UNIVERZA V LJUBLJANI Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študijski program prve stopnje Suha roba

Zala Pogorelc Ljubljana, 2021

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študijski program prve stopnje Suha roba

Mentor: doc. Rok Kuhar Ime in priimek avtorice: Zala Pogorelc

Študentka rednega študija Vpisna številka: 42160019

Študijski program in smer: Industrijsko in unikatno oblikovanje, Industrijsko oblikovanje

Ljubljana, julij 2021

Naslov diplomskega dela: Suha roba Title of the thesis: Woodenware

Industrijsko oblikovanje Industrial design

Suha roba Woodenware

Les Wood

Rokodelstvo Handwork

Tradicija Tradition

Industrija Industry

Kuhinjskipripomočki Kitchencutlery

Diplomska naloga BA thesis

UDK: 7.05:674.5(043.2)

IZVLEČEK

V diplomski nalogi z naslovom Suha roba sem raziskovala tradicionalne suhorobarske izdelke in delo starih Ribniških rokodelcev.

Zanimala sta me predvsem videz in

uporabnost tipičnih izdelkov, ter rokodelske tehnike izdelave le teh. Poglobila sem se v zgodovino suhorobarske stroke in preskok iz rokodelske na industrijsko proizvodnjo. Raziskala sem trenutno stanje v suhorobarskih proizvodnjah, pregledala njihovo aktualno ponudbo ter jo primerjala z ponudbo na svetovnem trgu. Z oblikovanjem končnega produkta sem skušala ohranjati močen tradicionalen rokodelski videz in stremeti h trenutnim trendom in zahtevam na trgu.

ABSTRACT

In my diploma thesis, titled Woodenware I researched traditional woodenware products and the work of old Ribnica craftsmen. I was particularly interested in the appearance and usefulness of typical products, as well as the craftsmanship of making them. I delved into the history of the woodenware profession and the leap from handicraft to industrial production. I researched the current situation in the field of woodenware products, reviewed their current offer and compared it with the offer on the world market. By designing the final product, I tried to maintain a strong traditional craftsmanship look and to keep up with current trends and market demands.

Slika 1: Trhtalo in tolkač

KAZALO

1 UVOD 8

2 RAZISKOVALNO-ANALITIČNIDEL 10

2.1 ZGODOVINA SUHE ROBE 11

2.2 ŽIVLJENJE SHOROBARJEV 14

2.3 SUHOROBARSKA IZOBRAZBA 15

2.4 RAZVOJ SUHOROBARSKIH PANOG 16

2.5 PREGLED SUHOROBARSKIH PANOG 17

2.5.1 OBODARSTVO 18

2.5.2 PODNARSTVO 21

2.5.3 ŽLIČARSTVO 24

2.5.4 POSODARSTVO 26

2.5.5 ROČNOMIZARSTVO 29

2.5.6 ORODJARSTVO 31

2.5.7 STRUGARSTVO 33

2.5.8 PLETARSTVO 35

2.5.9 ZOBOTREBČARSTVO 37

2.5.10 SPOMINKARSTVO 39

2.5.11REŠETARSTVO IN KROŠNJARSTVO 40

2.6 INDUSTRIALIZACIJA SUHE ROBE 42

2.7 SUHA ROBA KOT PRIMARNA DEJAVNOST 44

2.8 OD LESA DO PRODUKTA 45

2.9 LESNE VRSTE V SODOBNEM SUHOROBARSTVU 49

2.10 SODOBNI SUHOROBARSKI IZDELKI 52

2.10.1 RIBRAND 53

2.10.2 LEIS 54

2.10.3 PASIRKA IN OSTALI RIBNIŠKI IZUMI 55

3 SINTEZA 56

3.1 CILJI NALOGE 57

3.2 PROBLEMI 58

Slika 2: Klupa

3.3 CILJNI UPORABNIKI 59

3.4 TEHNOLOŠKE ZAHTEVE 60

3.5 TRŽNE ZAHTEVE 61

3.6 FUNKCIONALNE ZAHTEVE 62

3.7 ESTETSKE ZAHTEVE 63

3.8 KONTEKST UPORABE 64

4 NAČRTOVALNI DEL 65

4.1 FAZA I 66

4.2 FAZA II 68

4.3 FAZA III 70

4.4 PREDSTAVITEV REŠITVE 76

4.4.1 MATERIALI 79

4.4.2 UPORABA 80

4.4.3 SWOT ANALIZA 86

5 TEHNIČNADOKUMENTACIJA 87

6 ZAKLJUČEK 95

7 LITERATURA 96

8 SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA 97

1 UVOD

Vsakdo izmed nas se je vsaj enkrat v življenju že srečal z izrazom suha roba. Ob njem se nam porajajo razne asociacije na kuhalnice, posode in najrazličnejše lesene predmete vseh velikosti in namembnosti.

»Suha roba je skupni izraz za najrazličnejše lesene predmete in izdelke, ki nastajajo v okvirih lesnih obrtnih in rokodelskih dejavnosti. »Pradomovina« suhe robe na Slovenskem je ribniško-kočevsko območje, izdelovali pa so jo tudi na Črnem vrhu nad Idrijo, delno v Bohinju, na Pohorju, na območju Trnovske planote. Do konca prejšnjega stoletja so suho robo izdelovali tudi na Bloškem ozemlju, na Logaški planoti, v okolici Hotedrščice, v Poljanski in Selški dolini, v Idrijskih hribih in okolici Cerknega. Po obsegu in raznovrstnosti izdelkov, predvsem pa zaradi stoletnega prilagajanja potrošnji in ustvarjanja novih in novih izdelkov, je nekaj posebnega prav ribniško-kočevsko območje. Zato danes pogosto govorimo kar o ribniški suhi robi.«¹

1 Janez BOGATAJ, Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji, Kranj 1993, str. 30.

Slika 3: Italijansko cedilo

Za obravnavanje suhorobarske tematike v diplomski nalogi sem se odločila, ker se mi zdi problematika suhorobarske stroke predvsem zelo pereča in predolgo neizkoriščena. Želela sem se poglobiti v suhorobarstvo, spoznati vse njegove skrivnosti in načine pridelave ter se seznaniti z zgodovino mojega domačega kraja. Tema mi je zelo blizu; že od malih nog sem namreč pomagala stricu v suhorobarski proizvodnji, bila v stiku z lesom, tradicijo in postopki izdelave. Z diplomsko nalogo želim svoje znanje še poglobiti, odkriti aspekte, na katere do sedaj nisem bila pozorna, in izdelati produkt, ki je tradicionalen, razpoznaven in moderen.

Obravnavanje teme bom začela z zbiranjem informacij iz pisnih virov, obiski in pogovori v Rokodelskem centru Ribnica ter obiski suhorobarskih delavnic. Med zbiranjem podatkov bom tudi skicirala in si zapisovala ideje. V fazi konceptualne zasnove bom tako imela že začrtane probleme in priložnosti iz suhorobarskega področja.

2 RAZISKOVALNO-ANALITIČNI DEL

Slika 4: Obodni rešetarski kolači

Slika 5: Hans Burgkmair, Cesar Friderik III., ok.1500

2.1 ZGODOVINA SUHE ROBE

Kdaj točno se je začelo izdelovanje suhe robe na Slovenskem, je težko reči. Zagotovo pa so jo ljudje izdelovali že krepko pred letom 1492, ko se prvikrat omeni trgovanje s suho robo.»Viri iz leta 1473 poročajo, da je bila Kranjska zaradi turških ropanj na pol požgana. Leta 1476 so po Kranjski ropali štiri mesece. Po Ribniškem so divjali še v letih 1480, 1491, 1497.«²

Ropanja in požigi so prispevali k pomanjkanju poljskih pridelkov, tako za prodajo, kot tudi za lastno porabo. Zaradi težkih razmer so se kmetje zatekli k izdelovanju lesenih predmetov. Izdelke so v mestih prodajali in izmenjevali. Prisotnost novega blaga na trgu meščanskim trgovcem ni ugajala, zato so se večkrat pritožili tedanjemu cesarju Frideriku III.

Habsburškemu, ki se je 23. oktobra leta 1492 odločil, da sprejme poseben krošnjarski patent, ki bo veljal le za deželo Kranjsko. ³

Cesar je s tem patentom Kočevarjem in Ribničanom omogočil, da smejo zaradi škode, ki so jo utrpeli od turških napadov, brez dodatnih bremen trgovati. Kar je pomenilo prosto neobdavčeno prodajo domačih dobrin. Menil je, da bodo na ta način kmetije bolje obdelane in zasedene, davek pa bo redno plačan.⁴

2 Marina GRADIŠNIK, Obdobje petnajstega in šestnajstega stoletja – med novo vero, božjo šibo in krošnjarjenjem, v:

Križem svajt so se podale pa sujo ruobo ponujale: pregled ribniškega krošnjarjenja od patenta leta 1492 do danes (ur. Anica Mohar), Muzej Ribnica, Ribnica, 2012, str. 12, kat.

3 Ljudmila BRAS, Ribnica, njena suha roba in lončarstvo, Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30/2, 1982, str.

145.

