UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
ODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKO
MANCA ZORKO
Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
ODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKO
MANCA ZORKO
Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja
Magistrsko delo
Mentorica: red. prof. Milica Antić Gaber Študijski program:
Mentor: red. prof. Robi Kroflič Sociologija kulture – D Pedagogika – D
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Na začetku se najlepše zahvaljujem svojima mentorjema, profesorici Milici Antić Gaber in profesorju Robiju Krofliču, za vso strokovno pomoč, usmeritve, koristne napotke ter nasvete pri izdelavi magistrskega dela.
Hvala ravnateljici, svetovalni delavki in ostalim sodelujočim strokovnim delavkam, ker ste me sprejele v svoje delovno okolje in z mano delile svoje poglede ter razmišljanja v zvezi s problematiko medvrstniškega nasilja na izbrani osnovni šoli.
Zahvaljujem se tudi gospodu Miju in gospe Nataši za razumevanje in spodbudne besede.
Na koncu se zahvaljujem še staršema za potrpljenje, babici za podporo ter sestrama za vzor, ki mi ga vsaka po svoje dajeta že od malih nog. Hvala tudi ostalim mini članom naše družine, zaradi katerih je življenje včasih pravljica. Nenazadnje pa bi se zahvalila še Žanu, Nastji ter Anji za motivacijo, skupaj preživete trenutke in nepozabna doživetja.
POVZETEK
Magistrsko delo obravnava vlogo in ukrepe izbrane osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja. Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela.
V začetku teoretičnega dela se s pomočjo strokovne literature ukvarjamo z opredelitvijo nasilja in v povezavi s tem skušamo izpostaviti razlike med nasiljem, agresivnostjo ter agresijo. Na podlagi opredeljenega se osredotočimo zgolj na pojav medvrstniškega naslja, ki ga opredelimo, predstavimo njegove oblike ter udeležence medvrstniškega nasilja ter izpostavimo posledice, ki jih le-to prinaša. V nadaljevanju se posvetimo vlogam in ukrepom, ki jih ob pojavu medvrstniškega nasilja imajo oziroma sprejemajo osnovne šole. Predstavljeni so možni odzivi strokovnih delavk in delavcev osnovnih šol na tovrstno nasilje, ki se lahko kažejo v obliki ničelne tolerance do problematike medvrstniškega nasilja, uporabe različnih tretmajskih pristopov in svetovanj ali disciplinskega ukrepanja, katerega cilj je obnovitev stanja prizadetih pred kaznivim dejanjem, se pravi restorativne pravičnosti. V zadnjem delu teoretičnega dela na kratko predstavimo pomen preventivnih programov za zmanjšanje oziroma odpravo medvrstniškega nasilja v osnovnih šolah. Izpostavimo tri obstoječe pristope k preprečevanju medvrstniškega nasilja, in sicer Olweusov in Sullivanov celostni pristop ter preventivne programe Varne in odzivne šole.
V empiričnem delu s študijo primera, analize dokumentacije in opravljenih petih polstrukturiranih intervjujev s strokovnimi delavkami osnovne šole ugotavljamo, kako se s problematiko medvrstniškega nasilja sooča izbrana osnovna šola. Natančneje nas zanima, kako strokovne delavke opredelijo medvrstniško nasilje, kako ob tem ukrepajo in katere so tiste ključne preventivne dejavnosti, ki vplivajo na zmanjšanje medvrstniškega nasilja. Načine razreševanja ugotavljamo skozi štiri primere medvrstniškega nasilja na izbrani osnovni šoli, kjer je razvidno, katerih vzgojno disciplinskih ukrepov se šola poslužuje.
Ključne besede: medvrstniško nasilje, osnovna šola, vzgojno-disciplinski ukrepi
ABSTRACT
This master's thesis deals with the role and measures of a selected primary school with regard to emerging peer violence. The thesis consists of a theoretical and empirical part.
The theoretical part starts with the definition of violence based on specialist literature and the difference between violence, aggressiveness and aggression. Based on our definition of violence, we focus on the issue of peer violence. We define the issue, present its forms and participants and point out the consequences of such violence.
The thesis further addresses the roles and measures that primary schools take in case of peer violence. Different possible reactions of primary school educators to such violence are presented, i.e. zero tolerance towards peer violence, use of different treatment approaches and counselling, and disciplinary measures that aim to restore victims to the position they had before the crime, i.e. restorative justice. In the final section of the theoretical part, the need for preventive programs for reducing or eliminating peer violence in primary schools is presented. The focus is on three existing approaches to combat peer violence, in particular Olweus's and Sullivan's comprehensive approach and the preventive programs Safe and responsive schools.
In the empirical part, which includes a case study, analysis of documentation and five semi-structured interviews with primary school educators, we try to establish how the selected primary school addresses the issue of peer violence. More specifically, we are interested in how the educators define peer violence, which actions do they take and which key preventive measures help reducing peer violence. Methods of solving are determined through four cases of peer violence at the selected primary school.
Keywords: peer violence, primary school, educational and disciplinary measures
KAZALO
I. UVOD ... 8
II. TEORETSKA IZHODIŠČA ... 12
1. OSNOVNI POJMI IN DEFINICIJE ... 12
1.1 Opredelitev pojmov nasilje, agresivnost in agresija ... 12
2. MEDVRSTNIŠKO NASILJE ... 20
2.1 Definicije medvrstniškega nasilja ... 20
2.2 Oblike medvrstniškega nasilja ... 22
2.2.1 Fizično ali telesno nasilje ... 25
2.2.2 Verbalno ali besedno nasilje ... 25
2.2.3 Odnosno oziroma relacijsko nasilje ... 26
2.2.4 Spletno ali elektronsko nasilje ... 26
2.3 Vloge udeležencev in udeleženk v medvrstniškem nasilju ... 27
2.3.1 Učenci in učenke, ki izvajajo medvrstniško nasilje ... 28
2.3.2 Učenci in učenke, ki so žrtve medvrstniškega nasilja ... 30
2.3.3 Učenci in učenke, ki medvrstniško nasilje opazujejo – opazovalci oziroma opazovalke 31 2.4 Posledice medvrstniškega nasilja ... 33
2.5 Čustveno ozadje medvrstniškega nasilja ... 36
2.6 Pomen empatije in moralnih vrednot v medvrstniškem nasilju ... 38
3. MEDVRSTNIŠKO NASILJE IN ŠOLA ... 41
3.1 Vloga šole in pomen prepoznavanja medvrstniškega nasilja ... 41
3.2 Šolska kultura in šolska klima ... 42
3.3 Šola kot varovalni dejavnik ... 44
3.4 Vzgojno delovanje šole ... 45
3.5 Odzivi strokovnih delavk in delavcev na medvrstniško nasilje v osnovnih šolah ... 47
3.5.1 Ničelna toleranca ... 49
3.5.2 Utilitaristična (tretmajska) teorija kaznovanja ... 55
3.5.3 Teorija restorativnosti ... 59
3.6 Preventivni programi za preprečevanje medvrstniškega nasilja v osnovnih šolah .. 66
3.6.1 Olweusov celostni pristop k preprečevanju medvrstniškega nasilja ... 68
3.6.2 Sullivanov celostni pristop k preprečevanju medvrstniškega nasilja... 69
3.6.3 Preventivni programi Varne in odzivne šole ... 72
3.6.4 Temeljne skupne strategije celovitih programov za preprečevanje MVN ... 75
III. EMPIRIČNI DEL ... 77
1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 77
2. NAMEN IN CILJ RAZISKOVANJA ... 77
3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 78
4. METODOLOGIJA ... 79
4.1 Opis osnovne raziskovalne metode ... 79
4.2 Proučevana populacija ... 80
4.3 Merski instrument in postopek zbiranja podatkov ... 81
4.4 Postopek obdelave podatkov ... 82
5. REZULTATI IN ANALIZA IZBRANIH PRIMEROV REŠEVANJA MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA 83
5.1 Analiza šolske dokumentacije v povezavi s problematiko medvrstniškega nasilja .. 83
5.1.1 Obravnavanje medvrstniškega nasilja v Vzgojnem načrtu izbrane osnovne šole ... 83
5.1.2 Obravnavanje medvrstniškega nasilja v Pravilih šolskega reda izbrane osnovne šole ... 87
5.1.3 Obravnava medvrstniškega nasilja v Letnem delovnem načrtu izbrane osnovne šole .. 90
5.2 Kako strokovne delavke oziroma delavci izbrane osnovne šole opredeljujejo medvrstniško nasilje in katere oblike najpogosteje zaznavajo ... 92
5.2.1 Opredelitev medvrstniškega nasilja ... 92
5.2.2 Oblike oziroma vrste nasilja ter pogostost pojavljanja ... 93
5.3 Kateri so tisti dejavniki, ki po mnenju strokovnih delavk oziroma delavcev vplivajo na možnost razvoja nasilja ... 95
5.3.1 Družbeni dejavniki, ki vplivajo na pojav MVN ... 95
5.3.2 Biološki dejavniki, ki vplivajo na pojav MVN... 97
5.4 Vzgojno-disciplinski ukrepi izbrane osnovne šole in potek obravnave ob pojavu MVN ... 100
5.4.1 Analiza izbranih primerov reševanja medvrstniškega nasilja in vzgojno-disciplinski ukrepi izbrane osnovne šole ... 104
5.5 Pozitivni učinki sankcioniranja v smislu pomoči mladostniku in poprave nastale škode ... 114
5.6 Preventivne dejavnosti za preprečevanje medvrstniškega nasilja na izbrani osnovni šoli ... 117
5.7 Sodelovanje z zunanjimi institucijami ... 120
5.8 Izobraževanja in dodatna usposabljanja strokovnih delavcev na področju MVN ter uporaba dokumenta – Protokol ob zaznavi in za obravnavo MVN v vzgojno-izobraževalnih zavodih ... 121
5.9 Izzivi pri soočanju s problematiko medvrstniškega nasilja ... 123
IV. ZAKLJUČEK ... 127
V. LITERATURA ... 139
VI. PRILOGE ... 148
I. UVOD
S problematiko medvrstniškega nasilja se srečujejo vse šole po celem svetu, saj le-to obstaja že od nekdaj. Sistematično preučevanje samega pojava medvrstniškega nasilja v šolah pa se začne v 70. letih prejšnjega stoletja, pri čemer prve in najbolj pogoste opredelitve pojava medvrstniškega nasilja izhajajo iz Olweusove definicije, ki pravi, da o tovrstnem nasilju govorimo, kadar gre za namerno in dlje časa trajajoče nasilno vedenje posameznika ali posameznice, včasih pa tudi skupine otrok, zoper svojega vrstnika oziroma vrstnice (Olweus, 1995: 12). Ob tem veliko avtorjev opozarja, da tudi hujši enkratni dogodki nasilnega vedenja predstavljajo medvrstniško nasilje. Omenjeni norveški raziskovalec Dan Olweus je eden izmed prvih, ki za pojav medvrstniškega nasilja uporabi angleški izraz »bullying.« Na slovenskih tleh se izraz »bullying« prevaja različno, najstarejša in najbolj splošna prevoda pa sta ustrahovanje in trpinčenje (Pušnik, 1999: 34), medtem ko je v slovenski strokovni literaturi za pojav nasilja med učenci oziroma vrstniki najpogosteje uporabljen izraz medvrstniško nasilje.
