Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje
IZGON V RAJ ALI POD SVOBODNIM SONCEM
Ajda Peternel
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje
IZGON V RAJ ALI POD SVOBODNIM SONCEM
Mentor: prof. mag. Jože Barši Somentor: doc. dr. Tomo Stanič
Ime in priimek avtorice: Ajda Peternel Študentka rednega študija Vpisna številka: 42180099 Študijski program: Kiparstvo
Ljubljana, avgust 2021
Naslov diplomskega dela: Izgon v raj ali pod svobodnim soncem Title of the thesis: Expulsion to paradise or under the free sun
kiparstvo sculpture
izolacija isolation
plišaste igrače stuffed animals
družba company
konstrukt družbe society construct
proces izdelave manufacturing process
gradnja prostora space building
odprtje prostora space opening
diplomska naloga BA thesis
UDK 73(043.2)
IZVLEČEK
Diplomska naloga je pregled mojih del, ki so nastala v času zaprtja ateljejev. Izolacija mi je omogočila svobodnejše delo, saj je bil celoten proces izdelave znan le meni. Šum informacij iz okolice je bil omejen ali pa vsaj na voljo lastni selekciji. Razpored dela čez teden je bil svoboden. Pri izbiri materiala me ni omejeval njegov transport v atelje. Omejevala me ni niti kvadratura prostora, ki mi v deljenem ateljeju pripada, niti sam strop ateljeja. Dela, ki so nastala, so tako rezultat vseh teh dejavnikov oz. njihovega umanjkanja zaradi zaprtja ateljejev.
ABSTRACT
BA thesis is an overview of the works created during the closure of the studios. The isolation allowed me to work more freely as the whole manufacturing process was know only to me.
The noise of the informations comming from my surroundings was limited, or at least availabe to one's own selection. The work schedule over the week was free to manipulate.
When choosing the material, I was free to choose whatever material, because I was not limited by the transport to the studio. I was not limited by the square footage of the space that belongs to me in the shared studion, nor by the ceiling of the studion itself. The resulting works show the effect of all these factors being eliminated.
KAZALO
UVOD ... 7
PLIŠASTI KOSTUM ... 8
MASKA ... 11
OROŽARNICA/DELAVNICA... 13
ZASILNI IZHOD ... 22
ZAKLJUČEK ... 25
LITERATURA ... 26
REPRODUKCIJE UMETNIŠKIH DEL ... 28
SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA... 32
UVOD
»Torej ne sprašujte pesnika, kaj je mislil ali čutil, saj prav zato, da mu ne bo treba tega povedati, kleplje verze.«1
V svoji diplomski nalogi bom dela predstavila preko tekstov, s katerimi sem profesorje obveščala o svojem delu od doma. V njih so sprva zabeleženi popolnoma tehnični koraki izdelave, kasneje se vanje vpletejo zaznamki iz okolice in osebne zgodbe. Preko besedil, ki jih pišem, sledim procesu izgradnje dela, beležim, kako se to spreminja zaradi samega materiala, okolice in lastnih spominov ter življenjskih izkušenj. Istočasno beležim tudi razliko med delom na fakulteti in od doma.
Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. Prvi del – Izgon v raj – se nanaša na pogled na prisilno izolacijo nekoga, ki se že vrsto let, samovoljno, izolira sam. »Ne obremenjujem se s tem, kar rečem, s tem, kako odgovorim na vprašanja, ne pripravljam odgovorov na
vprašanja, ki se še niso zgodila. Mnogo lažje delam od doma, ko me nihče ne gleda, nihče nič ne sprašuje, ko mi nihče nič ne pripoveduje.«2 Prvo delo predstavlja napor ponovnega iskanja stika z družbo, drugo boj/obrambo proti/pred pravilom, ki jo krojijo in zaradi katerih
posameznik družbi neha pripadati. Drugi del – pod svobodnim soncem – se navezuje na novo vzpostavljene pogoje dela v lastni delavnici, po lastnem urniku, v samoti, hkrati pa težnjo po ohranitvi takega prostora, ki ni koordiniran s strani drugih.
1 Jose SARAMAGO, Leto smrti Ricarda Reisa, Ljubljana 2019, str. 124.
2 Zapis iz osebnega arhiva.
PLIŠASTI KOSTUM
»V večini primerov odrasli spijo s plišastimi igračami, ker jim te prinesejo občutek varnosti in zmanjšajo negativne občutke, kot sta osamljenost in anksioznost.«3 Ne morem iskreno
odgovoriti na vprašanje, zakaj imam še vedno toliko plišastih igrač, lahko pa se zlažem in rečem, da sem od nekdaj vedela, da bom potrebovala veliko količino materiala.
Prvi zapisi opisujejo vrsto neuspešnih poskusov izdelave figure oz. frustracijo ob tem, kako nekaj izdelati, skoraj da – kako izsiliti umetniško delo.
»Samo lepi kar nekaj skupaj, saj se procesa izdelave tako ali tako zaveš šele na koncu, ko je izdelek dokončan in ne potrebuješ misliti nanj zdaj, saj duh ve, kaj počne, bo nekaj že uspelo.
In tudi je – uspelo mi je narediti en kupček sranja, zato sem si odvzela dostop do vseh možnih smeti, ki sem jih našla po svoji sobi in se odločila da uporabim samo en material in tega kar namečem vkup.«4
Po pregledu hiše sem ugotovila, da se v večji količini nahajajo trije materiali: blago, igrače in karton. Ker blago in karton nista popolnoma v moji lasti, bi imela pri njuni uporabi nekoliko okrnjeno svobodo dela, z njima bi morala varčevati in lepo rokovati. Izberem igrače.
Izdelujem figuro in najlažja pot do nje je, da vzamem svoje telo za nosilec. Igrač sprva ne želim uničevati, zato jih na telo privežem z volneno vrvico. Zaradi želje po ponovni uporabi kostuma igrače prišijem na staro pižamo. Končni izdelek je nastal dokaj hitro in spontano – posamezno igračo prišijem tja, kjer se še kaže del pižame, človeškega telesa.