4 GRADIŠNIK 2012, op. 2, str. 14, kat.

Slika 6: Monogrammist LP, Nadvojvoda Karel II z razgledom na Gratz, 1569

Slika 7: Jurij Šubic, Janez Vajkard Valvasor, 1885

V odredbi je bilo točno navedeno, s čim lahko poslujejo. Poleg platna, sukna, olja, masla, živine navaja tudi obdelane lesene predmete, leskove obroče in smrekove obode. Vsak krošnjar je tako dobil certifikat, s pomočjo katerega je trgoval po vsej Avstriji in Ogrski, Italiji, Nemčiji, Grčiji, Španiji, čez Sredozemsko morje po Afriki in celo Indiji.⁵

Ta ukrep naj bi veljal le do preklica, na koncu pa je s potrditvami v 16. in 18. stoletju postal osnova ribniškega krošnjarstva.⁶

Ribničani so te pravice dodobra izkoristili in zelo hitro postavili takratno gospodarstvo nazaj na noge. Do leta 1520 je bil promet s suho robo že tolikšen, da so ga hoteli obdavčiti.⁷

Zapis privilegija se je ohranil v listini iz leta 1571, v kateri je takratni nadvojvoda Karel II. s prepisom stare odločbe in lastnim dodatkom znova potrdil svobodno trgovino.

Pravice krošnjarjev so bile v letu 1596 ponovno potrjene s strani cesarja Ferdinanda III.⁸ Sedemnajsto stoletje je močno zaznamovala Valvasorjeva Slava vojvodinje Kranjske, v kateri nam natančno opisuje takratno življenje na Kranjskem. O suhorobarski obrti je zapisal naslednje:

5 BRAS 1982, op. 3 str. 145.

6 GRADIŠNIK 2012, op. 2, str. 14, kat.

7 Jože RUS, Suha roba ali ribniški mali človek, Ljubljana 1941, str. 7.

8 GRADIŠNIK 2012, op. 2, str. 14, kat.

Slika 8: Martin van Meytens ml. , Cesarica Marija Terezija, po 1742

Slika 9: Pompeo Batoni, Cesar Jožef II z veličastnim vojvodo Toskane Petrom Leopoldom, 1769

»Bukovica leži blizu Ribnice. Prebivalci se hranijo povečini z izdelavo lesene posode, kakor so škafi (ali keblice), čebriči, velika in majhna korita, žlice, deže, krožniki, sklede, škatle, rešeta, obodi za sita in podobni lesni izdelki, ki jih raznašajo po vsej deželi.« ⁹

V času vladavine Marije Terezije leta 1774 je bil krošnjarski patent ponovno potrjen.¹⁰ Marija Terezija je bila tudi prva, ki je razmišljala o uvedbi suhorobarske šole na ribniško-kočevskem območju, ki naj bi pripomogla povzdigniti domačo obrt na višji nivo. Ker pa kandidatov niso izbrali med Ribničani, temveč v Logatcu, izboljšanja v ribniški domači obrti ni bilo opaziti.¹¹

Njen sin Jožef II. je leta 1780 ponovno potrdil krošnjarske pravice. Ob potrditvi je bilo prvič izrecno podložnikom ribniškega gospostva dovoljeno, da lahko trgujejo tudi z lončeno posodo, rešeti, siti in drugimi tovrstnimi lesenimi izdelki. Pred tem so bile pravice Ribničanov vedno omenjene pod okriljem Kočevja, tokrat pa so prvič samostojno omenjeni.

Zadnji tak patent je patent Franca Jožefa I. iz leta 1852, ki je ostal v veljavi še v Kraljevini Jugoslaviji, do izida obrtnega zakona v letu 1931.¹²

9 Mirko RUPEL, Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1951, str. 38.

10 GRADIŠNIK 2012, op. 2, str. 14, kat.

11 RUS 1941, op. 7 , str. 10.

12 GRADIŠNIK 2012, op. 2, str. 14, kat.

2.2 ŽIVLJENJE SUHOROBARJEV

Slika 10: Podnarska družina pri delu

V začetkih suhorobarstva je bilo izdelovanje suhe robe sezonska družinska dejavnost, ki se je opravljala v zimskih dneh. Kot dodatna dejavnost je takratnim kmetom prinesla dovolj denarja, da so preživeli zimo. Izdelovanje suhorobarskih izdelkov se je pričelo, ko so bili poljski pridelki pospravljeni in drva pripravljena za zimo, trajalo pa je do spomladi. Izjema so bili starejši ljudi, ki niso zmogli napornega fizičnega dela in so suho robo izdelovali skozi celo leto. Les za izdelavo suho robe si je vsaka družina pripravila čez poletje, da ji ga čez zimo ni zmanjkalo. Za pripravo lesa in izdelovanje suhe robe je vsaka hišna obrt porabila približno 200 do 250 delovnih dni na leto. Suho robo so izdelovali tako moški, ženske kot tudi starejši in otroci; vsak je prispeval k delu po svojih zmožnostih.¹³

Razen izdelovanja na domu so nekatere izdelke, kot so zgonti za obode, lopate, loparji in zajemalke, izdelovali kar v gozdu ob sečnji. Za njihovo izdelavo je bilo potrebno obdelovati svež moker les. V gozd so se odpravili v skupinah ali ‘’kompanijah’’ in skupaj izdelovali izdelke ter pripravljali les za naslednjo sezono. Ob vrnitvi so mokre lesene izdelke posušili ob pečeh in jih s tem pripravili za prodajo. Ko je bila roba ‘’suha’’, je bila pripravljena za prodajo in uporabo.¹⁴

13 Janko TROŠT, Ribniška suha roba v lesni domači obrti, Slovenski etnograf, 3-4, 1951, str. 29-30.

14 BOGATAJ 1993, op. 1, str. 32.

2.3 SUHOROBARSKA IZOBRAZBA

Slika 11: Oče uči sina plesti rete

Znanje izdelovanja suhe robe se je od nekdaj prenašalo iz roda v rod. Oče je učil sina, sin svoje otroke in tako dalje. Skozi leta so sicer obstajale tudi pobude o uvedbi suhorobarskega izobraževanja. Kot vemo, je prva o izobraževanju suhorobarjev razmišljala cesarica Marija Terezija. Vendar pa njena prizadevanja niso obrodila sadov. Kasneje, leta 1885, se le pokaže žarek upanja, ko so v Kočevju ustanovili lesno obrtno šolo, žal pa je bila namenjena zgolj kočevskim Nemcem. V naslednjih letih je sledilo nekaj pobud za izobraževalne tečaje. Ena izmed pobudnic je bila ribniška meščanska šola, ki je v letih 1935–1938 ustanovila obrtno delavnico za zimske lesnoobrtne tečaje; pokazali so sicer zadovoljive uspehe, žal pa so ostali na ravni sezonskih delavnic. ¹⁵

Tako se vse do današnjega časa znanje izdelovanja suhe robe še vedno prenaša zgolj z ustnim izročilom iz roda v rod. Še danes se lahko udeležimo raznih delavnic suhorobarske stroke v Rokodelskem centru v Ribnici, žal pa so delavnice obiskane zgolj s strani entuziastov, upokojencev in ljudi, ki jih suhorobarstvo zanima samo v prostem času. Prav zaradi tega načina prenosa znanja so se tipične oblike in namembnosti suhorobarskih izdelkov ohranile.

Kar je iz aspekta ohranjanja tradicije in rokodelstva odlično, vendar pa prav ta način prenosa znanja do neke mere omejuje vnos inovacije in sprememb.

15 TROŠT 1951, op. 13, str. 37-38.

Slika 12: Veno Pilon, Ribničan na Vipavskem, 1926

2.4 RAZVOJ SUHOROBARSKIH PANOG

Tehnika izdelovanja suhe robe se je razvila iz lastne potrebe po lesenih predmetih. V začetku so izdelovali predmete, ki so jih potrebovali za lastno uporabo v svojem domačem okolju in na kmetijah. Počasi so spoznavali les, njegove lastnosti in razsežnosti. Ko je suha roba postala iskano tržno blago, so začeli izumljati nove izdelke in občutno razširili proizvodnji asortiment. Upoštevali so predvsem želje kupcev, delali po naročilu ter zadovoljevali zahteve trga iz tujine. Zaradi razsežnosti izdelkov družine suhorobarjev niso več zmogle izdelovati vseh izdelkov na enem mestu, zato so se začele formirati posamezne panoge znotraj suhorobarstva. Tako se je vsaka hiša specializirala v posamezni stroki in izdelovala samo določene suhorobarske izdelke. Nastale so naslednje panoge: posodarstvo, kuhalničarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo in za Ribnico

najpomembnejše obodarstvo, podnarstvo in rešetarstvo (krošnjarstvo). Kasneje pa se je razvila še smer spominkarstva.¹⁷

16 RUS 1941, op. 7, str. 4.

17 TROŠT 1951, op. 13, str. 29-30.

2.5 PREGLED SUHOROBARSKIH PANOG

Slika 13: Klupe

2.5.1 OBODARSTVO

Slika 14: Kolač obodov

Obodarstvo je najbolj značilna suhorobarska panoga. Ukvarjali so se z izdelovanjem obodov.

Obod skupaj z reto tvori rešeto kot končni produkt. Gre torej za okrogli del lesa, na katerega se s pomočjo še enega zunanjega ali notranjega oboda pritrdi reta, sito ali rešeto.

Les, ki je primeren za izdelavo obodov, dajeta le smreka in jelka, kar je značilno za suho robo (drugod po svetu so izdelovali samo bukove obode). Les za izdelavo obodov mora biti prvovrsten, torej gladek, brez grč, raven in ne zavit, predvsem pa cepljiv. Taka drevesa rastejo predvsem na brezvetrni in gosto zaraščeni legi. Obodar je znal najti pravo drevo za obode že med njegovo rastjo. Delo obodarja se je začelo že v gozdu, kjer si je najprej pripravil les za nadaljnje delo doma.¹⁸

Slika 15: Škatle iz obodov 18 TROŠT 1951, op. 13, str. 39 – 41; BRAS 1982, op. 3, str. 147; Ferdinand NADLER, Na Ribniškem: ribniška suha roba in njen prehod v galanterijo ter velika možnost in nujnost razvoja lesne industrije v Urbaniji, Grčarice pri Ribnici na Dolenjskem 1959, str. 12 - 15.