Odraščanje posameznika oziroma posameznice poleg družine pomembno zaznamujejo tudi njihovi vrstniki. Obdobje na prehodu v adolescenco pa je obdobje, ko mladostniki začenjajo pomembno vlogo pripisovati predvsem odnosom s prijatelji in vrstniki.
Mladostniki tako postanejo zelo zaposleni z vzpostavljanjem in ohranjanjem prijateljev, zaradi česar velik del svoje energije in socialnega življenja namenjajo prav temu (Ule, 2008: 93). Poleg tega postane izjemno pomembno tudi, kakšno pozicijo v družbi zavzamejo in kako jih vidijo drugi, ali se torej počutijo v svoji družbi oziroma razredu sprejete ali ne. Kadar so pritiski in zahteve vrstnikov ali staršev prehudi, lahko pri posamezniku oziroma posameznici vplivajo na razvoj agresivnosti in nasilnih odzivov.
Vzrokov takšnega vedenja je lahko tudi več, poleg tega so pogosto najrazličnejši vzroki med seboj prepleteni. Govorimo o bioloških, psiholoških in družbenih vplivih, za katere avtorji pogosto pravijo, da so medsebojno povezani in pri vsakem posamezniku oziroma posameznici oblikujejo različne odzive na določeno življenjsko situacijo.
V magistrski nalogi se osredotočam na problematiko medvrstniškega nasilja v osnovnih šolah, pri čemer moramo razlikovati med medvrstniškim nasiljem in konflikti, do katerih vsakodnevno prihaja med učenci in učenkami na šoli. Slednji so namreč glede
na heterogenost skupin v šoli nekaj neizogibnega in navsezadnje tudi dobrodošlega, saj ima reševanje konfliktov vzgojno funkcijo in velikokrat pozitivne posledice, medtem ko pri pojavu medvrstniškega nasilja ne moremo govoriti o pozitivnih posledicah. Nasilje med otroki tako ne sme veljati za »normalno« in sprejemljivo stopnjo otrokovega razvoja, temveč je potrebno omenjeno problematiko obravnavati kot grožnjo celotni družbeni skupnosti, ki zahteva takojšnjo in ustrezno posredovanje pomembne odrasle osebe. Piotrowski in Hoot (2008: 363) v svoji raziskavi ugotavljata, da imajo povzročitelji medvrstniškega nasilja namreč 4-krat večje možnosti, da tudi kasneje kot odrasle in odgovorne osebe izvršijo kaznivo dejanje. Šola lahko s pomočjo širše okolice, ki z uvedbo programov za preprečevanje medvrstniškega nasilja, s poudarkom na zgodnjem odkrivanju odklonskega vedenja, pomembno vpliva na zmanjšanje le-tega.
Otroci v obdobju razvoja namreč veliko svojega časa preživijo v šoli, zaradi česar je pomembno, da je le-ta spodbudna za otrokov psihosocialni razvoj. Šola si mora priznati, da je to pogost pojav in pomembna problematika, ki jo je potrebno stalno naslavljati, tako med otroki kot tudi med starši. Pravočasno prepoznavanje medvrstniškega nasilja in vseh morebitnih znakov lahko pripomore pri preprečevanju nasilja, zato je nujno, da se na vsakršno nasilje ustrezno odzovemo in nemudoma ukrepamo.
Osrednje raziskovalno vprašanje, s katerim se ukvarjam v svoji magistrski nalogi, se nanaša na vlogo osnovne šole in posledično na ukrepe, ki jih šola ob pojavu medvrstniškga nasilja sprejme. Magistrska naloga je razdeljena na dva sklopa, in sicer na teoretični in empirični del. V prvem sklopu teoretičnega dela se bom osredotočila na temeljne teoretične postavke v povezavi z obravnavano problematiko. Opredelila in opisala bom pojem nasilja, agresije ter agresivnosti, prav posebej pa se bom posvetila medvrstniškemu nasilju. V nadaljevanju teoretičnega dela se bom osredotočila na vlogo osnovnih šol ob odkrivanju medvrstniškega nasilja. V povezavi s tem vprašanjem se bom v svoji magistrski nalogi ukvarjala predvsem s tem, kakšni so vzgojno- disciplinski ukrepi na osnovnih šolah. Šola ni le izobraževalna ustanova, zato je pomembno vprašanje, kako in na kakšen način izpolnjuje tudi svojo vzgojno funkcijo.
Teoretsko lahko vzgojno in disciplinsko ukrepanje, ki se ga poslužujejo šole, opredelimo skozi penološke teorije kaznovanja, ki izpostavljajo tri različne teorije
kaznovanja. Retributivna teorija sankcioniranja prekrškov poziva k strožjemu discipliniranju in postavljanju meja in pravil ter k ostrejšemu sankcioniranju neželenega vedenja. Na drugi strani lahko govorimo o restorativni teoriji, ki zagovarja vzpostavljanje sodelovalnih odnosov v šoli na splošno ter pomen soustvarjalnega reševanja konfliktov. Temeljno načelo omenjene teorije kot načina disciplinskega ukrepanja je, da si prizadevamo za obnovitev stanja prizadetih pred kaznivim dejanjem, pri čemer naj bi imeli tisti, ki so vpleteni, možnost sodelovanja pri iskanju primernih rešitev (povzeto po Kroflič, 2011, Kuhar in Jeznik, 2017). Utilitaristično teorijo kaznovanja pa zanima predvsem korist posledice ukrepa, torej (pre)vzgojni učinek. Kako se šole torej odzivajo na pojav medvrstniškega nasilja, je odvisno od posamezne šole in pa tudi posameznih učiteljev na ravni razredov.
V empiričnem delu bom s pomočjo študije primera skušala ugotoviti, kako se izbrana osnovna šola s problematiko medvrstniškega nasilja sooča v praksi. Kakšna je torej njena vloga, katere ukrepe sprejema in pa koliko si prizadeva pri prepoznavanju, obravnavanju in nenazadnje preprečevanju tovrstnega nasilja na šoli. Za potrebe magistrske naloga bo v empiričnem delu naloge opravljena kvalitativna raziskava, natančneje študija primera, ki vključuje analizo šolske dokumentacije izbrane osnovne šole, ki obravnava problematiko medvrstniškega nasilja, ter pet polstrukturiranih intervjujev s strokovnimi delavkami šole. V prvi fazi bom na osnovni šoli pregledala šolsko dokumentacijo, ki je nastala na podlagi štirih izbranih primerov medvrstniškega nasilja na tej šoli. V nadaljevanju pa bom na šoli opravila polstrukturirane intervjuje z ravnateljico osnovne šole, svetovalno delavko in tremi1 razredničarkami, katerih učenci so bili vpleteni v primer medvrstniškega nasilja. S pomočjo intervjujev bom skušala ugotoviti, na podlagi česa učitelji in učiteljice prepoznavajo nasilje med otroki in kako ukrepajo, ko do tega pride, kateri so po njihovem mnenju najbolj učinkoviti načini sankcioniranja, ki vodijo do pozitivnih sprememb, in kaj jim osebno predstavlja največji izziv pri samem preprečevanju medvrstniškega nasilja. Poleg tega se sprašujem tudi, kako posamezni intervjuvanci pripomorejo k preventivnemu ukrepanju za
1Dva izmed štirih primerov medvrstniškega nasilja sta povezana z enim dečkom, zato bom intervju namesto s štirimi razredničarkami opravila le s tremi.
zmanjševanje medvrstniškega nasilja, saj menim, da je ravno preventivno ukrepanje ključnega pomena, če želimo, da šola kot celota predstavlja varno in spodbudno okolje za naše otroke.
