Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Povezovanje starih obrtnih znanj s sodobnim oblikovanjem / Pletena otroška gugalnica iz vrbovih šib
Sara Brecl
Slovenske Konjice, 2021
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Povezovanje starih obrtnih znanj s sodobnim oblikovanjem / Pletena otroška gugalnica iz vrbovih šib
Mentor: doc. Rok Kuhar Somentorica: Andreja Podkrajšek
Ime in priimek avtorice: Sara Brecl
Študentka rednega študija Vpisna številka: 42170001
Študijski program in smer: Industrijsko in unikatno oblikovanje, Industrijsko oblikovanje
Slovenske Konjice, julij 2021
Naslov diplomskega dela: Povezovanje starih obrtnih znanj s sodobnim oblikovanjem / Pletena otroška gugalnica iz vrbovih šib
Title of thesis: Synthesis of old craftwork with modern design / Woven willow swing for children
industrijsko oblikovanje industrial design
stare obrti traditional craftwork
okoljska odgovornost environmental responsibility
družbena odgovornost social responsibility
trajnostni razvoj sustainable development
krožno gospodarstvo circular economy
naravni materiali natural materials
oblikovanje za otroke design for children
diplomska naloga BA thesis
UDK
745/749(043.2)
IZVLEČEK
Diplomska naloga je razdeljena na raziskovalno-analitični in praktični del. Prvi del začenjam z raziskavo trajnostnega razvoja in predstavim sodobne smernice v okolju prijaznem
oblikovanju. Nadaljujem s predstavitvijo dediščine starih obrti s fokusom na pletarstvu.
Predstavim tudi praktično znanje, ki sem si ga iz prve roke pridobila pri obiskih pletarskih mojstrov. Pri oblikovanju pletene otroške gugalnice, ki jo predstavim v praktičnem delu diplomske naloge, sem upoštevala tako trajnostne smernice v oblikovanju kot tudi dediščinsko znanje naših prednikov.
ABSTRACT
BA thesis is divided into research-analytical and practical part. The first part I begin with research on sustainable development along with current guidelines in environmentally friendly design. In connection with sustainable way of living of our ancestors, I continue with the presentation of traditional craftsmanships, focusing on weaving from natural materials. I also present practical knowledge, which I gained from local weavers. Designed swing for children, which I present in the practical part of my thesis, is, therefore, a synthesis of sustainable guidelines in design and rich heritage of traditional craftsmanship.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 9
2 RAZISKOVALNO ANALITIČNA FAZA ... 10
2.1 ODGOVORNOST OBLIKOVALCA ... 10
2.2 TRAJNOSTNI RAZVOJ ... 11
2.2.1 O RAZVOJU IN NAPREDKU ... 11
2.2.2 DEFINICIJA TRAJNOSTNEGA RAZVOJA ... 12
2.2.3 KROŽNO GOSPODARSTVO ... 13
2.2.4 INDUSTRIJSKA SIMBIOZA ... 14
2.2.5 OBLIKOVANJE V KROŽNEM GOSPODARSTVU ... 15
SMERNICE OKOLJU PRIJAZNEGA OBLIKOVANJA ... 15
2.2.6 TRŽNOSTNI VIDIK TRAJNOSTI ... 17
PROMOCIJA OKOLJU PRIJAZNIH IZDELKOV Z OKOLJSKIM TRŽENJEM ... 17
TRAJNOST LE KOT ENA IZMED MOŽNIH IZBIR POTROŠNIKA ... 17
2.2.7 LOKALNA IN MASOVNA PRODUKCIJA ... 18
KAJ SE LAHKO NAUČIMO OD DOMORODNIH LJUDSTEV? ... 19
2.3 RAZVOJ DOMAČE OBRTI IN ROKODELSTVA ... 20
2.3.1 PLETARSTVO ... 21
ZGODOVINA PLETARSTVA ... 22
OPLETENO SEDEŽNO POHIŠTVO IN DRUGI UPORABNI PREDMETI ... 23
2.3.2 KULTURNI OBIČAJI, NESNOVNA DEDIŠČINA IN PRENAŠANJE ZNANJA ... 25
2.3.3 OHRANJANJE DEDIŠČINE ... 26
2.3.4 KAKO RAZUMETI ROKODELSKO DEDIŠČINO V SODOBNOSTI? ... 26
2.4 VLOGA OBLIKOVALCA V SODOBNI DRUŽBI ... 27
2.4.1 OBLIKOVALEC KOT POVEZOVALEC RAZLIČNIH SEKTORJEV, INTERESOV ... 27
2.4.2 OBLIKOVALEC KOT POBUDNIK SPREMEMB V DRUŽBI ... 28
2.4.3 OBLIKOVALEC KOT NEKDO, KI SI PRIZADEVA ZA OHRANJANJE IN NADALJEVANJE
DEDIŠČINSKIH ZNANJ ... 28
2.5 PREDSTAVITEV PRAKTIČNIH PLETARSKIH ZNANJ ... 29
2.5.1 PLETARSKA TERMINOLOGIJA ... 29
2.5.2 MATERIALI ZA PLETENJE (LOKALNO OKOLJE) ... 30
VRBA ... 30
LESKA ... 33
DRUGI DOMAČI MATERIALI ... 37
2.5.3 MATERIALI ZA PLETENJE (ZUNAJEVROPSKI PROSTOR) ... 37
RATAN... 38
BAMBUS ... 39
2.5.4 NAČINI IN TEHNIKE PLETENJA ... 41
KLASIČEN NAČIN PLETENJA IZ VRBOVIH ŠIB ... 41
PRAKTIČNI PRIMERI ... 42
2.6 DEDIŠČINA V POVEZAVI S SODOBNIM OBLIKOVANJEM – PRIMERA DOBRIH PRAKS 50 2.6.1 PET LAMP ... 50
2.6.2 POMELAJ ... 51
2.7 OBLIKOVANJE ZA OTROKE ... 52
2.7.1 ANTROPOMETRIJA ... 52
2.7.2 STANDARDI ... 53
STANDARDI ZA NEVARNOSTI PRI UPORABI OTROŠKIH IGRAL ... 53
2.7.3 PREGLED TRGA: OTROŠKA GUGALNICA ZA ZUNANJI PROSTOR ... 54
3 SINTEZA ... 55
3.1 LASTNE OMEJITVE IN USMERITVE ... 55
4 PRAKTIČNI DEL ... 56
4.1 IZHODIŠČA ... 56
4.2 IDEJNE SKICE ... 56
4.2.1 FIZIČNI MODEL ... 56
OGRODJE ... 57
OPLET IZ VRBOVIH ŠIB ... 58
KONČNI FIZIČNI MODEL ... 59
4.3 KONČNA REŠITEV ... 59
4.3.1 PRITRJEVANJE NA NOSILNE VRVI ... 61
4.3.2 TEHNIČNA RISBA ... 62
4.3.3 SWOT ANALIZA ... 62
5 ZAKLJUČEK ... 64
LITERATURA ... 65
SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ... 67
1 UVOD
Obkroženi smo z veliko praktičnega obrtnega znanja, ki pa gre počasi v pozabo. Naši predhodniki so živeli v svetu brez novodobnih materialov, zato so morali biti toliko bolj kreativni in ustvarjalni, če so želeli preživeti. Uporabljali so naravne materiale, ki so jim bili pri roki, in iz njih na različne načine poskušali izdelati, kar se je dalo. Delovali so lokalno, dobro so poznali svojo okolico in iz nje črpali ideje.
Z globalizacijo in novimi tehnologijami je bilo to znanje nekako potisnjeno na stran, vedno večje obvladovanje narave pa je povzročilo vse manjšo odvisnost od nje. 1 Danes, ko je tudi v masovni produkciji vedno večja težnja po vzdržnejšemu načinu delovanja, so nam lahko izkušnje naših prednikov navdih pri iskanju dobrih in kvalitetnih idej, ki v svoje delovanje vključujejo ne le koristi proizvajalca in kupca izdelka ali storitve, temveč celotne družbe in okolja. Hkrati pa je to odlična priložnost, da na svež in sodoben način obudimo bogato ljudsko tradicijo.
V času obiskovanj Andreje Podkrajšek, Štefana Kalška in Rozalije Kalšek iz pletarstva Kalšek ter Janeza Krišlja, mojstra izdelave praktičnih izdelkov iz leskovih viter sem odkrivala svet tradicionalnih tehnologij pletenja in načinov izdelave praktičnih pletenih izdelkov iz naravnih materialov. Izdelava pletenih uporabnih predmetov za vsakdanjo rabo je bila v preteklosti tesno povezana s pridelovanjem in nabiranjem materiala. V procesu učenja in spoznavanja pletenja sem tako pridobila še mnogo praktičnega znanja o lastnostih rastlin in začela tudi bolj opazovati svojo okolico. To mi je omogočilo, da sem našla primeren material najprej za učenje pletenja in kasneje za izdelavo opleta otroške gugalnice.
Ves čas spoznavanja starih, tradicionalnih tehnologij, učenja pletenja, oblikovanja gugalnice in kasneje zbiranja in združevanja materiala v diplomskem delu, sem prevpraševala trenutno stanje in družbi, napredek in razvoj človeštva, ter skozi raziskavo starodavne človekove ustvarjalnosti iskala odgovore, ki bi jih lahko oblikovalec ponudil sodobni družbi.
1MLINAR, Anton, Etika v izobraževanju za trajnostni razvoj, Anthropos, 3-4, 2010, e-knjiga, str. 89, dostopno na
<https://core.ac.uk/download/pdf/52491034.pdf> (12.3. 2021).