Slika 16: Obodarsko orodje iz Globeli nad Sodražico

Ko je drevo padlo, mu je obodar najprej odrezal spodnji, najdebelejši del debla, saj je bil ta preveč zvit za obode. Nato je hlode obelil (odstranil zunanjo skorjo) in razrezal na primerno velikost (od 60 do 180 cm). Tako pripravljene hlode je odpeljal domov , kjer jih je s sekiro razcepil na 6, 8 ali 12 enakih delov, t. i. ZGONTE. Zgonte je nato sušil na suhem in vetrnem mestu na prostem, dokler niso bili primerni za nadaljnjo obdelavo. Osušene zgonte je najprej obrezal in zravnal z rezilnikom v pravilne trirobe ali trapezne prizme. Vsak zgont je razcepil v dva, tri ali štiri dele. Na čelni strani je vanj močno zasekal ravno klino in ga razklal ravno toliko, da je šlo v razkol trlo. Z trlom je potisnil proti tlom, da se mu je odcepil surov obod.

Tako pripravljene surove obode je nato obdelal na ‘’stolu’’. Na tej napravi je obod obrezoval površinsko z rezivnikom do primerne debeline. Če so bile v lesu vzbokline ali pa je bil malo zvit, je vse to izravnal z rezivnikom, tako da je bil obod raven. Postopek je zelo podoben oblanju. Tako obdelanemu kosu se reče špunt, to pomeni, da je obod na eni podolžni strani malo debelejši kot na drugi. Na tanjši del se pozneje pritrdi podno in obroč, ki drži podno.

Nato pride na vrsto krivljenje špuntov.

V začetku so jih krivili na roke, tako da so jih zvijali na vse strani, kar jih je posledično zmehčalo. To delo je bilo zelo zamudno in tvegano, saj se je veliko kosov zlomilo med samim zvijanjem. Kasneje so si delo olajšali z ‘’mašino’’ za krivljenje obodov.

To je naprava z lesenim valjem, v katerem so nabite štrleče jeklene konice, ki obod po notranji strani nasekajo in natrejo, zaradi česar se obod z lahkoto ukrivi. Napravo upravljata dva delavca; vsak na svoji strani vrti valj, medtem ko tretji delavec pod valj potiska obode, ti pa ukrivljeni pridejo ven na drugi strani valja.¹⁹

19 Prav tam. Slika 17: ‘’Mašina’’ za krivljenje obodov

Slika 18: Obdelovanje špuntov na ‘’stolu’’ Slika 19: Krivljenje špuntov na ‘’mašini’’

Slika 20: Spenjanje oboda z klupo Slika 21: Spajanje oboda z vitro

Ukrivljene obode je obodar na koncu sešil z vitro. Pomagal si je s t. i. klupo, orodjem, ki drži oba kraja oboda skupaj. Na tem mestu je naredil z bodilom za šivanje obodov luknje in skoznje vpel vitro. Na enak način je izdelal tudi zunanje obroče (rajfe) – del, ki drži sito na mestu. Izdelovali so jih iz pokvarjenih in odsluženih obodov, da so izkoristili tudi odpadne dele. Končane obode so speli v kolače in razobesili pod strešni napušč ter jih pustili, da so se dobro posušili. Suhe obode so nato krošnjarji (zdomarji) skupaj z reto in rajfom sestavili v rešeto.²⁰

20 Prav tam.

2.5.2 PODNARSTVO

Slika 22: Podno za sejanje velikih zrn

Že samo ime podnarstvo nam pove, da se je panoga ukvarjala z izdelovanjem podna oz. rete.

To je spodnji del rešeta, ki služi za sejanje. Poleg obodarstva je bilo tudi podnarstvo ena izmed bolj razvitih in razširjenih suhorobarskih panog na Ribniškem.

Tako kot obstajajo različne sestavine za sejanje, tako so bile različne tudi rete za njihovo sejanje. Snov, ki so jo sejali, je narekovala širino lukenj med vitrami. Glede na snov je bil različen tudi material izvedbe. Poznali so lesena, kovinska in žimasta podna. Kovinska in žimasta so bila gosto tkana in so služila za sejanje moke, lesena pa so bila tkana redkeje in zato primerna za sejanje zrn, semen in stročnic.

Slika23: Lesena reta Slika 24: Kovinsko sito

Slika 25: Podnarsko orodje iz Bukovice in Sajevca

Žična, žimasta in nekatere oblike lesenih poden so delali na za to namenjenih statvah. Sprva so imeli ročne statve, kasneje pa so jih industrializirali. Na statvah so tkali predvsem gosto tkane rete, medtem ko so redko tkane (večina lesenih) vedno tkali ročno. Za tkanje lesenih poden je bilo najprej potrebno pripraviti material – VITRE. Les, ki je primeren za izdelovanje viter, mora biti zelo cepek. Za velika rešeta so najprimernejše 150 cm dolge in 3–5 cm debele veje leske ali jesena. Za manjša rešeta so uporabne tudi veje vrbe ali dobrovita. Lesene palice morajo biti sekane v zimskem času in rasti na prisojni legi. Les, ki raste v gošči ali senci, je neuporaben. Najboljše palice za vitre so tiste, ki so ravne in brez grč in nepravilnosti. Palice so najprej obelili po vsej dolžini, samo na ožjem koncu so pustili 15 cm lubja. Ta je kasneje služil za boljši oprijem pri cepljenju. Cepili so s pomočjo orodja, imenovanega ‘’baba’’. To je naprava, podobna stolu, ki ima na eni strani steber, v katerem so luknje različnih debelin. Pri ožjem koncu, kjer so pustili lubje, so v palico zarezali 1,5 cm dolgo in 3 mm globoko zarezo.

V babinem stebru so poiskali luknjo primerne velikosti in vanjo vstavili palico s stranjo z lubjem in tako da je bila zareza obrnjena navzgor. Daljši konec palice so pripognili, da se je palica pri zarezi vzdolž razcepila. Palico so potegnili skozi luknjo v babi in s tem enakomerno razcepili palico po celi dolžini. Ta postopek so ponovili 4–6 krat na eni palici. Tako so dobili vitre skrajnice in oblice. ²¹

Slika 26: Stol za odiranje viter ‘’Baba’’ Slika 27: Statva za pletenje lesenih poden 21 TROŠT 1951, op. 13, str. 42-44 ; BRAS 1982, op. 3, str. 148; NADLER 1959, op. 18, str. 16-18.

Slika 28: Cepljenje palic na ‘’Babi’’ Slika 29: Cepljenje viter s pomočjo zob

Oblice so razcepili še na tanjše vitre, to so delali kar s pomočjo zob. Vsako oblico so na tanjšem koncu razcepili z nožem, debelejši del so si dali med zobe, z usnjeno krpo, ki so jo imeli v desnici, pa so povlekli po razcepu navzdol. Vse nacepljene vitre so nato zgladili z nožem viternikom kar na svojem kolenu. V eni roki so držali viternik, s katerim so potiskali pravokotno ob koleno, med koleno in viternik so vstavili vitro in jo potegnili nekajkrat po vsaki strani. Na koncu so vitram določili še širino. Za to so uporabljali preprosto orodje rezir, ki malo spominja na strgalnik in meri 40 cm v dolžino ter 6 cm v širino. Pritrdi se jo na mizo.

Na zgornji strani ima vstavljena majhna dleta, ki so razporejena na primerno velikost. Ko so vitro potegnili skozi dleta, so jo razrezali na več trakov enakomerne širine. Tako obdelane vitre so bile pripravljene na pletenje podnov. Velika podna se še dan danes pletejo ročno, medtem ko manjša pletejo na statvah. Za ročno pletenje niso potrebni nobeni pripomočki, navadno so jih pletli kar na jedilni mizi. Z delom so pričeli tako, da so vitre pretikali v dveh smereh in naredili mrežo. Mrežo so nato pretikali še v tretji smeri, kar je dalo rešetu značilne šesterokotne luknje. V vseh smereh so uporabili enako število viter. Ko je bil poden spleten, ga je bilo potrebno obrezati na primerno velikost. Na koncu so tako obrezano podno še obšili s šivno vitro. Ta je bila tanka in gladka ter se je rada sukala in vila. Pri vsakem zasuku so spodvili konce viter v zasukani rob. Tako obšito podno je bilo pripravljeno za sestavljanje rešet in prodajo.²²

Slika 30: Glajenje vitre z viternikom Slika 31: Ročno pletenje podna 22 Prav tam.

2.5.3 ŽLIČARSTVO

Tipični predstavniki žličarske stroke so: žlice, kuhalnice, mešalke, polentarji, pribor za solato, vilice, mešalke za mlekarstvo, izplakovalke (za vodo v čolnih), zajemalke, velnice in nečke.