II. TEORETSKA IZHODIŠČA
1. OSNOVNI POJMI IN DEFINICIJE
1.1 Opredelitev pojmov nasilje, agresivnost in agresija
Prepoznavanje nasilja pomeni prvi korak k njegovemu preprečevanju, tako v šoli kot tudi na splošno v družbi, pri čemer je pomembno, kako definiramo in razumemo samo problematiko nasilja. Za poglobljeno razumevanje problematike, s katero se torej ukvarjam v svoji magistrski nalogi, se bom najprej posvetila osnovnim pojmom in njihovi razlagi. Znanstvene in strokovne literature na temo nasilja je tako na tujih kot tudi domačih tleh veliko, kljub temu pa na vprašanje, kaj je nasilje, ne moremo podati enotnega in jasnega odgovora. Jasna Podreka (2018: 5) celo pravi, da so številna kontroverzna vprašanja o primerni definiciji, vsebinskem razlikovanju, družbenem in političnem pristopu ter moralnem vrednotenju nasilja še vedno nerešena. Raziskovanje nasilja torej zajema kompleksna vprašanja morale, ideologije ter kulture. Poleg nasilja se v literaturi pojavljata še pojma agresivnost in agresija, pri čemer Lešnik Mugnaioni, Koren, Logaj in Brejc (2009: 15) ugotavljajo, da pojmi znotraj definicij niso vedno pojasnjeni in obrazloženi, ali gre za sopomenke, vsekakor pa označujejo sorodno problematiko.
Različni avtorji različno definirajo zgoraj omenjene pojme, zato bom na tem mestu nekatere izmed njih predstavila, ob tem pa skušala izpostaviti predvsem tiste elemente, ki so skupni in pomembni za našo obravnavo.
Nasilje ima lahko več pomenov, lahko se nanaša na različne oblike družbenega delovanja, družbenih razmerij in učinkov kulturnih tradicij. Kakšno je razumevanje nasilja, je torej odvisno od kulturnih vzorcev v določeni družbeni sferi, ki vplivajo na razumevanje samega pojma (Tolan, 2007, v Podreka, 2017: 20). Morala, zgodovina in kultura, ki oblikuje posamezno družbeno okolje, vpliva na to, ali je določeno vedenje v družbi sprejemljivo ali ne. V neki kulturi specifično vedenje velja za žaljivo, v drugi pa ne oziroma vsaj ne v takšni meri (prav tam). Osnovni dejavnik opredeljevanja kakšnega
vedenja kot nasilnega predstavlja namen. Namen je namreč tisti vedenjski dejavnik, po katerem se nasilje razlikuje od bolezni in nenamernih poškodb, saj gre pri nasilju za namerno povzročitev škode sebi ali drugim (Krug, Dahlberg, Mercy, Zwi in Lozano, 2002, v Podreka, 2017: 23)
Tudi po mnenju Lešnik Mugnaioni in dr. (2009: 22–23) je zelo težko podati definicijo nasilja, saj je odgovor na vprašanje, kaj je nasilje, odvisen od mnogih drugih dejavnikov, kot so socialne situacije in okoliščine. Pojmovanje nasilja je spremenljivo in ni stalno. Gre za socialni fenomen, zato morajo tako definicija nasilja kot tudi spreminjajoča se socialna razmerja in njihove interpretacije ostati fluidne. Da bi razumeli nasilje, je potrebna analiza okoliščin, v katerih se nasilje odvija, torej kaj se je zgodilo, med kom, kje in kdaj. Nova družbena gibanja in nove teorije nasilja so v pojmovanje nasilja vključile socialni, kulturni in družbeni okvir, ki socializacijsko nasilno vpliva na osebnost in ravnanja posameznikov na temelju spolne, socialne, razredne, etnične in kulturne pripadnosti.
Svetovna zdravstvena organizacija oziroma WHO (World health organization) nasilje opredeljuje kot »namerna, realna ali zagrožena uporaba fizične sile ali moči proti sebi, drugi osebi, skupini ljudi ali skupnosti, njena posledica pa je bodisi dejanska ali zelo verjetna poškodba, smrt, psihološka škoda, slaba razvitost ali deprivacija« (WHO, 2002:
4). S pravnega vidika je nasilje definirano kot neupravičena uporaba sile ali prisiljevanje. Tako pojmovano nasilje se ne nanaša le na fizično nasilje, katerega posledica so lahko smrt, poškodba in spremljajoče psihične težave, temveč tudi na druge oblike individualnega in strukturnega nasilja (Kanduč, 1998: 13, povzeto po Knafelc, 2013). Nasilje pa je povezano tudi z zlorabo moči. Lešnik Mugnaioni (2012:
149) namreč pravi, da je nasilen vsak odnos, »kjer eden od subjektov zlorabi fizično, spolno, čustveno, materialno, socialno ali drugo vrsto moči za dosego nekega cilja ali interesa in s tem drugega poškoduje oziroma nedovoljeno posega v njegove človeške pravice in dostojanstvo.« Pri tem gre za to, da je nasilno dejanje sestavni del posameznikovega čustvenega odzivanja, s katerim želi doseči njemu ali njej nekaj pomembnega, vendar na neustrezen način, z uporabo sile (Muršič, Milivojević in Lešnik Mugnaioni, 2010: 18 in Ostrman, 2002: 137).
Nasilje se lahko pojavlja med vsemi sloji prebivalstva in v različnih oblikah človekovega združevanja ter delovanja. Lahko je instrumentalno (s ciljem pridobiti korist) ali izrazno (sproščanje čustvenih napetosti), lahko je trenutno, situacijsko pogojeno ali pa je pridobljen vzorec vedenja posameznika (Kristančič, 2002). Nasilje lahko torej pomeni zgolj način prilagoditve posameznika na njegove življenjske pogoje ali pa pomeni družbeno sankcionirani način vedenja (Ostrman, 2002: 137). Z druge plati o nasilju razmišlja Dekleva (2004: 59), ki pravi, da je »sposobnost za nasilno odzivanje, torej tako, ki ima namen ogroziti, ovirati, poškodovati ali onesposobiti drugo bitje, človeški vrsti prirojena«. A hkrati poudarja, da je človeku kot generičnemu bitju lastna tudi sposobnost omejevanja in usmerjanja svojega vedenja na podlagi oblikovanih socialnih norm in pričakovanj drugih ljudi.
Žižek (2007: 58) opozarja, da je bistvenega pomena, da nasilje definiramo tako, da ga ni moč opredeliti za »dobro«. Takoj ko zatrdimo, da je moč ločiti med »dobrim« in
»slabim« nasiljem, izgubimo pravi pomen besede, predvsem pa s tem, ko razvijamo kriterije, v skladu s katerimi definiramo domnevno »dobro« nasilje, omogočimo, da se jih vsakdo zlahka posluži, da bi opravičil lastna nasilna dejanja (prav tam).
Kot smo že omenili, se v strokovni literaturi v povezavi z nasiljem velikokrat pojavljata tudi pojma agresivnost in agresija. Agresivnost različni avtorji pojmujejo kot instinkt, nagon, izvor energije, čustvo, način prisile, navado, reakcijo na frustracijo itd.
(Lamovec, 1978: 11). Agresivnost v najširšem pomenu je vsak aktivni pristop k okolju in izraža prvotni pomen besede »aggredi«, tj. približevati se, pristopiti. Zajema vse oblike gibanja, nekatera čustva, kot so bes, jeza, sovraštvo, vse tja do telesnega nasilja nad drugimi (prav tam). Najbolj pogosto uporabljena definicija agresivnosti pravi, da je agresivnost vedenjska značilnost, ki se kaže v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim ljudem (Pušnik, 1999: 24). Kristančič (2002: 98–99) pa agresivnost pojmuje večplastno. Meni namreč, da lahko govorimo tudi »o posameznikovi sublimirani, bolj plemeniti obliki izražanja agresivnosti, ki je socialno sprejemljiva, in jo pogosto uporabljamo v učenju, udeležbi v športu, humorju in drugih oblikah vsakodnevnega življenja. Lahko rečemo, da vsebuje konstruktivne oblike vključevanja posameznika v družbo. Lahko vsebuje usmeritev v pridobivanje moči,
doseganje uspehov in ustvarjalnost. To imenujemo zdrava agresija.« K takšni šteje na primer samopotrjevalno agresijo in igrivo ali nagajivo (športno rekreativno) agresijo.
Znotraj pozitivne agresije pa ločuje še obrambno agresijo in biološko adaptivno agresijo. Pri prvi je težnja odpraviti nevarnost bodisi z umikom ali bojem, zato cilj ni uničevanje, temveč ohranjanje in zaščita življenja. Pri drugi pa gre za odgovor na ogroženost vitalnih človekovih interesov in je torej v službi življenja. Tista »prava agresija« (Kristančič, 2002: 98), ki je problematična, je benigna agresija in neprilagojena maligna agresija, za katero avtorica pravi, da je biološko neprilagojena, uničujoča oziroma celo okrutna in ni namenjena obrambi pred ogroženostjo. »Tovrstna agresija je značilna za človeka, biološko je škodljiva in za družbo uničevalna.