Delo fotografiram zraven postelje … deluje pošastno, kot iz nočne more, odbijajoče. Kostum za nekaj časa pospravim pod posteljo. V ponedeljek se ponovno pojavi vzgib za nadaljevanje z delom. Ker je bil del naloge tudi to, da s kostumom izvedemo performance, razmišljam tudi o tem. V torek kostum obleče moja sestra in se z njim spusti po stopnicah. V sredo se do mene prikrade star spomin na gledališko delavnico v Gledališču Glej: » Ne vem kaj naj bi delala, ampak najbolj zanimivo je bilo, ko si plezala na stol, vse se je treslo, spraševal sem se,
3 Aly SEMIGRAN, Experts dish on whether it's healthy for your childhood teddy bear to still be your VIP bedmate, Wellandgood, 17.1.2019, dostopno na <https://www.wellandgood.com/adults-sleeping-with- stuffed-animals/> (26.7.2021).
4 Zapis iz osebnega arhiva.
ali ti bo uspelo zlesti na stol ali ne … Zanimivo bi mi bilo, če bi prinašala vedno več elementov, na katere lahko splezaš, in bi plezala vedno višje, dokler ne bi bila čisto pod stropom«, mi je takrat rekel mentor delavnice. V četrtek se odločim, da v težkem, vročem kostumu iz, katerega ne vidim, preplezam lestev.
Slika 1 Ajda Peternel, kader iz videa Plišasta figura, 2020, video, 8'32''.
Slika 2 Mike Kelley, More love hours than can ever be repaid and The wages of sin, 1987, asemblaž, 306,7 × 385,4 × 80,6 cm, Whitney Museum of American Art.
Delo More love hours than can ever be repaid je kaotični asemblaž avtorja Mikae Kelleyja.
Avtor je ročno izdelane lutke in odeje, najdene v trgovini z rabljenimi stvarmi, pritrdil na platno po kompozicijskem modelu slike Jacksona Pollocka. Naslov More love hours than can ever be repaid postavi pred nas stanje – ljubiti nekaj preveč ali dobiti premalo v zameno.
Naslov prav tako asociira na občutek krivde: Starši ali sorodniki so v izdelavo igrače vložili neskončne ure dela, zakaj? Ali pričakujemo od otrok, da nam bodo povrnili ure dela in
ljubezni, ki so shranjene v teh ročno izdelanih igračah? Kelley je transformiral osirotele ročno izdelane igrače in odeje v vrtinčasto maso neuslišane naklonjenosti, ki presega človekovo vzajemnost. 5
Večina mojih igrač je prišla iz druge roke – prišle so zaprte v črno vrečko za smeti, kot pravo darilo. S sestro sva darilo odprli in začela se je dražba, selekcija. Najprej so bili izbrani medvedki, zajčki, kužki, mucki … Na koncu so ostali grdi klovn, premalo mehka račka in pujs gusar. Začela se je nova dražba, selekcija – katera od naju se bo žrtvovala in v skrb vzela grde, uboge in nezaželene. Ob koncu dražbe je vedno nekoga pekla vest. Vsem igračam bi bilo potrebno posvetiti enako količino pozornosti in ljubezni, izločiti nikogar, zapustiti nikogar, nikogar imeti za grdega in nezaželenega.
Moj kostum je izdelan iz vseh stodvajsetih plišastih igrač in vso njihovo težo v performancu večkrat prenesem čez lestev. Začetni citat pravi, da odrasli spijo s plišastimi igračami, ker naj bi to pri njih zmanjšalo občutek osamljenosti in anksioznosti. Torej posedovati ogromne količine igrač pomeni imeti ogromen občutek osamljenosti in anksioznosti? Sama sem mnenja, da igrače prestavljajo čas otroštva, ki se mu je, zavoljo vstopa v svet odraslih, potrebno odpovedati in se igrač zato simbolno znebiti. Kdor tega ne stori, mu vstop v svet odraslih ni odobren. Zadrževati igrače pomeni oklepati se časa, ki je že zdavnaj minil.
Mogoče s tem simbolno ciljam na čas, ko je stik z družbo še obstajal ali pa je bil vsaj preprostejši.
Plezanje čez lestev najprej izvedem doma, v garaži. Napor in vročino prenašam za nevidnega gledalca, priklonim se prazni sobi. Plezanje ponovim v galeriji Alkatraz kjer je zgodba
drugačna – samoizolacija je prekinjena, gledalec je prisoten, teža kostuma postane večja.
5 Mike KELLEY, More love hours than can ever be repaid and The wages of sin, Whitney, dostopno na
<https://whitney.org/collection/works/7317> (26.7.2021).
Lestev preplezam dvakrat, trikrat, ko se nanjo povzpnem desetič se na vrhu ustavim, odtrgam manjšo igračo s kostuma in jo vržem med gledalce. Gesto ponovim, ko z lestve sestopim. Ali z odstranjevanjem igrač simbolno nakazujem svojo željo po vstopu v odraslo dobo ali gre za podtikanje igrač gledalcem, da te nevede zvabim iz sveta odraslosti? Zanimivo se mi zdi tudi, kaj se zgodi, ko se performance konča – kostum obvisi na lestvi, pod njim pa se predvaja video plezanja. Ali gledalec na kateri točki pomisli, da se bo kostum premaknil, da se v njem pravzaprav še vedno skriva človek? Tak gledalec tudi ne more prejeti igrače, kvečjemu si jo za spomin lahko ukrade, jo pobere s tal, le prostovoljno lahko sestopi iz sveta odraslih.
MASKA
1.dejanje
1. korak: Iz kartonastih trakov izdelaj konstrukcijo, ki se tesno prilega obrazu.