Slika 33: Velnica Slika 34: Izplahovalka

Slika 35: Nečka Slika 36: Vzorci na nečkah

Slika 37: Žličarsko orodje iz Sodražice

Za izdelavo žlic so uporabljali mlad les javorja, saj ta ob sušenju ni potemnel in je bil hkrati dovolj mehek za obdelavo. Drevo javorja ni smelo rasti v senci ali goščavi in tudi ne preveč na prostem. Manj zaželen, a vseeno v uporabi, je bil bukov les. Predvsem ga niso marali, ker je ob sušenju precej potemnel. Primerna bi bila mlada bukovina, ki sicer ima bel les, je pa zato dosti težja za obdelavo kakor starejša bukovina. Za velnice, zajemalke in izplakovalke so uporabljali predvsem mehkejši les, ki ga dajejo lipa, jelša in topol. Ta jim je zaradi mehkobe omogočal lažje izrezovanje globine, ki je bila pri teh izdelkih globlja kakor pri kuhalnicah in žlicah. Žličarji so les obdelovali, ko je bil še moker. Najprej so drevo razrezali na 20 cm čoke in jih razcepili na primerno velikost za žlice. Delo so opravljali sede ob tnalu s pomočjo

Slika 38: Nazorni prikaz izdelovanja žlice Slika 39: Obdelovanje žlice na rezilnem stolu

žatlake. Najprej so izsekali glavo žlice, potem ročaj, na koncu pa so jo z vseh strani popravili tako, da so jo lahko dokončno obdelali le z nožem. Žlico so nato vstavili v rezilni stol in ji z nožem najprej obdelali ročaj ter hrbtno stran glave. Globino žlice so izstružili s posebnim nožem, ki so mu rekli strug, tj. orodje z ukrivljeno klino in polmetrskim ročajem. Ročaj struga si je žličar uprl pod levo pazduho, rezilo pa je držal v levi roki. Z desnico je sukal glavo žlice po rezilu in tako postrgal potrebno globino žlice. Sveže obdelane žlice so sušili na toplih krušnih pečeh. Suhe žlice so še površinsko obdelali z nožem glajevcem, dokler ni bila površina žlice izravnana. ²³

23 TROŠT 1951, op. 13, str. 47 - 48; BRAS 1982, op.3, str. 148; NADLER 1959, op. 18, str. 22-23.

2.5.4 POSODARSTVO

Posodarstvo se ukvarja z izdelovanje raznovrstnih lesenih posod. Izdelki posodarske stroke so razni škafi, čebri, kadi, banje, golide, stope, merniki, brente, vedra, pinje, putrhi, posode za shranjevanje živil in banjke za vodo.

Slika 41: Brenta (levo) in golida (desno) Slika 42: Pinja (levo) in ročna stopa (desno)

Slika 43: Posodarsko orodje iz okolice Sv. Gregorja

Les, ki so ga uporabljali za izdelavo posod, dajeta smreka in jelka. Les mora biti gladek, brez grč in dobro cepljiv. Hlod so v gozdu najprej obelili, narezali na čoke in potem na zgonte.

Nato so zgonte na panju s klino razcepili na doge. Za cepljenje so uporabljali dve različni klini, ravno za dna in ukrivljeno za doge. Posodar je klino postavil tako, da je sekala letnice in z batom udaril po njej, da se je zgont razcepil. To je delal najprej z ene strani do sredine in potem še z druge, da mu je ostalo čim manj odpadnega lesa. Tako pripravljene doge in podnice je zložil v votle kopice – igluju podobna sestava, ki omogoča enakomerno in hitro sušenje. Ko so bile suhe, jih je shranil na suho mesto do nadaljnje obdelave. Doge in podnice je najprej na grobo obdelal s pomočjo rezilnega stola in rezilnikom. Za doge je uporabljal ukrivljen, za podnice pa raven rezilnik. Vsako posebej je najprej obrezal po zunanji, nato še po notranji

Slika 44: Zlaganje dog v votle kopice Slika 45: Doge se sušijo zložene pred hišami

strani. S tem je dosegel enakomerno debelino vsakega posameznega dela. Preden je začel sestavljati škaf, si je pripravil še obroče, ki držijo škafu obliko. Včasih so uporabljali le lesene obroče. Kasneje pa so jih zamenjali kovinski obroči iz valjanega železa. Za lesene obroče so uporabljali dolge leskove ali jesenove palice, ki so jih po dolgem razklali na polovico. Po želji so jih obelili ali pustili surove – odvisno od končnega videza. Obroči so bili na koncu zarezani tako, da sta se oba konca obroča zagozdila in ostala sklenjena na mestu. Dokler so bili obroči leseni, je vsak škaf dobil po dva ali tri obroče zgoraj in spodaj. Obroče so izdelovali tudi iz odpadnih obodov, ki so bili širši, zato je bil potreben samo en obroč zgoraj in spodaj.²⁴

24 TROŠT 1951, op. 13, str. 44 - 47; BRAS 1982, op. 3, str. 147; NADLER 1959, op. 18, str. 19-21.

Slika 46: Leskovi (levo) in kovinski (desno) obroči Slika 47: Bohinjski škaf z obroči iz odpadnih obodov

Pri sestavljanju ogrodja je škafar uporabljal stavnik. To je naprava, ki drži obroče na mestu med pripravo ogrodja za sestavljanje. Za vsako vrsto posode je imel posebej izdelan stavnik, saj so si bile oblike posod med seboj različne. Vsako dogo posebej je pooblal po zunanjih robovih, da so se lepo prilegale. To je naredil z obličem, ki so mu po domače rekli spahavnik. Oblič je bil obrnjen z rezilom navzgor, po njem je podrsal z dogo in ji odstranil odvečen rob. Začel je z ušesnima dogama, ki jih je pooblal in vstavil v stavnik, tako da sta stali ena nasproti druge in je bila med njima enakomerna razdalja na obeh straneh. Med ušesni dogi je dodal ostale doge, ki jih je prav tako obrezal s spahavnikom. Tako pripravljene doge je skupaj z obročema odstranil iz stavnika. Narobe obrnjenemu škafu je s pomočjo kladiva in dleta najprej nabil zgornji obroč, da je lahko spodnji del po zunanji strani obdelal z rezilnikom, dokler ni bila

Slika 48: Oblanje dog in skrajnic Slika 49: Sestavljanje škafa na stavniku

površina enakomerno zaobljena. Potem je na pooblan spodnji del namestil obroč, zgornjega odstranil in ponovil postopek. Kot je zgladil zunanjost, je zgladil tudi notranjost škafa. Nato je z žago odrezal spodnji rob škafa, da je bil raven. Pri dnu je s pomočjo utornika naredil utor (ga olišpal), v katerega je kasneje vstavil dno. Dno škafa je sestavil iz dveh ali več ravnih dog.

Ob straneh jih je natančno izravnal, da so se prilegale, in jih z mozniki zbil skupaj. Na novo nastalo površino je s šestilom začrtal krog in ga z ozko žago obrezal. Izdelano dno je vstavil v utor ter z zunanje strani nabil obroč proti dnu, da se je prostor med utorom in dnom zatesnil.

Potem je do konca nabil še zgornji obroč. Na koncu je s svedrom ušesnikom v ušesne doge izvrtal luknje in s tem je bil škaf končan.²⁵

25 Prav tam.

2.5.5 ROČNO MIZARSTVO

Izdelki ročnega mizarstva so zelo raznoliki, mednje sodijo: kuhinjske deske za testo, meso, zelenjavo, leseni modeli za maslo, pralne deske, strgalniki za zelje, repo, sir, sušila za posodo, mišelovke, sponke za perilo, obešalniki za obleko, solnice, žličniki, skledniki, igrače, klopotci in raglje.

Slika 51: Ribežni

Slika 52: Mizarska delavnica na domačiji Medved,

Les, ki je primeren za izdelke ročnega mizarstva, je mehek in cepek.

Uporabljali so les bukve in javora ter nekatere druge mehke vrste lesa.

Večinoma so izdelovali iz suhega lesa, razen pri določenih rezbarijah, ki so zahtevale moker les. Tako kot so bili raznoliki mizarski izdelki, so se razlikovale tudi tehnike njihovega izdelovanja. Ročno mizarstvo je v začetku poznalo samo enostavna orodja, kot so ročna žaga, dleta, ročni sveder in rezilni stol. Z enostavnim orodjem so izdelovali dokaj

zapletene izdelke. Kasneje se je ta stroka močno industrializirala in razvila. S pojavom krožne in tračne žage ter rezkarja so se pojavili tudi novi izdelki.

Pojav novih orodij pa je omogočal tudi uporabo manj kakovostnih lesnih vrst.²⁶

Slika 53: Vrtalni stroj (levo) in tračna žaga (desno) 26 TROŠT 1951, op. 13, str. 48 - 49; BRAS 1982, op. 3, str. 149; NADLER 1959, op. 18, str. 24.

2 .5 .6 ORODJARSTVO

Orodjarstvoje panoga, ki se ukvarja zizdelovanjem orodja. Najbolj značilniizdelki so: grablje, vile, kosišča za koso,toporišča, grabljeza soline,loparji, brezove metle, lesena vprega za živino, kljuke in obroči za vrviter oselniki. Zaizdelavo orodja so uporabljali naslednjelesene vrste: bukev, lesko,jesen, dren, brest, gaber, maklenitd. Močnejšaravna debelca so služilaza izdelavo ročajev za lopate, motike,loparje in metle. Rogovilasta debla so bila primerna za grabljein vile, iztrdih grčavk pa soizdelovalicepce. Zaročaje sekir, krampov incepinov so uporabljali močnejši cepek les bukve,jesenain gabra. Kosišča so delali največizjavorovega, jesenovegain gabrovega lesa, za njihovoizdelavo pa so uporabljali veje z naravno krivino.²⁷

Slika 55:(zleve protidesni)Grablje,čelešnik, greblja,burkljein lopar 27 TROŠT 1951, op. 13, str. 49 -50; BRAS 1982, op. 3, str.149; NADLER 1959, op. 18, str. 24-25.