Pomembna oblika izražanja te agresije je ubijanje in okrutnost, ker ustvarjata užitek.
Zato jo imenujemo nasilje!« (Kristančič, 2002: 98) Maligna agresija je škodljiva za osebo, ki je napadena, in tudi za tisto, ki napada. Maligna oblika agresije, čeprav ni instinkt, je zakoreninjena v samih pogojih človekove eksistence. Povsem razumljivo je, da maligna oblika agresije človeku ni vrojena. To je človekov potencial in naučena oblika vedenja, ki se lahko odpravi, ko se spremenijo vzorci vedenja (prav tam).
Ko govorimo o trajni značilnosti posameznika, torej uporabimo izraz »agresivnost«, medtem ko izraz »agresija« navadno uporabljamo, kadar se nanaša na trenutno reakcijo (Lamovec, 1978: 11). Bandura in Pačnik (v Pahor 1999: 14) definirata kot agresivne tiste ljudi, ki so se na osnovi preteklih izkušenj agresivnosti naučili; so za takšne oblike vedenja nagrajevani oziroma dojemajo nekatere reakcije in njihovo agresivno vedenje kot nagrado; jih okolica (specifične socialne situacije in pobude) neposredno spodbuja k nasilju (prav tam). Večina agresivnih dejanj se zgodi pod vplivom močnih čustev, na primer strahu, sovraštva, razočaranja, jeze, ljubosumja.
Vendar pa čustva niso nujno sestavina agresivnega vedenja (Nastran Ule, 2009: 268).
Sicer je pa za opredelitev vedenja kot agresije pomembna tudi vrednotna komponenta te opredelitve. V splošnem v večini družb namreč agresija velja za negativno, asocialno vedenje, ki ga je potrebno nadzorovati in zmanjšati na minimum, pa čeprav vsakršno izražanje agresije ne pomeni nujno nasilja. Kar tudi ne pomeni, da vse socialne skupine in vsi posamezniki oziroma posameznice v enaki meri kritizirajo vse oblike agresivnega vedenja. Tudi nasilen odpor ogroženih socialnih skupin je oblika izsiljene agresije, ki je obramba zoper agresijo nad njimi. V primeru »pravičnih obramb« je agresivnost
razumljena kot »nujno zlo«. V zgodovini poznamo primere družbenega opravičevanja agresije kot »sredstva, ki opravičuje cilj«. (prav tam)
Nasilje je tako zgolj zunanji izraz agresije, pri čemer agresija vključuje tudi namere, prepričanja ter čustvene vzgibe nosilcev. Nasilje je lahko anonimno in mu včasih ne moremo jasno določiti akterjev, v nasprotju z agresijo, kjer so akterji vedno določeni, saj so zanjo tudi odgovorni (Nastran Ule, 2009: 267). V strokovni literaturi zasledimo še eno razlikovanje med agresijo in nasiljem, in sicer da gre pri nasilju za izkazovanje in vzpostavljanje moči nad drugimi oziroma drugim, medtem ko pri agresiji element moči ni prisoten. Imbusch (2003: 19) kot agresivno vedenje opisuje dejanje, ki povzroča psihično ali fizično škodo drugemu, a vendar agresija ne pomeni vselej namerne destruktivnosti in nadvlade nad drugim, temveč se lahko uporabi tudi v samoobrambi oziroma v impulzivnih reakcijah. Zavestna težnja po vzpostavitvi moči in nadzora pa je ključna točka, ko agresija preraste v nasilje (Podreka, 2017: 28).
Kljub kompleksnosti in razsežnosti problematike pojava nasilja je na podlagi zapisanega mogoče trditi, da se nasilje kot družbeno nesprejemljivo, v skladu s svojimi kulturnimi oziroma družbenimi normami, vselej definira v določenem času in prostoru. Nasilje tako pomen dobi šele takrat, ko se takšno vedenje v nekem socialnem okolju prepozna in ovrednoti kot nesprejemljivo.
Nasilje kot takšno pa ne predstavlja problem zgolj za posameznika, posameznico, temveč gre za družbeni problem, ki se vrednoti na podlagi tega, kako ga družba prepoznava in kako se posledično nanj tudi odziva oziroma ga regulira. Zmanjšanje možnosti njegovega ponavljanja ali normaliziranje oziroma toleriranje tovrstnega vedenja pa je odvisno od tega, ali bo pojav nasilja ustrezno sankcioniran in obravnavan ali ne (Sedmak in Kralj, 2013: 176). Ker pa je nasilje učinkovito orodje moči, predvsem zato ker, kot pravi Imbusch (v Podreka, 2017: 29), »uveljavlja neposredno poslušnost in pokorščino ter premaguje odpor«, je na tem mestu smiselno upoštevati problematiko razlik v družbeni moči, kar posledično vodi do pomembnega vprašanja spola v odnosu do nasilja (prav tam).
Spol predstavlja »zgodovinsko eno najtrdnejših, najvztrajnejših, najbolj konsistentnih
strukturirajočih struktur in se zato dojema in sprejema kot nekaj naravnega«
(Bourdieu, 2010: 11, v Antić Gaber, 2015: 9). S tem povezana pa je tudi moška dominacija, ki je ni potrebno posebej utemeljevati, saj temu ustrezata tako struktura prostora kot tudi struktura časa (Bourdieu, 2010: 12, v Antić Gaber, 2015:9). Tudi Raewyn Connell (2012: 112) dojema spol kot strukturo družbene prakse, in sicer pravi, da je »spol način urejanja družbene prakse«, v nadaljevanju pa pravi, da je le-ta
»ustvarjalna in iznajdljiva, a ne izoblikovana«. Gre za odziv na določene okoliščine, ki pa se tvori v okviru določenih struktur družbenih razmerij. Odnosi spolov oziroma odnosi med ljudmi in skupinami, ki so organizirani na podlagi reproduktivne sfere, pri vseh dokumentiranih družbah tvorijo eno glavnih struktur. Spol torej konfigurira prakso, vendar to strukturiranje ni nujno biološko povezano z reprodukcijo, temveč je ta povezava družbena. Connell (2012: 114) še opozarja, da spol na vseh ravneh konfigurira prakso, tudi na ravni države in njenih institucij, sfere dela, družine in pa šole, ki je za raziskavo tega magistrskega dela ključnega pomena. S tem se strinja tudi Bourdieu, ki pa dodaja, da so »družina, cerkev in šole, celo tiste tri glavne instance, ki so bile objektivno usklajene in katerih skupna točka je bilo delovanje na nezavedne strukture, s pomočjo katerih se je reproducirala neenakost spolov v družbi«. (v Antić Gaber, 2015: 9) Razredne, sorodstvene, starostne in druge strukture, organizirane v določene rede, oblikujejo strukturiranost globalne družbe, katere del je torej spolni red (Antić Gaber in Selišnik, 2013: 16). Spolni red, spolna razmerja in spolni vzorci kot struktura odnosov in pa pozicioniranje enega spola nad drugega, ki se kaže kot rezultat delovanja političnih, gospodarskih in drugih institucij ter praks, vsekakor pomembno vplivajo na možnosti delovanja posameznic in posameznikov ter skupin v družbi (prav tam). Oblikovanje oziroma ohranjanje obstoječega spolnega reda, odnosov ter vlog med spoloma pa je odvisno od različnih institucij, med katerimi imajo pomembno vlogo tudi vzgojno-izobraževalne institucije (Antić Gaber in Selišnik, 2013: 17). Ob tem je razumljivo, kakor pravi Connell (2012: 125), da spolni red, v katerem je moški torej dominanten, vzpostavlja moške kot interesno skupino, ki se posveča obrambi ohranitve opisanega redu, in ženske kot interesno skupino, ki si prizadeva za spremembe.
Struktura tovrstne neenakosti, pri kateri gre za množično odtujitev družbenih virov, je
povezana z nasiljem, saj je dominantni spol tisti, ki razpolaga z različnimi nasilnimi sredstvi in načini njihovega udejanjenja (Antić Gaber in Selišnik, 2013: 17). Pri tem pa moč moškega reda ne potrebuje utemeljitev, saj se vsiljuje nevtralno in kot pravi Bourdieu (2012: 12), »deluje kot ogromen simbolni stroj in teži k temu, da bi potrdil moško dominacijo, na kateri temelji.« Omenjena problematika je tako prepoznana kot družbeni problem, kar vodi do spoznanja, da se pri raziskovanju nasilja ne moremo izogniti vprašanju spola ter konstrukcije moških in moškosti (Podreka, 2018: 36). Kot že omenjeno, imajo pri tem pomembno vlogo tudi institucije, kot je šola. V njih se namreč spolna struktura producira, reproducira, upravičuje, legitimira, ohranja in navsezadnje tudi spreminja. Po besedah Antić Gaber (2015: 15) so tovrstne institucije po naravi veliki in inertni sistemi, njihovo spreminjanje namreč zahteva dolgotrajne in posebne napore, ki včasih še vedno ne zadostujejo za večje premike oziroma spremembe (prav tam). V takšnem spolno zaznamovanem sistemu se torej pogoji za nasilje ohranjajo tako na strukturni kakor tudi na individualni ravni (Bograd, 1988, v Podreka, 2018: 33).
