Upesnjevanje Neizrekljivega v slovenski katoliški liriki iz druge polovice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO

LUCIJA MIRKAC

Upesnjevanje Neizrekljivega v slovenski katoliški liriki iz druge polovice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

(2)

2

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO

LUCIJA MIRKAC

Upesnjevanje Neizrekljivega v slovenski katoliški liriki iz druge polovice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja

Magistrsko delo

Mentorja:

izr. prof. dr. Aleksander Bjelčevič red. prof. dr. Vid Snoj

Dvopredmetni pedagoški študijski program druge stopnje Slovenistika;

Dvopredmetni pedagoški študijski program druge stopnje Primerjalna književnost in literarna teorija

Ljubljana, 2021

(3)

3 Zahvala

Tymczasem wciąż ustępujesz przed Kimś, co stamtąd nadchodzi zamykając za sobą cicho drzwi izdebki maleńkiej – a idąc krok łagodzi - i tą ciszą trafia najgłębiej.

– Karol Wojtyła: Wybrzeża pełne ciszy 1 Čuj, tedaj v najmirnejšem zraku nekaj zadene obme, da zazvenim kakor tenka čaša v mili sapi.

Zvenim čudno mehko in spominsko, drhtim kakor jutranje nebo. Zdaj se je odprlo, za izmučeno stvarnostjo se začenja resničnost.

– Edvard Kocbek: Dve samotni, 2 O tišina – zadnje dno globin, žareče sinjih od daljin – – – Anton Vodnik: Noč sv. Jakoba Nekdo sedi za belo skorjo vrat, za senco, kjer obmolknejo spomini.

Nekdo v sneženju čaka na pomlad, koraki se začenjajo v tišini.

– Lucija Mirkac: Kontemplacije I.

Globoko se zahvaljujem svojima mentorjema, izr. prof. dr. Aleksandru Bjelčeviču in red. prof.

dr. Vidu Snoju, za vso potrpežljivost, prijaznost, zaupanje, pomoč in nasvete, ki so me usmerjali in mi pomagali, da sem kljub občasnim oviram in negotovosti zanesljivo ostala na zastavljeni poti in vztrajala do konca.

Vsem domačim za razumevanje, pomoč, podporo in vse spodbudne brce v trenutkih, ko se je že zdelo, da se me loteva utrujenost.

Vodstvu, profesorjem, dijakom, zlasti pa slovenističnemu aktivu na Gimnaziji Ravne, da so me tako toplo sprejeli in mi bili pripravljeni v vsem priskočiti na pomoč.

Nejcu, ki me je seznanil z aplikacijo Google Lens in rešil moje karpalne kanale.

Sestram FMM in mojim dragim cimram za vsa čudovita leta na Mirju.

Tjaši, Eriki in vsem Živim kamnom za vse globoke in zanimive pogovore.

Karin za vsa nepozabna doživetja v študijskih letih in za pomoč z angleškim prevodom.

Domnu za koristen matematični uvid.

Manci za hitro in skrbno lekturo.

Bogu – za vse.

(4)

4 Izvleček

Upesnjevanje Neizrekljivega v slovenski katoliški liriki iz druge polovice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja

Magistrska naloga se ukvarja s primerjavo slovenske katoliške lirike iz okvirno druge polovice 19. stoletja in slovenske katoliške lirike izbranih avtorjev iz prve polovice 20. stoletja. Oba vzorca interpretira skozi prizmo upesnjevanja Neizrekljivega in s tem povezanih elementov.

Poudarek je zlasti na specifičnih simbolih in metaforah, ki kažejo na Neizrekljivo, na specifikah na področju interpunkcije, predvsem pa na odkrivanju katafatičnih in apofatičnih elementov, prek katerih se odstira oziroma zastira podoba Boga. Osrednje vprašanje je, na kakšen način se z upesnjevanjem Neizrekljivega spopadajo izbrani avtorji iz obeh obdobij in iz tega razloga analizi sledi še primerjava obeh vzorcev na vseh naštetih ravneh.

Ključne besede: literatura in religija, slovenska katoliška lirika, Neizrekljivo, metafore, simboli, apofaza, katafaza, podoba Boga

Abstract

The Poetization of the Ineffable in the Slovene Catholic Lyric of the Second Half of the 19th Century and the First Half of the 20th Century

This master's thesis compares Slovenian Catholic lyric of the second half of the 19th century and Slovenian Catholic lyric by selected authors of the first half of the 20th century. It interpretates both through the prism of the poetization of the Ineffable and related elements.

The emphasis lies especially on specific symbols and metaphors that point to the Ineffable, on specifics in the field of punctuation, and above all on discovering the cataphatic and apophatic elements, through which the image of God is either revealed or obscured. The central question is in what way the selected authors of both periods deal with the poetization of the Ineffable, and for this reason the analysis is followed by a comparison of both samples on said levels.

Key words: literature and religion, the Slovenian Catholic lyric, the Ineffable, metaphors, symbols, apophasis, kataphasis, the image of God

(5)

5 Kazalo

Izvleček ... 4

Kazalo ... 5

1 UVOD ... 12

1.1 Neizrekljivo in »Obrežja, polna tišine« Karola Wojtyłe ... 13

1.2 Testna raziskava ... 16

1.3 Zastavljena vprašanja ... 21

2 TEORETIČNI DEL ... 23

2.1 Nekaj besed o izbranih avtorjih z vidika religiozne lirike ... 23

2.1.1 Anton Vodnik ... 23

2.1.2 Edvard Kocbek ... 28

2.1.3 Vladimir Truhlar ... 33

2.1.4 France Balantič ... 40

2.1.5 Ivan Hribovšek ... 44

2.1.6 Obravnavani pesniki iz 19. stoletja ... 47

2.2 Upesnjevanje Neizrekljivega ... 51

2.2.1 Apofatični in katafatični govor ter upesnjevanje Neizrekljivega ... 51

2.2.2 Metafora in simbol na področju upesnjevanja Neizrekljivega ... 64

2.2.2.1 Splošno o metafori in simbolu ... 65

2.2.2.2 Vloga metafore in simbola pri upesnjevanju Neizrekljivega ... 70

2.2.3 Vprašanje performativa na področju upesnjevanja Neizrekljivega ... 71

2.2.3.1 Splošno o performativu ... 71

2.2.3.2 Performativ na področju religioznega diskurza ... 73

2.2.3.3 Performativnost apofatične pesniške govorice ... 74

2.2.3.4 Performativna funkcija zaimkov in ločil ... 77

3 OSREDNJI DEL ... 81

3.1 Metode dela in vzorec ... 81

3.1.1 Vzorec ... 81

3.1.2 Metode ... 87

3.2 Empirični del z interpretacijo ... 89

3.2.1 Splošni pregled motivov, metafor in simbolov, ki kažejo na Neizrekljivo ... 89

3.2.1.1 Pomensko polje vida ... 89

3.2.1.1.1 Kategorija zagrnjenega, zamreženega, zavitega okna oz. očesa ... 89

(6)

6

3.2.1.1.2 Kategorija (za/od)stiranja, (za/od)grinjanja, razgrinjanja in zagrinjala ... 91

3.2.1.1.3 Kategorija zavese in tančice ... 95

3.2.1.1.4 Kategorija oblaka in oblačnega ... 97

3.2.1.1.5 Kategorija svetlobe, svetenja, svetilke, teme in temnenja ... 100

3.2.1.1.6 Kategorija sija, sijanja, leska in lesketanja ... 105

3.2.1.1.7 Kategorija zrcaljenja ... 107

3.2.1.1.8 Kategorija slepote ... 109

3.2.1.1.9 Kategorija nevidnosti ... 111

3.2.1.1.10 Kategorija videnja, gledanja in zrenja ... 114

3.2.1.2 Pomensko polje sluha in govora... 120

3.2.1.2.1 Kategorija Božje tihosti, tišine, molka in molčanja... 120

3.2.1.2.2 Kategorija trkanja, klicanja, slišanja in gluhosti ... 125

3.2.1.2.3 Kategorija deteta in otroka ... 127

3.2.1.2.4 Kategorija nemosti, molka, jecljanja, neizrekljivosti ... 129

3.2.1.2.5 Kategorija krika in kričanja ... 134

3.2.1.3 Drugo ... 136

3.2.1.3.1 Kategorija neizmernosti, neizraznosti in nedoumljivosti ... 137

3.2.1.3.2 Kategorija razkrivanja, razodevanja in stvariteljstva ... 140

3.2.1.3.3 Kategorija vetra, diha in duha ... 143

3.2.1.3.4 Kategorija daljnosti in oddaljenosti ... 148

3.2.1.3.5 Kategorija skritosti in skrivanja ... 152

3.2.1.3.6 Kategorija skrivnostnosti ... 153

3.2.2 Pesmi iz prve polovice 20. stoletja ... 157

3.2.2.1 Anton Vodnik ... 157

3.2.2.1.1 Specifike pri upesnjevanju Neizrekljivega ... 157

3.2.2.1.2 Interpretacija pesmi ... 164

3.2.2.2 Edvard Kocbek ... 209

3.2.2.3 Vladimir Truhlar ... 210

3.2.2.4 France Balantič ... 261

(7)

7

3.2.2.5 Ivan Hribovšek ... 270

3.2.3 Pesmi iz druge polovice 19. stoletja ... 277

3.2.3.1 Urban Jarnik ... 277

3.2.3.2 Anton Funtek ... 278

3.2.3.3 Anton Umek ... 282

3.2.3.4 Filip Haderlap ... 292

3.2.3.5 Fran Cimperman ... 300

3.2.3.6 Engelbert Gangl ... 313

3.2.3.7 Ivan Trinko Zamejski ... 316

3.2.3.8 Janez Bilc ... 320

3.2.3.9 Josip Cimperman ... 325

3.2.3.10 Simon Jenko ... 334

(8)

8

3.2.3.11 Simon Gregorčič ... 336

3.2.4 Primerjava zavesti o Neizrekljivem pri avtorjih iz druge polovice 19. stoletja in avtorjih iz prve polovice 20. stoletja ... 346