Slika 56: Skica različnih grabljišč

Grablje so bile eno izmed bolj kompleksnih orodij za izdelavo. Ročaj je orodjar izdelal iz ravne veje, ki jo je najprej vpel na rezilni stol. Nato jo je z rezilniki obelil in uravnal, s pilo pa površinsko zgladil. Tako je ročaj naredil enakomerno okrogel in gladek. Kako je ročaj v nadaljevanju obdelal, je bilo odvisno od tega, kakšno grabljišče je želel narediti. Če je delal grabljišče s tehniko cepljenja, potem je ročaj na debelejšem koncu s klino razcepil na dva ali tri dele. Pri razcepu je les zažgal in ga ovil z žico ali pa namestil kovinski obroček. S tem je preprečil morebitno cepljenje lesa med uporabo orodja. Razcep je nato po notranji strani proti koncem stanjšal in obkrožil. Če je delal grabljišče brez cepljenja, potem je ročajev vrh samo stanjšal in zgladil. Od zglajenega vrha je odmeril en pedenj in na tem mestu z ročnim vrtalnikom zvrtal luknjo. Skozi luknjo je napeljal tanko obeljeno leskovo palico, ki jo je pozneje zataknil v greben. Izdelal ga je iz gladke štirioglate podolgovate lesene late, v katero je po tanjši strani navrtal vrsto lukenj. Pri tem je bil pozoren, da so bile luknje zvrtane malo pod kotom, da so zobje na koncu malo nagnjeni. Zobe za grablje so izdelovali iz drena, saj naj bi bili najbolj trpežni. Vsak zob posebej je obrezal z rezilnikom in ga zabil v luknjo na lati.

Na hrbtni strani late je izravnal odvečne zobe z žago in ploskev poskobljal. Zobe je izravnal in vsakega posebej z rezivnikom obrezal in popilil, da so bili vsi enako dolgi in okoničeni po notranji strani. Na tako pripravljenem grebenu je odmeril luknje za ročaj in jih z ročnim vrtalnikom zvrtal. V luknje je vstavil ročaj tako, da je na drugi strani pogledal iz lukenj.

Zagozdil jih je z lesenimi klinčki, da se ročaj ni mogel sneti.²⁸

Slika 57: Zabijanje zob v lato Slika 58: Vrtanje lukenj v greben 28 Prav tam.

2.5.7 STRUGARSTVO

Strugarstvo je panoga, ki se ukvarja s struženjem lesa. Tipični izdelki strugarstva so: krožniki, sklede, skodele, valjarji, kuhinjska kladiva, ročke in ročaji, ročaji za mizarsko in rezbarsko orodje, gobe za šivanje, vaze, pokrov in štokalo za pinje, čutare, ribniška Marjanca in kolesa za igrače.

Slika 60: Vaze

Slika 61: Groba oblika posode pred struženjem Slika 62: Struženje notranjosti vaze

Les, ki je primeren za izdelavo strugarskih izdelkov, mora biti mehek, gladek in brez grč.

Najbolj primeren je les bukve in lipe. Deblo so najprej razpolovili in ga razrezali na kratke čoke. Čoke so nato najprej ročno obtesali s teslom. Stružili so jih šele, ko so kosu najprej ročno naredili približno zunanjo obliko ter natančno izdolbli notranjost. Delali so z strugi, zaokroženo sekiro in dleti. Tako pripravljeno posodo so vpeli v stružnico in z dleti dodelali zunanjost. Prvi strugarji so bili oglarji, ki so kurili oglarske peči v okolici Ribnice. Medtem ko so pazili na peči, so imeli veliko časa, zato so s seboj nosili prenosne lesene stružnice. Stružnica je imela močan podstavek s preprostim vretenom. Na strani, kjer ni bilo vretena, jo je zabil v bližnji štor, ki je stal ob drevesih. Na bližnjo vejo je navezal tanko mehko vrv in jo ovil okrog vretena, ter privezal na podnožnik. Ko je stopil na podnožnik, se je veja premaknila in z gibanjem omogočila vrtenje vretena. Stružnica je imela sicer malo obratov, a je zadostovala za izdelavo preprostih predmetov, kot so sklede,

skodele, krožniki in vaze. Do leta 1886 se je v Ribnici razvila močna strugarska obrt na vodni pogon, kasneje

pa se je industrializirala. ²⁹

Slika 63: Stružnica na nožni pogon 29 TROŠT 1951, op. 13, str. 50 - 52; BRAS 1982, op. 3, str. 149; NADLER 1959, op. 18, str. 25-26.

2.5.8 PLETARSTVO

Pletarski tipični izdelki so: peharji, štrucnice, cekarji, košare, jerbasi, koši, cajne, oprtni koši, košarice za jedilni pribor ali šivanje, cvetličniki, zibke.

Pletarstvo je panoga suhe robe, ki se je po prvi svetovni vojni razvila in presenetila z

interpretacijo vsakodnevne uporabe in življenja. Ribničani so tehniko pletenja zgolj osvojili in z njo začeli ustvarjati predmete, ki so bili primerni, predvsem pa uporabni za takratne zahteve trga. Gre torej za tehniko, ki se je razvijala skozi zgodovino, Suhorobarji pa so jo zgolj znali izkoristiti v smislu inovacij na takratnem trgu. Po različnih vaseh so se tako začele male hišne pletarske obrti, njihovi izdelki so se razlikovali po uporabi materiala in tehniki dela. ³⁰

Slika 65: (od leve proti desni) Pehar, košara holandarka in štručnica 30 TROŠT 1951, op. 13, str. 52-53; BRAS 1982, op. 3, str. 149; NADLER 1959, op. 18, str. 26 - 28.

Slika 66: Oprtni koš Slika 67: Pletarka pri delu

V Dobrepolju se je razvilo pletarstvo oprtnih košev in poljskih košar – CAJNE. Pletli so jih iz plosko obrezanih leskovih viter in zaključevali (opletli) z vitrami skrajnicami. V Sodražici in okolici se je najprej pojavilo pletarstvo iz ovsene slame, ovite z vitrami. Pletli so le peharje, štručnice in sejalnike. Po prvi svetovni vojni se je kot žensko zimsko delo začelo uveljavljati pletarstvo z vrbjem. K temu so pripomogli številni pletarski tečaji, ki so jih organizirali v tistem času po celi Sloveniji. Izdelki, ki so jih izdelovali, so bili predvsem: košarice za kruh, jerbasi, cajne, peharji, cekarji, sprave za jedilni pribor, sprave za šivanje in žličniki. Vrbje so zaradi pomanjkanja na domačih tleh uvažali z Ljubljanskega barja, Štajerske in Hrvaške. Prav to pomanjkanje vrbovega materiala pa je pripeljalo do uveljavljanja pletarstva s koruzno slamo – ličkanjem, saj so ga imeli kot ostanek ob vsaki žetvi koruze. ³¹

Slika 68: Copati iz ličkanja Slika 69: Torba iz ličkanja 31 Prav tam.

2.5.9 ZOBOTREBČARSTVO

Zobotrebčarstvo je panoga, ki se je ukvarjala z izdelavo zobotrebcev. Uvrščamo jo med suho robo, svoje začetke pa ima v ljubljanskem in grosupeljskem okrožju. Skozi leta se je izdelovanje zobotrebcev širilo proti jugu, vendar ni nikoli preseglo ceste Rob–Dobrepolje–Krka–Višnja Gora. Zobotrebčarstvo je bilo predvsem žensko zimsko delo. Blago je imelo nizko ceno in zato ni omogočalo bajnih zaslužkov. Les, ki je primeren za izdelavo zobotrebcev, daje vsakovrstno grmičevje, predvsem leska, dren, kaline, češminje; najslabše vrste delajo tudi iz smrekovine in jelovine. Delali so z mokrim lesom. Palice so najprej narezali na kratke, do 8 cm dolge dele.

Nato so jih razcepili na drobne tanke dele in jih takoj obrezali v končni izdelek – zobotrebce. ³²

Slika 71: Mali leskovi zobotrebci Slika 72: Veliki leskovi zobotrebci 32 TROŠT 1951, op. 13, str. 53-54; NADLER 1959, op. 18, str. 29.

Slika 73: Zobotrebčarke pri delu ob peči Slika 74: Nazorni prikaz izdelave zobotrebcev

Delo je potekalo v hiši ob družinski mizi, uporabljali pa so zgolj nož in deščico (primožek).

Primožek so pritrdili na mizni rob in je služil za nadaljnjo obdelavo zobotrebcev,

Zobotrebčarka je z levico nastavila razcepljen košček lesa na primožek, z desnico pa ga je obrezovala tako, da je vlekla rezilo od sebe proti konici zobotrebca. Z nekaj potezami ga je obdelala do končne koničaste oblike, potem je postopek ponovila še na drugi strani. Tako obrezane zobotrebce so posušili na peči, da so ohranili belino. Osušene zobotrebce so morali še zgladiti. To so naredili tako, da so jih dali v platneno krpo. S premikanjem krpe so se drgnili eden ob drugega, dokler niso bili gladki in se svetili. Na koncu so po 60 do 100 kosov zvezali s sukancem v butarice in tako so bili pripravljeni na prodajo. ³³

Slika 75: Obrezovanje konic zobotrebca Slika 76: Zobotrebčarsko orodje 33 Prav tam.