Povezanost spola z nasiljem pa potrjujejo tudi raziskave in statistični podatki, ki kažejo na to, da so moški pogosteje vpleteni v nasilne dogodke in izkusijo bistveno več nasilja kakor ženske. O tem pričajo mednarodna poročila o nasilju in kriminaliteti (WHO, 2002; UNODC, 2011, v Podreka, 2017: 29) ter tuje raziskave o nasilju in kriminaliteti (Hearn, 1998; Dobash in Dobash, 1998; Messerschmidt, 2005; Hearn in Pringle, 2006;
Farrington, 2007, prav tam), iz katerih je razvidno, da so moški glavni povzročitelji nasilja nad ženskami, otroki, drugimi moškimi ter sami nad seboj. Ob tem Zaviršek (2018) pojasnjuje, da so bile, in tako ostaja še danes, številne vrste nasilja vedno normalizirane in sprejete kot del samoumevnega socialnega in spolnega reda.
V zadnjem času je zlasti v zahodnih množičnih kulturah v povezavi z nasiljem možno zaznati povečanje senzibilizacije in kritičnosti družbe do problematike nasilja na splošno, čemur potrjujejo številne globalne, nacionalne in lokalne politične ter družbene aktivnosti, ki se borijo proti različnim oblikam nasilja (Podreka, 2017: 21). A smo na drugi strani priča množični kulturi, kjer se odnos fascinacije z nasiljem ohranja, pri tem pa imajo pomembno vlogo množični mediji, filmska ter glasbena industrija in nenazadnje tudi šport, ki vsakodnevno pošiljajo sporočila o nasilju (prav tam). Svet je tako videti poln nasilja, saj mediji vseh vrst, od časopisov, televizije pa vse do spleta,
nasilje, kot pravi Petrovec (2003: 67), predstavljajo na senzacionalističen način in v skladu s povpraševanjem občinstva. To pomeni, da se nasilju posvečajo v obsegu, ki je nesorazmeren z dejansko količino storjenih nasilnih dejanj. Z omenjeno informacijsko tehnologijo oziroma množičnimi mediji pa v stik prihajajo tudi mladi, zato me bo v nadaljevanju zanimalo tudi, kakšen vpliv ima vsakodnevno prikazovanje nasilja na razvoj otrok oziroma mladih in posledično na pojav medvrstniškega nasilja v osnovnih šolah.
Razumevanje nasilja je zastavljeno zelo široko in kljub nekaterim skupnim značilnostim, ki zajemajo predvsem vse njegove škodljive fizične ali nefizične, posredne ali neposredne prakse, se le-to lahko izraža na različne načine. Manifestira se lahko na medosebni ravni v ožjem socialnem okolju, npr. nasilje v družini in v intimnopartnerskih odnosih, na medosebni ravni v širšem socialnem kontekstu, kot je delovno mesto, šola, ulica ali kakšen drug javni prostor, ali pa na kolektivni, nacionalni, državni in globalni ravni kot politično motivirano nasilje (Podreka, 2017: 26). Povsem natančne in končne definicije nasilja ne moremo podati, gre namreč za zelo nejasen pojem, ki se ga razume in razlaga na različne načine. Poleg tega se pomen in raba samega pojma spreminjata skozi čas, pri čemer dojemanje, kaj je nasilno, v današnjem času pomeni nekaj drugega kot v preteklosti (Kodelja, 2019: 30).
Kljub temu pa je ravno odgovor na vprašanje, kaj je nasilje, v magistrski nalogi temeljnega pomena za nadaljnjo obravnavo. Posamezno vedenje razumem kot nasilno takrat, kadar gre za namerno škodovanje sebi ali drugim, pri čemer je poudarek na zlorabi moči. Kot pravi Muršič (2004: 389), oseba, ki izvršuje nasilje, namreč upravlja s svojo močjo v odnosu do sočloveka. Pri tem pa kot zlorabo moči ne razumem zgolj fizične moči, temveč tudi druge, bodisi spolno, čustveno, socialno, ekonomsko ali druge vrste moči, s katero posameznik oziroma posameznica želi na neustrezen način doseči njemu oziroma njej pomemben cilj. Zloraba moči povzročitelja oziroma povzročiteljice nasilja v odnosu do žrtve pomeni nespoštovanje sočloveka in njegovih pravic ter svoboščin.
Sama se v magistrski nalogi posvečam nasilju v šoli, in sicer natančneje medvrstniškemu nasilju, zato se bom v nadaljevanju osredotočala zgolj na to
problematiko. Nastajanje, spodbujanje ali omejevanje nasilja, tako mladinskega, medvrstniškega kot tudi nasilja odraslih, je zapleteno dejanje, soodvisno od mnogih osebnih in družbenih dejavnikov. Pri obravnavi otroškega in mladinskega nasilja se moramo zavedati tudi tega, da je to nasilje pogosto odsev nasilja odraslih (Pušnik, 1999: 36).
2. MEDVRSTNIŠKO NASILJE
2.1 Definicije medvrstniškega nasilja
Pri opredelitvi pojma medvrstniškega nasilja moram opozoriti, da ene same poenotene definicije ne poznamo, saj tudi nasilja ne moremo enoznačno definirati, se pa s pojavom medvrstniškega nasilja ukvarja veliko avtorjev, ki najdejo nekaj skupnih izhodišč. Pojav medvrstniškega nasilja oziroma nasilja med učenci so najprej začeli raziskovati v Angliji, Skandinaviji in ZDA. Poimenovali so ga »bullying«, pri nas so ga najprej prevajali kot trpinčenje, ustrahovanje, maltretiranje in preganjanje (Bučar Ručman, 2004: 104; Pušnik, 1999: 34; Koler Križe, 2007: 4). V sodobnejši strokovni literaturi pa se sedaj pojavlja kot medvrstniško oziroma vrstniško nasilje.
Olweus (1995: 11), ki je eden izmed prvih in mednarodno najbolj uveljavljenih avtorjev, ki se ukvarjajo z razlago tega področja, pravi, da govorimo o medvrstniškem nasilju takrat, kadar je neki učenec v daljšem časovnem obdobju večkrat izpostavljen agresivnemu vedenju oziroma negativnim dejanjem, ki jih je povzročil njegov sovrstnik ali skupina vrstnikov. Gre za namerne poškodbe ali povzročanje neugodja tako s fizičnimi sredstvi kot z besedami, ki vključujejo zafrkavanje, poniževanje, žaljenje.
Trpinčenje lahko izvaja posameznik ali skupina. Značilnost pravega trpinčenja je predvsem v neravnovesju moči – šibkejši se težko brani, je nemočen proti učencu ali učencem, ki ga nadleguje/-jo (Olweus, 1995: 12). Razlikovati je potrebno še med neposrednim trpinčenjem, pri čemer gre za dokaj odkrit in očiten ter viden napad na žrtev, in posrednim trpinčenjem, pri katerem gre za socialno osamitev in izključitev iz skupine. Pomembno je, da smo pozorni tudi na drugo, manj vidno obliko trpinčenja, poudarja Olweus.
Dekleva, eden izmed prvih, ki se s tem pojavom začne ukvarjati na slovenskih tleh, omeni, da izraz »bullying« zajema slovenske izraze, kot so ustrahovanje, trpinčenje, nasilje, zafrkavanje, zlorabljanje, grožnje, maltretiranje, šikaniranje in mučenje. Vsak izmed teh izrazov implicira nekaj preveč ali nekaj premalo (Dekleva, 1996: 123). Na koncu kot najustreznejši prevod uporabi »ustrahovanje«.
Tudi Ostrman (2002: 138) pravi, da besede »bullying« ni mogoče dobesedno prevesti v slovenščino. Beseda med naslednjimi možnimi izrazi pomeni od vsakega nekaj:
ustrahovanje, trpinčenje, nasilje, zafrkavanje, zlorabljanje, grožnje, maltretiranje, šikaniranje, mučenje. Ostrman še opozarja, da medvrstniško nasilje pomeni na eni strani vedenje, ki prestopa meje dovoljenega in se zato dogaja skrito v neformalnih skupinah. Po drugi stani pa pomeni vedenje, ki je na zapleten način pogojeno z individualnimi medosebnimi, skupinskimi, socialnimi in političnimi dejavniki. Praviloma je umeščeno v določen socialni sistem, ki takšno vedenje omogoča. Lahko ga celo spodbuja ali nagrajuje (prav tam).
Sharp in Smith (1994: 1 v Pušnik, 1996: 15) opredeljujeta »bullying« kot obliko agresivnega vedenja, ki je običajno boleče in povzroča boleče posledice. Traja več̌ časa, včasih nekaj tednov, mesecev ali celo več let; kdor je maltretiran, se ne more braniti.
Poudarjata izrabo moči in željo po ustrahovanju in dominaciji.
Mikuš Kos opredeljuje vrstniško nasilje kot posebno obliko nasilja nad otroki. Pravi, da za posebne oblike nasilja med mladimi v šolskem prostoru uporabljamo izraz bullying – trpinčenje. Gre za zelo splošen pojem, ki zajema širok spekter oblik nasilja, npr.
nadlegovanje, zasmehovanje, skrivanje potrebščin, izključevanje iz skupine, brcanje, frcanje, cukanje. O vrstniškem nasilju govorimo, če je otrok žrtev ponavljajočega se in dalj časa trajajočega slabega ravnanja s strani drugega otroka ali skupine otrok. Ti mu namenoma povzročajo ali poskušajo povzročiti čustveno, socialno ali telesno prizadetost, poškodbo ali neugodje. Običajno označujemo takšno ravnanje z besedami:
agresivnost, nasilno vedenje, zahrbtnost, klevetanje, podlo ravnanje (Mikuš Kos, 1997:
63).