2 RAZISKOVALNO ANALITIČNA FAZA
2.1 ODGOVORNOST OBLIKOVALCA
Odgovornost oblikovalca v poklicu ni nova. Že Wiliam Moris in John Ruskin sta v svojih spisih omenjala povezanost oblikovanja z družbo in spreminjanje družbe oz. njenih navad s
pomočjo oblikovanja. Šola v Bauhausu in kasneje Ulmu je svojo zgodbo gradila na
odgovornosti oblikovanja do družbe, Papaneck pa je odgovornosti oblikovalca posvetil kar celotno poglavje v svoji najbolj poznani knjigi Design for the real world / Human ecology and social change (1985). V svojem delu Manj toda bolje (1994) se do odgovornosti v oblikovanju opredeli tudi nemški oblikovalec Dieter Rams.
Poglavje The social and moral responsibility of the designer knjige Design for the real world / Human ecology and social change 2, Victor Papaneck začne s nazorno pripovedjo o eni izmed svojih prvih oblikovalskih nalog. Njegova naloga je bila oblikovati namizni radio oz. kot sam pravi le pokrov, ki skriva mehanske in električne komponente notranjosti radia. Ko ga je nekega dne naročnik poklical in vprašal, če se zaveda, kakšno odgovornost prevzema s sprejeto nalogo, mu je mladi Papaneck začel govoriti o pomembnosti estetike predmeta in zadovoljstva stranke. Na tej točki ga je naročnik prekinil in mu pojasnil, da je to sicer res, ampak da je v igri tudi odgovornost do delavcev in deležnikov, ki so vpleteni v produkcijo, distribucijo in prodajo produkta.
Nadalje avtor opisuje, da sta v tistem trenutku oba, tako Papaneck kot tudi naročnik, na nalogo in vlogo oblikovalca gledala zelo ozko. Naloga oblikovalca naj bi bila namreč veliko širša, odgovornost oblikovalca pa pride v »igro« že mnogo prej, preden ta začne z
načrtovanjem ali oblikovanjem. Že z izbiro naloge se namreč ta odloča, s čim se bo ukvarjal in s čim ne, kaj je pomembno in kaj ne.
V oblikovalskem poklicu se danes veliko časa namenja temu, da se ostaja v ritmu s trendi in konkurenco na trgu in da se producira čim več hitro narejenih in vizualno privlačnih
produktov, ki bi jih kupila čim širša množica ljudi. Malo je primerov, ko oblikovalec svojo
2 PAPANECK, Victor Josef, Design for the real world: human ecology and social change, Design open data, 2019, e-knjiga, str. 23-34, dostopno na <https://designopendata.files.wordpress.com/2014/05/design-for-the-real- world-victor-papanek.pdf> (2.4.2021).
nalogo postavlja v širši kontekst, razmišlja o tem, kaj se bo zgodilo s produktom, ko ne bo več v uporabi in kakšne bodo dolgotrajnejše posledice oblikovanja na ljudi, živali in naravo.
Kot v potrditev Dieter Rams dobro oblikovanje opisuje z naslednjimi besedami: »Kdor želi ustvarjati dobro oblikovanje, mora to početi trajnostno in na dolgoročni osnovi. To zahteva vzajemno razumevanje, zavezanost in pripravljenost tvegati. To je tisto, kar želim zase in kar oblikovalci potrebujemo.« 3
2.2 TRAJNOSTNI RAZVOJ
2.2.1 O RAZVOJU IN NAPREDKU
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je razvoj (iz glagola razvijati se) spreminjanje, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko. 4
Na splošno razvoj in napredek povezujemo z iskanjem višje produktivnosti in učinkovitosti, ki bi se lahko izrazila v ekonomski blaginji, vprašanje pa je, če razvoj in napredek vedno
prinašata tudi resnične in dolgoročne koristi za človeka in naravno okolje.
Konec 20. stoletja se je v družbi pojavilo zavedanje o posledicah zasledovanja nenehne rasti in posledicah toka kapitalizma vključno z vplivom ekonomskih in industrijskih aktivnosti na okolje in ravnovesje v družbi. Nastalo je več gibanj, ki so prožile iskanje razvoja, ki ne temelji na ekonomski rasti. Knjige kot so Silient spring (1962) in Limits to growth (1972) so z
zapisanimi ugotovitvami in trditvami to zavedanje še okrepile.
»Ekonomska rast je pomembna sestavina razvoja, vendar ne more biti cilj sama po sebi, niti se ne more nadaljevati v neskončnost /…/ Razvoj bi moral biti usmerjen k ljudem in hkrati zasnovan na ohranjanju narave. V nasprotnem primeru ne bo dosegel svojega namena in vlaganja vanj bodo zapravljena.« 5
3RAMS, Dieter, Manj toda bolje, v: Trajnostne alternative v oblikovanju: skrajni čas, da začnemo izgubljati čas (ur. Barbara Predan in Cvetka Požar), Ljubljana, 2009, str. 23.
4 Razvoj, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, dostopno na <https://fran.si/130/sskj-slovar- slovenskega-knjiznega-jezika/3591467/T4MVC_System_Web_Mvc_ActionResult> (2.3.2021).
5 IUCN, UNEP in WWF, Skrb za Zemljo: Strategija za življenje po načelu trajnosti, Ruše 1993, str. 8.
S potrebo po novem socialno-ekonomskem modelu, ki bi upošteval naravne omejitve in danosti, rast energijske porabe pa pri tem ne bi bila obravnavana kot merilo gospodarske rasti, se je začela razvijati ideja o trajnostnem razvoju.
2.2.2 DEFINICIJA TRAJNOSTNEGA RAZVOJA
Leta 1972 so na okoljski konferenci ZN v Stockholmu prvič definirali pojem trajnosti, ki se je v širši javnosti in v mednarodnem okolju široko uveljavil. Trajnost je po Sörlingovi definiciji postala največja produkcija za največ ljudi za najdlje. 6
Prva definicija trajnostnega razvoja pa je bila leta 1978 objavljena v Brutland report (poročilo svetovne komisije za okolje in razvoj WCED, znana tudi pod imenom Our common future). Po tej definiciji je trajnostni razvoj »razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanje generacije, ne da bi s tem prizadel zmožnosti prihodnjih generacij pri zadovoljevanju njihovih potreb.« (Our Common Future, II, 1). 7
Ker se meje trajnosti za različne stroke razlikujejo, – »Ekonomisti iščejo tržno vrednost trajnosti, družboslovci trajnost merijo z ugotavljanjem vrednot, ekološka mera trajnosti pa naj bi bila biotska pestrost.« 8 danes trajnost
dojemamo v tridimenzionalnem vzorcu (slika 1). V realnosti so namreč okoljska, socialna in gospodarska vprašanja prepletena med seboj.
Trajnost pri tem ni končni cilj, ampak uravnovešen in prilagajajoč se proces nenehnega iskanja ravnovesja med materialno blaginjo, socialno varnostjo in ohranjanjem vitalnega, pestrega okolja, ki je zmožen samoobnavljanja. 9
6BOGATAJ, Nevenka, Gozd v učenju in izobraževanju za trajnostni razvoj : prispevek k uveljavljanju ideje trajnosti in kroženja znanja o gozdu v Sloveniji, Ljubljana 2009, str. 28.
7MLINAR 2010, op. 1, str. 29.
8 BOGATAJ 2009, op. 6, str. 29.
9 Prav tam, str. 28.
Slika 1: Današnje pojmovanje trajnosti v tridimenzionalnem vzorcu.
2.2.3 KROŽNO GOSPODARSTVO
Krožno gospodarstvo je rezultat trajnostnega razvoja. 10 Pojem se nanaša na industrijsko gospodarstvo, katerega značilnost je nenehno obnavljanje in temelji na konceptu pozitivnega snovnega kroga (slika 2). 11
Usmerja se v ponovno uporabo, popravilo materialov in izdelkov, ustvarjanje poslovnih modelov, kjer odpadki postanejo surovina in regeneracijo naravnih sistemov. Izraz presega dosedanji vidik proizvodnje, potrošnje blaga in storitev ter ju poskuša nadomestiti z vidiki obnove družbenega in naravnega kapitala s premikom od potrošnje do uporabe. 12
Ideal krožnega gospodarstva je svet, v katerem ni odpadkov – vsaka stvar, ki se proizvede nikoli ne izgubi vrednosti. 13
10IUCN, UNEP in WWF 1993, op. 5, str. 9.
11 ČANJI, Vanesa, Opredelitev pojmov, v: Prehod v zeleno gospodarstvo : priročnik (ur. Vanesa Čanji), Celje, 2018, str. 16.
12 Prav tam.
13 LYSGAARD, Vind, Ellen MacArthur Foundation, Designing for circular economy – the Danish way, Medium, dostopno na <https://medium.com/circulatenews/designing-for-the-circular-economy-the-danish-way- a4f207e2f7c9> (15.3.2021).
Slika 2: Koncept pozitivnega snovnega kroga.
2.2.4 INDUSTRIJSKA SIMBIOZA
V krožnem gospodarstvu viri (materiali) po koncu življenjske dobe proizvoda ostanejo v obtoku in se uporabijo za nov produkt. Nov pojem, ki se pri tem pojavlja, je industrijska simbioza, ki pomeni sinergično izmenjavo odpadkov, stranskih proizvodov, vode in energije med posameznimi gospodarskimi družbami v kraju, regiji, virtualni skupnosti… 14
V procesu industrijske simbioze se lahko združijo panoge, ki jih na prvi pogled ne bi povezali.