4 SKLEP ... 350

5 POVZETEK ... 353

6 VIRI IN LITERATURA ... 354

6.1 Viri ... 354

6.2 Literatura ... 356

7 PRILOGE ... 362

7.1 Obravnavane pesmi iz druge polovice 19. stoletja ... 362

7.1.1 Urban Jarnik: V vigredi ... 362

7.1.2 Urban Jarnik: Zvezdje ... 362

7.1.3 Anton Funtek: Ob gozdnem križi (Izbrane pesmi)... 362

7.1.4 Anton Funtek: Gozdno svetišče (Izbrane pesmi) ... 363

7.1.5 Anton Funtek: Ob suši (Izbrane pesmi) ... 363

7.1.6 Anton Funtek: Bolnikova molitev (Izbrane pesmi)... 363

7.1.7 Anton Funtek: Božji dih (Smrt) ... 364

7.1.8 Anton Umek: Jutranja molitev (Pesmi) ... 364

7.1.9 Anton Umek: Bog in narava (Pesmi) ... 365

7.1.10 Anton Umek: Tolaž (Pesmi) ... 365

7.1.11 Anton Umek: Hrepenenje (Pesmi) ... 366

7.1.12 Filip Haderlap: Sonet (Pesmi na tujem) ... 367

7.1.15 Filip Haderlap: Molitev (Razne poezije) ... 367

7.1.19 Fran Cimperman: Pesnikova molitev (Pesmi) ... 370

7.1.20 Engelbert Gangl: K Tebi! (Iz luči in teme) ... 370

7.1.21 Engelbert Gangl: Pri vodnjaku (Iz luči in teme) ... 371

7.1.22 Ivan Trinko Zamejski: Obup (Poezije)... 371

(9)

9

7.1.23 Ivan Trinko Zamejski: Vera (Poezije) ... 371

7.1.24 Ivan Trinko Zamejski: Nočni občutki (Poezije) ... 371

7.1.25 Janez Bilc: Božične (Prvenci) ... 372

7.1.26 Janez Bilc: Himna (Prvenci) ... 372

7.1.27 Josip Cimperman: Bog (Pesmi) ... 373

7.1.28 Josip Cimperman: Molitev (Pesmi) ... 374

7.1.29 Josip Cimperman: Gospodova molitev (ex voto.) (Pesmi) ... 374

7.1.30 Josip Cimperman: Strunarjeva prošnja (Pesmi 2) ... 375

7.1.31 Josip Cimperman: Ivéri (Pesmi 2) ... 375

7.1.32 Josip Cimperman: Večérna molitev pesnikova (Pesmi 2) ... 375

7.1.33 Simon Jenko: Molitev (Pesmi) ... 376

7.1.34 Simon Jenko: V brezupnosti (Pesmi) ... 376

7.1.35 Simon Gregorčič: Mavrica (Poezije 1)... 376

7.1.36 Simon Gregorčič: Človeka nikar! (Poezije 1) ... 376

7.1.37 Simon Gregorčič: Svetišče (Poezije 1)... 377

7.1.38 Simon Gregorčič: Cvetíce na gomili (Poezije 2) ... 377

7.1.39 Simon Gregorčič: Pri pogrebu (Poezije 2) ... 378

7.2 Obravnavane pesmi iz prve polovice 20. stoletja ... 379

7.2.1 Anton Vodnik: [Okna zagrnil sem z rožami] (Žalostne roke) ... 379

7.2.2 Anton Vodnik: Ihteči zvoki (Žalostne roke) ... 379

7.2.3 Anton Vodnik: Vigilija (Žalostne roke) ... 379

7.2.4 Anton Vodnik: Rdeči mornarji (Žalostne roke) ... 380

7.2.5 Anton Vodnik: [On, ki pred Njim jecljamo] (Vigilije) ... 380

7.2.6 Anton Vodnik: [Jaz sem slep, a Nekdo je svetal] (Vigilije)... 381

7.2.7 Anton Vodnik: [O, zdaj vem, da bolečina] (Vigilije) ... 381

7.2.8 Anton Vodnik: [O večnost – grombeseda] (Vigilije) ... 381

7.2.9 Anton Vodnik: Kako je to (Nezbrane objavljene pesmi 1915–1923) ... 381

7.2.10 Anton Vodnik: Nočni psalm (Nezbrane objavljene pesmi 1915–1923) ... 381

7.2.11 Anton Vodnik: Spokorna (Nezbrane objavljene pesmi 1915–1923) ... 382

7.2.12 Anton Vodnik: Prakrik (Nezbrane objavljene pesmi 1915–1923) ... 382

7.2.13 Anton Vodnik: Dvojna pesem (Zgodnji rokopisi 1916–1923) ... 383

7.2.14 Anton Vodnik: Večerni psalm (Skozi vrtove, Zlati krogi, Sončni mlini) ... 383

7.2.15 Anton Vodnik: V zlatem krogu (Srebrni rog, Zlati krogi) ... 383

7.2.16 Anton Vodnik: Oznanjenje (Talitá, kumi) ... 384

(10)

10

7.2.17 Anton Vodnik: Krst v Jordanu (Talitá, kumi) ... 384

7.2.18 Anton Vodnik: Ženitnina v Kani (Talitá, kumi) ... 385

7.2.19 Anton Vodnik: Talitá, Kumi (Talitá, kumi) ... 385

7.2.20 Anton Vodnik: Zadnja večerja (Talitá, kumi) ... 385

7.2.21 Anton Vodnik: Oljska gora (Talitá, kumi) ... 385

7.2.22 Anton Vodnik: Muke (Talitá, kumi) ... 386

7.2.23 Anton Vodnik: Kristus (Talitá, kumi) ... 386

7.2.24 Anton Vodnik: Glas tišine (Glas tišine) ... 386

7.2.25 Anton Vodnik: Val daljine (Sončni mlini) ... 386

7.2.26 Edvard Kocbek: [Telo mi je ranjeno, srce mi hromi] (Zemlja) ... 387

7.2.27 Edvard Kocbek: Velika hvalnica (Zemlja)... 387

7.2.28 Edvard Kocbek: Dnevi pred božičem (Mladostne pesmi) ... 388

7.2.29 Edvard Kocbek: Ritem (Mladostne pesmi) ... 388

7.2.30 Edvard Kocbek: Psalmus poenitentialis (Mladostne pesmi) ... 389

7.2.31 Edvard Kocbek: Božji veter 13 (Mladostne pesmi) ... 389

7.2.32 Edvard Kocbek: Sončna jadra 2 (Mladostne pesmi) ... 389

7.2.33 Edvard Kocbek: Sveta ura (Mladostne pesmi) ... 389

7.2.34 Edvard Kocbek: Milost (Groza) ... 390

7.2.35 Edvard Kocbek: Pridi, obljubljeni (Pentagram) ... 390

7.2.36 Edvard Kocbek: Očenaš (Neobjavljene pesmi) ... 390

7.2.37 Edvard Kocbek: O neredu sveta (Žerjavica) ... 391

7.2.38 Edvard Kocbek: Molitev (Žerjavica) ... 391

7.2.39 Edvard Kocbek: Eno in drugo (Neobjavljene pesmi) ... 392

7.2.40 Edvard Kocbek: Bog govori (Neobjavljene pesmi) ... 392

7.2.41 Edvard Kocbek: Identifikacija (Neobjavljene pesmi) ... 392

7.2.42 Edvard Kocbek: Za binkošti (Neobjavljene pesmi) ... 392

7.2.43 Vladimir Truhlar: Srce v večeru (Nova zemlja)... 393

7.2.44 Vladimir Truhlar: Ko se mi razodevaš (Nova zemlja) ... 393

7.2.45 Vladimir Truhlar: Vstajenje vesolja (Nova zemlja) ... 394

7.2.46 Vladimir Truhlar: Jezus po vstajenju (Nova zemlja, V dnevih šumi ocean) ... 395

7.2.47 Vladimir Truhlar: Skrivnost (Motnordeči glas) ... 395

7.2.48 Vladimir Truhlar: Bog (Motnordeči glas) ... 396

7.2.49 Vladimir Truhlar: Sveti duh (Motnordeči glas) ... 396

7.2.50 Vladimir Truhlar: Molitev (Motnordeči glas) ... 396

(11)

11

7.2.51 Vladimir Truhlar: Hoja za Kristusom (Motnordeči glas)... 397

7.2.52 France Balantič: Sonetni venec (Muževna sem steblika)... 397

7.2.53 France Balantič: Strah pred praznoto (Nezbrane pesmi) ... 398

7.2.54 France Balantič: Blazne hvalnice (Nezbrane pesmi) ... 398

7.2.55 France Balantič: Prošnja za besede (Nezbrane pesmi)... 398

7.2.56 France Balantič: V molitev naj se razboli beseda (Nezbrane pesmi) ... 399

7.2.57 Ivan Hribovšek: Molitev (Pesmi) ... 399

7.2.58 Ivan Hribovšek: Pod nebom (Pesmi) ... 399

7.2.59 Ivan Hribovšek: Besede iz groba (Pesmi) ... 399

7.2.60 Ivan Hribovšek: In čul sem jo (Zgodnje pesmi) ... 399

(12)

12 1 UVOD

Na idejo, da bi v svoji magistrski nalogi nadaljevala raziskovanje tega, kar sem zastavila v svoji diplomski nalogi (Biblija in slovenska katoliška lirika med letoma 1954 in 1900), smo z mentorjema prišli kar hitro po tem, ko sem diplomirala na prvi stopnji. Nadaljevanje se nam je zdelo logično predvsem zato, ker gre za relativno neraziskano področje in se nam je zdelo, da bi bilo nadaljnje raziskovanje – najsi bo v globino ali širino – več kot smiselno, saj je še veliko vprašanj, na katera mi v diplomski nalogi ni uspelo odgovoriti. Vprašanje, ki se je v začetnih fazah porajalo, je bilo predvsem, na kaj konkretno naj bi se ta vprašanja nanašala. Odgovor nanj je prihajal postopoma.

