B. Kariž (2008) pa našteva nekatere likovne značilnosti, ki so lahko pokazatelji psihiatričnih obolenj:
- depresija: temačne in mrke barve, praznina, pomanjkanje podrobnosti, pomanjkanje barv, nedovršenost, napor, omejitve, zožitve, majhen vložek energije;
- manija: divje, živahne, tople barve, pomanjkanje barvne raznolikosti, pomanjkljiva ali nenavadna kompozicija, površnost, neurejene črte, pomanjkanje podrobnosti, akcija, vznemirjenje, gibanje, prosti stil, zapolnjevanje celotnega slikovnega formata;
- shizofrenija: fragmentiranost, bizarnost, osnovne, čiste barve, nenavaden način uporabe barve, nenavadna kompozicija, spremenjena prostorska organizacija, dezintegracija, podrobnosti, pretirana obdelava slike, natančnost, regresija, poimenovanje.
Pečjak (2006) kaže na opozarjanje psihologov, da se moramo izogibati diagnoz na slepo. So pa otroci pri svojem likovnem izražanju manj zavrti, kot odrasli. Sam navaja naslednje pokazatelje:
Barve: uporaba rdeče barve nakazuje družabno osebnost, ki ima dobre odnose z okoljem, pretirana uporaba te barve pa pomeni agresivnost in deviantno vedenje. Modra barva naj bi bila značilna za osamljene in zadržane otroke z močnimi lastniškimi interesi. Rumena barva naj bi pomenila občutljivost in infantilnost, zelena pa iskrenost in samozadostnost. Črna barva je največkrat povezana z negativnimi emocijami, potlačenostjo in bojaznijo.
– Linije: prevladovanje ravnih črt naj bi pomenilo otrokovo samostojnost in iniciativnost, pogosto tudi agresivnost. Pretirana uporaba črt naj bi dokazovala miselno togost.
Risanje krivih črt in krožnih likov naj bi pomenilo odvisnost in težnjo po potrditvah. Oglati liki naj bi izražali samostojnost in racionalnost.
– Ploskev: uporaba celotne risarske ali slikarske podlage pa naj bi izražala pomanjkljivo samokontrolo, samovoljo in potrebo po samopotrjevanju. Risanje ali slikanje čez robove podlage pomeni nekonformizem, uporaba majhne risarske podlage pa depresivnost in bojazen.
– Vsebina: otrok z občutkom manjvrednosti se lahko upodobi v povečanem merilu glede na druge like.
Gorjup (2000) ugotavlja, da je likovno izražanje lahko diagnostična pomoč, vendar je to predvsem stvar psihiatrične stroke. Kot primer navaja drugačno obliko likovnosti v slikah L.
Waina, ki je v času svojega zdravljenja naslikal serijo mačk z vedno jasneje izraženim kalejdoskopskim ozadjem, ki je požiralo figuro, kar je kazalo na njegovo napredujočo shizofrenijo.
Slika 5.28: Mačke L. Waina
Tudi V. Meden Klavora (2008) v svoji knjigi Ko duša nima kam predstavlja osupljivo ustvarjalnost pacientov z duševno motnjo. Med drugimi predstavlja tudi Hišo umetnikov
Gugging na Dunaju, ki je ena redkih psihiatričnih ustanov v Evropi, ki spodbuja avtentično ustvarjalnost pacientov. Iz te ustanove navajam slike H. Reisenbauerja, ki predstavljajo preproste motive, ki pa se nenehno ponavljajo, kot sonce, dežnik, jabolko, stol …
Slika 5.29: Dežniki H. Reisenbauera.
Pogačnik (2004) pa je mnenja, da otrok skozi risbo pripoveduje zgodbo, v kateri izrazi veselje, želje, konflikte in strahove. Navaja pomembno vlogo uporabe različnih motivov v otroški risbi.