Primer: uporaba odpadnega jedilnega olja za izdelavo sveč – podjetje Oilright. 15
Slika 4: Sveča iz odpadnega jedilnega olja podjetja Oilright.
14 ČANJI 2019, op. 11, str. 16.
15 Ideja, OILRIGHT, dostopno na <https://www.oilright.si/> (22.4.2021).
Slika 3: Koncept industrijske simbioze.
2.2.5 OBLIKOVANJE V KROŽNEM GOSPODARSTVU
Faza oblikovanja (ali organizacije, načrtovanja) je ena izmed temeljnih faz za implementacijo krožnega gospodarstva in poteka v začetnih fazah razvoja produkta ali storitve. V tej fazi oblikovalec razmišlja, kje je možno utrditi ali ustvariti povezave med produkti, industrijami in interesi. Potrebna sta kreativnost in drugačen pristop.
Ključno je, da je oblikovalec seznanjen s smernicami okolju prijaznega oblikovanja, saj te oblikujejo in usmerjajo njegov oblikovalski proces.
SMERNICE OKOLJU PRIJAZNEGA OBLIKOVANJA
161. Oblikovanje, ki upošteva življenjski krog (life-cycle design)
Bistvo okolju prijaznega oblikovanja je life-cycle design (LCD). To pomeni, da pri načrtovanju upoštevamo dejstvo, da je izdelek vpet v širok sistem »nastajanja in zavračanja«. K fazi nastajanja prištevamo proces pridobivanja surovin in materialov ter proizvodni proces, k fazi zavračanja pa proces uporabe izdelka in fazo, ko izdelek zavržemo. Cilj oblikovalca je ustvariti življenjski krog, v katerem so vhodni dejavniki ter izhodni dejavniki (materiali in energija) minimalni oziroma se preko industrijske simbioze (gl. 2.2.3 Krožno gospodarstvo in 2.2.4 Industrijska simbioza) koristno vrnejo v obtok. Oblikovalec torej ne oblikuje le izdelka, temveč njegovo celotno življenjsko pot.
2. Oblikovanje ki omogoča dolgo življenjsko dobo izdelka (tudi podaljšanje življenjske dobe)
Vsak izdelek ima neko življenjsko dobo trajanja, to je čas, ko izdelek bolj ali manj koristno služi svojemu namenu. Razlogi za to, da ta ne služi več svojemu namenu so: 1. izdelek se pokvari (obratovalna doba se izteče), 2. izdelek zastara (modno ali tehnično) 3. izdelek je bil oblikovan le za enkratno ali nekajkratno uporabo. Kadar izdelek ni več v uporabi, pravimo, da se je izdelku iztekla obratovalna ali koristna doba trajanja ali da je tehnično/modno zastarel. Z oblikovanjem optimalne konstrukcije produkta s čim manjšo možnostjo za poškodbe in principom oblikovanja, ki sledi funkciji (3F-form follows function) poskušamo življenjsko dobo izdelka podaljšati.
3. Oblikovanje, ki omogoča ponovno uporabo
16 Povzeto po: PRINČIČ, Barbara, Oblikovanje za okolje: skripta pri predmetu Trajnostni razvoj v oblikovanju, Ljubljana 2013, str. 9-19.
Izdelku lahko podaljšamo življenjsko dobo tudi s ponovno uporabo, bodisi za enak ali drug namen. Ko ga uporabimo za nov namen, produkt ali del produkta dobi novo funkcijo. Primer:
2.6.1. PET lamp. Pogoj za uvedbo in implementacijo tovrstnih produktov je trg sekundarnih surovin.
4. Oblikovanje, ki spodbuja in omogoča reciklažo ali predelavo
Reciklaža je postopek predelave odpadnih gradiv z namenom pridobivanja surovin, ki bi jih lahko koristili v novem produktu, medtem ko predelava opisuje zamenjavo rabljenih,
odsluženih delov z novimi oz. uporaba neuničenih in neobrabljenih delov rabljenega izdelka v novem. Neuničene in neobrabljene sestavne dele očistimo, jim po potrebi testiramo
mehanske lastnosti in nato vgradimo v isti ali drug izdelek. Rezultat je podaljšanje življenjske dobe določenih komponent izdelka in zmanjševanje ustvarjanja odpadkov. Predelava nudi tudi ekonomske koristi. Pogoj za predelavo je oblikovanje, ki omogoča razstavljivost izdelka.
5. Oblikovanje, ki omogoča razstavljivost izdelka
Glavni namen je pridobiti na času, ki je potreben za ločevanje različnih materialov, kar posledično pomeni tudi prihranek denarja in energije. Za ločevanje različnih materialov so namreč potrebni posebni centrifugalni sistemi, prezračevalniki, magneti itd., ki ločujejo različne materiale (plastične mase, les, usnje, guma, papirnata vlakna) med seboj. Idealno bi bilo, da je izdelek oblikovan tako, da ga lahko razstavimo brez kakršnega koli mehanskega procesiranja. Ko oblikujemo za čim večjo razstavljivost izdelka, uporabimo čim manj različnih materialov, ki so med seboj kompatibilni (po načinu spajanja), uporabimo standardizirane vezne elemente in smo pozorni na to, da je pri končnem izdelku čim bolj očitno, kako se izdelek razstavi. Izogibamo se lepljenju kot načinu spajanja delov. Če je uporaba lepila neizogibna, uporabimo lepilo na vodni osnovi.
6. Oblikovanje, ki omogoča lahko vzdrževanje in popravljivost izdelka Kadar oblikovalec oblikuje tako, da je možnost za poškodbe čim manjša in možnost za popravilo čim večja, je tudi interes k vzdrževanju in popravljivosti izdelka večji.
7. Oblikovanje, ki omogoča kompostiranje in sežiganje
Uporaba biološko razgradljivih in okoljsko nespornih materialov, kot so les, kamen, papir…
Po možnosti pridobljeni iz lokalnega okolja. Alternativa umetnim masam so polimerni materiali, ki se razgradijo v procesu industrijskega kompostiranja (polimeri na osnovi škroba).
8. Uporaba virtualnih orodij za zadovoljitev umetno ustvarjenih potreb 17 Danes ima že skoraj vsak človek možnost uporabe pametnega telefona in računalnika. Z uporabo tehnologije in interneta, ki sta dostopna večini svetovnega prebivalstva, se odpira novo polje kreativnosti tudi za industrijske oblikovalce. Z virtualizacijo modnih produktov, katerih množična produkcija danes povzroča toliko škodo okolju, bi lahko zadostili človekovi umetno ustvarjenim potrebam po novih in novih produktih. Oblikovalec je s tega vidika postavljen v nov kontekst, ki pa odpira široko paleto možnosti v prihodnje.
2.2.6 TRŽNOSTNI VIDIK TRAJNOSTI
PROMOCIJA OKOLJU PRIJAZNIH IZDELKOV Z OKOLJSKIM TRŽENJEM
Okoljsko trženje (environmental marketing, eco-marketing) se nanaša na prakse podjetij, ki v procesu trženja poudarjajo kompatibilnosti produkta ali storitve s stebri trajnostnega razvoja oziroma poudarjajo svojo okoljsko in/ali družbeno odgovornost. Z marketinškimi
dejavnostmi se po navadijo opredelijo do določene globalne problematike in preko raznih medijev (televizija, tiskani mediji, socialna omrežja …) poudarjajo, kako z dejavnostjo podjetja rešujejo ta problem. S tem ustvarjajo pozitivno sliko podjetja v očeh potencialnih kupcev, ki so nato za produkt pripravljeni plačati tudi višjo ceno.
Pogosto uporabljene besede pri oglaševanju so: »organsko«, »okolju prijazno«,
»recikabilno« in »trajnostno«.
TRAJNOST LE KOT ENA IZMED MOŽNIH IZBIR POTROŠNIKA
Podjetij, ki vodijo svojo »okoljsko strategijo«, je vedno več. Podjetja namreč prepoznavajo, da s komuniciranjem odgovornosti do družbe in okolja pridobivajo večji tržni delež. S tem, ko
17 SANTOS Luis Ricardo, Gianni MONTAGNA in Maria João Pereira NETO. The virtualization of the fashion product, Springer, 2020, e-knjiga, dostopno na <https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-3-030-51194- 4_106> (10.4.2021).
je »okoljsko odgovornih« podjetij vedno več, pa vedno večja odgovornost za »reševanje planeta« leži na potrošniku, ki se mora sedaj odločati med vsemi temi »zelenimi«
ponudbami.
»Pogosto ne poznamo vseh učinkov na okolje ki jih imajo proizvodi, ki jih uporabljamo. Ali je npr. bombažno oblačilo boljše od tistega iz poliestra, ker za proizvodnjo sintetičnih vlaken uporabljamo neobnovljive vire? Ali je poliester boljši, ker gojitelji bombaža uporabljajo mnogo pesticidov in umetnih gnojil?« 18
Oglasi, ki promovirajo izdelek, so po navadi časovno in prostorsko omejeni, zato podjetja podajajo le ključne besede in le redko izobražujejo svoje kupce na objektiven način. Po navadi se enostransko opredelijo do problematike in nato poudarjajo konkurenčne prednosti svojega produkta.