2.5.10 SPOMINKARSTVO

Spominkarstvo je najmlajša panoga suhe robe, saj se je začela razvijati šele po prvi svetovni vojni. Spominkarji se ukvarjajo z izdelavo miniaturnih predmetov, kot so žlice, kuhalnice, rešeta, posode, ter sestavljanjem teh v ribniške pušeljce. Izdelujejo tudi uhane, zapestnice, leseno sadje in vazice, predvsem pa se ukvarjajo s poslikavo in ožiganjem izdelkov. Najboljša surovina za poslikavo in ožiganje je javorjev, bukov in smrekov les.³⁴

Slika 78: Spominkarski obeski za ključe Slika 79: Ribniški pušeljc 34 Geografska označba: Ribniška suha roba (ur. RC Kočevje Ribnica d.o.o.), TIC Ribnica, Kočevje, 2008, str. 41.

2.5.11 REŠETARSTVO IN KROŠNJARSTVO

Slika 80: Zdomarska krošnja

Rešetarstvo je suhorobarska panoga, ki združuje obodarstvo in podnarsto. Glavni izdelek rešetarstva so rešeta, ki so najznačilnejši predstavniki ribniške suhe robe. Snov, ki so jo sejali, je narekovala velikost rešeta, material in prepustnost rete. Izdelovali so velik nabor različnih sit za različne namembnosti, od sit za moko, vinskih sit, tekančkov , bobovcev, rotarjev, pšeničnih, grašnih, lunčnih sit pa vse do štakadurcev (sita za malto in pesek). Rešeta se razlikujejo tudi po tem, ali so rete na obod pritrjena z rajfom, ali so vpletene v sam obod.

Rešetarji (kasneje krošnjarji) so bili precej posebni, saj so bili eni prvih, ki so svoje izdelke nesli od doma razstavljene in jih sestavljali šele na licu mesta prodaje. Razstavljene so imeli zato, ker so bili tako lažji za transport. ³⁵

Slika 81: Vpletena reta Slika 82: Reta pritrjena z rajfom 35 TROŠT 1951, op. 13, str 54- 56.

Slika 83: Kanon Slika 84: Zdomarja z kanonom in krošnjo Slika 85: Krošnja

Poleg rešet so hitro začeli prodajati tudi ostale suhorobarske izdelke, del njihovega poslanstva pa je bilo tudi popravljanje in servisiranje pokvarjenih suhorobarskih izdelkov. Lahko torej rečemo, da so bili neke vrste potujoča proizvodnja, trgovina in servis, torej potujoči obrtniki. ³⁶ Prelomno leto za krošnjarstvo je bilo leto 1492, ko so si prvič v zgodovini pridobili pravice za prodajanje suhe robe po svetu. Vsak zdomar je dobil pisan certifikat, s katerim je lahko nemoteno potoval in prodajal.³⁷

Slika 86: Krošnjarska dovolilnica

» Če če RibƏnčan dobru predat, muore imat:

prvƏč jazƏk, svinjskƏ želuodƏc, de muore use pojejst kar dobi, pa pasje nogie, de

muore it ku pƏs.« ³⁸

36 Prav tam.

37 BRAS1982, op. 3, str.145.

Slika 87: Krošnjarji pri prodaji 38 Polona, RIGLER, GRM in Irena, ROŽMAN, Iz hiše v svet: življenje suhorobarskih in zdomarskih družin v Ribniški dolini v 20. Stol, Ribnica 2010, str. 28.

2.6 INDUSTRIALIZACIJA SUHE ROBE

Konec dvajsetih in začetek tridesetih let 20. stoletja je zaznamovala velika gospodarska kriza po prvi svetovni vojni. Takrat je zakonodaja skušala pravice krošnjarjev čim bolj omejiti, vendar so ti svoje izdelke redno prodajali tudi med svetovnima vojnama. Prepovedana jim je bila prodaja od hiše do hiše, zato so izdelke prodajali na tedenskih in večjih letnih sejmih. ³⁹

Zaradi gospodarske krize je brezposelnost močno narastla, zato so se brezposelni ljudje začeli na veliko ukvarjati s proizvodnjo suhe robe. Posledično je to pripeljalo do 40 % porasta količine izdelane suhe robe do leta 1941. Trg je bil nasičen s suhorobarskimi izdelki, njihove cene pa so počasi padale. Naklonjena pa jim ni bila niti takratna zunanja trgovinska politika Kraljevine Jugoslavije. Pred vojno so Ribničani izvažali suho robo na Češko, prišli so z njo v Bukovino in Galicijo ter na Madžarsko. V času med vojnama so suho robo prodajali samo v bližnje alpske dežele ter Julijsko krajino in Furlanijo. Kraljevina Jugoslavija je ob sklepanju trgovinske pogodbe z Madžarsko mislila le na suho robo hrvaškega Zagorja, na ribniške krošnjarje pa je pozabila. Bivša Kraljevina Srbija pa je bila uvozu slovenske suhe robe celo zaprta, češ da bodo izučili svoje suhorobarje, ki bodo delali zanje. V času Jugoslavije je začela tržna cena suhorobarskih izdelkov močno upadati, zaradi česar so suhorobarji težko krili stroške proizvodnje in nabave lesa.⁴⁰

Po drugi svetovni vojni se je z novo politično ureditvijo v Evropi spremenila tudi prodajna pot ribniških suhorobarjev. Usmerili so se predvsem na prodajo po ozemlju takratne

39 Ljudmila BRAS, Lesne obrti na Slovenskem, Ljubljana 1979, str. 7-8.

40 RUS 1941, op. 7, str. 14 - 15.

Slika 89: Krošnjarska proizvodnja

SFR Jugoslavije. V obdobju 70. let 20. stoletja se je asortiment izdelkov suhe robe zaradi mehanizacije kmetijstva močno spremenil. To obdobje je bilo ključno za preobrazbo družbe iz pretežno kmetijske in obrtniške v industrijsko in kasneje storitveno. S tem se je zmanjšala potreba po značilnih ribniških izdelkih – sitih, retah in rešetih. Na trg so začeli množično prihajati spominki, kar je prispevalo h razvoju spominkarske panoge v 60. in 70. letih 20.

stoletja. Potreba po uporabnih predmetih (žlice, kuhalnice, sklede) je začela ponovno rasti v 90. letih 20. stoletja. V začetku 21. stoletja pa so leseni izdelki znova pridobili na vrednosti zaradi ekološke osveščenosti ljudi. S pojavom industrijske proizvodnje so se pojavile tudi nove oblike izdelkov in nove vrste lesa. Danes je močno prisotna prodaja suhe robe na debelo, z grosističnimi odkupi predvsem v Nemčijo, Avstrijo, od vzhodnih držav pa na Japonsko. Prodaja se širi z naročili po elektronski pošti in preko spletnih trgovin. ⁴¹

Seveda pa lahko tudi še dandanes srečamo suhorobarje, ki po zgledu prednikov hodijo s trebuhom za kruhom in ponujajo najrazličnejše suhorobarske izdelke po svetu. Včasih so hodili s kanonom, danes pa s kombiji stojijo in prodajajo pred večino večjih trgovskih centrov, na obrtniških sejmih in v mestnih jedrih velikih prestolnic. Vendar pa je cena in vrednost suhorobarskih izdelkov zaradi globalne konkurence, cenejših surovin in cenejše delovne sile drugod po svetu močno upadla.

41 Polona RIGLER GRM, Krošnjarstvo v luči prodaje suhe robe, v: Križem svajt so se podale pa sujo ruobo ponujale: pre- gled ribniškega krošnjarjenja od patenta leta 1492 do danes (ur. Anica Mohar), Muzej Ribnica, Ribnica, 2012, str. 52 , kat.

2.7 SUHA ROBA KOT PRIMARNA DEJAVNOST

Suhorobarstvo, kot ga poznamo danes, se močno razlikuje od tistega, ki so ga poznali nekoč. S pojavom strojev je namreč sezonska družinska dejavnost prerastla v primarno dejavnost z resnimi zaslužki. Stroji so močno pospešili in olajšali določene postopke pri proizvodnji. Doprinesli so tudi h večjemu naboru lesnih vrst, ki so zaradi nove tehnologije lažje obdelovane kakor ročno. Tako so npr. popularni izdelki iz hrasta, čeprav je bil ta zaradi njegove trdote neprimeren izbor za ročno obdelovanje. Seveda pa tudi stroji narekujejo določene omejitve glede oblike končnega produkta. Predvsem moram omeniti tudi to, da so tudi industrijski proizvodnji določeni postopki, kot so lepljenje, poslikavanje in sestavljanje, še vedno opravljeni ročno. Večina sodobnih suhorobarjev je grosistov, kar pomeni, da proizvajajo in prodajajo samo večje količine izdelkov. Večinoma delajo po naročilu in si ne delajo nepotrebnih zalog izdelkov. Šele ko prejmejo naročilo za določeno število kosov, jih začnejo proizvajati. Na ta način ne proizvajajo viška in ne delajo izgub. Tip prodaje je zaradi takega načina proizvodnje predvsem elektronski po prednaročilu. Nekateri suhorobarji se poslužujejo tudi spletnih trgovin, ki služijo le za predstavitev prodajnega asortimenta potencialnim grosističnim odkupovalcem. Delo sodobnih suhorobarjev se ne deli več na panoge in večinoma proizvajajo vse “od a do ž”. Le nekaj je še starih mojstrov, ki se ukvarjajo s proizvodnjo izdelkov ene panoge. Zaradi strojev so se linije med panogami močno zabrisale, saj lahko dandanes na enem stroju (CNC) izdelamo več izdelkov različnih suhorobarskih panog.