2. korak: Podaljšaj prednji del v gobec/kljun. Ponovi na zatilju glave.
3. korak: Razmišljaj, s čim konstrukcijo zapreti. Odločaj se med blagom, aluminijasto folijo in trakovi iz kartona.
4. korak: S trakovi iz kartona, aluminijaste folije in folije iz CD zgoščenk zapri levo stran.
5. korak: Odloči se, da je to pravi način.
6. korak: Ponovi še na desni strani.
7. korak: Zamisli se nad svojim delom in spoznaj, da stvari delaš zgolj zato da delaš, torej brez nekega cilja.
8. korak: Kot razlog za svoja dejanja navedi sledečega: Neopravljena raziskava o tem, kaj sploh je maska. Priznaj si, da ti raziskava ne gre. Ne. Priznaj si, da ti raziskava nikoli ni šla.
9. korak: Delo opusti za teden dni.
2.dejanje
10. korak: Sprašuj se sledeče: Kaj naj bi ta maska sploh bila?
11. korak: Pusti trem dnem, da minejo.
12. korak: Sprašuj se o tem, ali naj bi ta maska zakrivala tvojo pravo identiteto, ali je bojevniška ali je lepotna maska.
13. korak: Grozno naj te zmoti zadnja ideja – lepotna maska, zato naredi novo, grdo. Kajti če je lepa, potem nekaj skriva. Ne želiš se skrivati.
14. korak: Ko zaključiš z razmetavanjem časa, sprejmi odločitev, da izdelaš bojevniško masko – tako, ki vliva pogum.
15. korak: Dodaj rogove.
16. korak: Odstrani rogove.
17. korak: Razmišljaj o materialnih dobrinah, kot da si Slavoj Žižek. O grdem in lepem, o čudakih in tistih normalnih, o svobodnih in zaprtih. Ponovno razmišljaj o tem da bi maska morala biti grda, iznakažena, kot potegnjena kravi iz … , deformirana, nečloveška.
18. korak: V sredo pozabi na vse. Maska ima pravico biti lepa in lepa tudi bo.
3.dejanje
19. korak: V glavi naj se ti oglasi glas profesorja: »Vsak dan tri ure dela« Štiri dolge trakove iz kartona zalepi skupaj, kar tako, samo da delaš.
20. korak: Spoznaj, da je oddaja tedenskega poročila danes.
21. korak: Pomisli, da je vse izgubljeno, nato pa naj se ti v glavi ponovno oglasi glas profesorja, ki pravi: »Ekonomičnost dela« Zagrabi zlepljene trakove in jih uporabi kot podaljšek roke. Nastalo prodaj kot opravljeno nalogo – priprava, s katero obdržimo varno razdaljo.
22. korak: Ponovno naj se ti v glavi oglasi profesorjev glas. Zanikaj možnost shizofrenije.
Rog, ki je bil izdelan v drugem dejanju, predelaj v neprebojni jopič. Jopič izdelaj tako, da bo mobilen – torej tako, da omogoča premikanje rok, dihanje, načeloma tudi spopad.
23. korak: Opravi dodaj ogrinjalo, ugotovi, da ti preprečuje tek/pobeg. Odstrani ogrinjalo.
24. korak: Daj si roko na srce in si priznaj, da nisi kaj prida tekač in ogrinjalo spet dodaj.
Glasno sam sebi ponovi modrost kitajskega mojstra: »Najboljši napad je obramba«.
25. korak: Neprebojnemu jopiču dodaj trebuh, ki naj spominja na trebuh afriškega poglavarja starega dvesto let – naj bo nizek, vitko-debel trebuh. Ne sprašuj, zakaj, in ne dvomi v
navodila.
26. korak: Naredi trebuh preveč okrogel in preveč širok, tako da bo spominjal na trebuh noseče biblijske Eve.
27. korak: Ko je jopič končan, se vprašaj, zakaj potrebuješ obrambni jopič. Proti komu se borimo?
Kot omenjeno pri prvem delu, je izbira kartona kot materiala zvezana s pravili uporabe – ne porabi preveč, ne uničuj, uporabi karton, ki je grd, lepšega prihrani za bolj vredne projekte.
Podobne smernice vidim v družbi, ki s svojimi pravili odstrani uporabnike, ali pa se ti, zaradi pravil, odstranijo sami. S kostumom iščem načine, kako se pred njimi skriti, kako od njih pobegniti oz. kako se jih obraniti.
OROŽARNICA/DELAVNICA
»Hladna in motna svetloba, bolj mrak kot dan, ki se je precejal skozi spuščeno roleto, skozi šipe, skozi zavese, je risala ne popolnoma zagrnjene draperije, njihove obrise, in prekrivala sijočo površino pohištva s silno tenko razvodenelo barvo, ledeno mrzla soba se je prebujala v jutro«6 Zanimivo se mi zdi, kako dobro je avtor citata opisal sobo v hiši moje stare mame, skoraj tako kot, da bi vzhajanje sonca opazoval skrit v omari med spodnjicami stare ženice.
Za svoje naslednje delo izhajam iz spominov na dela arhitekta Petra Zumthora, ki so mi bila predstavljena med mojim kratkotrajnim študijem arhitekture. Pri tem imam v mislih deli Steilneset memorial in Bruder Klaus field chapel. Izhajam tudi iz del umetnikov
LIGHT&SPACE gibanja, ki so mi bila predstavljena s strani profesorice dr. Uršule Berlot Pompe na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Gre za delo James Turella –
Observatory at Roden crater in delo Erica Orra – Silence and the ion wind. Poleg tega imam v mislih tudi dela Gordona Matta Clarka - Splitting, Conical intersect, Day's end.
6 SARAMAGO 2019, op. 1, str. 290.
Slika 3 Peter Zumthor, Steilneset memorial, 2011, spominska arhitektura, 1.5 × 100 metrov, Vardo, Norveška.