V preteklem študijskem letu sem začela v okviru seminarja Literarno prevajanje postopoma prevajati liriko Karola Wojtyłe (bolj znanega kot papež Janez Pavel II) in k prevodom sem se čez leto še večkrat vračala, saj me je nekaj na njegovem upesnjevanju Boga močno pritegovalo, čeprav takrat še ne bi znala točno povedati, kaj to je. Ker sem ob lastnem prevajanju omenjene lirike analizirala tudi dosedanja prevoda, ki sta ju pripravila Lojze Krakar in Niko Jež, sem naletela na prevajalsko dilemo, za katero se je kasneje izkazalo, da omogoča dve rešitvi, vendar sem se sama že takoj povsem intuitivno ogrela za nasprotno rešitev od te, ki sta jo izbrala oba prevajalca – zdelo se mi je celo, da je njun prevod napačen. Gre za naslov drugega dela pesnitve

»Pesem o skritem Bogu« (»Pieśń o Bogu ukrytym«), ki v izvirniku nosi naslov »Pieśń o słońcu niewyczerpanym«. Oba prevajalca sta to prevedla kot »Pesem o neizčrpanem soncu«. Zmotil me je že sam kontekst, v katerem je za sonce, ki je v tem primeru Kristus, uporabljen pridevnik

»neizčrpan«, saj le-ta nakazuje, da nekaj sicer še ni izčrpano, vendar pa se to v prihodnosti lahko zgodi oz. se bo zgodilo. Povsem nekaj drugega pomeni pridevnik »neizčrpen«, ki sem ga nato v prevodu uporabila sama – nekaj, česar ni mogoče izčrpati – in se mi zdi primernejši v kontekstu religiozne govorice o vsemogočnem in večnem Bogu, ki o sebi pravi: »Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.« (Raz 1,8) Podobno tudi Hildegarda iz Bingna zapiše, da Bog »ostaja 'nerazpoznaven', saj je tisto preobilje, ki nikoli ne doseže konca« (Hildegard 11), čeprav vse bivajoče živi in črpa iz njega (Apd 17,28). V besedi »neizčrpen« gre v primerjavi z »neizčrpan« za zamenjavo zgolj ene črke, pomen pa se drastično spremeni. Tudi pregled slovarjev moje teze ni ovrgel, čeprav se je izkazalo, da lahko

»niewyczerpany« v poljščini pomeni tako »neizčrpen« kot tudi »neizčrpan«. Najprej sem seveda pogledala v poljsko-slovenski slovar Franceta Vodnika, ki besedo »niewyczerpany«

prevede kot »neizčrpen« (456). Ker pa vseeno še nisem bila povsem prepričana v pravilnost

(13)

13

svoje odločitve, sem besedo preverila še v treh enojezičnih slovarjih. Słownik języka polskiego PWN to besedo prevaja kot »taki, którego nie można wyczerpać« (PWN), tj. »tak, ki ne more biti izčrpan«, oz. »obfitujący w coś«, tj. »obilen v nečem«. Wielki słownik ortograficzny PWN pa ponuja ravno nasproten prevod, namreč »którego nie wyczerpano« oz. »nie do wyczerpania«, v obeh primerih torej »ki ni izčrpan«. Vsaj zame pa je bila odločilna definicija, ki jo ponuja Słownik języka polskiego Witolda Doroszewskega. Besedo namreč prevaja kot

»taki, którego nie można wyczerpać« (tj. »tak, ki ga ni mogoče izčrpati«), »nie dający się wyczerpać« (tj. »ki se ga ne da izčrpati«), »nieprzebrany« (tj. »neizčrpen«) oz. »obfitny« (tj.

»obilen«). Vso to – komu morda celo povsem brezplodno – prevpraševanje, povezano z enim samim (ne)napačnim glasom, pa me je vseeno vodilo v pomemben razmislek o neizčrpnosti, nedoumljivosti in ne nazadnje – neizrekljivosti. Do vsega tega pa seveda ni prišlo samo zaradi te prevodne dileme, temveč me je k temu napeljevala že sama Wojtyłova lirika kot taka. Ko sem že kasneje razmišljala v smeri apofatičnega, sem pri brskanju po spletu naletela na transkript predavanj poljskega duhovnika in univerzitetnega profesorja Jana Machniaka, ki je vsa moja opažanja izpred več kot leta dni v celoti potrdil in še nadgradil.

1.1 Neizrekljivo in »Obrežja, polna tišine« Karola Wojtyłe

V nadaljevanju si bom privoščila rahel ekskurz in ob pomoči omenjenega transkripta predstavila nekaj osnovnih mest v liriki Karola Wojtyłe, ki so me pritegnila že ob prevajanju in posredno vplivala tudi na moj razmislek o tem, da bi se s podobnim problemom na primeru slovenske katoliške lirike ukvarjala v svoji magistrski nalogi. Vsi primeri konkretnih mest v liriki Karola Wojtyłe, ki jih bom navajala, bodo odlomki¹ iz dvodelne pesnitve »Pesem o skritem Bogu«, napisane med vojno, leta 1944. Prvi del omenjene pesnitve nosi naslov

»Obrežja, polna tišine« (»Wybrzeża pełne ciszy«), drugi pa »Pesem o neizčrpnem soncu«

(»Pieśń o słońcu niewyczerpanym«). Machniak zapiše, da je »velika molitev, razumljena kot notranji dialog z Bogom, ki ga človek izkusi v duši« (Machniak), sam dialog pa sega globoko v skrivnosti eksistence, začetka in neskončne večnosti (Machniak).

Prvi del, naslovljen »Obrežja, polna tišine«, Machniak opisuje z sintagmo »opis potovanja v notranje prostore duha« (Machniak). Lirski subjekt na svojem duhovnem potovanju sreča

1 Pri vseh v nadaljevanju navedenih citatih Karola Wojtyłe gre za moje prevode, ki so nastali na podlagi izvirnika iz leta 2004 in pri katerih sem ves čas pazila na optimalno zvestobo izvirniku, kar bo v tem primeru najbrž prišlo prav – glede na to, da bo moral biti večji poudarek na spoznavni in ne toliko estetski dimenziji.

(14)

14

Nekoga in z njim stopa v globok dialog. Ta Nekdo je hkrati blizu in brezmejen, nepojmljiv (Machniak), spričo uporabe nedoločnega zaimka pa se zaznava nekakšna mistična zastrtost.

Zadnji štirje verzi prve pesmi v pesnitvi se tako glasijo: »Ti pa se medtem še vedno umikaš pred Nekom, ki prihaja od tam / in za sabo tiho zapira duri majhne izbice – / in gre z mehkimi koraki, / – in v tej tišini² sega najgloblje.³« (Wojtyła 23). Pomenljiva se mi zdi tudi raba prislova

»tam«, »tišina«, »mehki koraki«. Motivi molka, tišine in zastrtosti se ponovijo tudi v šesti pesmi, ki jo navajam kar v celoti: »Nekdo se je dolgo sklanjal nad mano. / Senca ni pritiskala na robove obrvi. / Kot da je svetloba, polna zelenja, / kot da je zelenje, a brez tančice / neizrekljivo zelenje, oprto na kaplje krvi. / To dobrotno sklanjanje, polno hladu in žarenja obenem, / ki se siplje vame, a ostaja nad mano, / čeprav nedaleč stran že prehaja: tedaj pa se zgodita vera / in polnost. / To dobrohotno sklanjanje, polno hladu in žarenja obenem, / takšna molčeča vzajemnost. / Stisnjen v takšen objem – kot nežen dotik po obrazu, / ki vzbuja osuplost in tišino, tišino brez vsakršne besede, / ki ničesar ne pojmuje, ničesar ne pretehtava – / v tej tišini nad sabo dvigam sklanjanje Boga«⁴ (Wojtyła 25). Ta »Nekdo«, imenovan tudi »Prijatelj«, je včasih čisto blizu, tako blizu, da ga lahko lirski subjekt zazna celo v svoji notranjosti, spet drugič pa daleč stran, kot se glasita verza druge pesmi pesnitve: »– in ne veš več, je mar viden tam, v daljavi / ali pa tu v globini zaprtih oči«⁵ (Wojtyła 23). V zvezi s tem pesnik pogosto govori o čudenju, katerega predpogoj je tišina, »ki ničesar ne pojmuje, ničesar ne pretehtava«

(Wojtyła 25). Lirski subjekt, ki zase uporablja metafore »lista«, »kapljice« (v katero je ujeta duša, »ujeta v tok« (Wojtyła 24)), se v vsej svoji majhnosti in končnosti tej brezmejnosti, za katero uporablja metaforo morja, odpira, kot se glasijo verzi tretje pesmi: »Dokler sprejemaš morje v svoje odprte zenice / pod podobo valujočih krogov, / se ti zdi, da bodo utonile v tebi vse globine in vse meje –«⁶ (Wojtyła 23). Spet drugič je lirski subjekt »ravnina«, Bog pa »tihi tok«, »blagost vala, ki razkriva luč v globini«, spet pa vse temelji na odpiranju lirskega subjekta Skrivnosti, Ljubezni, ki mu je »vse razodela«: »In postal sem ravnina, odprta tihemu toku, /v

2 »S to tišino« je slovnično gledano najbolj zvest prevod, vendar takšna formulacija v slovenščini zveni skrajno nerodno in morda celo nerazumljivo. Zato sem v svojem prevodu ta verz tudi sama prevedla enako kot Nikolaj Jež v slovenskem izboru Ljubezen mi je vse razodela (Wojtyła, »Ljubezen« 11).

3 Izvirnik: »Tymczasem wciąż ustępujesz przed Kimś, co stamtąd nadchodzi / zamykając za sobą cicho drzwi izdebki maleńkiej – / a idąc krok łagodzi / – i tą ciszą trafia najgłębiej« (Wojtyła 23).