Habbe pravi, da pretep med dvema vsaj približno enakovrednima učencema ni nasilje
med vrstniki. O vrstniškem nasilju govorimo takrat, kadar učenec ali skupina učencev drugega učenca zafrkava, mu govori neprimerne besede, ga tepe, brca, uničuje njegovo lastnino, ga obrekuje, ga izloči iz družbe vrstnikov, zaradi česar trpi in se ne more braniti (Habbe, 2000: 44-45).
Vrstniško nasilje po Zabukovec Kerin (2002: 105) definiramo kot namerno, ponavljajočo se uporabo fizičnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja povzročitelja nad drugim otrokom ali mladostnikom podobne ali enake starosti. Namen vrstniškega nasilja je prestrašiti, prizadeti žrtev in povečati povzročiteljev oziroma povzročiteljičin občutek moči. Po navadi je trpinčeni otrok šibkejši, ali telesno ali psihično, zaradi česar se težje ubrani pred napadi vrstnika oziroma skupine vrstnikov (prav tam).
Kljub temu da strokovnjaki ponujajo različne opredelitve medvrstniškega nasilja, po mnenju Pušnik (1999: 34) in Pečjak (2014: 8) skoraj vse med njimi zajemajo naslednje skupne značilnosti. Gre za agresivno vedenje, ki traja dlje časa, kaže pa se v fizični, verbalni ali ekonomski obliki. Vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem, pri čemer žrtev občuti nemoč ter strah in se je nezmožna pred tem ubranit. Pečjakova (2014: 9) k temu doda še nekaj drugih elementov, in sicer da gre za namerno odločitev nekomu škoditi in da je tovrstno nasilje največkrat skrito avtoriteti v šoli oziroma učiteljem, da pa pri tem napadalci ne pričakujejo, da bodo razkriti in posledično ne razmišljajo, kakšne bi morebiti lahko bile posledice za njihova dejanja, hkrati pa se tudi sami bojijo nasilnih dejanj drugih. Poleg tega ima takšno vedenje za žrtve tako fizične kot tudi psihične posledice, hkrati pa tovrstno nasilje deluje tudi kot grožnja za tiste, ki to zgolj opazujejo, zaradi česar o tem potemtakem raje molčijo (prav tam).
Medvrstniško nasilje ne vpliva samo na kakovost življenja žrtev, temveč ima posledice za vse vpletene.
2.2 Oblike medvrstniškega nasilja
Tudi o tem, kaj so vrste nasilja in kaj oblike nasilja, ni enotnega pogleda. Oba termina včasih pojasnjujeta iste stvari (procese, dogajanja), včasih pa ju avtorji poljubno zamenjujejo oziroma uporabljajo le en ali drug termin (Lešnik Mugnaioni in dr., 2009:
29). Koler Križe (2007: 4) v priročniku za starše Povej, ki ga je izdal UNICEF Slovenija,
pravi, da namerno ustrahovanje enega otroka s strani drugega ali skupine lahko vključuje različne vrste nasilnih obnašanj:
• verbalno: zbadanje, posmehovanje, omalovaževanje …
• socialno: izogibanje, ignoriranje, izključevanje iz aktivnosti, opravljanje in širjenje zlobnih tračev …
• psihično: grozeči pogledi, zasledovanje, grožnje …
• fizično: porivanje, udarci …
Olweus (1995: 16) in Rigby (2008: 26) oblike medvrstniškega nasilja dojemata podobno. Prvi loči neposredno in posredno obliko medvrstniškega nasilja, pri čemer je za neposredno obliko značilno odkrito in očitno napadanje s strani na napadalca na žrtev, za posredno obliko medvrstniškega nasilja pa gre, ko vedenje ni očitno ter vidno, občuti pa se kot socialna osamitev oziroma izključitev iz skupine. Rigby (2008: 26) obliki poimenuje malo drugače, in sicer odkrito oziroma direktno obliko ter prikrito oziroma indirektno obliko MVN2. Pod direktne oblike spada brcanje, porivanja, cukanje za lase, žaljivi in vulgarni vzdevki itd. Indirektnemu pa avtor prišteva prepričevanje druge osebe, da žali ali zlorabi tretjo osebo, širjenje zlonamernih govoric, anonimni telefonski klici, žaljiva pisana ali e-sporočila, namerno in nepravično izključevanje nekoga iz skupine, jemanje in skrivanje osebnih stvari, ponavljajoče se obračanje stran in zavračanje komunikacije (Rigby, 2008: 26). Podobno Dekleva razlikuje med neposrednim medvrstniškim nasiljem, ki je vidno in očitno, in posrednim, ki dostikrat ni jasno izraženo in se kaže v osamitvi, izločitvi iz skupine. Razlikuje med fizičnimi oblikami nasilja, ki jih hitro opazimo in nanje tudi reagiramo, saj so vidne posledice, in psihičnimi oblikami nasilja, ki jih je težje opaziti (Dekleva, 1997: 53). Veliko avtorjev oblike medvrstniškega nasilja ločuje na podlagi tega, na kakšen način so povzročena, ali gre torej za neposredno, direktno in navsezadnje precej vidno dejanje ali pa je to povzročeno posredno, indirektno in dokaj prikrito vedenje.
Mikuš Kos (1997: 63) govori o fizičnem, socialnem in psihološkem MVN. Slabo ravnanje se lahko izraža besedno: grožnje, zasmehovanje, ponižanje, klevetanje, ščuvanje, pisne
2 V besedilu krajšava MVN pomeni medvrstniško nasilje.
grožnje. Lahko pa se kaže z napadi na telo – udarci, porivanje, ščipanje, različne oblike telesnega mučenja. Izkazuje se lahko nebesedno in brez telesnega stika, z norčevalno mimiko ali prostaškimi gestami (Mikuš Kos, 1997: 63). Mikuš Kos omeni še izključevanje otroka iz skupinskih vrstniških dejavnosti ali namensko preprečevanje, da bi otrok lahko uresničil svoje želje oziroma prikrajševanje otroka pri zadovoljevanju čustvenih, socialnih ali fizioloških potreb kot obliki nasilja med učenci (prav tam).
Zabukovec Kerin (2002: 106) in Mikuš Kos (1994: 11) dodajata še dve pomembni obliki, in sicer ekonomsko nasilje, pri katerem gre za izsiljevanje za denar ali druge materialne dobrine, in pa spolno nasilje, kjer gre največkrat za otipavanje, žaljivke s seksualno vsebino, siljenje k razkrivanju spolnih organov ipd. Bučar Ručman (2004: 106) in Habbe (2000: 89–90) opozarjata, da je spolno nasilje, kljub temu da ostaja v veliki meri prikrito in se o njem ne govori, prisotno v šolskem prostoru. Dogaja se na hodnikih, v učilnicah, na igriščih in še posebej v garderobah, kjer se otroci preoblačijo. Pomeni namigovanje na spolnost, opolzko govorjenje, telesne dotike, otipavanje in vsako drugo, s spolnostjo povezano, dejanje, ki ne vključuje spolnega odnosa.
Dokaj nova razsežnost medvrstniškega nasilja pa je spletno nasilje, do katerega prihaja zaradi vse večje dostopnosti do interneta in uporabe mobilnih telefonov (Košir, 2013:
73). Večinoma gre za negativna elektronska sporočila, žalitve, grožnje, širjenje laži o drugih, kraj gesel za dostop do zasebnih podatkov, fotografij ipd. (prav tam). Pečjak (2014: 18) ugotavlja, da so žrtve spletnega nasilja pogosto tudi žrtve drugih oblih vrstniškega nasilja, s čimer se strinja tudi Pušnik (2012: 118). Pri tem nasilju otrok ali skupina otrok nadleguje in straši drugega otroka s pošiljanjem sporočil preko mobilnih telefonov ali računalnikov z neprijetno, neprijazno in grozilno vsebino.
Ob vseh zgoraj naštetih vrstah in oblikah medvrstniškega nasilja obstaja po mnenju Pušnik (2012: 118) tudi možnost, da se oblike MVN prepletajo, saj spletno nasilje ni le spletno nasilje, ampak je tudi psihično in verbalno nasilje, spolno nasilje pa je lahko tudi verbalno, predvsem pa psihično nasilje. Najpogosteje do MVN prihaja v šoli in njeni okolici, poleg tega pa tudi v sanitarijah, jedilnicah, na igriščih, hodnikih ter garderobah. Pečjak (2014: 12) sklene, da se kategorizacije medvrstniškega nasilja med seboj razlikujejo, vendar, kot že omenjeno, se posamezne med njimi tudi močno
prekrivajo. Na koncu izpostavi eno izmed novejših kategorizacij, in sicer Bergerjevo iz leta 2007, ki je bila opravljena na podlagi pregleda več kot tisoč prispevkov, kjer so navedene štiri kategorije medvrstniškega nasilja, med njimi, fizično ali telesno nasilje, verbalno ali besedno, odnosno ali relacijsko ter spletno oziroma elektronsko nasilje.