2.8 OD LESA DO PRODUKTA

V času raziskovalno analitične faze sem obiskala tudi sodobno industrijsko suhorobarsko proizvodnjo Zgonc d. o. o. v Sodražici. Tam me je pričakal moj stric g. Bojan Zgonc, ki mi je prijazno razkazal celoten proces dela. Sam pravi da je grosist, največ izdelkov pa proda v Nemčijo, Avstrijo, na Češko in Japonsko. V njegovi proizvodnji izdeluje večinoma strugarske in spominkarske izdelke ter veliko večino kuhinjskih suhorobarskih izdelkov. Je tudi posrednik za nekatere nesuhorobarske izdelke, predvsem v sklopu igračarstva, npr. razna pisala in piščalke v obliki živalic in ‘‘druge drobnarije’’ (kot jih sam naslavlja).

V času mojega ogleda so stružnice in stroji že veselo peli – delali so kuhinjske valjarje za testo. Naročilo je bilo za nemški trg, na leto pa poleg ostalih izdelkov proizvedejo od 250.000 do 300.000 kosov valjarjev.

Slika 92: Valjar

Slika 93: Čelilnik Slika 94: Kvadri

Ogled sva začela pri čelilniku (Slika 93), na katerem razžagajo večje kose bukovega lesa v manjše enakomerne kvadre.

Kvadri so po razrezu primerne velikosti za nadaljnjo obdelavo na stružnicah (Slika 94).

Tako pripravljene obdelovance delavec zloži v zalogovnik – podajalnik za vstavljanje, ki je pritrjen na dolžinsko stružnico (Slika 95). Ta obdelovance avtomatsko podaja med vpenjalno glavo in konico stružnice, ki ga vpneta in začneta vrteti. Vzdolž vrtečega obdelovanca se po vodilu začne pomikati stružni nož, ki med premikanjem pritiska na površino vrtečega kvadra, krožno gibanje obdelovanca in sila pa povzročita, da se les na tistem delu lepo odstruži.

Rezultat dolžinskega struženja so pravilni valji, ki svojo pot nadaljujejo na dvostranskem vrtalnem stroju (Slika 96).

Tudi na tem stroju je pritrjen podajalnik, v katerega delavec najprej zloži valje in s pomočjo katerega stroj med vrtalne glave vstavlja obdelovanec. Ko pade valj med vrtalne glave, ga stoj najprej vpne, da ostane na mestu, nato pa z obeh strani vanj zvrta enakomerni luknji. Kasneje v luknji prilepijo kovinski nosilec za ročaje valjarja.

Slika 95: Zalogovnik lc) Slika 96: Vrtalni stroj

Slika 97: Brusilni stroj

Po končanem vrtanju nastopi brušenje na brusilnem stroju (Slika 97). Na zadnji strani ima stroj nastavljivo odprtino, v katero delavec vstavlja posamezne valje.

Podajalnik na drugi strani valj potiska naprej ob brusnem traku. Trak se krožno premika in brusi obdelovanec, medtem ko podajalnik skrbi, da se obdelovanec vrti v obratno smer in se pomika naprej. Z dvojnim vrtenjem dosežejo enakomernejšo površino

Slika 98: Vpenjanje

Slika 99: Struženje

Slika 100: Ročaj

na končnem produktu. Po brušenju v telo valja, kjer so zvrtali luknje, ročno prilepijo kovinske nosilce, na katere kasneje pritrdijo ročaje valja.

Ročaje izdelajo na podoben način kot valj. Les si pripravijo na čelilniku; tokrat odrežejo manjše kvadre. Delo nadaljujejo na dolžinski stružnici (Slika 98). Delavec zloži kvadre v podajalnik za vpenjanje obdelovanca med vpenjalno glavo in konico. Ostalo delo opravi

stružnica sama (Slika 99, Slika 100). Postopek struženja je enak kot pri struženju valja, vendar pa je zaradi manjšega obdelovanca precej hitrejši. Ta korak sem namreč zaradi hitrosti samega postopka najtežje ujela v objektiv.

Slika 101: Vstavljanje ročajev Slika 102: Vstavljanje valja

Slika 103: Poravnava Slika 104: Umakne roke

Na koncu sledi še sestavljanje ročajev in valjev na pnevmatskem stroju za sestavljanje. Ta stroj ni avtomatski, zato je za njegovo delovanje nujna prisotnost delavca, ki z njim upravlja.

Najprej na obe strani v šablono vstavi ročaja za valjar (Slika 101).

Potem v sredino šablone vstavi valj s pritrjenima kovinskima nosilcema za ročaje (Slika 102).

Vse dele naravna in se prepriča da so lepo vstavljeni (Slika 103).

Roke umakne od šablone in s pritiskom na nožni pedal sproži zračni pritisk v stroju (Slika 104). Ta poskrbi, da se posamezni deli stisnejo v končni produkt (Slika 105, Slika 106).

Slika 105: Med stiskanjem Slika 106: Končni produkt

Slika 107: Bukev Slika 108: Hrast

2.9 LESNE VRSTE V SODOBNEM SUHOROBARSTVU

BUKEV- Je najbolj uporabljena lesna vrsta v sodobnem suhorobarstvu, kar je presenetljivo.

V preteklosti je namreč veljala za drugorazredni les, saj sčasoma občutno potemni. Les bukve imajo suhorobarji radi predvsem, ker je zelo dostopen, cenovno ugoden in primeren za obdelovanje na strojih. »Zaradi gostote lesa je poraba energije in obraba orodja nekoliko večja. Sicer pa se zelo dobro cepi, struži, polira, upogiba, lepi, vijači in žeblja.« ⁴²

HRAST – Po besedah suhorobarjev ga je najtežje obdelovati, saj je zelo trd in gost les.

Njegova trdota je sicer pogojena z razmikom branik. Če je med branikami prisoten razmik od 1 do 2 mm, potem to pomeni, da je les nekoliko mehkejši, kot če so branike bolj oddaljene med seboj. Hrast je sicer zelo trajen les, odporen na vodno obrabo in glive. V splošnem se hrastovina z orodji in stroji zelo dobro obdeluje, z izjemo kamnitega hrasta (z zelo širokimi branikami). Lepo se struži in rezlja, z lahkoto se cepi, žeblja, vijači in lepi. ⁴³

JAVOR – Svetel les, na videz zelo podoben bukvi, zato tudi uporabljen v suhorobarstvu.

Sčasoma lahko rahlo porumeni, če ni zaščiten, ni odporen na vlago, glive in atmosferije. Z lesom je treba delati zelo previdno, da ne pride do neželenih obarvanj. Z lahkoto se ga lepo obdeluje, še posebej dobro pa se struži in rezlja. Površinsko se lepo obdeluje in luži. ⁴⁴

42 Katarina ČUFAR, Anatomija lesa, Ljubljana 2006, str. 142-143.

43 Prav tam, str. 158-159.

44 Prav tam, str. 148.

Slika 109: Javor Slika 110: Oreh

OREH – Zaradi videza zelo atraktiven in iskan les. Ni odporen proti atmosferijam, je pa

odporen proti nekaterim biološkim škodljivcem. Če je izpostavljen soncu in svetlobi, potemni.

Na strojih se ga zelo lepo obdeluje in struži. Les oreha se dobro žeblja, vijači in lepi. Pri lepljenju moramo biti pozorni, saj lahko alkalije v lepilu povzročijo lise. Lepo se tudi luži in površinsko obdeluje. ⁴⁵

ČEŠNJA – Najbolj priljubljena in prodajana sadna lesna vrsta v suhorobarstvu. Les češnje uvažamo iz tujine, saj je nimamo toliko, da bi zadovoljili potrebe lesne industrije. Je zelo dekorativen, srednje gost les. Sprva je les svetlejši, sčasoma pa oksidira in se obarva v

značilno rdeč odtenek. Les ni odporen na atmosferije, zelo je podvržen okužbam z glivami in insekti. Mehansko se dobro obdeluje, žaga in cepi. Lepo se lepi. Površinska obdelava je zelo dobra, dobro se luži, v stiku z bazami pa rahlo potemni. ⁴⁶

HRUŠKA - Večinoma enobarven les, z rahlo sivkastim ali rdečim podtonom. Njegove tehnološke značilnosti lahko zelo nihajo glede na rastišče. Sušiti ga je potrebno zelo počasi in previdno, saj je zelo nagnjen k pokanju. Pogosto je precej krhek, na splošno ni odporen proti atmosferijam in biološkim škodljivcem. Pogosto ga parijo, da dosežejo enakomernejšo in

45 Prav tam, str. 155.

46 Prav tam, str. 156.

Slika 111: Češnja Slika 112: Hruška

Slika 113: Sliva Slika 114: Oljka

globljo svetlo rdečo barvo. Les se z vsemi orodji zelo dobro obdeluje. Dobro se struži, rezlja in lepi. Površinska obdelava je zelo dobra z vsemi znanimi sredstvi. ⁴⁷

SLIVA – V zadnjih letih vse bolj priljubljena lesna vrsta, po videzu nekoliko temnejša od češnje. Les ima zelo zanimivo teksturo, letnice so obarvane rožnato, v nekaterih primerih skoraj vijoličasto. Les slive je enostaven za obdelavo, na strojih se dobro obdeluje, predvsem pa je primeren za rezljanje in vrtanje. ⁴⁸

OLJKA - Zelo dekorativen trden, močan in trpežen les oljke je sicer manj pogost, a še vseeno v uporabi za suhorobarske izdelke. Les se zelo lepo stara in z leti postaja temnejši.