Ideja o trajnosti je tako vpeta v sistem, ki je že v samem bistvu v sporu s smernicami trajnosti. Trženje, kot ga poznamo danes, namreč spodbuja pretirano potrošnjo in le redko nagovarja resnične potrebe posameznika.
Tako dolgo, kot bo torej trženje spodbujalo pretirano potrošnjo, bo beseda »trajnost«
pogosto le način pridobivanja kupcev, redko s konkretno in pravilno povezavo na pravo idejo trajnostnega razvoja.
2.2.7 LOKALNA IN MASOVNA PRODUKCIJA
Včasih je bilo oblikovanje prilagojeno posamezniku ali manjši skupnosti, pri čemer je bila skladnost orodja z lastnostmi uporabnika precej odvisna od tega, kako dobro je načrtovalec uporabnika poznal. S tem, ko je načrtovalec izdeloval zase, za lastno uporabo, je lahko pripomočke prilagajal lastnostim svojega telesa. Obliko orodja je izpopolnjeval na mestu stika orodja z delovno nalogo (npr. ostrenje rezila in glajenje držala). Pripomočki so bili izrazito individualizirani. 19
18 IUCN, UNEP in WWF 1993, op. 5, str. 47.
19 KERMAVNAR, Tjaša in Metoda, DODIČ FIKFAK, Oblikovanje po meri človeka, Ljubljana 2003, str. 2-5.
Z industrijsko revolucijo in uvedbo masovne proizvodnje se je načrtovanje izdelkov ločilo od njihove izdelave. Ciljna populacija načrtovalca je močno narasla. Dimenzije izdelkov so se začele intuitivno prilagajati »povprečnemu« uporabniku (pojav pojma ergonomija). 20 Pojem masovne produkcije danes razumemo kot učinkovito produkcijo velike količine standardiziranih proizvodov. Poteka s pomočjo avtomatske mehanizacije, pod nadzorom strogih standardov in rezultira v velikem številu enakih končnih produktov. 21 Medtem lokalna produkcija skupaj s prodajo poteka na lokalni ravni. Delo pogosto ni mehanizirano, temveč ročno. Rešitve so unikatno prilagojene posameznim skupnostim. Lokalno produkcijo pogosto povezujemo s tradicionalnimi skupnostmi (domorodnimi ljudstvi).
KAJ SE LAHKO NAUČIMO OD DOMORODNIH LJUDSTEV?
»Domorodna ljudstva. Približno
200 milijonov domorodnih ljudi (4% svetovnega prebivalstva) živi v okoljih, ki se raztezajo od
polarnega ledu do tropskih puščav in deževnih gozdov. /…/ ti ljudje tvorijo posebne kulturne skupnosti, ki izvirajo iz zgodovinske rabe in poselitve. Njihove kulture, gospodarstvo in identiteta so neločljivo prepletene z njihovimi tradicionalnimi zemljišči in viri.« 22
Ljudstva, ki so navkljub globalizaciji danes ohranila svojo kulturo in način življenja svojih prednikov, so za nas široka zakladnica znanja, spretnosti, vrednot in specifičnih pogledov na svet. Njihovo življenje je še vedno močno povezano z naravo. Preproste družbe poganja moč človeka in živali. Za gorivo jim služi les, oglje in živalski gnoj. Lov, ribištvo, nastavljanje pasti, nabiralništvo ali pašništvo so jim še naprej glavni viri hrane, surovin in dohodka. Te
dejavnosti dajejo domorodnim skupnostim občutek drugačnosti (povezujejo jih s svojo
20 Prav tam.
21 BANTON Caroline, Investopedia, Mass production, dostopno na
<https://www.investopedia.com/terms/m/mass-production.asp> (25.4.2021).
22 IUCN, UNEP in WWF 1993, op. 5, str. 59.
Slika 5: Pletarke iz Etiopije pri delu.
identiteto), potrjujejo njihovo povezanost s preteklostjo in harmonijo z naravo. 23 Zelo učinkoviti so tudi pri ohranjanju virov. Odprte površine uporabljajo za pridelovanje hrane in vsaka stvar med gospodinjskimi ali drugimi odpadki, ki še ima določeno vrednost, se znova uporabi. 24 Producirajo le to, kar potrebujejo za preživetje. Pomembna je etika medsebojne delitve, vsakdanje dejavnosti, ki jim omogočajo preživetje, pa so močno povezane z
duhovnimi vrednotami.
Torej, kaj se lahko sodoben človek nauči od domorodnih, preprostih ljudstev?
Od njih se lahko v prvi vrsti učimo spretnosti in znanja o naravnih materialih ter z njima povezanih specifičnih tehnikah in tehnologijah obdelave, ki so se razvijale in bogatile skozi zgodovino. Zaradi tesnejše povezanosti z naravo, lahko od njih spoznavamo specifično razumevanje pojavov in naravnih ciklov. Od njih se lahko učimo spoštovanja do okolja in drugih bitij vključno z odnosom do dela, ki ima zaradi vključenosti posameznika v vse faze nastanka, pogosto mnogo večjo težo in spoštovanje kot v »razvitem« svetu. Nenazadnje pa se lahko od njih učimo, kako živeti na preprost način, s celostnim pogledom na življenje in svet ter kako zadovoljevati življenjske potrebe na način, ki ne povzroča prevelike škode okolju ali sočloveku.
2.3 RAZVOJ DOMAČE OBRTI IN ROKODELSTVA
Domača obrt, kot piše dr. Janez Bogataj,25 nikoli ni bila stalnica in se je neprestano spreminjala, prilagajala potrebam posameznika ali skupnosti, ki so koristili usluge posameznih mojstrov oz. delavnic. Rokodelske panoge so se skozi čas spreminjale, se razvijale in tudi propadale.
Pogosto se je v preteklosti prepletala s primarno (kmetijsko) usmeritvijo in omogočala zaposlitev določenemu številu prebivalstva, še posebej v okviru družinske skupnosti.
Posamezne obrtne panoge so se v Evropi v okviru združenj ali pod okriljem cehov začele razvijati v srednjem veku. To je bil tudi čas razvoja mest in trgov in opazimo lahko ločitev
23 Prav tam, str. 59.
24 IUCN, UNEP in WWF 1993, op. 5, str. 105.
25 BOGATAJ, Janez, Domače obrti na Slovenskem, Ljubljana 1989, str. 3-17.
mestne ustvarjalnosti od ustvarjalnosti na podeželju. Ustvarjalci na podeželju namreč niso več zmogli konkurirati izdelkom mestnih obrtnikov.
Obrti, ki so bile takrat razširjene, so lončarstvo, pletarstvo, tkalstvo, suknarstvo, izdelovanje kmetijskega orodja in lesenih predmetov za vsakdanjo rabo. Izdelovanje slednjih se je na območju Slovenije še posebej močno razmahnilo na območju današnje Ribnice (»suha roba«).
Za tradicionalne ali prvotne obrti 26 je značilno, da so se nadaljevale iz roda v rod. Druga značilnost je, da so izdelovalci imeli vse potrebne surovine pri roki - material so torej pridobivali iz okolice. Slednje vsekakor velja za lončarstvo, suho robo, pletarstvo in žebljarstvo.
Marsikateri obrtnik se je z začetki in razvojem industrializacije povezal z mestno industrijo.
Tovarne so npr. dajale izdelovalcem polizdelke v obdelavo in dodelavo (primer: čevljarstvo).
Ponekod se je uveljavil tudi založniški sistem (primer: idrijske čipke). V tem primeru je založnik od obrtnikov odkupil izdelke in obrtnike zalagal z materialom in vzorci.
Konec 19. stoletja nastopi zaradi intenzivne industrializacije, tehničnih sprememb, razmaha trgovinskih obratov in začetka globalizacije na področju domače obrti precejšnja kriza. Z raznimi ukrepi so sicer poskušali zaščititi obrtnike in njihovo obrt pred uvoženimi izdelki, veliko je bilo izobraževanja za številne panoge domače obrti, vendar je industrijska
proizvodnja počasi prevladala in danes je ročna obrt v našem prostoru razširjena le še med nekaterimi posamezniki in manjšimi skupnostmi, ki se trudijo ohranjati dediščino in znanje naših prednikov.
2.3.1 PLETARSTVO
Pletarstvo v smislu prepletanja različnih naravnih materialov, kot so šibje, vitre, slama in koruzno ličje, je danes ena še najbolj razširjenih obrti z dolgo in bogato tradicijo. Razširjena je kot domača, rokodelska, tudi dopolnilna in obrtna dejavnost. 27
26 Domače obrti lahko delimo na tradicionalne ali prvotne obrti in uvedene obrti. Slednje so posledica mednarodnih stikov in znanja priseljene tuje delovne sile. Taki obrti sta npr. čipkarstvo in slamnikarstvo.
27 Pletarstvo, Slovenski etnografski muzej, Register nesnovne kulturne dediščine, dostopno na
<http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register/pletarstvo> (16.4. 2021).
Naravni materiali, iz katerih so izdelani pleteni izdelki, s časom spreminjajo lastnosti.
Spreminjajo npr. barvo, obliko – pri sušenju se krčijo (na začetku izhlapi več vode, zato je skrček večji) itd. Pletar upošteva naravne zakonitosti materiala in glede na to prilagaja proces izdelave in končno obliko. Poleg poznavanja lastnosti materiala (skupaj z nabiranjem in pripravo), delo od pletarja zahteva določeno natančnost, vztrajnost in občutek za red.
Ker je postopek izdelave v primerjavi z industrijsko proizvedenimi predmeti neprimerno daljši, danes obrtne dejavnosti (vključno s pletarstvom) niso več tako razširjene kot nekoč.
