitev, znotraj posameznih geografskih območij pa so zanj značilne tudi precejšnje socialnoekonomske in demografske razlike (Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, 2018, str. 2).
1.5.2 Mreža služb na področju duševnega zdravja
Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja (2018, str. 2) navaja, da je na javnozdravstveni problem v duševnem zdravju mogoče odgovoriti s sestavljeno in povezano mrežo služb in storitev, ki so odziv na potrebe posameznikov in skupnosti. Poleg služb v zdravstvu, ki zagotavljajo krepitev in ohranjanje dobrega duševnega zdravja, je treba zagotoviti tudi uresničevanje pravic do socialne vključitve, zaposlitve, ekonomske varnosti, varnega bivanja in destigmatizacije. Za kakovostno, pravočasno, dostopno in vsestransko obravnavo ljudi z duševnimi motnjami potrebujemo medsektorsko mrežo storitev in služb oziroma načrtovalcev, izvajalcev, uporabnikov in svojcev. V mrežo služb za duševno zdravje se vključujejo predvsem koordinatorji obravnave v skupnosti v okviru centrov za socialno delo, zastopniki pravic na področju duševnega zdravja in številne institucije, ki razvijajo skupnostne programe za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Službe se morajo prilagajati potrebam posameznikov, zato sodobna in mednarodna priporočila za organizacijo služb na področju duševnega zdravja postavljajo posameznika in njegove potrebe v središče načrtovanja, organizacije ter izvajanja služb in storitev.
1.5.3 Nevladne organizacije na področju duševnega zdravja
Jeriček Klanšček in sodelavci (2019, str. 10) pišejo, da se področju nevladnih organizacij s področja zdravja v svetu in pri nas posveča vse več pozornosti. Za njegovo poimenovanje, ki temelji na neprofitnosti, se uporabljajo številni izrazi, kot so neprofitne, prostovoljne, nevladne, neodvisne, civilnodružbene organizacije, nedobičkonosne družbe z omejeno odgovornostjo itd.
Rus (v Jeriček Klanšček idr., 2019, str. 10) opredeljuje neprofitne organizacije kot skupni pojem za javno upravo, družbene dejavnosti in prostovoljne organizacije, ki poslujejo brez dobička ali z njim, vendar cilj njihovega delovanja ni dobiček. Če ima organizacija dobiček, z njim ne
razpolaga po svobodni presoji, ampak ga vlaga nazaj v dejavnost organizacije in uporabi za razširitev dejavnosti ali izboljšanje kakovosti storitev.
Prve nevladne organizacije na področju duševnega zdravja v skupnosti so v Sloveniji nastale v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nevzdržne življenjske razmere ljudi, ki so živeli v Zavodu Hrastovec, in tistih, ki so prišli na mednarodni socialno-raziskovalni tabor, ki je potekal v zavodu, so porodile potrebo po ustanovitvi Odbora za družbeno zaščito norosti. Leta 1990 se je Odbor za družbeno zaščito norosti registriral kot društvo, v letih 1993/94 pa se je del odbora preusmeril na izvajanje programov neposrednega dela z uporabniki psihiatričnih ustanov.
Odbor se je preimenoval v društvo Altra, ki je postalo prva nevladna organizacija na področju duševnega zdravja pri nas (Lamovec, 1995, str. 181).
Področje duševnega zdravja je velik javnozdravstveni problem, s katerim se poleg kroničnih nenalezljivih bolezni ukvarja največ nevladnih organizacij v Sloveniji. Večina se jih ukvarja s celotno populacijo ter izvaja več različnih programov in projektov, ki naj bi bili evalvirani, vendar je šlo predvsem za samoevalvacijo. Rezultati raziskave, ki jo je med letoma 2008 in 2014 izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje, so pokazali, da različni deležniki vrednotijo različne kriterije, če vrednotijo iste, pa njihova ocena pogosto temelji na različnih osnovah, zato priporočajo vzpostavitev sistema notranje in zunanje evalvacije nevladnih organizacij (Jeriček Klanšček idr., 2019, str. 63).