Slika 4 Peter Zumthor, Bruder Klaus field chapel, 2007, spominska arhitektura, 5 × 12 metrov, Mechernich, Nemčija.
Ne vem, kaj točno je tisto, kar me pri teh dveh delih privlači. Mogoče osamljena lokacija, na kateri se nahaja delo Steilneset memorial, mogoče tišina, ki pride zraven spominskega objekta, mogoče dolg hodnik in topel les, neko varno zavetje. Morda me delo Bruder Klaus field chapel prav tako privlači zaradi svoje lokacije. Nekje sredi travnika in »bogu za
hrbtom«. Predstavljam si, da na delo naletiš povsem po nesreči, vstopiš in za hip ti je odvzeta sapa.
Slika 5 James Turrel, Roden crater, 1972 - , Sedona, Arizona
Slika 6 Eric Orr, Silence and the ion wind, 1980, 6 x 27 metrov, Los Angeles Country Museum
Vedno, ko si predstavljam sebe, kako si ogledujem deli Jamesa Turrella in Erica Orra, tam poleg mene ni nikogar drugega. Podobno kot pri delih Petra Zumthora. Ne predstavljam si, da dela sploh lahko v polnosti doživim, medtem ko so tam še mnogi drugi ljudje s svojimi čevlji, šumečimi jaknami, glasnimi pogovori, zvijajočimi se telesi. Kako si lahko ogleduješ neko delo, ne nujno prostora, brez da bi ti v glavi zvenel klic bontona – odstopi mesto pred delom nekomu drugemu, tudi drugi bi si želeli ogledati to delo. Ali klic kritike – ne ogleduj si dela premalo časa, saj bodo drugi mislili, da ti je dolgočasno ali da ga ne razumeš, prav tako si ga ne ogleduj predolgo, saj vsi vedo, da nimaš pojma o umetnosti in raje odstopi mesto nekomu drugemu. Ali klic sramu – ne drzni si pogledati provokativnih del, kajti to delajo perverzneži.
Glede na zgornji premislek je bil moj glavni cilj izdelati prostor za enega človeka – ali z namenom, da vanj postavim umetnino, ki si jo lahko ogleda le en človek naenkrat, ali z namenom, da prostor gosti samo enega obiskovalca z dirjajočo dušo.
Delo na fakulteti je še vedno prepovedano, zato razmišljam, kako bi osnovno konstrukcijo za prostor izdelala tako, da bi jo lahko razstavila in prenesla na fakulteto. Lesena konstrukcija take vrste je presegala moje možganske sposobnosti, konstrukcija iz cevi pa sposobnost Gorenjca za zapravljanje denarja. Prostor je zato ostal privezan na domačo garažo.
Ker ravno omenjam fakulteto in domačo garažo, sledi primerjava.
DELO NA FAKULTETI:
»Ajda se ozira po kupu lesa na hodniku in odkimava. Vsak kos je slabši od svojega soseda.
Ajdi niti na kraj pameti ne pride, da bi bil boljši les lahko v delavnici. Odloči se, da bo les kupila. Obstaja pa manjša težava. Ajda se boji voziti avto po avtocesti, kaj šele, da bi ga vozila po Ljubljani s kupom lesa, štrlečega iz prtljažnika. Ajda preprosi svojo sestro, da jo zapelje. Ko nakupita les, se odpeljeta proti fakulteti. Tam pa - groza in trepet! Rampa je spuščena! Ajda skoči iz avta in začne kot rakun s steklino iskati rampo-dvigalca. Vse je zaman. K sreči jo vozi brihtna žirafa, ki je avto v tem času že parkirala na pločniku. Sestri kot dva bobra odneseta les do vrat. »Ampak! Vrata so premajhna za tako velik les«, reče rakun.
Žirafa predlaga, da les pomečeta skozi okno zadnjega ateljeja. Po treh urah mučenja si živalski vrt končno lahko oddahne, les je na cilju. Ajda naslednji dan začne z delom. Ker lesa ne more prenesti do delavnice, saj je pot predolga in prenerodna, ji preostane le nič manj nerodno žaganje lesa z ročno žago. Rakuni niso najbolj znani po svojem žaganju, tako da si lahko predstavljate, kako je slednje potekalo. Gradnja se zavleče za 10 dni, saj rakuni tudi niso preveč dobri v komunikaciji z ljudmi, dotični rakun pa še posebej, tako da niti slučajno ne poprosi za vrtalni in šravfalni stroj. Dela se loti kar z žeblji in kosom lesa, ki ga uporabi kot kladivo. Sošolci se sprašujejo, kakšen cirkus se gre rakun in ga opozarjajo na nevarno gradnjo, a je rakun za pripombe gluh. Posluša jih le toliko, da z delom preneha in začne z nečim drugim, z nečim takim, pri čemer orodja ne potrebuje, lesa pa tudi ne.«7
7 Zapis iz osebnega arhiva.
DELO OD DOMA:
»Ajda zbere pogum, se usede v avto in ga vžge. Srce ji nevarno utripa in ob vsakem
avtomobilu, ki ga zagleda v vzvratnem ogledalu, izpusti krčevit krik. Pripelje se do Kranja, kjer si na parkirišču glasno zaploska. Odpravi se v trgovino in nakupi les. Vse pripelje do avtomobila, kjer se skoraj uro muči z zlaganjem lesa v avto, saj je njena prostorska predstava - nula. Odpelje se domov, pri čemer izpušča še bolj panične, a malo bolj pogumne krike, saj je konec koncev le uspešno pripeljala do Kranja in nakupila les kot sposoben odrasel človek.