4 Izvirnik: »Ktoś się długo pochylał nade mną. / Cień nie ciążył na krawędziach brwi. / Jakby światło pełne zieleni, / jakby zieleń, lecz bez odcieni, / zieleń niewysłowiona, oparta na kroplach krwi. / To nachylenie dobre, pełne chłodu zarazem i żaru, / które się we mnie osuwa, a pozostaje nade mną, / chociaż przemija opodal – lecz wtedy staje się wiarą / i pełnią. / To nachylenie dobre, pełne chłodu zarazem i żaru, / taka milcząca wzajemność. / Zamknięty w takim uścisku – jakby muśnięcie po twarzy, / po którym zapada zdziwienie i cisza, cisza bez słowa, / która nic nie pojmuje, niczego nie równoważy – / w tej ciszy unoszę nad sobą nachylenie Boga« (Wojtyła 25).

5 Izvirnik: »[…] i już nie wiesz, czy tam, tam daleko widziany, / czy tu w głębi zamkniętych oczu –« (Wojtyła 23).

6 Izvirnik: »Póki morze przyjmujesz w swe otwarte źrenice / pod postacią falujących kół, / zdaje ci się, że utną w tobie wszystkie głębie i wszystkie granice –« (Wojtyła 23).

(15)

15

katerem ni butanja valov in naslanjanja na mavrični lok, / je le blagost vala, ki razkriva luč v globini / in s to lučjo diha po neposrebrenih listih. / V takšni tišini sem skrit jaz – list, / osvobojen vetra, / ki me ne skrbi več minevanje dni, / saj vem, da preidejo vsi«⁷ (Wojtyła 24).

Machniak v nadaljevanju zapiše, da je ta »izkušnja Boga za pesnika kot žarek luči, ki prodira v človekovo notranjost« (Machniak), ki ga notranje preobraža in ga obseva z vseh strani: »Tedaj pa, viden od povsod, v daljnih in bližnjih zrcalih / vidiš svojo senco. / Kako se boš skril v tej Svetlobi? / Premalo prosojen si, / svetloba pa diha z vseh strani. / Tedaj – poglej vase. To je Prijatelj, / ki je samo iskrica, a vsa Svetloba obenem. / Ko sprejmeš vase to iskro / ničesar več ne opaziš / in ne čutiš, kolikšna Ljubezen te objema«⁸ (Wojtyła 24). Zanimiva pa je tudi

»izkušnja luči in teme, [ki] pesnika vodi k odkritju Boga v svoji duši; zadnja je 'kakor cvet, / željan sončne toplote' (Wojtyła 25). Njegova prisotnost je prav tako podobna temi, ki človeka še močneje ogrne kot svetloba, saj je 'tedaj […] v mraku toliko luči, / kolikor je življenja v odprti roži' (Wojtyła 25)« (Machniak). Paradoks je viden tudi v verzih iz iste pesmi: »Kaj to pomeni, da toliko zaznam, kadar ničesar ne vidim, / […] / In bolj ko napenjam oči, tem manj vidim« (Wojtyła 25). V okviru te izkušnje luči in teme pesnik »izkusi paradoks 'niča' (Machniak). Gre za enega od načinov spoznavanja Boga v apofatični teologiji Dionizija Areopagita. Lirski subjekt hrepeni po niču in se s tem odpira ljubezni: »Besedam počasi odvzemam blesk, / odganjam misli kot kopico senc – / počasi vse napolnjujem z ničem, / ki čaka na dan stvarjenja. / Vse to le zato, da bi napravil prostor / za tvoje razprostrte roke, / vse to le zato, da bi približal večnost, / v katero boš dihnil. / Nenasičen od enega dneva stvarjenja, / vse bolj hrepenim po niču, / da bi se srce odprlo za dih / Tvoje Ljubezni«⁹ (Wojtyła 26).

Machniak poudarja, da gre za paradoks, ki se nenehno odraža v Božji kenozi¹⁰, v inkarnaciji, predvsem v evharistiji, o kateri lirski subjekt pravi: »Kos kruha je resničnejši od vesolja, / več je v njem biti in Besede« (Wojtyła 27). V nadaljevanju Machniak zapiše: »Človek izkusi ta

7 Izvirnik: »Więc w takiej ciszy ukryty ja – liść, / oswobodzony od wiatru, / już się nie troskam o żaden z upadających dni, / gdy wiem, że wszystkie upadną« (Wojtyła 24).

8 Izvirnik: »A wtedy, zewsząd widoczny, w zwierciadłach dalekich i bliskich / widzisz swój cień. / Jak się ukryjesz w tym Świetle? / Za małoś jest przeźroczysty, / a jasność zewsząd tchnie. / Wtedy – patrz w siebie. To Przyjaciel, / który jest jedną iskierką, a całą Światłością. / Ogarniając sobą tę iskrę, / już nie dostrzegasz nic / i nie czujesz, jaką jesteś objęty Miłością« (Wojtyła 24).

9 Izvirnik: »Z wolna słowom odbieram blask, / spędzam myśli jak gromadę cieni, / – z wolna wszystko napełniam nicością, / która czeka na dzień stworzenia. / To dlatego, by otworzyć przestrzeń / dla wyciągniętych Twych rąk, / to dlatego, by przybliżyć wieczność, / w którą byś tchnął. / Nie nasycony jednym dniem stworzenia, / coraz większej pożądam nicości, / aby serce nakłonić do tchnienia / Twojej Miłości« (Wojtyła 26).

10 Z Božjo kenozo je mišljena Božja izpraznitev samega sebe (vendar ne v smislu esence) v utelešenju – apostol Pavel v Pismu Filipljanom zapiše, da je Kristus »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,7).

(16)

16

paradoks, ko prejme Kristusa v evharistiji, pri čemer svoje srce odpre 'vesolju'« (Machniak).

Kenoza ob sestopu Boga je vidna tudi v naslednjih verzih: »Stati tako pred teboj in gledati s temi očmi, / v katere se stekajo vse poti zvezd – / ah, oči, ki se ne zavedate Tega, ki v vas prebiva, / ki Sebi in zvezdam jemlje neizmerni sijaj. / Zato še manj vedeti, a več verovati«¹¹ (Wojtyła 28). Pred tako skrivnost človek ne more stopiti z vedenjem, pojmovanjem, z besedami in lirski subjekt s tem zavedanjem Učenika v sklepni pesmi prosi: »Vzemi me, Učenik, s sabo v Efrem in dovoli, da ostanem pri Tebi, / kjer se daljne tišine obrežij spuščajo na krilih ptic / kot zelenje, kot rastoči val, ki ga ni skalil dotik vesla, / kot široki krog na vodi, ki ga ni splašila senca strahu. / Hvala ti, da si prostor duše odmaknil tako daleč od hrupa / in da v njem dobrotno bivaš, obdan z nenavadnim uboštvom, / Neskončni, le majhno celico zasedaš, / Ti ljubiš prazne in nenaseljene kraje. / Ker Ti si Tišina, veliki Molk, / osvobodi me mojega glasu / in me sprejmi le v drgetu Svojega Bivanja, / v drgetu vetra v zrelem klasju«¹² (Wojtyła 29).

1.2 Testna raziskava

Če je bilo zaznavanje elementov Neizrekljivega in apofatičnega v liriki Karola Wojtyłe še zelo intuitivno in brez kakršne koli teoretske osnove, se je moje razmišljanje, da bi se v magistrski nalogi ukvarjala s čim podobnim, še okrepilo semester kasneje, ko sem pri predavanjih pri predmetu Grška, rimska in judovska književnost v antiki pri prof. Vidu Snoju trčila ob pojem

»neizrekljivo«. Po posvetu z mentorjema sem začela branje na temo apofatične teologije in dokončno se je oblikovala ideja, da bi se v svoji magistrski nalogi ukvarjala z upesnjevanjem Neizrekljivega v slovenski katoliški liriki. Vendar pa se nam je zdelo nujno, da vzorec v ta namen razširim še na 20. stoletje, saj smo že takoj predvidevali, da v pesmih iz 19. stoletja, ki so večinoma relativno preproste, pogosto tudi katehetične, ne bo toliko mest, ki bi bila zanimiva za tovrstno raziskavo. Se je pa na ta način ponudila priložnost, da oba vzorca v nalogi primerjam in tako rekoč ugotavljam razlike in specifike v upesnjevanju Neizrekljivega glede na obdobje.

Da bi se prepričali, da je oblikovana ideja sploh plodna, sem decembra 2020 izvedla krajšo

11 Izvirnik: »Stać tak przed Tobą i patrzeć tymi oczyma, / w których zbiegają się drogi gwiazd – / O oczy, nieświadome Tego, Kto w was przebywa, / odejmując Sobie i gwiazdom niezmierny blask. / Więc wiedzieć jeszcze mniej, a jeszcze więcej wierzyć« (Wojtyła 28).

12 Izvirnik: »Zabierz mnie, Mistrzu, do Efrem, i pozwól tam z sobą pozostać, / gdzie ciszy dalekie wybrzeża opadają na skrzydłach ptaków, / jak zieleń, jak fala bujna, nie zmącona dotknięciem wiosła, / jak koło szerokie na wodzie, nie spłoszone cieniem przestrachu. / Dzięki, żeś miejsce duszy tak daleko odsunął od zgiełku / i w nim przebywasz przyjaźnie otoczony dziwnym bóstwem, / Niezmierny, ledwo celkę zajmujesz maleńką, / kochasz miejsca bezludne i puste. / Bo jesteś samą Ciszą, wielkim Milczeniem, / uwolnij mnie już od głosu, / a przejmij tylko dreszczem Twojego Istnienia, / dreszczem wiatru w dojrzałych kłosach« (Wojtyła 29).

(17)

17

testno analizo, v okviru katere sem primerjala izbrane pesmi Antona Vodnika¹³, Antona Funtka¹⁴ in Urbana Jarnika¹⁵. V nadaljevanju bom na kratko orisala potek dela in svoje ugotovitve.