Smonker (2007, str. 47) meni, da je vodilo za delovanje nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja najpogosteje dopolnjevanje medicinskega modela s psihosocialnim in skupnostnim delom, ki ne izhaja iz diagnoz, ampak iz opisov uporabnikovih problemov in življenjskih situacij ter krepitve njegove moči v osebni uspešnosti in socialnem vključevanju.
Kakovost dela v programih socialnega varstva v nevladnih organizacijah na področju duševnega zdravja je odvisna tudi od usposobljenosti izvajalcev programov, zlasti na področju socialnega dela, vloženega dela, ki ga prispevajo prostovoljci, finančnih sredstev in drugih okoliščin, ki lahko vplivajo na razvoj dobrih ali slabih praks pri delu z uporabniki.
1.5.4 Ozara Slovenija
Društvo Ozara Slovenija, Nacionalno združenje za kakovost življenja, je nevladna, humanitarna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega in zdravstvenega varstva.
Društvo z različnimi programi zagotavlja strokovno pomoč in podporo ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ljudem v duševni stiski in njihovim svojcem, poleg tega skrbi za ohranjanje in izboljšanje duševnega zdravja vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije. Posebno
pozornost namenja izobraževanju in založniški dejavnosti, svoje poslanstvo pa izpolnjuje preko sodelovanja s številnimi domačimi in tujimi institucijami in posamezniki. Ozara ima svoj sedež v Mariboru, dejavnost pa izvaja v 27 krajih po Sloveniji.
V Ozari si prizadevajo za partnerski odnos med ljudmi s težavami v duševnem zdravju, njihovimi svojci in strokovnimi delavci. Z individualnim pristopom in načrtovanjem uporabnikom omogočajo vnovično vključitev v družbeno in delovno okolje. Vsi uporabniki imajo možnost dejavnega vplivanja na delovanje organizacije, saj lahko preko svojih predstavnikov enakopravno sodelujejo pri sprejemanju vseh pomembnejših odločitev (Ozara Slovenija, 2019).
2 Formulacija problema
Med epidemijo covida-19 se je delovanje na vseh področjih družbenega življenja bistveno spremenilo. Tudi socialno delo se je moralo prilagoditi tako, da so socialne delavke pri svojem delu imele čim manj neposrednega stika z uporabniki in pri tem upoštevale varnostne ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe. Veliko storitev se je prestavilo na splet, mnoge dejavnosti se med zaprtjem in prepovedjo druženja niso izvajale. Pri delu so se pojavili novi izzivi, še neznane ovire, dostopnost storitev in s tem tudi virov pomoči je bila uporabnikom otežena.
Strah, negotovost, številni ukrepi za zajezitev virusa, zaustavitev javnega življenja, prepovedano druženje in ostale spremembe so vplivale na poslabšanje duševnega zdravja ljudi.
V drugem letniku sem prakso opravljala v nevladni, humanitarni organizaciji Ozara Slovenija, v ljubljanski enoti, kjer ima organizacija pisarno za informiranje in svetovanje. Pri delovanju organizacije se mi je zdel osebni stik z uporabniki še posebej pomemben, prav tako so bili zaposleni, prostovoljci in uporabniki med seboj zelo povezani. V raziskavi bom poskušala ugotoviti, kako se je delovanje organizacije prilagodilo epidemiji, kako dostopne so bile v tem času storitve organizacije, s katerimi spremembami so se soočali vsi, ki so vključeni v organizacijo, in kaj je to pomenilo za delo zaposlenih, študijsko prakso in prostovoljno delo.
Raziskava bo uporabna za organizacijo, saj bo na podlagi rezultatov lahko ocenila in reflektirala svoje delovanje, uvedla morebitne spremembe in imela zabeleženo izkušnjo obdobja epidemije covida-19. Ker je epidemiološko stanje pri nas in v svetu zelo nepredvidljivo, je pomembno, da ne pozabimo na izkušnje in novo znanje, ki smo ga v tem času pridobili.