Avto parkira pred garažo. V dveh minutah razloži les in si čestita. Naslednji dan les v delavnici razžaga z ročno žago. Tudi doma Ajda celoten okvir najprej sestavi s pomočjo žebljev, saj se ne počuti sposobno za vrtalni in šravfalni stroj, in tudi doma se ji ta sesuje pred očmi. Vseeno jo to navda z jezo namesto z obupom, zato pograbi šravf mašino in si kot viking zakriči v brado: »Če ne dons pa kdaj?!« Tistega dne se je Ajda naučila samozavestno
uporabljati vrtalno in šravf mašino.«8
Izdelam leseno konstrukcijo, dimenzij 1 × 2 × 2 metre, ravno pravšnjo za enega človeka.
Sprva izrisujem glamurozne načrte zapiranja sten, ko pa v roke dejansko poprimem karton, vsi ti načrti izpuhtijo v zrak in karton se sam odloči, kje in kako želi biti. Eno stran zaprem s kartonom, drugo (prednjo) pa z zavesami, ki v garaži prekrivajo omaro z orodjem. Spredaj tako dobimo mehko kabino, podobno tisti, kjer pomerjamo oblačila, na drugi pa slabo osvetljen topel prostor iz kartonastih trakov.
Slika 7 Ajda Peternel, Orožarnica/delavnica med delom, 2021, Pšata
8 Zapis iz osebnega arhiva.
»Hočm zgradit prostor k ma ene karakteristike spomina. Al da spominja na ruprkamro u tastar bajt al na eno klet od stare mame tm kj pekla palačinke na tastarmu šporgetu al da na uno sobo, kjer je cune ubešala umes, k so se knedli u kuhn kuhal za jest.«9 Ciljam torej na izgradnjo nekega prostora udobja, varnosti, prepoznavnosti, netujosti načeloma na prostor iz otroštva.
Skozinskoz se vrtim okrog temačnosti prostorov v mojem spominu, ena sama žarnica v prostoru, prostor z zelo majhnim oknom, spuščene rulete in slabo goreča žarnica, temna soba in slabo osvetljen hodnik. Želim si poustvariti občutek prostora, ne toliko repliko prostora, ki ga imam v spominu. To je tudi tisto, kar me zmoti, ko je prostor zaprt z vseh strani, ko je
»dokončan« – kljub temu, da je v celoti zaprt, svetloba še vedno prihaja vanj skozi špranje med posameznimi konci kartona, prostor se ne zdi zares zaprt, trden, temen. Zmoti me in ne vem, kako naj to popravim.
Slika 8 Ajda Peternel, Orožarnica/delavnica med delom, 2021, Pšata
Vse se začne rušiti hkrati. Sledi 14-dnevna prisilna izolacija (zaradi možnosti okužbe), med katero mi prostor začne presedati – kdo pri zdravi pameti v času, ko smo ves čas v prostoru,
9 Zapis iz osebnega arhiva.
zgradi še en prostor, v katerem je lahko popolnoma sam? Seznanim se s pojmom Hikikomori – oznaka za ljudi na Japonskem, ki zaradi takšnih in drugačnih stisk prenehajo zapuščati svoje domovanje. Prostor je slab! Treba je iti ven! Ko mine 14 dni, se odpravim v garažo z
namenom, da prostor porušim. Rušim ga sramežljivo počasi – odstranjujem dele okvirja, premeščam zavese, prostor skrajšam za pol metra, zgražam se nad svojim privilegijem, da imam prostor, v katerem lahko gradim še en prostor!
Preden vse porušim, se odločim za še zadnji poseg v prostor. Mogoče zaradi občutka, da vseeno nekaj delam, mogoče zaradi obžalovanja zaradi časa, ki sem ga vložila v prostor, ki je sedaj propadel, mogoče tudi zaradi svobode, ki mi jo že uničeni objekt ponuja – ne glede na to, kako v prostor posežem sedaj, tega ne morem uničiti še bolj.
Notranjost polepim z reklamnimi revijami, ki jih hranimo v garaži. Za lepilo uporabim mešanico moke in vode. Lepljenje revij je precej zabavno in slučajno tudi precej učinkovito za zapiranje špranj med kosi kartona. Polepljen prostor me spominja na zatočišče za
brezdomca. Vidim, kako leži na tleh, zvit v odejo, ob njem pa ležijo vrečke za smeti, ki vsebujejo njegovo imetje. Razmišljam, da bi to še poudarila z grafiti, smetmi in drugimi elementi. Sam samcat, izločen zaradi svojega statusa, izgleda, pujs gusar.
Notranjost prebarvam z mešanico pepela, moke in vode. Na kapelico po tem barvanju pozabim. Ali bolje rečeno – namerno jo ignoriram, saj mi nič ne prišepetava, kaj bi rada postala. Odpravim se na sprehod. Hodim, pa se umaknem na rob ceste, saj za seboj zaslišim avtomobil. Mimo mene zapelje ogromen črn avtomobil z zatemnjenimi šipami in
katastrofalnimi izpuhi. Mimo mene se pelje tako počasi, da je grozljivo. Kaj ti bogataši počnejo v naši revni vasi, koga iščejo ti morilci? Gledam za avtomobilom, ki se počasi oddaljuje. Namesto, da bi zavil za ovinek, se na travi obrne in začne vračati proti meni!
Ponovno se pelje mimo mene tako počasi, da je groza. Umaknem se na travnik, da me roke iz avtomobila slučajno ne dosežejo. Komaj sekundo kasneje pa se ta odprejo, da razkrijejo postavo, ki v roki drži pištolo … No, vsaj tako se scenarij odvije v moji glavi. Avto se v realnosti še kar oddaljuje in nato spet približuje in spet oddaljuje in spet približuje. Skoraj dvajset minut mine, preden spoznam, da v avtu sedi mlada ženska, ki jo oče uči voziti avto po naših ravnih, praznih cestah.
Dogodek me spomni na sliko Francisa de Goya – The third of May pokol nedolžnega prebivalstva. Spomni me tudi na sanje izpred nekaj dni, ki so ključno vplivale na to, da se je kapelica spremenila v orožarnico in nato v delavnico.