Ima naravne antibakterijske lastnosti, žal pa ni primeren za pretirano namakanje v vodi. Zelo lepo se obdeluje na strojih, ob obdelavi pa oddaja prijeten sadni vonj. Les se tudi lepo brusi in površinsko obdeluje, zaščita z oljem zelo lepo poudari teksturo oljke in jo zaščiti pred obrabo. ⁴⁹

47 Prav tam, str. 153.

48 Sliva, Vira, dostopno na <https://vira.si/materjal-za-rocaje/164-sliva/> (30.7.2020).

49 Oljka, Vira, dostopno na <https://vira.si/materjal-za-rocaje/64-oljka/ >(30.7.2020).

2.10 SODOBNI SUHOROBARSKI IZDELKI

Sodobni suhorobarski izdelki se na prvi pogled ne razlikujejo od njihovih predhodnikov.

Veliko izdelkov je ohranilo tradicionalno obliko in namembnost. Spreminjali so se predvsem iz aspekta modernih prilagoditev oblike in uporabe novih lesnih vrst. Tako so oblike kuhalnic prilagodili krivinam teflonskih posod, veliki škafi so postali majhni škafki za serviranje suhega sadja, deske, strgala in velnice pa še vedno služijo prvotnemu namenu. Določenim izdelkom se je način uporabe spremenil, nekateri so ostali enaki kot pred 500 leti, spet drugi pa so presenetili z inovativnostjo in dovršenostjo.

Suhorobarski asortiment se je skozi leta močno razširil. Izdelkov je toliko, da je že skoraj nemogoče najti nek nov aspekt suhe robe, ki še ni bil realiziran. Če so se izdelki starih suhorobarjev delili na panoge, se izdelki modernih suhorobarjev delijo na namembnosti.

Kuhinjski izdelki, izdelki za dom, izdelki za vrt, izdelki za osebno nego, izdelki za poslovna darila, izdelki za otroke, nakit, božični okraski in še bi lahko naštevala.

Kljub tolikšni količini različnih suhorobarskih izdelkov še vedno najdemo takšne, ki močno odstopajo od klasične ponudbe. Nekateri so plod suhorobarske domišljije, spet drugi so nastali v sodelovanju z industrijskimi oblikovalci. Ti izdelki so narejeni zelo premišljeno z namenom, da bi se suha roba uporabljala tudi v prihodnjih letih.

2.10.1 RIBRAND

Slika 116: Oblikovalski studio Mashoni, Ribrand, 2015

Oblikovalski studio Mashoni je v sodelovanju z Rokodelskim centrom Ribnica razvil linijo izdelkov z imenom Ribrand. Ribrand predstavlja povezovanje sodobnega oblikovanja s tradicionalnimi oblikami. Izdelki te linije so močno geometrijski, minimalistični in izčiščeni.

Nekateri izdelki vsebujejo magnete, da se primejo na kovinske površine. Ime Ribrand naj bi bilo sinonim za rebrand – preoblikovanje starih izdelkov v modernejše. Sama sicer ne vidim konkretnih povezav s tradicionalnimi oblikami suhorobarskih izdelkov. Izdelki so v mojih očeh preoblikovani do te mere, da so izgubili tradicionalno noto.

Slika 117: Oblikovalski studio Mashoni, Krožnik za jajčka

Slika 118: Oblikovalski studio Mashoni, Set sol/poper Ribrand

2.10.2 LEIS

Slika 119: Oblikovalski studio Gigodesign, Leis kuhinjski set, 2012

Dober primer preoblikovanja suhe robe so izdelki Leis, ki so plod oblikovalskega studia Gigodesign. Izdelki Leis so tako kot Ribrand poizkus prenosa tradicionalni izdelkov v

sodobno oblikovanje. Leis pribor je nastal dosti bolj premišljeno. Ima ergonomsko oblikovan ročaj, vrh žlic pa je rahlo ukrivljen, da se, ko jo odložimo na pult, ta ne umaže. Leis izdelki prav tako vsebujejo magnete, da se primejo na kovinske površine. Gigodesign je bil prvi, ki je na slovenskem trgu uvedel lesene kuhinjske žlice z magnetnim delovanjem. Po setu kuhinjskih pripomočkov je sledil še set solatnih žlic in podstavek za vroče posode.

Slika 120: Oblikovalski studio Gigodesign, Leis solatni pribor

Slika 121: Oblikovalski studio Gigodesign, Leis podstavek za vročo posodo

2.10.3 PASIRKA IN OSTALI RIBNIŠKI IZUMI

Slika 122: Pasirka

Izdelki predstavljeni na tej strani, so izdelki neznanih avtorjev suhorobarjev. Sami so namreč z izkušnjami in znanjem prišli do veliko novih izdelkov in izumov. Pasirka na zgornji sliki je namenjena lažjemu pasiranju krompirja, fižola in ostalih živil, ki jih želimo pasirati. Deluje brez uporabe elektrike, upravljamo jo na roke. Na spodnji Sliki 123je deska za rezanje kruha s predalom, v katerega padajo drobtine. Še en izum ribniških rokodelcev, ki je premišljen in rešuje določen problem. Tretji izdelek, ki je pritegnil mojo pozornost, pa je leseni maser za osebno nego. Pri tem izdelku me je navdušilo dejstvo, da so našli nov potencialni trg in ga dodobra izkoristili.

Slika 123: Deska za rezanje kruha Slika 124: Različni maserji

3 SINTEZA

Suha roba je zelo obširen pojem, ki obstaja že več kot 500 let. Za razumevanje pojma je ključno razumevanje zgodovine suhorobarstva, njen prehod iz ročne na industrijsko proizvodnjo ter njena umestitev v sodobnem svetu. Z obiskom suhorobarske proizvodnje sem dobila vpogled v tehnologijo, ki stoji za suhorobarskimi izdelki. S tem sem pridobila občutek, kaj se da narediti in česa ne. Pregled suhorobarskih izdelkov mi je pokazal, da je preveč poudarka na oblikovanju žlic in priborov ter premalo poudarka na ohranjanju nekaterih drugih, zelo tradicionalnih, a žal pozabljenih izdelkov. Med obiski Rokodelskega centra Ribnica sem razpravljala o problemih suhorobarstva tudi s tamkajšnjimi kustosinjami in rokodelci. Vse pridobljene informacije so mi močno pomagale na poti iskanja novih priložnosti za stare izdelke z novo podobo in namembnostjo.

3.1 CILJ NALOGE

Slika 126: Star pack, Silikonske kuhalnice, 2016, foto: Deacon Tyler

Po raziskavi sem prišla do spoznanja, da je bilo na suhorobarskem področju res že zelo veliko narejenega. Presenetilo me je dejstvo, da je nekoč najmočnejša panoga obodarstva in podnarstva, danes v propadu in nima predstavnikov, medtem ko žličarski izdelki še vedno izrinjajo konkurenco. Cilj moje naloge je predvsem prenos starih pozabljenih izdelkov v sodobno okolje. Želim ohraniti tradicionalne oblike in prepoznavnost ribniških izdelkov.

Predvsem se bom osredotočala na panoge in izdelke, ki so pozabljeni in jih ne najdemo v proizvodnjah sodobnih suhorobarskih obratov. Mednje sodijo obodarska, podnarska in posodarska panoga. Cilj je izdelati izdelke, ki so po videzu prepoznani kot ribniška suha roba, po uporabnosti pa spadajo v sodobno kuhinjo in služijo svojemu namenu. Predvsem želim oblikovati predmete, ki nimajo le primarne funkcije, ampak so oblikovani premišljeno in s svojim obstojem rešujejo več kot samo en problem.

3.2 PROBLEMI

Suhorobarski izdelki zaradi materiala, iz katerega so izdelani, niso primerni za pranje v pomivalnem stroju. Po večkratnem pranju lahko leseni izdelki potemnijo, razpokajo ali celo počijo. Uporabniki ravno zato raje posegajo po plastičnih izdelkih, saj jih je lažje vzdrževati. Suhorobarski izdelki se zaradi narave materiala, iz katerega so izdelani, občutno hitreje obrabljajo in kvarijo. Stari suhorobarji so ta problem reševali z rednim servisiranjem obrabljenih izdelkov, danes pa odsluženi izdelki pristanejo na smetišču, medtem ko

uporabniki posežejo po novih.

Naslednji velik problem suhorobarske industrije je cenovna konkurenčnost izdelkov na trgu. Suhorobarski izdelki so izdelki z dodano vrednostjo, zato imajo občutno višjo ceno kot cenejši plastični duplikati. Ta občutno višja cena pa je lahko velikokrat razlog za poseg po plastičnih izdelkih, ki so poleg tega, da so cenejši, načeloma tudi trajnejši. Ob tem velja omeniti še prenasičenost trga z določenimi suhorobarskimi izdelki, ki so že predolgo enakih oblik in namembnosti, kar uporabnike prisili, da iščejo inovativne izdelke drugje in ne v suhorobarskem asortimentu.

Omeniti pa moram tudi problem izumiranja suhorobarskih panog. Zaradi industrializacije proizvodnje so določene suhorobarske panoge ostale brez predstavnikov. Načini izdelave in znanje pa počasi tonejo v pozabo.

3.3 CILJNI UPORABNIKI

Ciljni uporabniki so vse generacije ljudi, ki uporabljajo kuhinjske pripomočke v svojem vsakodnevnem življenju. Izdelki morajo biti izdelani tako, da jih zna uporabljati tako otrok kot tudi njegova babica. Namenjeni so vsem ljubiteljem sodobnih gadget kuhinjskih pripomočkov, ki olajšajo vsakodnevno kuhanje in zmanjšajo število postopkov med pripravo hrane.