ZGODOVINA PLETARSTVA
Pletarstvo ima dolgo zgodovino. Uvrščamo ga med najstarejše dejavnosti, s katerimi se je ukvarjalo človeštvo. Najstarejše ohranjeni izdelki izhajajo iz Egipta in so stari med 10.000 in 12.000 let. 28 Pletene izdelke najdemo v antičnih virih (slika 6), pozneje, v srednjem veku, pa so pomemben vir upodobitve na freskah. 29
Dediščino pletenih izdelkov najdemo praktično v vseh kulturah sveta. Tako v evropskem prostoru, kot tudi na drugih celinah, otočjih so se razvili različni načini pletenja. Ti so po navadi sledili omejitvam in zmožnostim uporabljenega materiala za pletenje. Tako se je npr.
na Japonskem razširilo pletenje iz lokalno pridobljenega bambusa, otočjih kot je Indonezija iz ratana, v Etiopiji in Braziliji iz specifičnih vrst palminih listov itd. S prepletanjem vitic in šib, nabranih ravno v pravem času leta, so izdelovali raznovrstne kompaktne izdelke za vsakdanjo rabo.
Na območju Slovenije so bile za pletenje v začetku 20. stoletja široko razširjene pletarske šole, katere pa so vodili tuji, zlasti nemško govoreči učitelji. Veliko učiteljev je prihajalo tudi s Češke. Pouk pletenja je zmeraj vključeval tudi znanja o gojenju vrb (vrbogojstva). 30
28 Basket weaving culture, PET lamp, dostopno na <https://petlamp.org/basketry/> (12.3.2021).
29 BOGATAJ 1989, op. 25, str. 51-58.
30 Prav tam.
OPLETENO SEDEŽNO POHIŠTVO IN DRUGI UPORABNI PREDMETI
V Evropi je bilo v 19. in 20. stoletju zelo razširjeno pleteno in opleteno pohištvo. Še posebej priljubljeno je bilo sedežno pohištvo (večinoma stoli). Sedežno pohištvo se je razvijalo vzporedno s svojim bratrancem – pohištvom iz krivljenega lesa (slika 8) in razvojem fotografije, ki je vse to množično dokumentirala. 31
31 LOZAR ŠTAMCAR, Maja, Pleteno pohištvo v Sloveniji : Wicker furniture in Slovenia, Ljubljana 2008, str. 14-44.
Slika 8: Thonetovi stoli iz krivljenega bukovega lesa in pletenih sedežev.
Slika 9: Stol št. 100 - oblikoval Niko Kralj.
Slika 7: Pleten čebelji panj iz leta 1568.
Slika 6: Poslikava iz časa pozne arhaike, 510-500 pr.n.št.
Transport je omogočil, da so se tuji materiali, kot je npr. ratan (trstičje), uveljavili tudi v Evropi. Konkretno iz trstičja so izdelovali vitre in jih prepletali v mreže. Slednje so nato vpletli ali namestili na (krivljeno) ogrodje debelejših palic. Medtem ko je bila izdelava krivljenega pohištva skoraj v celoti odvisna od strojev, so bile mreže iz trstičnih viter za sedežna in hrbtna naslonjala dolgo pletene zgolj ročno. 32
Za podjetja so različne modele stolov z mrežnimi naslonjali snovali svetovno priznani oblikovalci kot so Richard Riemerschmid, Henry van der Velde, Peter Behrens, Bruno Paul, Niko Kralj idr.
Poleg stolov so se uveljavili tudi različni manjši pletarski izdelki, kot so koši za smeti, stojala, police, kovčki in obešalniki. Večje in v celem pleteno pohištvo (na sliki 10) je bilo uporabljeno bolj poredko. 33
Večkrat uporabljen vzorec, ki se je uporabljal za sedeže, je osmerokoten (štiri vitre vodoravno, štiri navpično in dve diagonalno).
32LOZAR ŠTAMCAR, Maja, Izdelovanje pletenega pohištva v Sloveniji, Les, 62/2, 2010, str. 65-69, dostopno na
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-NT9YFD0L> (16.4.2021).
33Prav tam.
Slika 10: V celoti pletena pisalna miza Janeza Evangelista Kreka, okoli leta 1910.
Slika 11: Osmerokoten vzorec pletenja.
2.3.2 KULTURNI OBIČAJI, NESNOVNA DEDIŠČINA IN PRENAŠANJE ZNANJA
Da se je lahko vso to bogato znanje prenašalo iz roda v rod, so svetovni narodi pletenje večkrat vpletali v svojo kulturo in običaje. V Kolumbiji, eni od držav južne Amerike, imajo ti.
Emperara žene (Emperara women) prav poseben običaj. Ko so deklice stare okoli 5 let, žene
»preizkusijo«, če bo deklica dobra pletarka ali ne. To naredijo tako, da po tem, ko je košara končana (in obrezani delčki košare ostanejo znotraj nje), stresejo vsebino košare na dekličino glavo. Če kateri izmed kosov materiala ostane na njenih laseh, potem bo imela deklica občutek za pletenje in bo tudi dobra v tem. 34
Različni narodi so tako na različne načine vpletali obrtne dejavnosti v svoj vsakdanjik, kulturo in običaje. Medtem ko je npr. na območju Slovenije in drugih dežel s katoliško tradicijo pletena košara iz vrbja ali leskovih viter postala del velikonočne tradicije (košara z velikonočnimi dobrotami za blagoslov jedi), so na Japonskem ročne izdelke iz bambusa uporabljali za pripravo čaja (ritual pitja čaja je pomemben del njihove kulture).
34 Basket weaving culture, PET lamp, dostopno na <https://petlamp.org/basketry/> (12.3.2021).
Slika 12: Kolumbijska deklica s košaro.
Slika 13: Pripomočki iz bambusa za pripravo čaja - japonska tradicija.
Razni kulturni običaji, ki so se razvijali skozi zgodovino, so tako omogočali prenašanje znanja na mlajše generacije. Skupaj s tehničnim znanjem in spretnostmi so se prenašale tudi vrednote kot sta spoštovanje do okolja in ljudi v družbi.
Prenos znanja je največkrat potekal v ožjih skupnostih (družina, lokalna skupnost) in med različnimi generacijami. Znanje in izkušnje torej ni bilo »akumulirano« pri posameznikih, temveč se je s stalnim prenosom ves čas delilo, bogatilo. Potreba po vzdrževanju ravnovesja v skupnostih je od posameznikov v skupnostih zahtevala iskanje dolgoročnih in čim bolj preprostih rešitev, ki bi zadovoljevale potrebe vseh članov skupnosti.
2.3.3 OHRANJANJE DEDIŠČINE
V povezavi s pletarstvom in ostalimi tradicionalnimi obrtmi se danes pogosto uporablja pojem ohranjanja (snovne in nesnovne) dediščine.
Zaradi neprepoznavanja potenciala v dediščini in predvsem, ker ni nekega okvira, kjer bi se pletenja lahko sistematično učilo (npr. šole) se dediščina v širšem obsegu ne mlajše
generacije na prenaša več. Starost nosilcev znanja domačih obrti je medtem precej visoka.
Panoge tradicionalnih domačih obrti so danes sicer še vidno zastopane na obrobju velikih mest, vendar večinoma le pri posameznikih in ne toliko v skupnostih, kjer bi se znanje lahko aktivno prenašalo in bogatilo. S pletarstvom ali drugo obrtjo se posamezniki ali manjše skupine ukvarjajo v svojem prostem času, saj kot samostojna gospodarska dejavnost le v redkih primerih prinaša dovolj zaslužka za preživetje. 35
Razne vladne in nevladne organizacije in institucije kot so UNESCO World Heritage Centre (del organizacije OZN), Zavod za varstvo kulturne dediščine idr. se trudijo da se tako snovna kot nesnovna dediščina ohranjata in se kvalitetno prenašata na mlajše rodove.
2.3.4 KAKO RAZUMETI ROKODELSKO DEDIŠČINO V SODOBNOSTI?
»Posamezne rokodelske dejavnosti so nam lahko velika učna ura človekovega sodelovanja z naravo. Odstirajo nam pogled v sklenjene tehnološke kroge, v katerih pogosto ni bilo
odpadkov, saj so jih ljudje znali koristno porabiti.« 36
35 BOGATAJ, Janez, Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, Ljubljana 1992, str. 22-33.
36BOGATAJ, Janez, Rokodelski zakladi Slovenije, Ljubljana 2002, str. 9.
Primer: lončar je iz zemlje izkopal glino, jo prečistil in iz nje oblikoval lonec. Z žganjem v peči je utrdil njegovo strukturo in ga prodal. V neki družini so nato ta lonec uporabljali za pripravo jedi, kuhanje v peči, na ognjišču ali štedilniku. Lahko so ga čez čas kot kos kuhinjske opreme podarili nekomu drugemu, lahko pa je predmet ostajal v družini in se prenašal preko več generacij. Ko se je ta razbil, so črepinje preprosto položili na tisti del poti, kjer se je ob deževju zadrževala voda. S tem so material zopet vrnili v naravni tokokrog. 37
Ta zgodba je le eden od primerov resničnega trajnostnega (vzdržnega) delovanja in tako zgled vsem sodobnim prizadevanjem za implementacijo krožnega gospodarstva in razvoja.