2.2.1 Fizično ali telesno nasilje
Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali resna grožnja z uporabo sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizična bolečina in posledice, ki jih nasilnež tako povzroča, vedno spremljajo tudi psihične posledice pri žrtvah. Fizično nasilje je prav tako jemanje in poškodovanje žrtvinih stvari. S fizičnim nasilje ranimo človekovo telo in je vse to: brca, klofuta, lasanje, pljuvanje, zvijanje rok, omejevanje gibanja, siljenje z nečim, oblivanje z vodo, obmetavanje s predmeti in celo dotikanje, če človek tega ne želi itd. (Kuhar in drugi, 1999: 10–11).
Zloković kot telesno nasilje pojmuje »kateri koli namerni telesni napad ali kontakt, s katerim se otroka fizično ogroža, poškoduje, se mu povzroča telesna bolečina, neugodje ali celo smrt.« (Zloković, 2007: 45–46, povzeto po Knafelc, 2013)
2.2.2 Verbalno ali besedno nasilje
Opredelimo ga lahko kot kričanje, ukazovanje, verbalno poniževanje, zmerjanje in žaljenje, zafrkavanje, posmehovanje, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje, zaničevalno govorjenje o izgledu, pisanje žaljivih stvari po zidovih (Aničič, 2002: 106).
Žrtve so v očeh povzročitelja nasilja manj vredne, nesposobne in neumne, zato lahko povzročitelj nad njimi povzdigne glas in uporablja kakršne koli besede. Povzročitelj nasilja potrebuje občutek, da je vreden več kot njegova žrtev. To potrebo pa zadovoljuje tako, da ne upošteva žrtve in njenega mnenja ali pa razvrednoti vsa njena prizadevanja. S tem počasi, a vztrajno ruši samozavest in samospoštovanje žrtve.
(Šugman Stubbs, 2010: 141, povzeto po Knafelc, 2013).
2.2.3 Odnosno oziroma relacijsko nasilje
Pri odnosnem oziroma relacijskem nasilju gre za manipuliranje z medosebnimi odnosi, kot je bodisi zavračanje, izločanje, osamitev, žaljive kretnje itd. Carpenter in Ferguson (2009, v Pečjak, 2014: 46) omenjata tri glavne tipe relacijskega nasilja, ki pa se najpogosteje pojavlja med dekleti. Pri prvem, socialnem ustrahovanju, gre za zaničevanje in poniževanje vpričo vrstnikov. Drugo poimenujeta relacijsko ustrahovanje in pomeni načrtno ter zavestno uničevanje družbenega statusa drugega dekleta, velikokrat v obliki ignoriranja, osamitve, širjenja lažnih govoric. Pri tovrstnem nasilju je pomembno, da se praviloma odvija, kadar odraslih ni v bližini in je precej neopazno ter prefinjeno. Zadnje, čustveno ustrahovanje, pa je, kadar dekle uporabi čustveno izsiljevanje kot obliko nadzora nad drugim dekletom. Avtorja ob tem ugotavljata, da se odnosno oziroma relacijsko nasilje pogosteje pojavlja v osnovni šoli, še posebej v obdobju mladostništva (prav tam).
2.2.4 Spletno ali elektronsko nasilje
Večja dostopnost in vedno bolj pogosta uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije in z njo povezanih socialnih omrežij (Pečjak, 2014: 16) odpira možnosti za razvoj novih oblik medvrstniškega nasilja. Spletno oziroma elektronsko nasilje (ang.
cyberbullying) je namerno in ponavljajoče nadlegovanje, katerega cilj je preko račulanikov, mobilnih telefonov ali drugih elektronskih naprav nekomu drugemu povzročiti škodo (United Nations Children’s Fund, The State of the World’s Children, 2017: 74-75). Raziskave,3 ki so bile narejene v povezavi s spletnim nasiljem, navajajo, da obstaja pomembna povezava v zvezi s spletnim medvrstniškim nasiljem in ostalimi oblikami medvrstniškega nasilja. Študija4 z več kot sto tisoč udeleženci v Veliki Britaniji namreč kaže, da je zelo malo otrok takšnih, ki so bili žrtev spletnega nasilja, in ne tudi
3 “Risks and Harms for Children in the Digital Age” (v The State of the World’s Children, 2017: 80) 4 “Cyberbullying and Adolescent Well- Being in England: A population-based cross-sectional study”
(Przybylski, Bowes, 2017 v The State of the World’s Children, 2017: 80)
žrtev ostalih oblik medvrstniškega nasilja (prav tam: 80).
Posebnost spletnega nasilja se kaže predvsem v tem, da je ponavljajoče nasilje še enostavnejše ravno zaradi hitrega in preprostega širjenja, razmnoževanja komentarjev, posnetkov ipd., ki jih je pogosto nemogoče odstraniti. Ob tem ne smemo pozabiti, da anonimnost za zaslonom povzročitelju daje še posebno moč in pogum za izražanje svojega mnenja, ki ju v realnem svetu morda nima. Tudi izognitev kazni je zaradi pomanjkanja nadzora pri tovrstnem nasilju lažja, hkrati pa povzročitelj ne opazi oziroma ne doživi žrtvinega takojšnjega odziva, njene prizadetosti ali bolečine. Poleg tega tudi enkratna zloraba ostane na spletu neomejeno časa in številčno neomejenemu občinstvu, s čimer se ponavlja tudi viktimizacija in je izpostavljenost žrtve mnogo večja (Pušnik, 2012; Dimc, 2013; Odklikni5, 2019). Ta oblika nasilja je posebej škodljiva in tvegana tudi zato, ker se žrtev pri tovrstnem nasilju še težje odmakne, saj jo to spremlja povsod, tudi doma, kadar uporablja splet in družbena omrežja, pri čemer se občutka strahu, da je opazovana in zalezovana, še težje znebi (Pušnik, 2012: 138–139). Kljub temu da se nasilje izvaja v digitalni obliki, so posledice tovrstnega nasilja občutne, in sicer obstaja večja možnost, da bodo ti otroci hitreje posegli po alkoholu ali kakšni drugi vrsti drog v primerjavi z ostalimi. Poleg tega bodo pogosteje deležni slabših ocen, ki lahko vodijo do prenehanja šolanja, hkrati pa bo njihova samopodoba zelo nizka, v najhujših situacijah lahko privede celo do samoumora (United Nations Children’s Fund, The State of the World’s Children, 2017:
75).
2.3 Vloge udeležencev in udeleženk v medvrstniškem nasilju
Vprašanje, ki je pomembno za preprečevanje medvrstniškega nasilja, je tudi, kakšne so značilnosti in vloge udeležencev medvrstniškega nasilja. Olweus (1995) govori o treh vlogah, v katerih se lahko znajdejo udeleženci medvrstniškega nasilja: povzročitelj nasilja, žrtev ali opazovalec nasilja. Pri odkrivanju vrstniškega nasilja dodatno oviro predstavlja dejstvo, da se le-to ponavadi dogaja v odsotnosti učitelja (Košir, 2015: 41).
5 ODKLIKNI! Ustavimo spletno nasilje nad ženskami in dekleti: priročnik za strokovnjakinje in strokovnjake, ki delajo z mladimi. – Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2019
Zato je pomembno, da pedagoški delavec opazi značilnosti teh otrok. Poznavanje značilnosti učencev, ki so nosilci posameznih vlog, pripomore k temu, da lahko medvrstniško nasilje čimprej prepoznamo in se z njim spoprimemo. Tudi Zabukovec Kerin (2002: 110) pravi, da mora biti učitelj pozoren na te znake ter da mora čim prej z učencem navezovati poglobljen stik. Pri tem nekateri raziskovalci (Meland, Ryding, Lobben, Breidablik in Ekelanc, 2010, v Pečjak, 2014: 54) izpostavljajo, da je pri osebah, ki so vpleteni v nasilno dejanje, se pravi pri žrtvi in povzročitelju, mogoče opaziti tudi nekatere skupne značilnosti, saj imajo oboji težave z odnosi, emocionalne probleme in probleme s samopodobo, kar pa je tudi odvisno od njihovega socialnega položaja v razredu in koliko so prizadeti zaradi teh težav.