V času, ko sem izvedla testno analizo, sem imela v ožjem izboru za vzorec 160 pesmi, saj mi še ni uspelo napraviti dokončnega izbora. Ker bi bil tak vzorec absolutno prevelik za še tako ohlapno analizo, sem izbrala deset pesmi, čeprav sem se vmes navezala tudi na kakšno, ki je bila zunaj tega izbora. Pri izboru sem bila pozorna, da je bil razmeroma raznolik in da ni vseboval zgolj (močno) nejasnih oz. odprtih kontemplativnih pesmi, temveč se je z namenom doseganja reprezentativnosti vmes znašla tudi kakšna z elementi prošnje itd., ki so, kot sem ob dotedanjem prebiranju dobila občutek, nekoliko bolj podobne pesmim, kakršne sem v diplomski nalogi analizirala v okviru 19. stoletja. Nedvomna razlika med pesniki 19. stoletja in Vodnikom, ki se je že takoj pokazala, pa je bila, da nobene od Vodnikovih pesmi ne bi mogli opredeliti kot katehetično. Ker pa sem hotela, da že tudi testna analiza temelji na primerjavi in vsaj do neke mere že izriše razliko med načini upesnjevanja, sem Vodnikove pesmi sklenila primerjati s pesmimi Urbana Jarnika in Antona Funtka. Za ta dva avtorja sem se do neke mere odločila intuitivno, pa vendar delno tudi premišljeno: Jarnik je, kot sem dobila vtis v diplomski nalogi, pisal precej bolj preprosto, neposredno, njegove pesmi imajo poleg slavilnega tudi precej katehetičen značaj, medtem ko je Funtek, ki je ustvarjal konec 19. stoletja, eden od tistih, ki se že precej bolj upirajo konvenciji. Čeprav so njegove pesmi v primerjavi z Vodnikovimi še vedno precej zaprte, določne, in kot se je že kar hitro dalo videti, katafatične. Pa vendar je tu prisotno že večje občutenje skritosti Boga (predvsem v pesmi »Ob gozdnem križi«), tišine, kontemplativnosti, kar (tudi z odsotnostjo človeka, njegovega razuma in potrebe po

»pojmovanju«) že nekoliko nakazuje v smer Neizrekljivega, v smer tega, kar se skriva za samim Logosom. Funtek vsaj do neke mere od Jarnikove množine prehaja k ednini, od kolektivnega k individualnemu, prav tako pri njem ne zasledimo kakšne izrazite katehetičnosti. Tudi njegova vprašanja, povezana z Božjim dihom so precej bolj spekulativna od Jarnikovih trdnih postavk.

Tudi tematsko se Funtek več ukvarja z vprašanji smrti, duha, duše, medtem ko je Jarnik bolj zavezan vsemu, kar zadeva življenje – razodevanju Boga v naravi, njegovemu slavljenju,

13 Pesmi Antona Vodnika, ki sem jih uporabila za testno raziskavo, so »Ihteči zvonik«, »Rdeči mornarji«, »On, ki pred Njim jecljamo«, »Jaz sem slep, a Nekdo je svetal«, »Kako je to«, »Nočni psalm«, »Spokorna«, »Prakrik«,

»Glas tišine«.

14 Pesmi Antona Funtka, ki sem jih uporabila za testno raziskavo, so »Ob suši«, »Božji dih«, »Jesen«, »Ob gozdnem križi«, Gozdno svetišče«, »Bolnikova molitev«.

15 Pesmi Urbana Jarnika, ki sem jih uporabila za testno raziskavo, so »Pomlad«, »V pomladu«, »V vigredi«,

»Zvezdje«, »Danica«, »Jesen«.

(18)

18

bližanju, pri čemer ostaja preprost in vselej do neke mere katehetičen. Razlike med obema avtorjema 19. stoletja se na povsem zunanji ravni odražajo tudi v zanimivem (in po mojem precej pomenljivem dejstvu), da v izbranih Funtkovih pesmih najdemo tri vprašaje, medtem ko tega ločila Jarnik v izbranih pesmi ne uporabi. To dejstvo lahko sicer pripišemo naključju in tudi sama sem bila sprva precej v dilemi, ali naj omenjeno ugotovitev jemljem resno, saj nisem hotela na silo posploševati nečesa tako formalnega, vendar me je k temu po drugi strani spodbujal tudi siceršnji vtis, da se pri Funtku že rišejo (zelo, zelo rahli) obrisi zavesti o jezikovni (in konec koncev tudi razumski) nemoči, da bi Skrivnosti, ki je Bog, prišel povsem do dna.

Pomenljivo se mi je zdelo tudi, da v svojih pesmih kar devetkrat uporabi členek »morda«, opazila pa sem, da Funtek za razliko od Vodnika na konec pesmi oz. kitice še vedno skoraj vedno postavi piko, medtem ko sem pri Vodniku opazila veliko tropičij oz. pomišljajev, ki namesto pike oz. tropičja sklepajo kitico oziroma celo pesem samo, kar so, kot sem opazila ob branju Pibernikove monografije (2012) in opomb v ZD¹⁶, opazili tudi Vodnikovi kritiki in komentatorji.

Vse te ugotovitve so me vodila k temu, da sem sklenila v tej smeri razmišljati še naprej in sem pozornost obrnila na vsa končna ločila pri vseh treh avtorjih, na členke, kot sta denimo

»mogoče« in »morda«, na zaimke (predvsem nedoločne) in nedoločna poimenovanja nasploh ter na ključne besede, povezane z zaznavanjem, opisovanjem in poimenovanjem Boga. Iz tega je vzniknila zanimiva »slovnična« raziskava, ob kateri sem se sicer zavedala, da je tovrstno posploševanje na podlagi številk lahko nevarno, vseeno pa so se mi zdeli podatki, ki sem jih dobila, zanimivi in prav gotovo ne ne zanemarljivi. V mojem izboru iz SKL¹⁷ 19. stoletja se zaimek »nekdo« (v vseh mogočih sklonih) ne pojavi, v liriki Antona Vodnika pa se pojavi 21- krat, kar glede na število vseh besed pomeni, da zavzema 0,08 % vseh besed. Prislov »nekje«

(oz. »nekam«) se v SKL 19. stoletja prav tako ne pojavi, v liriki Antona Vodnika pa se pojavi šestkrat, kar pomeni, da zavzema 0,02 % delež vseh besed. Ker so se mi rezultati zdeli zanimivi, sem preverila še, kako je s pridevniki in samostalniki, povezanimi s tišino – »tišina« (v katerem koli sklonu) se v SKL 19. stoletja ne pojavi, pri Antonu Vodniku pa zavzema kar 0,18 % delež.

Pridevnik »tih« pri SKL 19. stoletja zavzema 0,07 % delež, pri Vodniku pa kar 0,31 % delež.

Seveda je na podlagi tega težko kaj konkretnega trditi, konec koncev gre pri Vodniku za

16 V magistrski nalogi bom za zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev tudi v nadaljevanju uporabljala kratico ZD.

17 V okviru analize, interpretacije in primerjave bom v nadaljevanju za slovensko katoliško liriko z namenom večje preglednosti uporabljala kratico SKL.

(19)

19

resnično specifične pesniške podobe in svet – je pa dejstvo, da se v času od Urbana Jarnika pa do Antona Vodnika naredi velikanski premik iz območja kolektivnega (s tem merim zlasti na pogosto prisotnost katehetične dimenzije) na območje individualnega, kar se seveda odraža tudi v večji kontemplativnosti in iskanju osebnega stika z Bogom, kar je pri Vodniku seveda povezano tudi z mladokatolištvom. Tišina pa je v SSKJ-ju konec koncev definirana kot »stanje brez glasov in šumov, stanje brez hrupa, govorjenja«, kar lahko brez težav parafraziramo tudi v »odsotnost besed«. Odsotnost besed, tišina, molk – to pa je pogoj za to, da se vstopi v območje, ki je za besedami oziroma še bolje rečeno – onkraj besed. Ali kot o tem spregovori lirski subjekt v šesti pesmi iz cikla »Obrežja, polna tišine« Karola Wojtyłe: »Stisnjen v takšen objem – kot nežen dotik po obrazu, / ki vzbuja osuplost in tišino, tišino brez vsakršne besede, / ki ničesar ne pojmuje, ničesar ne pretehtava – v tej tišini nad sabo dvigam sklanjanje Boga«

(Wojtyła 25). Podobno v zadnjem verzu prve pesmi cikla pravi, da tisti »Nekdo«, ki prihaja, s tišino sega najgloblje, v sedemnajsti pesmi, s katero sklepa cikel, pa samega Boga poimenuje Tišina: »Ker ti sam si Tišina, veliki Molk, / osvobodi me mojega glasu.« Podobno sam Vodnik v pesmi »Noč sv. Jakoba« v zadnjih dveh verzih zapiše: »O tišina – zadnje dno globin, / žareče sinjih od daljin – –« Kar zadeva neposredna poimenovanja Boga, jih je v SKL 19. st.

neprimerno več – najosnovnejši primer, Bog, je v SKL 19. st. omenjen tolikokrat, da zavzame kar 0,48 % delež vseh besed v tem naboru, medtem ko je te besede pri Vodniku občutno manj – zavzema 0,19 % delež. Je pa pri Vodniku procentualno večkrat kot v SKL 19. stoletja (0,02

%) omenjen Jezus (0,05 %), Bog v najvišji stopnji svojega razodetja, kar je zanimivo. Te številke, kot sem že poudarila, seveda ne morejo podati končnega odgovora na vsa vprašanja, ki se v zvezi z upesnjevanjem Neizrekljivega porajajo, vendar jih tudi nikakor nimam za naključne. Dionizij Areopagit konec koncev trdi, da so »vsa Božja imena, celo Trojica v najvišjem ešalonu afirmativne teologije, […] nezadostna za neznanega Boga« (Franke 159).