»S sestro sediva v avtomobilu pred garažo, čakava očeta. Govoriva o poblaznelem moškem, ki prosto hodi po Sloveniji in pobija ljudi. Niso ga še ujeli, skoraj tako je, kot da ga pravzaprav ne morejo. Obrnem se k sestri in rečem: »Nekdo, ki umori toliko ljudi, si zasluži samo smrt, naj ga samo ustrelijo z neke razdalje in je.« Sestra se s tem ne strinja, pravi, da ni vse tako preprosto. Ko to izreče, se na moji desni strani pojavi človek, ki koraka mimo avtomobila proti vhodnim vratom naše hiše. V levi roki nosi kovček, v desni pa še nekaj. Sestra: »Ajda, a ma to pištolo, ja pištola je!!!« Stopim iz avtomobila in mirno vprašam človeka (kot da ne vem za obstoj pištole): » Ja? Dober dan? A koga iščete?« Moški se obrne, nameri pištolo vame in ustreli brez pomislekov. Izstrelek me zgreši ali pa ga še ne občutim. Stopim v hišo in se zaderem po stopnicah proti zgornjemu nadstropju, kjer naj bi se nahajal oče: »Pištola v bajt, pištola v bajt!« Ampak se ne derem zares, temveč tako, kot da to počnem pod vodo. Vrnem se v garažo, iščem orožje, poprimem leseno palico in se odpravim vem. Udarim moškega s pištolo po glavi, a v mojih rokah ni moči, udarjam, kor da bi udarjala s papirjem. Konec sanj.«10
Sanje mi dajo misliti – kaj dejansko bi uporabila v tej garaži kot orožje, če bi ga potrebovala?
S čim naj se branim? Po garaži začnem iskati primerna orožja. Imeti morajo dober ročaj, lahkoto za vihtenje, a težo za učinek. Najdem precej takih orodij – razne pile, brusilnike, kladiva, zašiljene palice … Najdem tudi krutejša orožja – rezila, sekire. Nekatera so odlična kot obrambni pripomoček, spet druga pripadajo mučilni sobi, so kruta, hladna, morilska.
Kako, da ima človek moč vihteti sekiro nad drugim človekom, kako grozno je moriti. Porodi se mi naslov za delo: Delavnica je najhujša orožarnica.
Nabiram vedno več predmetov, vedno toplejših – brusilni kamen za koso, stara šiviljska posodica, kotomer in zelo star lesen spon. V delo posega tudi druga oseba – premika mi že postavljene predmete in dodaja svoje. Motita me premikanje in to, da druga oseba ne razume, da je vse, kar je že v prostoru, že točno tam, kjer mora biti, in nikjer drugje. Nadaljujem s polnjenjem, nastane delavnica starega deda.
10 Zapis iz osebnega arhiva.
Slika 9 Ajda Peternel, Orožarnica/delavnica, 2021, Pšata
Prostoru manjka kabina – gledalec/obiskovalec tako ni na varnem v svoji kabini, kot je bilo načrtovano prvotno. Gledalec, ki bi v delo vstopil, bi z vstopom postal del dela in hkrati opazovani objekt. Bil bi vsem na očeh in vsem bi onemogočal čist pogled na delo. Bil bi v napoto in na koncu vljudno pregnan iz prve vrste za gledalca. Delavnica je bogato
opremljena, omogoča branjenje prostora, ki ga naenkrat lahko zaseda samo ena oseba, vendar nasilja ne spodbuja. Prej simbolizira moč, ki jo gledalec v prvi vrsti ima in se je hkrati ne zaveda. Delo v celoti lahko zaobjamemo le, če se v delu ne nahajamo in če se tam ne nahaja nihče drug. Prostor, kjer je delavnica, in prostor v delavnici morata biti med opazovanjem prazna, kar kaže na začetno težnjo po opazovanju brez drugih opazovalcev.
ZASILNI IZHOD
Gradnjo začnem z istimi načeli, kot sem jih imela pri gradnji dela Orožarnica/delavnica:
1.načelo: Želim graditi prostor za enega človeka
2.načelo: Delo mora biti razstavljivo, lahko za prenašanje in enostavno za ponovno sestavljanje.
3.načelo: Poustvari naj občutek, ki odgovarja mojemu spominu na občutek v določenemu prostoru oz. spominu na določen prostor.
Dodam tudi novo načelo:
4.načelo: Delo naj gre v višino ali v tla, naj se človek v njem počuti majhnega in nepomembnega in s tem svobodnega ali nesvobodnega.
Delo napreduje počasi in komajda vidim, kam grem. Ponoči, sredi megle, brez očal, v neznani deželi. Besedila, ki so nastala ob tem delu, so samo zapisi špekulacij o tem, kako bi prostor lahko izgledal, deloval.
»Objekt si predstavljam vitek in visok kot hiša ob kateri stoji, ali pa tak, ki se bohoti sredi praznega polja. Lok sredi polja, visok dvajset metrov. Da je v tleh pod stolpom izkopana luknja, v katero stopi obiskovalec, zre tja gor v stolp, ki se zdi še višji, motna slaba osvetljava, kot Dantejev pekel. Da od zunaj izgleda kot navaden stolp iz kartona, notri pa je čisto drug svet. Ampak kako sestaviti nekaj tako visokega? Hočem, da je objekt lahek in da ga lahko sestavim sama. Iz česa naj gradim? Papir, žica, karton, blago, les, vrvica? Ali uporabim blago? Zakrpanka. Razmišljam, da bi uporabila karton, ki je ostal od dela
Orožarnica/delavnica. Da ga razrežem, namočim in iz njega naredim nove plahte kartona … Se mi zdi, da lahko dobim neke zanimive vzorce na tem kartonu, odvisno od tega, kako ga sušim. Ne vem. Izdelam torej caa. sto plošč, jih spotoma šivam skupaj, obesim z drevesa, sestavim najvišje nadstropje, objekt dvignem višje, sestavim predzadnje … -itd.?«11
Gre za ugibanja brez realne slike, brez česa oprijemljivega. Razlog za to vidim v podrtju nepredušno zaprtega delavnega prostora in v ponovnem koordiniranju urnikov ob hibridnem
11 Zapis iz osebnega arhiva.
izvajanju študija. Izolacija je bila prekinjena, stik z družbo omogočen. Kako se čim hitreje temu prilagoditi? Ali sprejeti hibridnost, delo izven izolacije, ali jo z vsemi močmi odrivati stran?