2.1 Raziskovalna vprašanja
1. Kako je organizacija prilagodila svoje delo in storitve med epidemijo covida-19?
2. Kateri so bili pozitivni in kateri negativni vidiki spremenjenih okoliščin delovanja?
3. Kakšne usmeritve, napotke in navodila je organizacija dobila od ministrstva in drugih pristojnih institucij?
4. Kako bi primerjali kakovost dela in storitev za uporabnike pred in med epidemijo?
5. Kako so z organizacijo med epidemijo sodelovali prostovoljci?
6. Kako so skrbeli za odnose znotraj organizacije?
7. Kako je epidemija vplivala na duševno zdravje zaposlenih, prostovoljcev in uporabnikov?
3 Metodologija
3.1 Vrsta raziskave
V raziskavi sem uporabila kvalitativno, poizvedovalno in empirično metodo. Raziskava je glede na vrsto podatkov kvalitativna, saj je usmerjena na kvaliteto in ne kvantiteto, njen namen je razumevati in odkrivati. Osnovno izkustveno gradivo, zbrano v raziskovalnem procesu, sestavljajo besedni opisi ali pripovedi, v katerih je gradivo obdelano in analizirano besedno, brez uporabe merskih postopkov (Mesec, 2009, str. 85).
Raziskava je poizvedovalna oziroma eksplorativna. Mesec (2009, str. 80) piše, da so zanjo značilni manj sistematični, a različni postopki zbiranja podatkov in kvalitativni opisi. Glede na odnos do izkustvenega gradiva je raziskava empirična, saj sem s spraševanjem zbirala novo, neposredno izkustveno gradivo (Mesec, 2009, str. 84).
3.2 Merski instrument ali viri podatkov
Mesec (2009, str. 121) piše, da je merski instrument pripomoček, ki ga uporabljamo pri merjenju, z njegovo pomočjo pa pri opazovani enoti izzovemo vedenje, ki je pokazatelj lastnosti, ki jo želimo meriti, in zabeležimo stopnjo tega odziva. Merski instrument torej usmerja postopek merjenja. Pri zbiranju podatkov sem kot merski instrument uporabljala vodilo oziroma smernice za delno standardiziran intervju, ki ga uporabljamo za merjenje lastnosti, o katerih nosilec lahko poda zanesljive informacije.
Na podlagi sestavljenih smernic za intervju sem s sogovornicami in sogovornikom izvedla intervju, v katerega sem vključila vprašanja odprtega tipa, ki pripomorejo h kvalitativnosti raziskave. Glavna in bistvena vprašanja sem določila vnaprej.
3.3 Opredelitev enot raziskovanja populacija in vzorec
V raziskavo sem vključila dve različni populaciji. Prva so bile zaposlene strokovne delavke (po izobrazbi diplomirane socialne delavke) v ljubljanski enoti organizacije Ozara Slovenija, ki so tam zaposlene vsaj od januarja 2020 in imajo izkušnjo delovanja organizacije pred in med epidemijo covida-19. Druga populacija so bili prostovoljci, ki z organizacijo sodelujejo vsaj
enkrat tedensko. Mednje sem vključila tudi študentko fakultete za socialno delo, ki je med epidemijo v organizaciji opravljala prakso.
Vzorec je neslučajnostni in priročen – intervjuvala sem tiste zaposlene in prostovoljce, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskavi. Skupno sem opravila osem intervjujev, tri z zaposlenimi socialnimi delavkami, enega s študentko, ki je med epidemijo na Ozari opravljala obvezno prakso, štiri pa s prostovoljci, ki sodelujejo z organizacijo. Dobljenih rezultatov nisem mogla posploševati na druge enote Ozare po Sloveniji, ampak so relevantni samo za ljubljansko enoto.
3.4 Zbiranje podatkov
Metoda zbiranja podatkov je bil delno standardiziran intervju, glede na odgovore pa sem postavljala podvprašanja in jih prilagajala intervjuvancem. Zbiranje podatkov je potekalo ustno, enkratno in individualno. Zaradi ukrepov proti širjenju virusa, ki so takrat še veljali, so intervjuji potekali preko programa Zoom. Pred začetkom intervjujev sem sogovornike vprašala, ali se strinjajo, da intervjuje zvočno posnamem.
3.5 Obdelava in analiza podatkov
Podatke sem obdelala kvalitativno. Opravljene intervjuje sem najprej po zvočnem zapisu pretipkala in jih uredila. Nato sem enote kodiranja določila tako, da so bile vsebinsko smiselne.
Intervjuje sem označila s črkami od A do H, posamezne izjave v intervjujih pa s črkami in številkami.