Že prek te, takrat precej improvizirane in v osnovi povsem statistične, analize se mi je zdelo očitno, da se že v teh zunanjih znamenjih odraža neka temeljna razlika, ki se konec koncev tiče tudi podobe Boga v tej liriki – pri Vodniku je, ker ga odkriva zelo osebno, nedvomno bolj zastrt – lirski subjekt v trenutkih, ko se spušča v duhovno sfero, pogosto govori o »zavesi«, »tančici«,

»zagrinjanju« – metafore iz tega pomenskega polja imajo biblični izvor. Takšni odlomki so denimo 2 Mz 26,39 (kjer zagrinjalo ločuje »Sveto od Presvetega«, kar bi se v kontekstu Antona Vodnika dalo parafrazirati »izrekljivo« od »neizrekljivega«), Job 26,6 (zagrinjalo loči svet mrtvih od sveta živih), ista podoba pa se ponovi tudi v Iz 25,7. V 2 Kor 3,14 Pavel govori o zagrinjalu, ki loči razumevanje od nerazumevanja (Stare zaveze), vrstica, povezana z

(20)

20

zagrinjalom, ki pa je najbrž vsem najbolj znana in ki jo kot dramatični primer v kontekstu neizrekljivega navede tudi William Franke, pa je Mt 27, 51 (tudi Mr 15,38 in Lk 23,45), kjer se ob smrti Logosa na križu pretrga zavesa v templju, pri čemer Franke zaveso razlaga kot

»jezikovno segmentiran, družbeno ritualiziran svet, kakršnega običajno vidimo in izrekamo«

(Franke, »A Philosophy« 68), pretrganje zavese pa pomeni razkritje »radikalne druge realnosti tega, kar ne more biti izrečeno« (68).

Če posplošim: v SKL 19. stoletja je večji poudarek na Božjih atributih, v želji dokopati se do njegove esence, ki je to, kar je pri Bogu pravzaprav neizrekljivo, konec koncev je tudi v Katekizmu katoliške Cerkve zapisano, da »med Stvarnikom in stvarjo ni mogoče navesti tolikšne podobnosti, da ne bi bilo treba navesti še večje nepodobnosti« in da »ne moremo dojeti glede Boga tega, kar Bog je, temveč samo to, kar Bog ni, in v kakšnem razmerju so druga bitja do njega« (KKC 43), v Knjigi modrosti pa: »Zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika« (Mdr 13,5). Vendar način pisanja v Bogu v 19.

stoletju verjetno vsaj delno izhaja iz dejstva, da imajo te pesmi povečini bolj kolektiven in manj oseben zamah, pogosto imajo tudi katehetično funkcijo, kar je seveda povezano tudi s povprečnim dometom vernikov tistega časa. Bolj osebno spoznavanje Boga, povezano z gibanjem mladokatolištva (oz. še bolj specifično križarstva¹⁸), stopanje zunaj okvirov konvencije pa Antona Vodnika pelje dlje, dokler se naposled ne ustavi na točki, kjer je vsakršna izreka nezadostna. Včasih pri Vodniku pride do zamolka, konci pesmi se pogosto zdijo odprti, veliko je retoričnih vprašanj, nedoločnih zaimkov in prislovov, relativno malo omenjanja kakršnih koli Božjih atributov, ki bi njegovo podobo omejevali – Vodnikova lirika je tako precej nedoločna, kot so nedoločni tudi njegovi simboli, ki pri njem celo prednjačijo pred metaforami.

18 Škof Jeglič Sveti stolici leta 1928 o križarjih: »Predvsem po strašni vojni, deloma pod vplivom Nemčije, je med katoliško, predvsem akademsko mladino vstalo nekakšno gibanje proti materializmu, mehanizmu in formalizmu življenja, zasebnega kot javnega, z napetostjo vernega državljana. Mladina hoče, da se bolj goji notranje življenje, zunanja znamenja naj bodo preprosta, pravi, iskreni izrazi notranjega občutja; vera bodi predvsem življenje. Kot utemeljevanje govorjene in pisane besede te mladine naj bo tudi sama (starejša generacija) »moderna«, zdaj je namreč premalo jasna in natančna, pač pa prej »izumetničena« in meglena, da je često težko izvleči pravi pomen besed. Kar se zdi že sprejeto, se v kratkem omeji ali povsem zanika. Zato tudi znanstvena sodba ni lahka. […]

Čezmerno govore ti mladi o formalizmu v verskem življenju, zavračajo tako rekoč teološke tradicije, prav tako sholastično filozofijo in njeno metodo, redki cenijo znanstvene dokaze za resnico krščanske vere, preveč osebno govore o pravi veri in njeni trdnosti, dogmatski razvij komaj še razumejo brez modernističnega mišljenja, preveč se nagibajo k notranjemu verskemu spoznavanju in neposrednemu stiku z Bogom.« (Jeglič v: Pibernik, »Anton«

111)

(21)

21

V nadaljevanju testne raziskave sem se podrobneje posvetila predvsem izbranim desetim pesmim Antona Vodnika in orisala osnove za njihovo interpertacijo, česar pa tu v uvodu ne bom povzemala, mi bo pa kot osnova služilo v empiričnem delu pričujoče naloge. Bistveno je, da sem lahko na koncu testne analize sklenila, da gre pri Antonu Vodniku za neprimerno drugačen način upesnjevanja Neizrekljivega kot pri avtorjih v 19. stoletju, ki so še v veliko večji meri zavezani ubesedovanju Boga z različnimi imeni, atributi, pa tudi po koncu izrekanja ni posebne potrebe po umikanju teh trditev na način apofaze – če se izrazim bolj preprosto:

Bog, kot ga upesnjuje Vodnik, je neprimerno bolj zapleten, skrivnosten, tih, nedoumljiv in neizrekljiv, pri Jarniku in nekoliko v manjši meri pri Funtku pa je pesnjenje še vedno močneje zaznamovano z nekoliko bolj (če to ni prehud izraz) utilitarno noto v smislu katehetičnosti – rečeno v nekoliko razsvetljenski maniri, ki se je z Levstikom prenašala tudi v drugo polovico 19. stoletja: literatura naj uči in vzgaja. Seveda to še zdaleč ne velja za vse pesmi iz tega obdobja, dober zgled je Funtkova pesem »Ob gozdnem križi« (in takšnih podobnih je v celotnem naboru še kar nekaj), pa vendar je tudi to neprimerno bolj določen, zaprt oz., če uporabim ta izraz, katafatičen način pisanja.

1.3 Zastavljena vprašanja

Testna raziskava me je utrdila v prepričanju, da imata oba vzorca potencial, da iz njiju naredim dobro primerjavo, predvsem pa mi je pomagala, da sem si oblikovala nabor vprašanj, na katera bom v pričujoči nalogi poskušala odgovoriti.

Zanimale me bodo razlike med upesnjevanjem Neizrekljivega v SKL iz druge polovice 19.

stoletja in v SKL iz prve polovice 20. stoletja. Predvidevam, da se bodo te razlike odražale najprej na ravni uporabljene metaforike in simbolov, ki jih bom komentirala v prvem delu analize, ob čemer bom pozorna tudi na podobna mesta v Bibliji. Nadalje predvidevam, da se bodo kazale tudi razlike na področju interpunkcije in vloge zaimkov, na področju neposrednega imenovanja Boga, predvsem pa, da bo SKL iz druge polovice 19. stoletja v upesnjevanju Neizrekljivega vsebinsko in formalno precej bolj zaprta, določna in katafatična kot SKL iz prve polovice 20. stoletja. Od tod izhaja tudi moja hipoteza, da bo med obema skupinama obstajala razlika v tem, kar bom imenovala zavest o Neizrekljivem. V okviru zaključne interpretacije pesmi vseh pesmi iz nabora me bodo sicer zanimale še nadaljnje specifike posameznih avtorjev na področju upesnjevanja Neizrekljivega, prav tako pa tudi podoba Boga, pri čemer bom

(22)

22

opazovala tudi, v kolikšni meri in na kakšen način se pri posameznem avtorju odstira oz. ne odstira, na koncu pa bom na podlagi vseh svojih ugotovitev izpeljala še primerjavo.

(23)

23 2 TEORETIČNI DEL

2.1 Nekaj besed o izbranih avtorjih z vidika religiozne¹⁹ lirike

Naloga tega prvega poglavja teoretičnega dela je na karseda strnjen način predstaviti opuse obravnavanih avtorjev ter njihove poglavitne značilnosti. Čeprav pričujoča magistrska naloga v naslovu ne izpostavlja posebej nobenega od obravnavanih avtorjev, osrednje oz. vsaj najbolj izpostavljeno mesto – tako v kvalitativnem kot tudi kvantitativnem smislu – vseeno pripada Antonu Vodniku. Poleg pesništva Karola Wojtyłe so se mi namreč ravno ob njegovem delu začela odpirati vprašanja, s katerimi se v nalogi ukvarjam. Zato tako v uvodni predstavitvi kot tudi v obravnavi na vrsto prihaja prvi, skupaj z njim pa tudi vsi preostali avtorji 20. stoletja, avtorji 19. stoletja pa jim sledijo z namenom vzporejanja in primerjave. Tak vrsti red mi bo v nadaljevanju s tem, ko bom lahko pesmi iz druge polovice 19. stoletja že v osnovi obravnavala na ozadju tega, kar se bo pokazalo pri pesmih iz prve polovice 20. stoletja, omogočil tudi lažjo primerjavo.

2.1.1 Anton Vodnik

Janko Kos je Antona Vodnika (1901–1965) v skladu z opredelitvijo, ki so jo postavili Vodnikovi sodobniki, in podobno kot mnogi drugi literarni zgodovinarji, denimo Slodnjak in Zadravec, sprva uvrščal med katoliške ekspresioniste, ob čemer pa je zapisal, da to ni »čist ekspresionizem v evropskem smislu«, temveč jim je »podlaga […] nova romantika s svojo dekadenčno dekorativno in simbolistično tradicijo« (Kos, »Pregled« 311). Vendar je to opredelitev kasneje nekoliko spremenil ter zapisal, da je v Vodnikovi poeziji »veliko prvin dekadence in simbolizma, tako da spada med najpomembnejše slovenske pesnike simboliste«

(Kos, »Književnost« 328), Franca Buttolo celo zapiše, da »Kos meni, da bi bilo pravilneje, če bi se katoliški ekspresionizem imenoval katoliški simbolizem« (Buttolo, »Vodnikov […] I«

17), sama pa v zvezi z Vodnikom govori o »mističnem simbolizmu« (Buttolo, »Vodnikov in Maeterlinckov« 25). Kralj na drugi strani »predlaga oznako 'katoliška nova romantika'«

(Brozovič 2). Vodnikovo pesništvo v dvajsetih letih naj bi bilo tako le zlitje simbolizma in dekadence, ki sta se v slovenski literaturi prvič uveljavila že na prelomu 19. in 20. stoletja v

19 Na tem mestu namesto »katoliške lirike« uporabim splošnejši izraz »religiozna lirika«, saj tudi avtorji, ki jih povzemam, uporabljajo ta izraz. Vendar je v tem kontekstu jasno, da izraz pomeni katoliško liriko, saj je že sam izbor pesmi oblikovan na način, da to predpostavlja.