2.3.1 Učenci in učenke, ki izvajajo medvrstniško nasilje
Olweus (1995: 23) izpostavlja predvsem tri izvore nasilnega vedenja, ki so med seboj delno povezani. Prvi je močna potreba po moči in dominantnosti. Takšni otroci ponavadi uživajo v nadziranju drugih in potrebujejo, da se jim drugi podrejajo. Drugi motiv izvira iz družinske vzgoje, za katero je značilno pomanjkanje starševske ljubezni in spoštovanja otroka s strani staršev, pa tudi preostre kazni. Predpostavljamo lahko, da so otroci v taki družini razvili sovražnost do okolja. Ti občutki in impulzi lahko sprožajo zadovoljstvo ob povzročanju poškodb in ob trpljenju drugih. Zadnji motiv so koristi, ki jih lahko imajo povzročitelji od tega, da se jih drugi bojijo, lahko so materialne ali pa simbolne, recimo »ugled«. Olweus (1995: 36) poleg tega izpostavlja tudi skupne splošne značilnosti otrok, ki nad drugimi otroki izvajajo nasilje. V prvi vrsti so ponavadi fizično močnejši od vrstnikov oziroma žrtev, so starejši ali pa enako stari, svojo veljavo iščejo s svojo močjo in grožnjami, zaradi česar imajo občutek večvrednosti ali pa vsaj navidezne večvrednosti, velikokrat je njihovo močno področje šport oziroma telesna vzgoja. Delujejo po principu lastne presoje in so pri tem vročekrvni, impulzivni, hitro se razjezijo ter imajo nizko frustacijsko toleranco. Težko se podrejajo pravilom, zato so pogosto nasprotovalni, kljubovalni in agresivni tudi v odnosu do odraslih oseb, bodisi staršev ali učiteljev. Medvrstniško nasilje lahko nastopi tudi kot posledica čustveno nezrelih otrok, ki se soočajo z občutki manjvrednosti, epizodami depresije, negotovosti, osamljenosti, ljubosumnosti in strahu pred
zavrnitvijo (Crick & Grotpeter, 1995; Field, 1996 v Piotrowski in Hoot, 2008: 357). Vsi ti občutki pripomorejo k temu, da otroci sami proti sebi gojijo občutke sovražnosti in nesprejemanja. Nekateri se ravno zaradi tega, da ublažijo občutke frustracije in neuspeha, odločijo za nasilno obnašanje, usmerjeno na svoje vrstnike, spet drugi ustrahujejo druge, da utrdijo občutke lastne vrednosti, nekateri izmed njih pa se zavedajo neprimernosti svojega obnašanja, vendar nimajo veščin, da bi svoje vedenje spremenili (Espelage & Swearer, 2003; Piotrowski, 2003 v Piotrowski in Hoot, 2008:
359).
Poleg zgoraj omenjenih značilnosti preostali avtorji dodajajo še nekaj drugih značilnosti, ki so značilne za otroke, ki s svojim vedenjem povzročajo škodo ostalim otrokom. Pečjak (2014: 60) in Besage (1989 v Pečjak, 1999: 86–89) menita, da so ti otroci manipulativni, kar posledično vodi do težav v medosebnih odnosih, dobro samopodobo si oblikujejo na podlagi agresivnosti. Pozitivno stališče do nasilja pridobijo skozi vzgojo, pogosto pa so tudi sami žrtve fizičnega in čustvenega zlorabljanja doma.
Zabukovec Kerin (2002: 111) sicer meni, da je težko opisati tipičnega otroka, ki izvaja nasilje nad ostalimi, a vseeno doda, da ti otroci najverjetneje prihajajo iz družin, kjer so v ospredju avtoriteta, moč in materialni uspeh, zaradi česar se bojijo doživeti neuspeh in se čutijo nesposobne za spoprijemanje z vsakodnevnimi dogodki, velikokrat se ravno zaradi tega raje ne potrudijo, kakor pa da bi doživeli neuspeh.
Pečjak opozarja na zmotno prepričanje nekaterih avtorjev, ki pravijo, da so nasilneži psihološko močni. Ravno nasprotno, nasilneži so pogosto šibki, emocionalno nezreli, disfunkcionalni, kar jih posledično vodi do tega, da imajo potrebo po nasilju. Z agresivnostjo želijo prekriti svoje šibkosti in kar se zdi kot psihološka moč, je pravzaprav njihova agresivna odločenost, da bodo brez spoštovanja drugih kršili in prestopali njihove meje. »Tarče«, ki si jih bodo izbrali, so v večini primerov šibkejši od njih samih, saj se na tiste, ki bi se potencialno lahko ubranili oziroma so fizično ali psihično močnejši od njih samih, ne bodo niti spravljali (Piotrowski in Hoot, 2008: 361).
Velikokokrat bodo z različnimi opravičili racionalizirali svoja dejanja. Racionalizacija je le poskus, da bi družbeno nesprejemljivemu obnašanju dali socialno sprejemljivo podobo (Pečjak, 2014: 31).
2.3.2 Učenci in učenke, ki so žrtve medvrstniškega nasilja
Zabukovec Kerin (2002: 109) navaja, da žrtve prihajajo iz družin, kjer se konflikti rešujejo konstruktivno, tako da nasilja niso vajeni in nanj ne znajo odgovoriti. Žrtve so lahko tudi otroci s posebnimi potrebami, ki so lahka žrtev povzročitelju. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev razlikujejo po rasi, narodnosti in veroizpovedi. K temu Mikuš Kos (1991: 99) dodaja, da so žrtve največkrat izbrane, ker se nekako razlikujejo od večine. Razlike so lahko v telesnem videzu, inteligentnosti, narečju, interesih, stališčih do življenja in dela.
Tipični znaki, da je nek učenec žrtev nasilja, se lahko kažejo, kadar se otrok boji prihajati v šolo ali iz nje odhajati, v času šole se drži učitelja ali učiteljice in njegove oziroma njene bližine, na poti v šolo in iz nje si želi, da ga spremljajo starši, včasih začne neopravičeno izostajati od pouka, posledično se mu poslabša šolski uspeh in pa njegova šolska oprema je poškodovana ali je celo nima. Starši poročajo, da je nenadoma postal zadirčen in grob ali celo zaprt vase, ima slabo podobo in je vidno vznemirjen ter nervozen. Po šolskih obrokih še zmeraj ostaja lačen, na prisilo povzročiteljev medvrstniškega nasilja začne posledično krasti tudi drugim otrokom.
Govori o samomoru, a hkrati odklanja pogovor in si izmišljuje neverjetne zgodbe, da bi ga pustili pri miru. Na telesu ima nepojasnjene modrice in odrgnine, sam pa začne nasilje prakticirati nad mlajšimi in manjšimi otroki, recimo nad svojimi sestricami, bratci (Zabukovec Kerin, 2002: 110; Ostrman, 2002: 139; Pušnik, 1999 in Bučar- Ručman, 2004). Mikuš Kos (1994: 13) k omenjenim karakteristikam dodaja še to, da se žrtve počutijo nezaželeno in nesposobno in so izrazito pesimistični, v razredu so osamljeni in nimajo socialne mreže. Žrtve običajno ne provocirajo drugih, niso agresivne, temveč imajo izrazito odklonilna stališča do agresivnega vedenja. Na nasilje se običajno odzovejo z jokom ali umikom. Hazler, Carney, Green, Powell in Jolly (1997 v Pečjak, 2014: 55) opozorijo še na nekaj značilnosti učencev žrtev, ki se največkrat nanašajo na prvi tip žrtev po Olweusovi klasifikaciji, torej na pasivne oziroma podredljive žrtve. Ti imajo namreč velikokrat občutek zunanjega lokusa kontrole6,
6 Lokus kontrole (tudi mesto nadzora) je psihološki termin, ki se nanaša na prepričanje osebe o tem, kaj povzroča dogodke v njihovem življenju. Lokus je lahko notranji (oseba je prepričana, da nadzoruje lastno
poleg tega so njihove socialne kompetence slabo razvite, saj so sramežljivi in nerodni, na napade se ne branijo, krivdo pa prevzemajo nase.
Olweus (1995: 21) omenja dva tipa žrtev, in sicer pasivne ali podredljive žrtve ter izzivalne žrtve. Za pasivne ali podredljive žrtve so značilne vse zgoraj omenjene karakteristike, medtem ko je izzivalen tip žrtve značilen za otroke, ki so žrtve medvrstniškega nasilja, a ga hkrati izzvajajo tudi sami, gre torej za kombinacijo tesnobnosti in nasilnega vedenja. Takšni učenci imajo pogosto težave z zbranostjo, velikokrat so tudi hiperaktivni in s svojim vedenjem povzročajo negativen odziv pri ostalih (prav tam). Besagova omenja (1989, v Bučar-Ručman 2004: 111) še odvisne žrtve ter lažne žrtve vrstniškega nasilja. Pri vseh treh gre za neke vrste iskanje pozornosti in aktivno soustvarjanje dinamike nasilja v razredu s provokacijami, igranjem klovna, stalnim pritoževanjem in tožarjenjem, kar vse lahko privede do nasilja.
2.3.3 Učenci in učenke, ki medvrstniško nasilje opazujejo – opazovalci oziroma opazovalke
Tista skupina otrok, ki ne zavzema nobene od zgoraj omenjenih vlog in je številčno tudi največja, so otroci »opazovalci«. Ta skupina otrok ni enotna in se navadno deli še na tri podskupne. Otroci, ki nasilje nad svojimi vrstniki le opazujejo in vanj ne posegajo, druga skupina otrok se žrtvam smeji, s čimer podprejo nasilje, tretji pa se zavzemajo za žrtve in jih branijo ali jih skušajo le potolažiti (po Pušnik 1999).
Pečjak (2014: 63–64) prav tako opredeli nekaj podskupin otrok opazovalcev. Lahko so pasivni ali aktivni podporniki nasilja, kar pomeni, da le-to spodbujajo z različnimi pripombami ali pa se zgolj smejijo in s tem izkažejo strinjanje s povzročiteljem nasilja.
Obstajajo tudi takšni, ki tovrstno vedenje ignorirajo ali samo opazujejo in v nasilno dejanje ne posegajo zaradi različnih razlogov. Obstajajo pa tudi pasivni in aktivni branilci žrtev, ki v protest zapustijo kraj nasilja ali pa pomagajo zaustaviti nasilno dejanje. Vloga opazovalcev je, kot pravi Pečjak (2014: 65), zelo pomembna, saj lahko ti
življenje) ali zunanji (oseba je prepričana, da okolje ali višja sila ali drugi ljudje nadzorujejo njihovo življenje).