Po Pogačniku (2004) predstavljam motiv – sonce:
Sonce predstavlja moč, s krogom celoto in celostnost. Sonce lahko predstavlja človeka. Če imata sonce in človek enake znake, lahko sklepamo, da so otroci duševno zdravi in da živijo v normalnih družinskih razmerah. Če ima sonce več znakov kot človek, ni dober znak o življenju družine. Če ima sonce obraz, človek pa ne, otrok doživlja velike napetosti. Če pa niti
sonce niti človek na sliki nimata obraza, so te napetosti res hude. Velikost sonca je sporočilo o občutku lastne vrednosti otroka. Sončni žarki ustrezajo rokam pri ljudeh. Dolgi žarki kažejo veselje do stikov, kratki pa previdnost in zadržanost. Sonce brez žarkov deluje kot človek brez rok.
Slika 5.30: Na lep sončen dan je Maša narisala žalostne in jezne sončke, ker je bila takšna tudi sama.
»Slikarije so, deloma že po sami izbiri barv, pogosto živa ilustracija pacientovega razpoloženja, še posebej kadar razodevajo temeljno depresijo, ki iz pacientovega govorjenja in vedenja morda ni razvidna.« (Storr, 2014, str. 83)
»Otrok lahko na svojih risbah uporabi veliko črne in rdeče barve, ker je žalosten ali jezen, ali pa preprosto zato, ker sta mu ti dve barvi všeč! Ko otrok riše družino, lahko nariše sebe kot zelo majhnega, ker se čuti majhnega in nepomembnega, ali pa zato, ker presodi, da sicer na listu ne bo dovolj prostora za vse druge člane. (Miller, 1996, str. 149)
Tako se res naj ne bi preveč obremenjevali z interpretacijo otroške risbe. Je pa dobro, da jih shranjujemo. Otroške risbe so dober pokazatelj otrokovega napredka in doživljanja. Kot pravi Miller (1998), je zanimivo spremljati, kako se njihove čačke spreminjajo v sonca in glavonožci v ljudi.
Storr (2014) meni, da lahko sliko ohranimo in se k njej vračamo, medtem ko utegnemo besede pozabiti, če jih ne zabeležimo. Nekateri pacienti slikajo v serijah in te slike beležijo njihovo čustveno napredovanje.
Zanimivo se je vračati na stare risbe in se pogovoriti z otrokom, kaj še velja in kaj se je spremenilo. (Ouklender, 1988)
Tako lahko povzamem, da nam risbe res veliko povedo, kaj je za osebo pomembno in kako doživlja svet okrog sebe. Nikakor pa ne moremo na osnovi risb kar sklepati, kaj v resnici risba sporoča in kaj se dogaja z osebo, ki jo je narisala. To lahko ugotovimo le na osnovi serije več risb in s pogovorom z osebo, če je to otrok, nam ta morda ne bo znal povedati, kaj sporoča.
Tako ugotavljanje simbolike v risbi raje prepustimo strokovnjakom s tega področja.
V uvodu sem navedla risbo z noži. To je jasen primer simbolike v risbi. Deklica je uporabila nož, da je izrazila svojo stisko. Ujeta je bila v svojih težavah, v razkolu med tem, ko je bilo njeno vedenje sprejemljivo in med tem, ko ni bilo. Risba nam je pokazala, da jo moramo naučiti, kako se vesti, da bo njeno vedenje sprejemljivo. Noži na risbi so bili samo pripomoček, da izrazi svojo stisko. Nikakor pa ne, da bi poskušala koga poškodovati. Ampak kot sem zapisala, te razlage so v domeni strokovnjakov.
6.0 EKSPERIMENTALNI DEL
6.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Uspešnost delovanja oseb z MDR je pomembno povezana z iskanjem novih metod in pristopov, še posebej pri tistih osebah, ki imajo vedenjske in čustvene težave. V moji nalogi me predvsem zanima, kako je PZU povezana z uspešnostjo tega delovanja. PZU pomeni enega od pomembnih dejavnikov, ki so povezani z načrtovanjem, izvajanjem in evalvacijo individualiziranega načrta, predvsem z vidika razumevanja in uresničevanja kompleksnih potreb posameznika. To pomeni zmanjševanje njegovih čustvenih stisk, kar ima lahko za posledico večje zadovoljstvo in s tem več možnosti za vključevanje in sprejetost v skupnost, ter vpliv na kakovost njihovega življenja in samoodločanje. Zato je raziskovanje v okviru specialistične naloge usmerjeno v preverjanje povezanosti med izvajanjem PZU in zmanjševanjem neželenega vedenja.