3.5.1 Primer vprašanja in odgovora z označenimi izjavami
V: Kako ste prilagodili način dela med epidemijo? Je delo potekalo v prostorih organizacije ali ste delali od doma?
O: V prvi karanteni smo delali deljeno – nekateri od doma, nekateri pa na Ozari (A2). Jaz sem prihajala na Ozaro, ker doma nimam ustreznih pogojev za delo (A3). Delala sem krajši čas, v pisarni sem bila po 4–6 ur (A4), ostalo pa sem bila dosegljiva po telefonu (A5). Takoj na začetku epidemije smo svoje storitve ponudili vsem občanom Ljubljane in okolice (A6) ne glede na to, ali imajo težave v duševnem zdravju ali ne (A7). Naše telefonske so se objavljale v medijih (A8) …
Izbrane dele intervjujev sem zaradi boljše preglednosti prepisala v tabelo in jim določila pojme, temo in kategorijo. Za vsak intervju posebej sem naredila odprto kodiranje, nato še osno kodiranje.
3.5.2 Primer odprtega kodiranja
Tabela 1: Odprto kodiranje
ŠT.
IZJAVE IZJAVA POJEM KATEGORIJA TEMA
D1 Obiskujem 4. letnik dodiplomskega študija na FSD-ju.
4. letnik dodiplomskega študija na FSD-ju
študij predstavitev
D2 Prakso sem opravljala letošnje študijsko leto.
opravljanje prakse letošnje študijsko leto
študijska praksa opravljanje študijske prakse med epidemijo D3 Začela sem decembra in
končala nekje februarja. od decembra do
februarja trajanje prakse opravljanje študijske prakse med epidemijo D4 Opravljala sem jo vsak dan. vsak dan trajanje prakse opravljanje
študijske prakse med epidemijo
D5 Malo pogovora z
zaposlenimi. pogovor z
zaposlenimi dogajanje na praksi opravljanje študijske prakse med epidemijo D6 Delali smo plan za teden oz.
dnevni plan, kaj se bo dogajalo.
tedenski in dnevni plan
dogajanje na praksi opravljanje študijske prakse med epidemijo D7 Zjutraj je bilo zmeraj neko
preverjanje ozračja. preverjanje ozračja dogajanje na praksi opravljanje študijske prakse med epidemijo D8 Ali je kdo prišel na obisk. obisk dogajanje na praksi opravljanje
študijske prakse med epidemijo D9 Ali sem šla jaz sama na
teren. teren dogajanje na praksi opravljanje
študijske prakse med epidemijo D10 Na sprehod z nekom. sprehod z nekom dogajanje na praksi opravljanje
študijske prakse med epidemijo
3.5.3 Primer osnega kodiranja
Odnosi znotraj organizacije:
strokovna podpora:
– sodelavci in nadrejeni (B48), – supervizija (A78, A79, C52, C53);
odnosi med zaposlenimi:
– kolegialnost (A80),
– dobri odnosi (B49, D91), – podpora in pomoč (C54, D90), – humor (C55),
– trenja (D92), – spoštovanje (D93), – sprejetost (D81);
odnosi med zaposlenimi, prostovoljci in uporabniki:
– dobri odnosi (A82, B50), – vzpostavljanje reda (C56), – postavljanje mej (C58), – sprejetost (D80), – zainteresiranost (D84).
4 Rezultati
4.1 Prilagodljivost in pripravljenost organizacije na epidemijo
Vse zaposlene socialne delavke v Ozari, s katerimi sem opravila intervjuje, so imele izkušnjo opravljanja dela pred in med epidemijo. Epidemija covida-19 se je začela marca 2020, intervjuvanke pa so se v Ozari zaposlile že nekaj let prej, kar je razvidno iz odgovorov na vprašanje, kako dolgo so zaposlene v organizaciji (Od leta 2017 – A1; 4 leta – B1; Od 2004 – C1).