Ob gospodarskem, kulturnem in socialnem razvoju bi si morali prizadevati ohranjati naravno okolje in na podlagi poznavanja človekovih preteklih dejanj, vrednot in oblikovanj
prepoznavati ali pa prilagoditi sodobna pričakovanja in potrebe. To ne pomeni, da se
moramo vrniti v preteklost, temveč da se učimo iz zgodovine in pozitivne prakse prilagodimo sodobnemu načinu življenja in sodobnim potrebam človeka.
Pravilno razumevanje rokodelske dediščine torej ni nekakšna nostalgija za časi, ki jih več ni, ampak odkrivanje številnih splošnih in posebnih lastnosti dediščine, ki bi lahko bile aktualne za današnjo družbo, v današnjem času.
Le vitalno nadaljevanje dediščine in njeno nadgrajevanje v smeri sodobnega oblikovanja pa sta pogoja, ki bosta pripeljala do pristnega nadaljevanja dediščine.
2.4 VLOGA OBLIKOVALCA V SODOBNI DRUŽBI
Kako oblikovalec odgovarja na izzive, ki jih ponuja današnji čas? Kaj je njegova odgovornost, s čim se naj ukvarja in k čemu naj stremi? Na kakšen način naj izkoristi svoje znanje in
potenciale ter s tem ustvarja boljši svet?
2.4.1 OBLIKOVALEC KOT POVEZOVALEC RAZLIČNIH SEKTORJEV, INTERESOV
Buckminister Füller je oblikovalca definiral kot skupek umetnika, inovatorja, strokovnjaka s tehničnim znanjem, objektivnega ekonomista in razvojnega stratega. 38 Dober oblikovalec
37 BOGATAJ 2002, op. 36, str. 9.
38 LYSGAARD, op. 13.
ima torej sposobnost sinteze večih področij človekovega življenja in delovanja. Z iskanjem rešitev, ki združujejo ekonomski, družbeni in okoljski vidik, ima dobro podlago in potencial za oblikovanje trajnostnih rešitev (gl. 3.2. Definicija trajnostnega razvoja).
2.4.2 OBLIKOVALEC KOT POBUDNIK SPREMEMB V DRUŽBI
Z močno vizijo lahko oblikovalec z aktivnim delovanjem spodbudi pozitivne spremembe v družbi. Ni nujno, da je vedno oblikovalec tisti, ki oblikuje konkretno optimalno rešitev za čim širšo množico ljudi, ki se potem množično reproducira. Le navdihujoča ideja lahko pri
posameznikih spodbudi nova iskanja in drugačne, inovativne zaključke.
Oblikovalec je lahko torej tudi svetovalec, usmerjevalec, motivator, ki preko lastnih izkušenj v skupnostih spodbuja druge k ustvarjalnosti in kreativnosti in na ta način spodbuja pozitivne spremembe v družbi.
2.4.3 OBLIKOVALEC KOT NEKDO, KI SI PRIZADEVA ZA OHRANJANJE IN NADALJEVANJE DEDIŠČINSKIH ZNANJ
Rokodelska dediščina naših prednikov ponuja ogromen vir navdiha za sodobna iskanja.
Pogosto gre za preproste rešitve, ki s celostnim pristopom odgovarjajo na konkretne potrebe posameznikov ali skupnosti in so pogosto kompromis različnih vidikov človekovega življenja in delovanja. Oblikovalec, ki išče odgovore za sodobni čas, lahko v iskanju čim bolj
trajnostnih rešitev v dediščini najde ogromen vir navdiha in usmeritev pri delu.
Slika 14: Žepna sončna ura, s katero so pastirji v preteklosti merili čas.
2.5 PREDSTAVITEV PRAKTIČNIH PLETARSKIH ZNANJ
V nadaljevanju sem se potopila v raziskovanje domače obrti pletarstva. Spoznavala sem različne materiale, tehnologije in procese, s pomočjo katerih lahko izdelujemo preproste pletene izdelke.
V praksi sem se spoznala s tehnologijama pletenja iz dveh materialov. Pletenje iz vrbe sem spoznavala v pletarstvu Kalšek iz Slovenskih Konjic, način pletenja iz leske pa pri Janezu Krišlju iz Preddvora.
Praktično znanje in izkušnje sem v nadaljevanju raziskovalno-analitične faze obogatila s pregledom tujih, neevropskih materialov, raziskavo trga podjetij, ki povezujejo dediščino s sodobnim oblikovanjem in raziskavo o standardih in otroški antropometriji, kot pomoč pri izdelavi pletene otroške gugalnice v praktičnem delu diplomske naloge (gl. 4 Praktični del).
2.5.1 PLETARSKA TERMINOLOGIJA
V procesu spoznavanja načinov pletenja in obdelave materiala sem se srečevala z mnogimi terminološkimi izrazi. Za lažje razumevanje nadaljevanja diplomske naloge in na splošno področja pletenja in pletenih izdelkov, razložene izraze prilagam spodaj v slovarčku.
BELJENE ŠIBE – šibe, ki smo jih po nabiranju namočili v vodo in jim po tem, ko so začenjale poganjati korenine, odstranili lub.
CAJNA - pletena košara s polkrožnim ročajem in neravnim dnom (ponavadi iz leskovih viter).
CAMBOH – pletena košara z zaobljenim dnom (ponavadi iz leskovih viter).
JERBAS (toplar) - okrogla košara z ravnim dnom. Ob strani ima navadno običajno nameščena majhna ročaja.
KITA – način pletenja s katero utrdimo obliko (npr. košare).
KOŠNICA – koš za čebele.
LUB – ovoj okoli šibe, lubje.
PREKUHANE ŠIBE – šibe vrbe z značilno temnejšo, rjavkasto barvo.
RAZCEPILNIK – orodje za ročno razcepljanje viter.
REBRA – služijo kot opora pri pletenju v višino.
ŠIBA – enoletna tanka in upogljiva veja vrbe ali katerega drugega grma (npr. rdeči dren).
ŠILO – orodje za razširjanje medprostorov med šibami pri pletenju.
VITRA – ozek in tanek trak, cepljen iz debelejših vrbovih in leskovih vej, tudi kostanja.
Debelina vitre pri leskovih vejah je običajno prirastek lesa v enem letu.
2.5.2 MATERIALI ZA PLETENJE (LOKALNO OKOLJE)
Vsem rastlinam, ki jih uporabljamo za pletenje, je skupno, da imajo rade vlažno zemljo. Po navadi rastejo v bližini potokov, močvirij ali jezer.
VRBA
Poznamo različne vrste vrb, ki jih lahko uporabljamo za pletenje. Najpogostejše so:
Rumena pletarska vrba
Zelena pletarska vrba
Rdečkasta vrba (amerikanka) 39
Vrbo je potrebno vsako leto v času mirovanja (januar in februar) obrezovati. Tako preprečimo poganjanje stranskih šib.
2.5.2.1.1 SHRANJEVANJE IN NADALJNA OBDELAVA
Nabrane šibe vežemo v večje šope in namočimo v vodo (slika 15). Ko začnejo šibe poganjati korenine, je primeren čas da jih olupimo.
Olupljene šibe ločimo po debelini in posušimo zunaj na soncu ali znotraj v suhem in zračnem prostoru. Ko jih želimo kasneje uporabiti, jih moramo za najmanj 2-3 ure zopet namočiti v vodo.
Šibe lahko tudi prekuhamo, s čimer te dobijo temnejšo, rjavkasto barvo. Kuhamo jih skupaj z olupom, ki ga takoj nato odstranimo. Vrenje poteka počasi, približno dve do tri ure in pol.
39KOŠMERLJ, Helena, Pletarstvo, Bts, 2010, e-knjiga, dostopno na
<http://www.bts.si/index.php/programi/ucna-gradiva/category/23-kmetijstvo-in- mehanizacija?download=228:pletarstvo> (25.3.2021).
Če bomo uporabili neolupljene šibe, je najbolje, da jih pustimo zunaj v senci, kjer je januarja in februarja v senci še dovolj hladno in vlažno.
2.5.2.1.2 IZDELAVA VITER IZ DEBELEJŠIH VRBOVIH VEJ
Vitre izdelujemo Iz debelejših vrbovih vej. Cepimo jih lahko ročno z razcepilnikom (slika 17), ali pa si pomagamo s strojem za izdelavo viter (slika 18). Pri obeh načinih je potrebno naknadno vitre z nožkom na notranji strani poóblati, da dobimo gladek lesen trak z enakomerno debelino.
Debelino viter med tanjšanjem preizkušamo s prsti.
Slika 15: Namakanje šib pred kuhanjem v Pletarstvu Kalšek.
Slika 16: Opletena steklenica iz različno obdelane vrbe (od zgoraj navzdol: 1. beljene šibe, 2. prekuhane šibe in 3.
vitre iz debelejših vrbovih vej, 4. beljene šibe).
Slika 17: Razcepilnik za ročno izdelavo viter.
Slika 18: Orodje za razcepljanje debelejših vrbovih palic.
2.5.2.1.3 UPORABA
Iz vrbovih šib je mogoče delati tako enostavne košare za prenašanje in shranjevanje, kot tudi kompleksnejše izdelke, kot npr. stol na spodnji sliki. Z nekaj inovativnosti in ustvarjalnosti je material možno implementirati tudi za drugje (npr. solnica).
Slika 19: Pletena košara iz beljenih šib (narejena v Pletarstvu Kalšek).
Slika 20: Stol iz vrbja.
Slika 21: Solnica z opletom iz vrbovih viter (narejena v Pletarstvu Kalšek).