6.2 Cilji
Glavni cilj naloge je preveriti učinke izvajanja likovne aktivnosti kot PZU na zmanjševanje neželenega vedenja.
Prav tako so cilji tudi ugotoviti:
- katere dejavnike je potrebno upoštevati pri načrtovanju in izvajanju likovnih aktivnosti;
- kako strokovne, ključne osebe ter oseba z MDR pojasnjujejo morebitne spremembe v vedenju.
6.3 Raziskovalna vprašanja
Glede na postavljene cilje so oblikovana naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Kako izvajanje likovne aktivnosti kot PZU prispeva k zmanjševanju neželenega vedenja pri osebi z MDR?
2. Katere dejavnike je potrebno upoštevati pri načrtovanju in izvajanju likovnih aktivnosti kot PZU?
3. Kako strokovni delavci, oseba z MDR in mati pojasnjujejo spremembe v vedenju?
6.4 Metodologija
6.4.1 Metoda in raziskovalni pristop
Raziskovanje je usmerjeno v študijo primera z lastno udeležbo, ki vključuje načrtovanje, sistematično izvajanje, spremljanje likovnih aktivnosti PZU, pristopov ter oceno doseženega rezultata. Študija primera vključuje osebo z MDR, ki jo opisujem v nadaljevanju.
6.4.2 Izbor: študija primera
Za potrebe raziskovanja je bila izbrana oseba ženskega spola z zmernimi motnjami v duševnem razvoju. Vključena je v center za vzgojo in izobraževanje otrok, mladostnikov in odraslih z zmerno, težjo in težko MDR. Zdaj je stara sedemnajst let.
Iz dokumentacije je razvidno, da je bila oseba, imenovala sem jo Maša, predhodno vključena v prilagojen program tako imenovan razvojni oddelek, v okviru predšolskega obdobja, pozneje pa je bila usmerjena v posebni program vzgoje in izobraževanja v okviru Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani. V tistem času so v omenjenem zavodu sprejemali tudi otroke z MDR, predvsem tiste z avtističnimi elementi, ki so jih ugotavljali tudi pri Maši. Kar je verjetno neustrezno, tako za gluhe in naglušne kot za otroke z MDR.
V center za osebe z MDR je bila vključena pri desetih letih. Informacije, ki smo jih pridobili o deklici, so navajale, da ima hude čustvene in vedenjske težave. V njeni osebni zgodovini je bila opisana tudi spolna zloraba v domačem okolju. Pridobili smo zagotovilo, da je oseba, ki je zagrešila zlorabo, izločena iz dekličinega okolja. Otrok je zdaj varen in ni možnosti za ponovitev.
Tako smo se na sprejem deklice pripravili že pred njenim prihodom. Na operativnem timu smo se dogovorili najprej o organizacijskih možnostih (v katero skupino jo bomo vključili, potreba po enoposteljni sobi, katero osebje bo na začetku delalo z njo, možnost individualne asistence), o našem ravnanju z deklico (začetno opazovanje deklice, zapis posebnosti, redni operativni timi, vključitev v šolo in pohodniško skupino, vključitev v psihološko obravnavo) in o sodelovanju z materjo.
Ob opazovanju in spremljanju deklice smo opažali čustvene in vedenjske težave, ki so se kazale z nezaželenim vedenjem, kot so nasilje do sebe in drugih (poškodovanje drugih z ostrimi predmeti, poškodovanje svoje roke z ugrizom, kričanje, uporaba neprimernih izrazov
…), kompulzivno vedenje (pretirano sedenje na stranišču), neustrezno seksualno vedenje (drugih se je dotikala po spolovilih, opolzki izrazi, navajanje cevk v spolovilu), visoka vznemirjenost (zelo občutljiva, hitro se vznemiri, reagira impulzivno), halucinacije (vidi duhove), dvojna osebnost (Maša je pridna, Tjaša pa je hudobna). Z opazovanjem pa smo pridobili tudi druge informacije o deklici, njena močna področja in interese. Ugotovili smo, da je kljub svojim težavam prijetna deklica, ki jo zanimajo glasba in športne aktivnosti. Tudi v razredu se je, kot je opažala njena specialna pedagoginja, izkazala kot učenka, ki kaže interes za pridobivanje novih znanj. Maša zna brati in pisati. Prav tako je imela Maša osvojene osnove s področja skrbi za samega sebe.