(24)

24

slovenski moderni« (Snoj, »Razsvetljeni« 455). Pri Vodniku se torej bolj kot ekspresionistične da zaznati »neoromantične ali celo simbolistične poteze, ki […] kažejo na nadarjenega pisca, ki bo pozneje […] preigraval možnosti religioznega simbolizma pri nas« (Širca, »Nastanek«

101). Vendar pa je Ocvirk povsem nasprotno prepričan, da se je »sodobni pesnik [med njimi tudi Anton Vodnik, op.: L. M.] otresel novoromantično-simbolističnega čustvovanja« (Ocvirk 460). Vso razsežnost terminološke zmede, povezane z literarnosmerno opredelitvijo, lepo povzame naslednji citat: »Za Franca Zadravca je avtor krščanski simbolist ali harmonični ekspresionist, za Paternuja pripadnik spiritualistične nove stvarnosti, Anton Slodnjak ga uvršča v pozni ekspresionizem, H. Schroeder zanj uporablja izraze barok, manierizem, fin de siècle, ekspresionizem, katoliška obnova, simbolizem, neoromantika, Katarina Šalamun-Biedrzycka ga postavlja v zvezo z modernizmom« (Brozovič 2).

Vendar vse to za pričujočo magistrsko nalogo niti ni tako zelo pomembno, bolj bistveno je vprašanje, katere so osnovne poteze Vodnikove lirike. Kos ji – podobno kot tudi Vodnikovi kritiški sodobniki (tudi če so bili sicer v svojih kritikah sicer odklonilni) – priznava veliko spevnost in muzikalnost. Zapiše, da je »bistvo Vodnikove poezije […] predvsem lepota, njegova religioznost se izživlja v gledanju lepih stvari, rož, ptic, zvezd, slikovitosti in barvitosti sveta v vseh njegovih oblikah« (Kos, »Pregled« 312). Vodnikova lirika je po njegovem

»predvsem simbolično dekorativen prikaz religiozno estetskega sveta izjemne prefinjenosti.

Značilna zanj je idiličnost; z liturgičnimi, svetopisemskimi in kultnimi predstavami ustvarja ozračje skrivnostne, mistične nadresničnosti, ki je hkrati pastoralno preprosta in mila« (Kos,

»Pregled« 311), pri čemer pa »estetska doživetja […] niso sama sebi namen, za njimi se skriva doživetje transcendence – višje duhovne resničnosti, skrite za čutnimi pojavi. Posameznik se ji bliža ravno prek doživetij ljubezni in smrti, to bližanje je mogoče opesniti s pomočjo simbolov«

(Kos, »Književnost« 328). Njegova estetska usmerjenost je bila torej povezana z njegovo zagledanostjo v »doživljanje umetnosti in religioznih motivov, ki so mu pomenili ne samo versko in moralno, ampak predvsem estetsko vrednoto. Na tej podlagi je nastala tudi njegova lirika« (Kos, »Pregled« 311). Franca Buttolo poudarja, da so »temeljno Vodnikovo lirsko strukturo povezovali z religiozno mistiko tako rekoč vsi, ki so se kakorkoli ukvarjali z njegovo poezijo« (Buttolo, »Vodnikov […] I« 17). Res pa je, da ta mistika nikakor ni omejena zgolj na duhovno, temveč sega tudi na področje erotike, kot se je to najlepše pokazalo v zbirki Vigilije, kar Rajko Ložar opiše z besedami: »Čista breztelesnost, brezčasno in brezprostorno se vršijo te vigilije, med dvema dušama se vrše pod prizmo Najvišjega« (Ložar, v: Pibernik, »Anton« 73).

(25)

25

Če govorimo o vplivih na Vodnikovo liriko, govori Anton Slodnjak o Georgu Traklu (predvsem na ravni slogovnih in verskih elementov), Rainerju M. Rilkeju ter slikarju in pesniku Oskarju Kokoschku (Slodnjak 382), Franca Buttolo na tem mestu poleg Rilkeja izpostavlja še

»intuitivizem, značilen za Maeterlinckov mistični simbolizem« (Buttolo, »Vodnikov in Maeterlinckov« 23), ki izzveni šele v kasnejših delih, povsem pa v pesmi »Na dnu« iz zbirke Glas tišine (25). Gre za spoznavno teorijo simbolistov, »po kateri je mogoče dojemati višjo resničnost v obliki nejasnih zaznav, slutenj in nenadnih skrivnostnih razodetij« (26), Vodniku pa naj bi služila ne le kot svetovnonazorska predstava, ampak tudi »glavno oblikovalno načelo«

(26):

Številne pesniške teme je treba pri Vodniku razumeti predvsem kot sporočilo o nečem duhovno- abstraktnem. Razumljivo, da je večina teh mističnih tem povsem neizrazljivih z racionalnim govorom.

Zato pesnik sega po simbolih, ti funkcionirajo kot živ odnos med različnimi motivi, ki so zdaj še povsem razpoznavni (narava, krščanski simboli, legende idr.), zdaj pa že povsem razdrobljeno oživljajo temo, ki je največkrat le nakazana (erotika, slutnja iz širokega območja religioznih občutij subjekta v eksistencialnih stiskah in podobno). (26)

Ti vplivi so še posebej jasni pri jezikovno-estetskem oblikovanju […] poezije« (27), kjer Vodnik »s pomočjo simboličnega paralelizma, posebne modalnosti (»morda pride k njemu«), oznak tišine, molka (oklepaji, pomišljaji, tri pike idr.), nedoločnih zaimkov, brezosebnih glagolov in številnih drugih stilnih sredstev simbolično oživi zgolj čutno in razumsko nedojemljivi smisel dogodkov v okolju lirskega subjekta, odmaknjenega vsakdanjemu, banalnemu življenju« (27).

Anton Vodnik je svoje prve pesmi z religioznimi motivi objavil že v rokopisnem glasilu nižješolcev Jutranja zarja (Pibernik, »Anton« 13), nato v glasilu višješolcev Domače vaje (16), kasneje, še pred izidom svoje prve zbirke, kasneje pa še v drugih revijah. Revialno je bila objavljena tudi pesem »Nočni psalm«, kjer se »v psalmistično dolgih verzih in bogati metaforiki […] odpirajo skrivnostni prostori religioznega čutenja« (31). Boris Paternu, ki o Vodniku sicer razmišlja kot predstavniku novega ekspresionizma, zapiše, da je Vodnik »razvil novo različico religiozne lirike, da pa marsikje ostaja v okvirih konvencionalnega krščanskega mita«

(Pibernik, »Opombe«, v: »Anton Vodnik ZD 1« 332).

Mnenja literarnih zgodovinarjev in teoretikov v zvezi s tem, ali pri Vodniku govorimo o simbolih ali metaforah, se precej razlikujejo, vendar se zdi, da se večina vseeno preveša na stran

(26)

26

simbola, pri čemer poudarjajo tudi veliko odprtost le-teh, kar strne tudi France Pibernik:

»Pomemben delež teh pesmi je njen izraz, pravzaprav poseben Vodnikov pesniški jezik, ki je poln bolj ali manj abstraktnih izrazov in besednih zvez, s katerimi ustvarja odprto duhovno obzorje« (Pibernik, »Anton« 68). Ta se odprtost seveda pogosto kaže v meglenosti, nejasnosti, nezaključenosti, kar pa so kritiki večinoma jemali kot nekaj negativnega. Josip Vidmar je tako v zvezi s tem zapisal: »Namesto čutno nazorne metaforike uporablja Vodnik v svojih stihih zelo dekorativne, toda brezbarvne in zelo samovoljno izbrane simbole, ki še stopnjujejo nejasnost njegovih že tako zdrobljenih pesmi« (Vidmar, v: »Anton Vodnik ZD 1« 383). Darja Pavlič ugotavlja, da gre pri podobah, ki v motivnem smislu spadajo v območje narave, večinoma za

»čiste simbole«, ki simbolizirajo transcendenco (Pavlič, »Pesniško« 53). Kot primer tovrstnih simbolov navaja mesec in zvezde in ob njih zapiše, da so to »čisti simboli« ter da »njihove simbolne lastnosti niso metaforično pripisane nikomur« (54). Vendar pa vseeno ostaja pomembna razlika med »čistimi« in »simbolističnimi« simboli – Vodnikove simbole bi namreč

»lahko označili za simbolistične, če bi ugotovili, da jih je uporabljal zato, da bi ustvaril 'nov svet', oz. zato, da bi opisal 'stanje duše'« (54). Pavličeva nato na primeru prve pesmi iz zbirke Žalostne roke (brez naslova), dokaže, da to ni res in da je pesem romantična in ne simbolistična (55), saj je njen širši kontekst »hrepenenje po transcendenci« (55), s čimer tudi simbola »okna«

in »rože«, ki na začetku v smislu simbolizma delujeta obetavno, nimata simbolistične funkcije (55).