LESKA
Veje navadne leske (Corylus avellana), iz katerih se pridobivajo vitre za pletenje, je najlažje nabirati v času mirovanja, ki je pri leski od novembra do zgodnje pomladi. Iz palic se
izdelujejo vitre za opletanje, iz debelejših kosov lesa pa rebra (vertikalna opora pri pletenju).
Za uporabo ni primerna vsaka leska. Največ sadov po navadi obrodi iskanje na osojnem rastišču, v smrekovem ali mešanem gozdu. V senci in na kamniti podlagi so leskovi grmi počasi rastoči, kar daje boljše rezultate v kasnejši izdelavi viter. Po gozdnih obronkih, kjer rastline doseže več sonca, je večji delež lesk hitro rastočih.
2.5.2.2.1 SHRANJEVANJE IN NADALJNJA OBDELAVA
Za obdelavo morajo biti leskove palice vedno sveže. Če jih ne uporabimo takoj po tem, ko jih prinesemo iz gozda, jih moramo do nadaljnje obdelave pravilno skladiščiti – v vlažnem in senčnem okolju. Lahko jih tudi pustimo v gozdu, kjer jih prekrijemo s praprotjo. Preden začnemo z obdelavo, jih en dan pustimo na sobni temperaturi, da se »zaparijo«.
2.5.2.2.2 IZDELAVA VITER IZ LESKE
1. IZBIRA PALICE
Za izdelavo viter so ugodne čim bolj ravne palice, debeline 2-3 cm in dolžine 2-3 m. Dobro je, da je debelina palice po dolžini čim bolj enakomerna. Kvaliteto dobre palice lahko
prepoznamo po barvi lesa. Ta je sivkasta, s primesmi zelene. Dobro je, če je les poraščen z mahom in s čim manj rastnimi nastavki. Ali gre za staro ali mlado palico, dokončno
ugotovimo šele pri žaganju. Če se pri žaganju pod lubjem razloči rjava barva, palice ne bomo uporabili, saj gre za star les. Če pa se odkrije rahlo zelenkasta barva, pomeni da je les svež in primeren za uporabo.
Slika 22: Leskov grm
2. POSTOPEK
Leskovo palico najprej olupimo. Nato v palici naredimo dvomilimetrsko zarezo.
Palico na mestu zareze nato prislonimo na koleno, da se vitra »odpre«. Z nožkom pomagamo vitri, da se ta še bolj loči od palice. Nato palico zopet pristavimo na koleno in nadaljujemo z ločevanjem vitre od palice. Ko prispemo do konca,
odluščeno vitro potegnemo in jo dokončno ločimo od palice. Pri ločevanju vitre od palice je treba biti previden, da je vitra ves čas enakomerno debela in široka. Z izpopolnjenim postopkom ločevanja lesenega traku od palice, si prihranimo čas pri nadaljnji obdelavi. Po tem ko je vitra uspešno ločena od palice, palico poravnamo. Rez za naslednjo vitro naredimo tik ob prejšnjem rezu (gledano na obod palice).
Slika 24: Postopek pridobivanja vitre iz leskove palice I: 1. korak: zarežemo, 2. korak: prislonimo na koleno, 3. korak: ko se pas leske loči od palice, mu z nožkom pomagamo, da se »odpre« še bolj.
Slika 23: Surove (neobdelane) vitre.
Dobljen lesen trak nato še stanjšamo, poóblamo, in mu z orodjem na sliki 25 poenotimo širino. Vitra je nato priplavljena za pletenje.
Vitre po navadi shranimo, naknadno obdelamo ali vpletamo kasneje. Pred nadaljnjo obdelavo moramo osušene vitre (tako kot šibe iz vrbe) nujno namočiti, da postanejo zopet gibke in upogljive.
Vitra je osnovni gradnik pletenega izdelka iz leske, zato je pomembno, da dobro osvojimo njeno izdelavo. Pri pridobivanju uporabljamo svoje telo (koleno, roke). Delo je lahko tudi fizično naporno. Osvojitev postopka
pridobivanje vitre iz leskove palice je dolgotrajen proces, ki pride z izkušnjami.
Slika 25: Na koncu palico
poravnavo – tako je pripravljena za izdelavo nove vitre.
Slika 25: Postopek pridobivanja vitre iz leskove palice II: 4. korak: nadaljujemo z ločevanjem vitre od palice 5. korak: Pri ločevanju si pomagamo z roko. 6. korak: Ko z vitro pridem do konca palice, potegnemo in jo tako ločimo od palice.
Za pomoč pri pletenju tovrstih košar se
uporablja kar nekaj specifičnih orodij. Nekatera niti niso standardizirana, temveč so oblikovana s strani pletarja posebej za izdelavo teh košar.
Primer: orodje za ožanje viter – luknje so
izvrtane v rezalno ploščo za kotni brusilnik (slika 26).
2.5.2.2.3 UPORABA
Najpogosteje se material uporablja za izdelavo raznih košar; cajn in cambohov, les za sušenje sadja in raznih drugih predmetov, ki so jih v preteklosti porabljali za shranjevanje in
vsakdanja opravila.
Slika 27: Košara iz leske, izdelava: Janez Krišelj. Slika 28: Cajna iz leske, izdelava: Janez Krišelj.
Slika 26: Orodje za ožanje viter, narejeno iz rezalne plošče za kotni brusilnik.
DRUGI DOMAČI MATERIALI
V preteklosti je bilo razširjeno tudi pletenje iz slame, ličja, ločja, smrečja in srebota, pri čemer so se na posameznih območjih usmerjali k pletivu, ki je bilo največ pri roki.
Plesti je mogoče tudi iz drugih materialov npr. smrekova korenina, dren (Cornus spp.), trdoleska (Euonymus sp.) itd. 40
Upogljivost preverjamo tako, da material ovijemo okoli roke in če pri tem ne poči ali se prepogne, potem je primeren za pletenje.
2.5.3 MATERIALI ZA PLETENJE (ZUNAJEVROPSKI PROSTOR)
V prejšnjih poglavjih raziskovalno-analitične faze sem opisovala materiale za pletenje, ki jih je mogoče najti v okolici (vse izmed naštetih v prejšnjem poglavju je mogoče najti na območju Slovenije). V nadaljevanju sta predstavljena materiala, ki jih v domačem prostoru zaradi drugačnih klimatskih pogojev ni mogoče pridelovati – ratan in bambus, a imata tudi v evropskem prostoru zaradi tradicije krivljenega lesenega pohištva s pletenimi sedali iz časa 19. in 20. stoletja (gl. 2.3.1.2 Opleteno sedežno pohištvo in drugi uporabni predmeti) še vedno veliko veljavo.
40 Nekonvecionalne materiale opisuje Susie VAUGHAN v knjigi: Handmade baskets : from nature's natural materials, Tunbridge Wells 1998, str. 20-37.
Slika 29: Copati iz ličja izdelani v ZRP Pomelaj.
RATAN
Komercialno uporaben ratan za pletenje, tropska plezalka (Calamus rotan), je običajno dolžine med 62-92 m. Najbolje uspeva na tropskem območju južne in jugovzhodne Azije, v podnebju s povprečno temperaturo 25°
C in pogostimi padavinami. Najdemo ga lahko tudi na afriški in avstralski celini.
Raste hitreje kot les, tudi shranjevanje in transport je enostavnejše. Absorbira barvo, zato ga je mogoče tudi barvati. 41 2.5.3.1.1 OBDELAVA
Ratan se nabira ročno, po navadi z mačeto. Stebla ratana z manjšim premerom se nato navadno osušijo na soncu in poparijo v vodi, kateri so dodali žveplo. Stebla ratana z večjim premerom se skuhajo v olju. S tem materialu podaljšajo življenjsko dobo in zaščitijo pred insekti. 42
2.5.3.1.2 UPORABA
Ratan je lahek, vzdržljiv in fleksibilen material. Pogosto se uporablja za izdelavo pohištva, pri čemer sredica stebla služi kot ogrodje, koža ali zunanji del pa za izdelavo viter za opletanje.
Ponekod (v ruralnih območjih) se za gradnjo preprostih bivališč še vedno uporablja ratan.
Poganjki in sredica ratana sta jedilna. 43
41 Rattan facts : rattan description, WWF, dostopno na
<https://greatermekong.panda.org/our_solutions/projects/sustainablerattan/factsinformation/> (18.4.2021).
42 Prav tam.
43 Prav tam.
Slika 30: Tropska plezalka ratan, pogosto uporabljena za sedala pletenih stolov.
BAMBUS
Bambus (Poaceae: Bambusoideae) tako kot ratan dobro uspeva v tropskih in subtropskih predelih vzhodne in jugovzhodne Azije ter na otokih Indijskega in Pacifiškega oceana. Za razliko od ratana je njegovo steblo votlo.
Raste zelo hitro (vsekakor hitreje od drevesnih vrst). Zraste lahko tudi do 40 m, običajno pa je velikosti od 4,5 - 12m. Tako kot ratan je tudi bambus mogoče barvati. 44 2.5.3.2.1 OBDELAVA
Način nadaljnje obdelave je odvisen od vrste bambusa. Pogosto uporabljene sorte so:
Madake (Phyllostachys bambusoides),
črni bambus (Phyllostachys nigra) in
Hachiku (Phyllostachys vivax). 45
44 Bamboo, Britannica, dostopno na <https://www.britannica.com/plant/bamboo> (15.3.2021).
45 Naupuri films, Bamboo splitting and making strips for weaving, YouTube, 9. 7. 2016, dostopno na
<https://www.youtube.com/watch?v=z0IcPxCvIcA > (26. 3. 2021).