Pridobili smo tudi informacije o materi, ki ima težave v duševnem zdravju. Maša je spočetka odhajala domov redno, potem pa so bili ti stiki z materjo slabši, ravno zaradi materine bolezni. Mama je sama poročala o tem, da večkrat ne zmore ustrezno skrbeti za deklico, večkrat je tudi hospitalizirana. Stiki z očetom so bili nekaj časa redni, potem spet ne. Zloraba se je dogajala v očetovi družini, zato mati večkrat odklanja stike z očetom. Kljub težavam matere smo opazili trud in ljubezen, ki jo je mati izkazovala Maši.
Tako smo na OP timu, na osnovi pridobljenih informacij in opazovanj, izdelali individualni vedenjski načrt. Ta je vseboval oceno in funkcijo nezaželenega vedenja, načrt spreminjanja ter naše tehnike odzivanja. Zaradi zahtevnosti smo se dogovorili za stalno asistenco v razredu ter vključevanje v športne aktivnosti, zaradi presežka njene energije (vključevanje v pohodniško skupino, vsak dan po malici, tako je bila vključena k pouku le polovico časa).
Dogovorili smo se tudi za obravnavo pri psihologu in psihiatru.
Takrat sem tudi jaz zaprosila za delo z Mašo v okviru PZU. Tim se je strinjal, da poskusiva, čeprav Maša takrat ni izkazovala posebnih interesov za likovno izražanje. Ta obravnava se nam je zdela smiselna, predvsem z vidika, da bo imela Maša strokovno osebo, ki bo vsak teden v individualnem stiku z njo. Pridobila sem dovoljenje za delo od Mašine mame ter od vodstva ustanove. Pogovorila sem se z Mašo, ki se je strinjala, da bi se srečevali. Razložila sem ji, kaj bova delali ter jo obvestila o osnovnih pravilih najinih srečanj. Pripravila sem program najinih srečanj, ki je vključeval dolgoročne cilje ter vsebine srečanj s kratkoročnimi cilji. Po vsakem srečanju sem si redno beležila opažanja.
Tako je Maša že več let, natančno šest, deležna aktivnosti PZU, večinoma lastno likovno izražanje, kjer z risbo in interpretacijo izrazi svoje počutje. Na začetku najinih srečanj sva uporabili različen nabor aktivnosti PZU.
6.4.3 Zbiranje podatkov
Zbiranje podatkov je potekalo daljše časovno obdobje:
- načrtovanje: učne priprave za likovne dejavnosti kot PZU (1x tedensko);
- neposredno izvajanje: vodenje srečanj PZU;
- sistematično opazovanje in beleženje likovnega izražanja, vedenja, počutja: shema za sprotno tedensko beleženje, shema za letno poročanje;
- poročila strokovnega tima: razrednika – specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, psihologa;
- mnenje osebe z MDR in matere – delno strukturiran intervju;
- likovni izdelki osebe z MDR.
Pripomočke (učne priprave, shemo za sprotno beleženje, shemo za letno poročanje) sem za potrebe aktivnosti PZU in namen raziskave izdelala sama. Pri tem sem se naslanjala na priporočila B. Kariž (2010).
6.4.4 Obdelava podatkov
Pridobljene podatke sem obdelala s sprotno analizo vodenja srečanj PZU, pozneje s shemo letnega poročanja, ki sem jo opravljala vsako tretje leto in končno analiza pridobljenih mnenj in poročil ter vrednotenje napredka.
6.4.5 Potek srečanj pomoči z umetnostjo
Pričujoče delo je rezultat večletnega spremljanja in intenzivnega dela z Mašo. Cel proces se je začel, tako kot zastavimo proces dela v individualiziranem programu, z globalno oceno, postavitvijo ciljev, načrtovanjem, izvajanjem in evalvacijo.