Med epidemijo so morali v Ozari način dela prilagoditi. Uradno sicer niso delali od doma, saj bi za to morali spreminjati pogodbe o zaposlitvi (Uradno nismo delali od doma nikoli – C2), so si pa delo prilagodili, kot jim je najbolj ustrezalo. Nekateri so delali iz pisarn, drugi od doma (V prvi karanteni smo delali deljeno – nekateri od doma, nekateri pa na Ozari – A2; Dogovorili smo se, da dva delata od doma, dva iz pisarne – B2), odvisno od tega, v kakšnem položaju glede delovnih razmer so bili (Jaz sem prihajala na Ozaro, ker doma nimam ustreznih pogojev za delo – A3; Jaz sem delala od doma – B3; Ves čas sem delala normalno, iz pisarne, hodila v službo – C3).
Način dela se je bistveno spremenil, s tem pa tudi njihov običajen službeni dan, saj so bili zaposleni z uporabniki v stiku zgolj prek telefona, elektronske pošte in ostalih kanalov za komuniciranje (Prvi lockdown, ko se je res vse ustavilo, so uporabniki klicali po telefonu, Viberju, pisali maile … – A18; Klici z uporabniki, Facebook messenger in Viber sporočila z nekaterimi uporabniki – B4; V glavnem smo delali prek telefona in mailov – C4). Med prvim zaprtjem, ki je trajalo od sredine marca do začetka maja 2020, uporabniki fizično niso smeli prihajati v prostore organizacije (Med popolnim zaprtjem (prvim) ni smel nihče v prostore – A28; Med prvim valom vse po telefonu, nismo imeli fizičnih stikov … – C9).
Dejavnosti v prostorih Ozare niso izvajali (Skupinskih aktivnosti ne … – B7; Skupin ni bilo, fizično niso prihajali … – C10). Kar je bilo možno, so prestavili na splet, vendar so ob prvem zaprtju potrebovali nekaj časa, da so vzpostavili skupine in dejavnosti na programu Zoom (Na začetku še nismo uporabljali Zooma … – A19; Jaz sem poskusila čim hitreje dati tudi na splet, ampak ni šlo tako hitro, da bi skupine že potekale … – C5). Vadbe joge, ki so jih pred epidemijo v prostorih Ozare izvajali dvakrat tedensko, je učiteljica joge posnela in poslala povezavo do posnetka (Med prvim zaprtjem smo imeli tečaj joge tako, da ga je učiteljica posnela in nam poslala link do Youtuba, tako da so se nekateri pridružili vadbi od doma – A23). Na terenu
ljudi niso obiskovali oziroma zgolj izjemoma (Terensko delo smo izvajali v kakšnih bolj nujnih primerih, ko smo kaj dostavili – A25; Izjemoma terenski obiski – B6; Na teren takrat nismo hodili, v prvem valu – C6).
Med drugim zaprtjem, ki je trajalo od oktobra 2020 do postopnega sproščanja ukrepov spomladi 2021, se je stanje nekoliko spremenilo. Dejavnosti, ki jih je bilo mogoče izvajati na daljavo, so v celoti potekale po spletu (joga, skupine za samopomoč, EFT tapkanje, izobraževanja) (Začeli smo uporabljati Zoom za skupine – z EFT skupino (tapkanje) in kasneje za pogovorne skupine – A26; Preko Zooma smo imeli tudi izobraževanje za uporabnike – A27; V drugem zaprtju smo začeli izvajati skupinske aktivnosti po Zoomu – skupina za samopomoč, vadba joge – B8;
Večino stvari smo dali na splet – C12), uporabniki pa so v prostore organizacije lahko prišli po predhodni najavi (Med drugim zaprtjem so lahko prišli v prostore po predhodni najavi – C11) ali so se z njimi dobivali zunaj (Z nekaterimi, ki so bili zelo navajeni hoditi k nam na klepet (A36), smo naredili tako, da sem jaz v pisarni skuhala čaj ali kavo, potem pa smo se dobili v bližnjem parku in malo poklepetali – A37).
Zaposlene so navedle mnogo sprememb glede opravljanja svojega dela, poleg spletnih dejavnosti za uporabnike so se na splet prestavili tudi sestanki, supervizija in izobraževanja (Začeli smo uporabljati Zoom za sestanke in za supervizijo – A44; Tudi vsi sestanki so bili preneseni na splet – C17; Tudi supervizije so zdaj prek spleta (še vedno) – C18; Vsa izobraževanja so online – C19), izpostavile so, da je bilo med zaprtjem manj dela (Omejen obseg dela – B9) in stika z uporabniki (Na splošno je bilo bistveno manj dela z uporabniki – A16; Manj stika z uporabniki, kar je slabo – B10).