Slika 31: Preprosto bivališče iz ratana.
Slika 32: Bambusove palice.
Za izdelavo košari podobnim pletenim izdelkom se na Japonskem najpogosteje uporablja 3-4-leta stara stebla sorte Madake.
Sveže nabranemu bambusu s kuhanjem ostranijo olja in sladkor. S sem dosežejo bolj bogato barvo in zaščito pred insekti.
Prekuhan bambus je prav tako bolj stabilen in zdrži dalj časa. Vodi dodajo 0,05-0,% natrijevega hidroksida (NaOH) ali lužnega kamna. Kuhanje traja 8-10 minut. Stebla je nato potrebno zdrgniti po površini. S tem se popivna olja, ki so po kuhanju ostala na površini. 46
Za izdelavo viter je potrebno nato palice razcepiti (slika 33). Podobno kot pri izdelavi viter iz leske je nato potrebno trakove še stanjšati in zgladiti.
2.5.3.2.2 UPORABA
Bambus je zelo univerzalen in zelo uporaben material. Uporablja se za izdelavo bivališč, plovil, pohištva, papirja, inštrumente, tudi za prehrano.
46Prav tam.
Slika 33: Razcepljanje bambusovih palic za izdelavo viter.
Slika 34: Ksilofon iz bambusovih palic. Slika 35: Past za ribe iz bambusovih viter – riba vstopi skozi majno odprtino, od koder kasneje ne more izplavati.
2.5.4 NAČINI IN TEHNIKE PLETENJA
KLASIČEN NAČIN PLETENJA IZ VRBOVIH ŠIB
Slika 36: Prikaz klasičnega načina pletenja z dvema šibama I.
Pri klasičnem načinu pletenja iz šib pletemo z dvema šibama. Zataknemo ju ob vertikalne količke, kot kaže slika 31. S šibo, ki jo imamo na levi strani, gremo za najbližjim vertikalnim količkom na desni strani, tako da se zaključek šibe, s katero smo pletli, konča zunaj oblike, ki jo opletamo. Vzamemo drugo šibo, ki je sedaj na levi, in ponovimo postopek.
Ko smo osvojili ta način, lahko pletemo tudi s tremi ali več šibami, vedno pa postopek začenjamo s tisto, ki je na naši skrajni levi.
Slika 37: Prikaz klasičnega načina pletenja z dvema šibama II.
Ko je šiba prekratka, da bi z njo lahko pletli dalje, jo zamenjamo za novo. To naredimo tako, da preprosto zataknemo novo šibo pod tisto kratko in nadaljujemo s pletenjem. 47
PRAKTIČNI PRIMERI
Učenja tehnik pletenja, kot tudi spoznavanja lastnosti in omejitev materiala, se je najlažje lotiti s praktičnim delom. V nadaljevanju so na praktičnih primerih predstavljeni postopki in načini pletenja iz šib vrbe in leske.
2.5.4.2.1 POSTOPEK IZDELAVE PREPROSTE KOŠARE IZ ŠIBJA
1. Korak: Nabiranje materiala
Oblikovanje izdelka iz vrbe se ne začne šele s pletenjem, temveč že pri izbiri, nabiranju materiala. To je še posebej pomembna faza, kadar se odločimo, da šib ne bomo lupili. Takrat pride tekstura in barva še bolj do izraza. Vedno
nabiramo iz vrbe, ki je bila prejšnje leto obrezana.
2. Korak: Izdelava nastavka za poden košare Košaro začnemo graditi pri dnu. Nastavek podna košare je osnova, iz katere izdelamo dno.
Sestavljen je iz šestih palic, lahko tudi osmih. Kot kažejo slike spodaj, tri izmed palic potisnemo skozi odprtine v ostalih treh. S tem dobimo značilen križ.
47HOPPE, Flo, Flechten mit Peddigrohr : Projekte, Techniken, Designs, Bern 1998, str. 50.
Slika 38: Enoletne šibe rumene pletarske vrbe.
Slika 39: Izdelava nastavka za poden košare – risba.
3. Korak: Opletanje podna
Naslednja faza je opletanje nastavka za poden. Za začetek izberemo tanko šibo, da zapolnimo ozek prostor med palicami. Nato izbiramo vedno debelejše in daljše šibe. Ko pletemo, se palice nastavka podna razmikajo med seboj v zvezdasto obliko.
4. Korak: Pletenje in vstavljanje novih šib
Slika 40: Začetek opletanja nastavka za poden košare.
Slika 42: Pletenje in vstavljanje novih šib.
Slika 41: Začetek opletanja nastavka za podna košare – prikaz postopka.
Pletemo z dvema šibama (gl. 2.5.4.1 Klasičen način pletenja iz vrbovih šib).
Ko je ena izmed šib prekratka, jo zamenjamo z novo.
Novo šibo enostavno zataknemo pod prejšnjo.
5. Korak: Opleteno dno košare privežemo na zunanjo obliko
Pri pletenju v višino (obod košare), si lahko pomagamo z zunanjo obliko. Če nimamo posebej za to izdelanega ogrodja, si lahko npr. poiščemo kuhinjsko posodo ali kakšno drugo primerno polkrožno obliko (slika 44).
6. Korak: Vstavljanje opornih šib za pletenje v višino
Sedaj v odprtini na vsaki strani palice zvezdastega nastavka za poden potisnemo eno ali dve dodatni šibi, ki bosta služili kot opora pri pletenju zgornjega dela košare. Da nas vstavljene šibe ne motijo pri nadaljnjem pletenju, jih na vrhu
povežemo.
Slika 43: Poden privežemo na zunanjo obliko – 1. način.
Slika 44: Poden privežemo na zunanjo obliko - 2. način.
Slika 45: Vstavljanje opornih šib za pletenje v višino.
Slika 46: Šibe pri vrhu povežemo.
7. Korak: Začetek opletanja v višino.
Sedaj začnemo ob ogrodju in med opornimi palicami, ki smo jih namestili v prejšnjem koraku, opletati v višino. Če želimo utrditi pleteno obliko (košaro), spodaj spletemo t. i. kito. Nadaljujemo s klasičnim pletenjem z dvema šibama (gl. 2.5.4.1 Klasičen način pletenja iz vrbovih šib). Če želimo, lahko na sredini opleta v višino naredimo še eno kito, da še bolj utrdimo obliko. Pomembno je, da ves čas pletenja šibe med seboj močno stiskamo. Tako se izognemo, da bi med šibami v končnem izdelku ostal prazen prostor. Ko se namreč material dokončno posuši, izgubi še nekaj debeline.
8. Korak: Zaključevanje
Ko z opletom pridemo do željene višine, odstranimo ogrodje in zaključimo rob košare, kot kažejo risbe spodaj.
Slika 47: Začetek opletanja v višino I.
Slika 48: Začetek opletanja v višino II.
Slika 49: Opletanje v višino - risba.
9. Korak: Porežemo konce šib
Ko porežemo »štrleče« konce šib, je košara kočana.
Slika 50: Zaključek - risba.
Slika 51: Košara iz rumene pletarske vrbe in rdečega drena v fazi zaključevanja.
Slika 52: Končana košara iz beljenih vrbovih šib.
2.5.4.2.2 KOŠARA IZ LESKOVIH VITER
Pri košari iz leskovih viter podna ne pletemo, kot pri košari iz vrbovih vej. Poden košare je masivna plošča, po navadi iz bukovega, češnjevega ali kostanjevega lesa. V poden izvrtamo luknje, kamor vstavimo rebra. Nato v višino pletemo s prej pripravljenimi vitrami. (gl.
2.5.2.2.2 Izdelava viter iz leske). Ko pridemo z vitrami do željene višine, s tanko vitro ovijemo nekaj zadnjih vrstic opleta in košari pristrižemo rebra. Če želimo, lahko košari dodamo tudi ročaj. Pritrdimo ga na masivno podlago košare.
Slika 55: Končana košara iz leske.
Slika 53: Rebra za košaro. Slika 54: Košara v procesu izdelave.
2.5.4.2.3 POSTOPEK IZDELAVE OPLETENE STEKLENICA ZA VODO IZ ŠIBJA Iz šibja je mogoče opletati tudi steklenice. Včasih je bil na primer zelo priljubljen oplet steklenic za vino in žganje. Drugače kot pri pletenju košar, tokrat začnemo plesti pri vrhu.
Oplet pri tem tesno objema steklenico in na koncu opleta ni več mogoče ločiti od steklenice.
1. korak: Premislek o izbiri materialov.
Naš material (različno obdelana vrba) je že nabran, namočen in tako pripravljen, da lahko z njim začnemo plesti. Na voljo imamo beljene šibe, prekuhane šibe (s temnejšo barvo) in vitre iz debelejših vej vrbe. Odločila sem se, da bom v steklenici za vodo kombinirala vse tri.
2. korak: Nameščanje ogrodja ob steklenico.
Po obodu steklenice v vertikalni smeri namestimo tanke šibe.
3. korak: Začetek opletanja.
Plesti začnemo pri vrhu steklenice. Začnemo s kito, nadaljujemo pa s standardnim načinom pletenja z dvema šibama (gl. 2.5.4.1 Klasičen način pletenja iz vrbovih šib).
Slika 56: Nameščanje šib ob steklenico.
Slika 58: Začetek opletenja I.
Slika 57: Začetek opletanja II.