PZU srečanja so potekala enkrat tedensko v istem prostoru, po 60 minut, individualno. Ob tem sva se z Mašo videvali vsakodnevno v matičnem domu. Tako da sem lahko vsakodnevno spremljala njeno stanje. Udeležila sem se vseh srečanj operativnih in habilitacijskih timov za Mašo, bila v rednem stiku s specialnim pedagogom, psihologom, z varuhi, mamo in občasno s
psihiatrom. Vključevala sem jo v svoje popoldanske interesne dejavnosti, šla vsako leto z njo v šolo v naravi, na kreativni tabor ter na likovno kolonijo.
Uporabili sva širok nabor aktivnosti PZU. Po več letih dela Maši najbolj ustreza lastno likovno izražanje skupaj z interpretacijo. Maši sem predstavila in ponujala več različnih aktivnosti s PZU in različne materiale, vendar sem z leti ugotovila, da ji najbolj ustreza risati o svojem počutju in potem govoriti o tem. Druge aktivnosti so ji sicer zanimive, ampak sama me je usmerjala v način, ki ji najbolj ustreza. Tako je po navadi kar sama povedala, kaj si želi:
» Narisala bom, kako se počutim.« Seveda pa se je v teh letih navadila takšnega načina dela, ki je lahko postal del rutine. Zato poskušam vedno dodajati kaj novega. Najbolj pa mi je pomembno, da ima Maša priložnost s pomočjo likovnega izražanja sporočati, kaj se dogaja z njo.
6.4.6 Pridobitev soglasij
Soglasje za delo in uporabo podatkov sem pridobila od Mašine mame in ustanove. V skladu z zakonom o varovanju osebnih podatkov sem spremenila ime osebe z motnjo v duševnem razvoju.
6.4.7 Načrtovanje samih srečanj pomoči z umetnostjo z Mašo
Osnova, iz katere sem gradila, sta bili opredelitev in ocena nezaželenega vedenja, funkcije nezaželenega vedenja ter postavitev ciljev, ki jih želim doseči s svojim delom. Prav tako sem razmislila o strategijah preprečevanja nezaželenega vedenja s pomočjo aktivnosti PZU.
1. Opredelitev in ocena nezaželenega vedenja:
Pri Maši so bile opazne čustvene in vedenjske težave, ki so se kazale z nezaželenim vedenjem, kot so nasilje do sebe in drugih (kričanje, uporaba neprimernih izrazov, poškodovanje drugih z ostrimi predmeti, poškodovanje svoje roke z ugrizom …), kompulzivno vedenje (pretirano sedenje na stranišču), neustrezno seksualno vedenje (drugih se je dotikala po spolovilih, opolzki izrazi, navajanje cevk v spolovilu), visoka vznemirjenost (zelo občutljiva, hitro se vznemiri, reagira impulzivno), halucinacije (vidi duhove), dvojna osebnost (Maša je pridna, Tjaša pa je hudobna).
2. Funkcija nezaželenega vedenja:
Povodi oziroma sprožilci, ki so Mašo privedli do nezaželenega vedenja, so izvirali iz različnih vzrokov. Tukaj sem izhajala iz modela SIVI( skupina, posameznik, vodenje, institucija), Vec (2011):
- Skupina: konflikti z vrstniki, vrstniki s podobnimi težavami, podrejanje skupini;
- Posameznik: notranji konflikti, obremenilne situacije, čustveno dojemanje, egoizem, višek energije;
- Vodenje: dosledne meje, avtoriteta, nesporazumi z osebjem, nerazumevanje osebja;
- Institucija: življenje v instituciji, domotožje.
Večinoma so funkcije nezaželenega vedenja izvirale iz domotožja, ob postavljanju mej, nesporazumov in nerazumevanja osebja ter prevelikega čustvenega dojemanja situacij in viška njene energije.
Navajam tudi shemo ABC ( predhodnik, vedenje, posledice) analize vedenja s primeri:
Preglednica 6.1: Shema ABC
Datum: A
opravičuje. Pove, da
Popoldanski pohod Že ob odhodu na pohod je Maša
domu ji medicinsko
3. Postavitev dolgoročnih ciljev:
Udeleženec:
- izrazi svoja čustva;
- se uči zaupati podporni osebi;
- raziskuje in sporoča svoj lastni pogled;
- se uči sprostiti in razbremeniti čustveno napetost;
- izboljša komunikacijske spretnosti;
- se uči ustreznega vedenja;
- spozna sebe v odnosih z drugimi;
- je pozorna na svoje stiske in se uči nanje vplivati;
- poišče strategije za soočanje z vsakodnevnimi težavami;
- se osredotoči na močna področja;
- doživi veselje ob lastnem napredku;
- uporabi ustrezne vzorce vedenja ob stiku z drugimi.