Epidemija je prinesla več negativnih sprememb, vendar je bilo nekaj tudi pozitivnih. V organizaciji se je izvajalo manj dejavnosti (Na splošno je manj aktivnosti kot pred epidemijo – A45), zaradi česar je bilo manj pristnega stika z uporabniki (Slabo je opuščanje pristnega stika z uporabniki – B12), tudi kakovost spletnih izobraževanj ni primerljiva z izobraževanji v živo (Izobraževanja so zame osebno boljša v živo – C20). Tudi spletnih izobraževanj za uporabnike se jih je udeležilo manj, kot bi se jih sicer (Po navadi je na naša izobraževanja prišlo okrog 25 uporabnikov, potem pa niso mogli, je bil osip – C22; Ene storitve so bile veliko slabše obiskane – C23). Kot pozitivno spremembo glede epidemije so zaposlene izpostavile, da so uporabniki celotno stanje dobro prenesli in niso potrebovali nobene posebne pomoči (Nekatere sem klicala tudi jaz, da preverim, kako so, če kaj potrebujejo (A13) … Tega po navadi ne počnem, med epidemijo pa sem (A14), ampak so bili vsi okej in niso potrebovali nobene posebne pomoči – A15; Pozitivno je bilo, da so nekateri uporabniki epidemiološke ukrepe prenašali zelo dobro – B11; Še najbolj me je presenetilo, da so uporabniki vse v zvezi z epidemijo zelo dobro prenesli
– A63). Med spremembami, ki so jih ohranili tudi po sproščanju ukrepov, je zaposlena izpostavila, da ji je skupina za EFT tapkanje na daljavo bolj ustrezala, zato jo je ohranila na Zoomu, saj ji je tako lažje (Ko bi že lahko prišli uporabniki fizično, je bilo meni bolje tako in enim tudi – C13; Skupino imam še vedno tako, čeprav bi že lahko imela v živo, ker je meni lažje dati skupaj ljudi – C14; Sodelavka je imela preko Zooma tudi tapkanje – še vedno ga ima – A), doseže lahko več uporabnikov, tudi tistih, ki so vključeni v druge enote Ozare po Sloveniji (Ti, ki so bolj od daleč in se vključijo še s kakšne druge enote na tapkanje – C15; Tako da je bil kar naenkrat večji nabor ljudi, ki so se lahko vključili – C16). Tudi nekatere druge dejavnosti so po sprostitvi ukrepov obdržali na spletu – npr. jogo (Ohranili smo Zoom za skupine, saj dosežemo več ljudi – A51 … pa tudi joga je ostala na spletu – A52; Ohranile so se skupinske aktivnosti po spletu, ker zbiranje več oseb ves čas ni možno – B13).
Zaposlene so svoje delo med epidemijo ocenile različno: glede na okoliščine je bilo dobro (Glede na okoliščine je bilo dobro – A54), čeprav je epidemija prinesla tudi večjo pasivnost (Na splošno je epidemija prinesla pasivnost, manj aktivni so uporabniki, prostovoljci in tudi mi zaposleni – A53), delo je manj kakovostno zaradi omejitev storitev (Je bilo manj kakovostno, saj so bile storitve omejene – B14), med epidemijo so se vsi še malo bolj potrudili (Jaz mislim, da smo se vsi še malo bolj potrudili kakor po navadi – C24) in bili na uporabnike bolj pozorni (Vsi smo bili pozorni, kaj se bo dogajalo z njimi, ali bo to na njih bolj vplivalo ali ne – C25).
Ena zaposlena je izpostavila, da so bili tudi sami izgoreli zaradi lastnega stresa (Dokler tudi sam nisi skurjen, ker imaš sam toliko stvari za predelat – C26; Stvari se dogajajo, je neka taka izčrpanost – C27), kar je vplivalo tudi na kakovost njihovega dela (Čeprav ni bilo fizično toliko uporabnikov tukaj, ampak te tudi lastni stresorji oslabijo – C28; Ne moreš tako intenzivno delati kot prej – C29).