Svoj napor drugega početja ponazarjajo plošče, izdelane še doma iz recikliranega kartona, za katere sem se na koncu odločila kot za sestavni element mojega novega osamitvenega
prostora. Plošče sem izdelovala tako intenzivno, kot da bi hodila v službo, od jutra do večera, vse le zato, da sem ob koncu drugega tedna imela osem plošč velikosti 40 x 50 x 2 cm ... Pa kaj jaz delam? Uto za psa mogoče?
V sredo imam izdelanih enaindvajset plošč in tu se ustavim. Ne želim jih delati več.
Brezzvezen se mi zdi tovarniški proces izdelave. Nočem delati sestavnih elementov, hočem že sestavljati, hočem že v ta prostor, hočem nazaj v osamo! Plošče peljem na fakulteto. Iščem rešitev, kako iz enaindvajsetih plošč izdelati prostor, zaprt z vseh strani, dovolj velik, da v njem stoji en človek. Računica se nikakor ne izide. Za postavitev dela si izberem prostor v ateljeju, kjer je zasilni izhod, saj mi je tako potrebno zapreti le prednjo stran, da bi bil prostor popolnoma zaprt. S stropa obesim zavese, s čimer prostor začasno zaprem.
Od tu naprej se s ploščami ne dogaja nič drugega kot to, da čistilki preprečujejo pometanje tal.
Bedno ležijo razporejene po tleh in čakajo. Neko popoldne je atelje prazen, zato primem kladivo in žeblje, ki jih najdem v šolski delavnici, in plošče pribijem na steno. Take gledam od torka do četrtka. Vsake toliko kdo prikaplja v atelje, pozdravi in začne delati na svojem projektu, ki je meni na voljo za ogled. Lahko opazujem, ničesar ne skrivajo. Niso odeti v pregrade in zidove in ne skrivajo svojega dela, kot da gre za tajno misijo. Na živce si grem, ker se skrivam tam v svojem bunkerju. Vedno bolj si grem na živce, vse dokler nekega dne zaves glamurozno ne potrgam s stropa. Plošče bedno pomežikajo v zaslepljujočo svetlobo.
Prostor se odpre za ljudi, za njihove poglede in mnenja, za njihove šumeče jakne in škripajoče čevlje.
Ljudje v ateljeju se menjavajo, sprašujejo me, kaj počnem, in povem jim po resnici: Da
nimam pojma, kaj počnem. Pomagajo mi z nasveti, skupaj zapiramo prostor na druge načine – z vrati, s ponjavami, z lesom. Še vseeno nič ne deluje, a je vseeno več, kot delati nič.
Spodbujajo me, naj s projektom nadaljujem, in mi rišejo prihodnost, v kateri bo projekt dokončan in bom z njim zadovoljna. Preizkusimo vse zasilne rešitve projekta – ki je še vedno
izdelava zaprtega prostora – pri vsem tem pa je v napoto prav zasilni izhod, kjer se delo nahaja. Ta je tako zelo odbijajoč, grd in neuporaben. Podobno takrat gledam tudi na svoj projekt in željo po osamitvenem prostoru.
Vrata za zasilni izhod s ploščami prekrijem. Združim napor izdelovanja plošč, ki ponazarjajo težnjo po ohranitvi izolacijskega prostora, in vrata za zasilni izhod, ki mi to preprečujejo doseči. Z zapiranjem zasilnega izhoda zadnjo prepreko eliminiram a hkrati porabim vse plošče, s katerimi sedaj ne morem narediti tistega, kar so mi vrata preprečevala. Na tej točki se sprijaznim z dejstvom, da je izolacije resnično konec. Med kosovnimi odpadki naletim na zeleno preprogo in lestenec, ki močno spominja na tistega iz mojih spominov, iz hiše stare mame. Kakšen lep slučaj. Pokradem tudi nekaj znakov za zasilni izhod, ki se nahajajo na kiparskem oddelku. Enega pritrdim nad svoj zasilni izhod, drugim samo spremenim smer, tako da ljudi, bežeče pred požarom, usmerjajo k mojemu izhodu. Dobrodošli.
ZAKLJUČEK
»Ni zadremal, oči ima široko razprte, mrak ga ovija kot sviloprejko v kokonu, Sam si, nihče tega ne ve, molči in se pretvarjaj, zamrmral je te besede, zapisane v nekem drugem času, in začutil do njih prezir, ker ne izražajo samote, temveč jo samo izrekajo, pa tudi prezir, do tišine in pretvarjanja, ker nista zmožna drugega kot to povedati, kajti one, besede namreč, niso to, kar govorijo, biti sam, dragi moj, je veliko več od besede, ki jo izrečeš ali si jo izrekel.«12
Zgornji citat iz romana Leto smrti Ricarda Reisa avtorja Joseja Saramaga kar najbolj bogato opiše življenje Richarda Reisa, Portugalca, ki se ob vrnitvi domov decembra 1935 po
šestnajstih letih prostovoljnega izgnanstva v Braziliji, počuti kot tujec; ne spozna mesta, ulic, zgradb, vse skupaj doživlja kot labirint, iz katerega ne najde izhoda, še več, v Lizboni ne najde smisla življenja. Odtujen, neprilagojen, kulturno in družbeno izoliran13. Ob branju dobim občutek, da glavni lik le spremlja svoje življenje, ki ga ne prepozna, ga opisuje, ne opazi pa, da je v njem pravzaprav glavni akter, da ni zgolj opazovani opazovalec.