4. Strategije za preprečevanje nezaželenega vedenja:
- spoznavanje otroka;
- krepitev pozitivnega odnosa z otrokom;
- ureditev prostora;
- poučevanje sporočanja s PZU;
- poučevanje želenih vedenj;
- poučevanje o pravilih;
- poučevanje o vsakodnevnih rutinah;
- spremembe okoliščin;
- krepitev želenega vedenja;
- spoznavanje čustvenega besednjaka;
- podpora v kriznih situacijah;
- odzivanje na vedenje s spoštovanjem;
- uporabljanje tehnik odzivanja na nezaželeno vedenje;
6.4.8 Načrtovanje, izvajanje samih srečanj z Mašo in analiza srečanj
Pripravila sem vsebine najinih srečanj, ki so vsebovale: potek srečanj, z uvodom, glavnim delom in zaključkom, zapisala sem kratkoročne cilje, uporabljene likovne tehnike in likovne motive.
Prva srečanja so bila zelo vezana na učenje strukture srečanj PZU ter spoznavanje likovnih dejavnosti kot PZU.
Prilagam primer takšnih srečanj likovnih dejavnosti kot PZU, kjer je razvidno najino delo na začetku srečanj:
Preglednica 6.2: Priprava za likovne dejavnosti kot PZU, na začetku srečanj
MAŠA 1. SREČANJE 2. SREČANJE 3. SREČANJE
počuti
LIKOVNI MOTIV JAZ v ogledalu MOJ KOLAŽ IGRA s čečkanjem
Preglednica 6.3: Priprava za likovne aktivnosti kot PZU, na začetku srečanj
MAŠA 4. SREČANJE 5. SREČANJE 6. SREČANJE
predstavitev
LIKOVNI MOTIV MOJE TELO ŽIVALI PRIJATELJI
Po vsakem srečanju sem sproti pisala analizo najinega srečanja. Navajam primer enega od najinih prvih srečanj:
Preglednica 6.4: Priprava za likovne dejavnosti kot PZU, leto 2010 Učna priprava za likovne dejavnosti kot PZU:
MAŠA 3. srečanje: 2010
UVOD: - risanje na časopisni papir (slika 6.1)
GLAVNI DEL: - iskanje podob v risbi (slika 6.2)
ZAKLJUČEK: - pogovor (slika 6.3)
KRATKOROČNI CILJI: - izbere barvo, ki ji ustreza
- pazi, kako uporablja pripomočke za
LIKOVNE TEHNIKE: - listi časopisnega papirja, voščenke, risalni
listi, flomastri LIKOVNI MOTIV:
IGRA s čečkanjem Preglednica 6.5: Analiza srečanja, leto 2010
Analiza srečanj PZU
Srečanje: 3 Ime in priimek: MAŠA Datum: 2010
Tekoči dogodki:
Mašo sem srečala že zjutraj, veselo sem jo pozdravila in jo spomnila, da se dobiva po kosilu.
Pritekla je k meni in me pljunila naravnost v obraz. Njena razredničarka jo je odpeljala v razred, še prej pa se mi je opravičila.
UVOD: - risanje na časopisni papir
Opažanja pri izražanju in pogovoru:
Najprej sva imeli kratek pogovor o jutranjem dogodku. Za risanje je izbrala črno barvo. Ob risanju govori: »Črna barva pomeni žalost. Črna me užalosti. Naj se kar Maša nauči, ker sem te špuknila. Črna barva ščipa.« Ko riše z voščenko, pritiska zelo močno. Pobarva celo polo papirja. Rada bi čečkala še po mizi. Pogovarjava se o črni barvi, za katero pravi, da jo žalosti.
Predlagam ji, da bi lahko izbrala tudi druge barve, a pravi, da ne, da se počuti črno. Povem ji,
Predlagam ji, da bi lahko izbrala tudi druge barve, a pravi, da ne, da se počuti črno. Povem ji,