Zaposlene sem vprašala, kako bi primerjale prvo zaprtje (pomlad 2020) z drugim (od oktobra 2020 do aprila 2021) in kakšne razlike so opazile med tema dvema obdobjema. Prva zaposlena je izpostavila, da je bilo prvo zaprtje strožje (Prvo zaprtje je bilo bistveno bolj strogo – A55), ljudje so ostajali doma in so bili previdnejši (Vsi so bili doma, tudi previdnost pri ljudeh je bila večja – A56). Druga zaposlena je pri prvem zaprtju izpostavila povečan strah, tesnobo in negotovost pri ljudeh (Več je bilo strahu, tesnobe, negotovosti – B15). Pri drugem zaprtju so izvajali več dejavnosti, ki so se izvajale po spletu (Več aktivnosti je bilo na spletu – C31;
Uporabniki so med drugim zaprtjem začeli uporabljati Zoom – C32), prav tako so uporabniki individualno lahko prišli v prostore organizacije, kjer so se izvajale individualne storitve (Izvajali smo vse individualne storitve (A58), skupinske pa preko Zooma – A59) ob upoštevanju vseh veljavnih ukrepov za zajezitev virusa (Uporabniki so lahko prihajali v prostore z masko
in po predhodnem merjenju temperature – A60). Vseeno je bilo tudi drugo zaprtje duševno naporno, ker so bili ukrepov že naveličani, hkrati so težje razumeli njihovo smiselnost (Več naveličanosti, apatije, težje razumevanje smiselnosti ukrepov – B16), a so se vseeno poskušali prilagoditi in znajti (Pri drugem smo že znali bolj srfat … med pravili – C30; Veliko smo se mogli znajti in prilagajati (C7), srfat med pravili in življenjem – C8), kar je ena izmed zaposlenih izpostavila že na začetku intervjuja.
Zaposlene sem vprašala, ali se spomnijo česa, kar jim je ostalo v spominu iz obdobja prvega zaprtja, ko je bilo stanje za vse novo in nepoznano. Prva zaposlena je povedala, da se ni zgodilo nič posebnega (V bistvu se ni zgodilo nič posebnega – A62), a je dodala, da jo je presenetilo, kako dobro so uporabniki vse skupaj prenesli in tudi povedali, da so nas zaprtje in omejitve vse nekako izenačile v smislu možnosti (Ni bilo nobenih kriz oziroma jih je bilo manj (A64) … Po navadi so prazniki čas povečanih frustracij, več je hospitalizacij, med epidemijo pa se to ni zgodilo (A65). Uporabniki so povedali, da jim prav paše, da je mesto prazno in vse zaprto, ker tako ali tako nikamor ne hodijo (A66). Ena uporabnica je slikovito povedala, da nas je korona izenačila v smislu možnosti (A67). Prej so ljudje hodili na počitnice, potovanja, posedali v lokalih, zapravljali, se družili (A68), korona je to na nek način ukinila in naredila, da vsi živimo življenje, kot ga naši uporabniki vsak dan – A69). Druga zaposlena je izpostavila neprijetno izkušnjo ob klicu anonimneža, ki jo je klical iz dolgočasja (Med prvim zaprtjem je bila naša mobilna telefonska številka na voljo za pomoč in svetovanje tudi splošnemu prebivalstvu (B17)
… Imela sem zoprn klic anonimneža, ki je iz dolgčasa pogovor ves čas preusmerjal v opolzke teme, povezane s spolnostjo (B18). Potem je klical še večkrat in sem bila primorana blokirati njegovo številko – B19). Tretja zaposlena se je spomnila prigod z uporabniki ob začetku epidemije (Uporabnica, ki se je vračala s Hrvaške, je bila v karanteni dva tedna in so ji potem nosili stvari iz trgovine in puščali pred vrati, a ne (C33) … To je bila edina taka stvar, hecno nam je bilo … Pa smešno je bilo, ko so začeli uporabljat kamere, pa se niso znašli (C34) … Pa ena (uporabnica) je prišla, ko je bilo že en teden vse zaprto, na skupino. Pa je zvonila, na nemščino je prišla … Pa niso busi že več vozil, pa nič, peš je prišla … To je bilo meni smešno, kako so počasi nekateri dojeli, da se nekaj dogaja – C35).