Vodnik je avtor osmih pesniških zbirk, pri čemer je rokopisna zbirka Talitá, kumi ostala fragment in ni nikoli dočakala natisa, pri zbirkah Zlati krogi in Sončni mlini pa gre za izbora lirike. Zbirki Žalostne roke (1922) in Vigilije (1923) sta nastali pred drugo svetovno vojno in doživeli mešane odzive. Kot zapiše Janko Kos, so te mladostne pesmi »pretežno abstraktne in skrajno spiritualne« (Kos, »Pregled« 311), kar je mnoge tudi zmotilo. Alojzij Remec je ob Žalostnih rokah denimo zapisal: »Iz te brezosebnosti in brezprostornosti ne more zrasti drugega kakor neka brezsnovnost, ki daje pesnitvam te zbirke pečat medlosti in zabrisanosti« (Remec, v: Pibernik, »Anton« 52). Čeprav so v primerjavi z Žalostnimi rokami še bistveno bolj zgoščene, na spiritualnosti, mistiki in skrajni eteričnosti, kjer sta na podobno mističen način obravnavani tako duhovnost kot tudi erotika, temeljijo tudi Vigilije, ob izidu katerih se je Rajko Ložar vračal tudi k razmišljanju o Žalostnih rokah:

In vendar je trden cilj imel Vodnik že tedaj [ob izidu Žalostnih rok, op.: L. M.]: božje naročje. Že tedaj se je njegov religiozni ogenj izživel v nekaterih lepih pesmih, katere so nam zaradi neposrednosti

(27)

27

čustvovanja bolj dostopne kot Vigilije. Tedaj je tudi doumel poet svoj novi položaj in skrivnost Daljnega ter molčavcev. Še enkrat nam šine iz neznanih dalj mistično lice Najvišjega. Ta molk pa se tam izpremeni v pripravo in ustvarjanje samega sebe, v rast, v čudna znamenja. (Ložar, v: »Anton Vodnik ZD 1« 368)

Glavni temi Vigilij, ki se nenehno prepletata, sta ljubezen in smrt in v doživljanju le-teh je, kot zapiše Anton Slodnjak, »več mistike kakor racionalističnega in od zapoznelega janzenizma deformiranega kranjskega katoličanstva« (Slodnjak 382).

In čeprav je mistika brez dvoma lastnost, ki Vodnikovo liriko spremlja vse do konca, je po letu 1923 vseeno prišlo do sprememb: »Premik je zadeval bistvo Vodnikove poetike, ki se je iz skrajno duhovne vizionarnosti začela usmerjati k stvarem tega sveta, seveda pa je proces potekal počasi« (Pibernik, »Opombe«, v: »Anton Vodnik ZD 1« 330). S tem se strinja tudi Janko Kos, ki zapiše, da so pesmi po letu 1923 »bolj čutne, slikovite in estetsko bogate« (Kos,

»Pregled« 312). Prve spremembe je gotovo moč zaznati že v prej omenjeni rokopisni zbirki Talitá, kumi, ki jo je pripravil nedolgo po izidu Vigilij, vendar iz različnih razlogov ni nikoli izšla. Zbirka je, kot lahko vidimo danes, že »nakazovala prehod v izrazitejši pesniški objektivizem« (Pibernik, »Opombe«, v: »Anton Vodnik ZD 2« 334). Z vidika religiozne lirike pa je posebej za nas pomembna zaradi velikega bogastva religiozne lirike z biblijskimi motivi, ki zavzema osrednji del zbirke in jo Vid Snoj imenuje kar »novozavezni ciklus« (Snoj,

»Razsvetljeni« 456), zajemajo pa tudi kar lep delež Vodnikovih pesmi, s katerimi se bom v pričujoči nalogi ukvarjala. Spremembe pa se kažejo tudi v leta 1928 in 1929 revialno objavljenem ciklu »Skozi vrtove«, o katerem France Pibernik zapiše: »V pesniškem jeziku se sicer še pojavljajo nekdanji izrazni rekviziti, kot so biserne roke, srebrni kelihi, zlato mesto, od vekomaj do vekomaj, temni romarji, ni pa več bogato naloženega okrasja. Verzi so krajši in svobodno oblikovani, prav tako kitice, ki praviloma sestavljajo daljše pesmi« (Pibernik,

»Anton« 143–144). Boris Paternu ob tem doda še, da »tudi znana barvna epitetoneza – bela, srebrna, zlata, sinja in kristalna – ki je tako značilno obarvala njegovo predvojno poezijo, še vedno vztrajno živi ter opravlja razpoloženjsko in duhovno dematerializacijo resničnosti«

(Paternu, v: »Anton Vodnik ZD 2« 425).

Naslednja Vodnikova zbirka, Skozi vrtove (1941), je izšla šele tik pred drugo svetovno vojno.

Pesnik svet v tej zbirki, ki se sklene z religiozno noto, še vedno doživlja z »živo vero, dasi se je izmotal iz prejšnje mistike« (Slodnjak 383). Tudi Tine Debeljak je v smislu duhovnosti

(28)

28

zaznal močnejše realistične poudarke in bolj zaprto formo (Debeljak, v: Pibernik, »Anton«

188).

Če zbirka Skozi vrtove spričo neugodnega časa izida ni doživela kakšnega posebnega odziva, pa to ni veljalo za Srebrni rog (1948), pesniško zbirko delno antološke narave, ki je v spremenjeni družbenopolitični klimi doživela kar nekaj neusmiljenih kritik in bila tako pri uradni kritiki z redkimi izjemami, ki so ji priznale vsaj umetniško vrednost, izjemno slabo sprejeta. Zbirko Slodnjak s časovne distance sicer komentira z besedami, da je v nekaterih pesmih »Vodnikova religioznost še bolj zagorela, a […] je v drugih tudi življenjska stvarnost močno, skoraj realistično planila na dan« (Slodnjak 383), kar je seveda v skladu s prej opisanimi spremembami v avtorjevem ustvarjanju po letu 1923.

Podobno odklonilno se je uradna kritika odzvala tudi na Zlate kroge (1952), antologijo ob Vodnikovi petdesetletnici, v precejšnji meri pa jo je tudi čisto prezrla. Tone Pavček je v sicer precej negativni kritiki zapisal: »Kar [bralec] v teh verzih izrecno pogreša, je miselna zaključenost posamezne enote« (Pavček, v: »Anton Vodnik ZD 3« 438).

Zadnja Vodnikova neantološka zbirka z naslovom Glas tišine (1959) je vseeno doživela vsaj malo pozitivnejše odzive, zlasti je k temu prispevala ocena Jožeta Koruze. Lepo pa je Vodnikovo pisavo ob tej zbirki orisal Jože Dolenc:

Vodnik uporablja v svoji liriki maloštevilne in zelo redke zunanje elemente, vanjo pa jih vpleta v religioznem drgetu in jih razžarja v zadnjih nebesnih višavah. Nikoli se ne sklicuje na nekaj določenega ali krajevnega.

Njegov jezik ni raznolik, prej bi dejal, da je zaprt in vztrajen, harmoničen in aluziven, bogat z metaforami, do skrajnosti dognan, tako da vpliva na bralca z zanesljivo in močno sugestivnostjo. (Dolenc, v: Pibernik,

»Anton« 259–260)

Vodnikova zadnja zbirka z naslovom Sončni mlini (1964) je bila zopet antologija in je avtorju predstavljala zaokroženo retrospektivo svojega življenjskega dela, Boris Paternu pa ob njej razmišlja, »da se Vodnikov pesniški program ni bistveno spremenil, temveč je tudi ob velikem obračunu s preteklostjo ostal zvest lastnemu izhodišču« (Paternu, v: Pibernik, »Anton« 238).

2.1.2 Edvard Kocbek

(29)

29

Na podlagi prve pesniške zbirke Zemlja (1934) Edvarda Kocbeka (1904–1981) Janko Kos uvršča med pozne ekspresioniste katoliške smeri, ob čemer zapiše: »Zemlja so najpomembnejše pesniško delo poznega katoliškega ekspresionizma na prehodu v novo stvarnost« (Kos,

»Pregled« 358). Temu delno pritrjuje Bogomir Fatur, ki Kocbeka in njegovo generacijo vidi kot predstavnike »nove stvarnosti«, ki so izšli iz ekspresionizma, a se jim še ni uspelo »kot navlake« otresti »ekspresionistične dediščine« (Fatur, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 323).

Nasprotno je Franc Zadravec prepričan, da Zemlja v resnici zaznamuje »umik od ekspresionizma« (Zadravec, v: »Anton Vodnik ZD 2« 334), pesnikov sodobnik France Vodnik pa zbirko Zemlja v Domu in svetu pohvalno ocenjuje kot »novo stilno varianto duhovnega realizma« (Vodnik, v: Slodnjak 446).

Kocbek je avtor šestih pesniških zbirk, pri čemer so tri (Pentagram, Žerjavica, Nevesta v črnem) prvič izšle šele v zbirki Zbrane pesmi (1977). Ločnico, ki v Kocbekovem delu predstavlja prehod iz mladostne v zrelo poezijo, zaznamuje leto 1929, ko je zalek objavljati v Domu in svetu. Pred tem letom so nastale pesmi, ki so v ZD objavljene v razdelku »Mladostne pesmi«, Kocbek pa jih je pred letom 1929 objavljal v dijaškem listu Stražni ognji, mariborskem semeniškem glasilu Lipica ter revijah Mladika in Križ (Inkret, »Opombe«, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 264).

Kocbekovo ustvarjanje dve leti pred izidom njegove prve in tudi edine predvojne zbirke Zemlja (1934) dobro oriše anonimni pisec, ko v Slovencu komentira njegov ciklus »Jesenske pesmi«:

Ta realizem, ki mu je Tone Vodnik dal ekstremen spiritualistični poudarek, se je v Kocbeku razodel z nasprotne strani, tej duhovni pesmi je sedaj izhodišče vnanji, konkretni svet, zemlja, ki pa ni gledana impresionistično, marveč z duhovnega osebnostno-metafizičnega vidika. Tudi za pesniški izraz in podobo je značilno, da izključujeta skoraj vso figuralno ritmiko (rim skorajda ni) ter se vsebolj nagibata k smiselni rabi besed in k nesimbolni plastiki. (Inkret, »Opombe«, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 271).

Kocbek se je z omenjeno kritiko strinjal, v istem obdobju pa je svojemu znancu Francetu Borku v pismu zapisal tudi naslednje:

Danes je pesnik odločno majhen in sam. Blizu je predmetom. Govori naj spet v najpreprostejši prijetnosti in veličastnosti. Pesem mora biti majhna, skromna, nevsiljiva, velika le iz pregledne objektivnosti. Ne sme več govoriti zgolj o človeku in njegovi blazni subjektivnosti. Jecljanje se prične znova, v primitivnosti. Pri vsem tem pa ostaja pesem vedno nov poizkus, izraziti neizrekljivost življenja. Smisel