V diplomski nalogi se osredotočam na izoliranost človeka od družbe, hkrati pa iščem pot nazaj k njej, vzpostavljam prostore samote in jih rušim oz. odpiram. Dela sama po sebi ne nosijo tako močnega pripovednega efekta, so bolj tiha, kar pa nadomestijo teksti, ki sem jih pisala med izgradnjo del. V njih je zapisano to, kar dela ne zmorejo povedati sama. Zapisi kot senca sledijo izgradnji dela, tesno ob boku beležijo njegovo spreminjanje in ga preizprašujejo, včasih tudi kaj zamolčijo, a tega bralec pač ne more vedeti. Zadnje delo nakazuje izstop iz tega ciklusa izoliranosti in napoveduje prihodnost odprtih del.
12SARAMAGO 2019, op. 1, str. 238.
13 Simon POPEK, José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa, RTV, dostopno na
<https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/jose-saramago-leto-smrti-ricarda-reisa/506935>
(1.8.2021).
LITERATURA
ADCOCK, Craig, James Turrell: The art of light and space, Los Angeles 1990.
ALIGHIERI, Dante, Božanska komedija, Ljubljana 1994.
BAINES, Josh, Supreme showcases new Mike Kelley collaborations, It's nice that, dostopno na <https://www.itsnicethat.com/news/supreme-aw18-collection-mike-kelley-art-030918>
(26.7.2021).
BERLOT, Uršula, Prostor in svetloba v umetniških instalacijah 20.stoletja, Praznine: Glasilo za arhitekturo, umetnost in bivanjsko kulturo, 8, 2015, str. 17.
BUTTERFIELD, Jan, The art of light + space, New York 1993.
KELLY, Mike, Ahh…youth!, Christie's, dostopno na <https://www.christies.com/en/lot/lot- 4705670> (26.7.2021).
KELLY, Mike, More love hours than can ever be repaid and The wages of sin, Whitney Museum of American Art, dostopno na <https://whitney.org/collection/works/7317>
(25.7.2021).
LEVY, David, Inner Monologue, Singulart, dostopno na
<https://www.singulart.com/en/artworks/david-levy-inner-monologue-595179> (26.7.2021).
MATTA-CLARK, Gordon, Essays by Judith Russi Kirshner, London 2007.
OHBA, Tsugumi, Obata TAKESHI, Death note, San Francisco 2017.
PAVKA, Evan, AD Classics: Jewish Museum, Berlin/ Studio Libeskind, ArhcDaily, 25. 11.
2010, dostopno na <https://www.archdaily.com/91273/ad-classics-jewish-museum-berlin- daniel-libeskind> (25.7.2021).
ROOKSBY, Maki, Hamish J. MCLEOD in Tadaaki FURUHASHI, Hikikomori:
Understanding the people who choose to live in extreme isolation, The conversation,
dostopno na <https://theconversation.com/hikikomori-understanding-the-people-who-choose- to-live-in-extreme-isolation-148482> (25.7.2021).
ROSENFIELD, Karissa, Steilneset Memorial / Peter Zumthor and Louise Bourgeois, ArchDaily, 1.3.2012, dostopno na <https://www.archdaily.com/213222/steilneset-memorial- peter-zumthor-and-louise-bourgeois-photographed-by-andrew-meredith> (26.7.2021).
SARAMAGO, Jose, Leto smrti Ricarda Reisa, Ljubljana 2019.
SEMIGRAN, Aly, Experts dish on whether it's healthy for your childhood teddy bear to still be your VIP bedmate, Wellandgood, 17.1.2019, dostopno na
<https://www.wellandgood.com/adults-sleeping-with-stuffed-animals/> (26.7.2021).
STRELECKY, John, Kavarna na koncu sveta, Tržič 2018.
SVEIVEN, Megan, Bruder Klaus Field Chapel / Peter Zumthor, ArchDaily, 27.1.2011, dostopno na <https://www.archdaily.com/106352/bruder-klaus-field-chapel-peter-zumthor>
(26.7.2021).
REPRODUKCIJE UMETNIŠKIH DEL
Slika 10 Ajda Peternel, Plišasta figura, 2020, Pšata.
Slika 11 Ajda Peternel, Maska, 2020, Pšata.
Slika 12 Ajda Peternel, Orožarnica/delavnica, 2021, Pšata.
Slika 13 Ajda Peternel, Zasilni izhod, 2021, Pšata/Ljubljana.
SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA
slika 1, 7, 8, 9, 10, 11, 12 Ajda Peternel, (osebni arhiv, Pšata, 2020/21).
slika 13 Ajda Peternel, (foto: Miha Benedičič, osebni arhiv, Ljubljana 2020).
slika 2 Mike Kelly, More love hours than can ever be repaid and The wages of sin, Whitney Museum of American Art, (pridobljeno s <https://whitney.org/collection/works/7317>
[25.7.2021]).
slika 3 Andrew Meredith, Steilneset memorial, Archdaily, (pridobljeno s
<https://www.archdaily.com/213222/steilneset-memorial-peter-zumthor-and-louise- bourgeois-photographed-by-andrew-meredith> [26.7.2021]).
slika 4 Samuel Ludwig, Bruder Klaus field chapel, Archdaily, (pridobljeno s
<https://www.archdaily.com/106352/bruder-klaus-field-chapel-peter-zumthor> [26.7.2021]).
slika 5 Florian Holzherr, Roden crater, Rodencrater, (pridobljeno s <
http://rodencrater.com/spaces/alpha-east-tunnel/ > [26.7.2021]).
slika 6 Eric Orr, Silence and the ion wind (objavljeno v Jan BUTTERFIELD, The art of light + space, New York 1993, str 161).
ZAHVALA
Zahvaljujem se vsem.