4.2 Usmeritve in napotki med epidemijo
Od ministrstva in ostalih pristojnih institucij so dobili navodila glede upoštevanja preventivnih ukrepov za preprečevanje širjenja virusa (Dobili smo navodila glede varovalnih ukrepov, delo pa smo si organizirali sami – A70), saj so morali kljub epidemiji zagotavljati storitve, ki so jih
na začetku epidemije ponudili vsem občanom Ljubljane (Takoj na začetku smo svoje storitve ponudili vsem občanom Mestne občine Ljubljana (A6) ne glede, ali imajo težave v duševnem zdravju ali ne – A7; Ideja je bila ves čas, da je naše delo pomembno in nujno in naj ga opravljamo ne glede na stanje epidemije v okviru zmožnosti in preventivnih ukrepov za zaščito zdravja – B20). Glede aktualnih novosti in ukrepov so spremljali spletno stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ministrstvo pa je navodila pošiljalo počasi (Ful so se počasi odzivali – C41) oziroma z zamikom (Mi smo že vse zrihtali, potem so se pa oni spomnili, da bi bilo dobro, da nas obvestijo – C36; NIJZ smo spremljali, ministrstvo pa je pošiljalo zelo z zamikom – C37). Dobili so navodila, da dela ne morejo opravljati od doma (Pisalo je, da ne moremo delat od doma – C39), drugih posebnih navodil pa ne (Drugih navodil ni bilo – C38). Zaposlena je bila mnenja, da jim njihova navodila niso bila v pomoč (Nič kaj takega, da bi si lahko kaj pomagali – C40).
Posebnih izobraževanj, kako ravnati med epidemijo, niso imeli (Posebej glede kovida nismo imeli izobraževanj in ga tudi nismo potrebovali – A72), so pa imeli nekaj spletnih predavanj o vplivu epidemije (Na spletu smo imeli par predavanj glede zaščitne opreme, vpliva epidemije itd. – B21) in uporabi Zooma (…meli smo izobraževanje o uporabi Zooma – A73). Napotki so se dvema zaposlenima zdeli izvedljivi in smiselni, saj se jima je zdelo pomembno, da se njihove storitve izvajajo tudi med epidemijo (Za naše delo so bili smiselni, ker smo imeli možnost delo prilagoditi tako, da je z določenimi omejitvami potekalo ves čas – A74; Napotki so bili izvedljivi in smiselni – B22; Uporabniki rabijo pomoč in prav je, da so jo dobili – B23), tretja zaposlena je menila, da so bili napotki zelo okrnjeni in se je videlo, da so okrožnice pisali ljudje, ki jih v praksi ne izvajajo (Vse je bilo bolj okrnjeno, videlo je, da je nekdo, ki ni s prakse – C42).
Ko sem zaposlene vprašala, kakšna navodila za čas epidemije bi predlagale same, so vse izpostavile dejstvo, da so bili strokovni delavci med epidemijo spregledani (To je prvo, kar bi spremenila, da se bolj poskrbi za delavce – C45). Čeprav so delali ves čas, dodatka za delo v izrednih razmerah niso dobivali (Skrb za strokovne delavce v smislu mesečnega dodatka k plači za uporabnike v času epidemije – A75); Pomembna stvar je tudi to, da so se razlike glede plače med izvajalci v času korone zelo povečale – B35; Vsi so dobivali dodatke za delo z ljudmi – C43). Dodatke so dobili vsi zaposleni v javni upravi (Javni uslužbenci so ga dobivali – A76;
Javni sektor je dobival dodatke, ostali pa ne – B36; Cela javna uprava – C44), oni kot javni socialnovarstveni program pa ne (Mi, ki smo bili tedensko pri ljudeh, ki so rizična skupina, pa smo bili izvzeti iz tega dodatka – A77; Mi, javni socialnovarstveni programi pa nič – C45), kar je slabo vplivalo na motivacijo za delo (Kar res ni dobro vplivalo na motivacijo – B37).
Zaposlena je to navedla kot enega izmed problemov, ki so se pojavili že pred epidemijo (To je
