Poročila strokovnih delavcev o Maši

Poročila strokovnega tima, tj. razrednika – specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, ter psihologa.

– Poročilo razredničarke in defektologinje:

V Center za usposabljanje, delo in varstvo je učenka Maša vključena že več let. Biva v domu Češnja, kjer so vključeni tudi drugi otroci in mladostniki z vedenjskimi posebnostmi. Ves čas je vključena tudi v šolsko obravnavo. Že na začetku smo ji urnik prilagodili tako, da je pol časa vključena v obravnavo učne snovi, druga polovica dopoldneva pa ji omogoča sprostitev v obliki športno-gibalnih aktivnosti. Tudi popoldanski urnik je podobno zasnovan, najprej gibanje, v drugi polovici popoldneva pa umirjene prostočasne aktivnosti. Vključena je tudi v delovno terapijo, terapevtsko jahanje, pedagoško jahanje, ima individualne ure učenja klavirja, terapijo s pomočjo terapevtskega psa ter individualne ure PZU.

Pri PZU se je naučila na konstruktiven način izražati svojo stisko. Tehnike za obvladovanje impulzivnega vedenja, ki je pogosto samopoškodovalne narave (grizenje ali praskanje roke) ali usmerjeno navzven v agresijo do drugih (sostanovalcev, sošolcev, zaposlenih, živali, predmetov), uporablja samoiniciativno tudi v drugih življenjskih situacijah zunaj ur PZU.

Najpogostejša tehnika je zapis misli (po dogovoru ima vedno zvezek, kamor zapisuje vse, kar jo bremeni, ali pa tudi veseli). Tukaj ni dobrih in slabih misli, pravilnega in nepravilnega zapisa, slovnice, pravil, dovoljeno je zapisati vse, kar ji pride na misel. Te zapise potem prebereta z izvajalko PZU, jim dodata ali odvzameta težo ob pogovoru. Včasih zapise pokaže tudi meni ali drugi osebi, ki ji je blizu, da se o tem pogovorimo. Tako se velika večina neustreznega in neželenega vedenja sploh ne manifestira, ampak ostane le pri zapisu.

Občasno zapise svojih misli dopolni tudi z risbo, kjer je jasno vidno izražanje njenih čustev.

Prav s pomočjo srečanj PZU se je naučila prepoznati posamezna čustva in jih ustrezno umeščati, povezati z dogodki, razreševati …

Občutno manj uporablja tehnike sproščanja z dihanjem (ob tem ima še zmeraj negativne čustvene asociacije, ki so verjetno povezane z dogodki iz preteklosti), ima pa močan interes za sproščanje z gibanjem v naravi. Tudi sama pove, da ji to zelo pomaga, da se umiri.

V vseh letih, odkar je vključena v naš center, se je njeno vedenje močno umirilo, sama pa je postala samozavestnejša in srečnejša oseba, zdaj že zelo odraščajoča najstnica, ki preseneča z dosežki na marsikaterem učnem, športnem ali čisto osebnem področju.

Kričanja, preklinjanja, beganja in fizičnega obračunavanja s sostanovalci ali znašanja nad materialnimi dobrinami je zdaj občutno manj. Seveda je to rezultat dobrega timskega dela vseh zaposlenih (vzgojno-negovalnega kadra, psihološke in pedagoške službe, zdravstvene službe v sodelovanju s psihiatrom), posebej pa tudi dobrega odnosa s starši, razumevanja domače problematike s strani zaposlenih, in obratno. Vse našteto daje dobre rezultate na dolgi rok, predvsem pa občutek varnosti, ki ga potrebuje Maša za svojo samouresničitev kot oseba.

Tudi sama večkrat pove, da se pri nas počuti varno, kljub temu da ji vsa naša ravnanja niso vedno všeč.

Poudariti je potrebno tudi, da se ur PZU izjemno veseli in komaj čaka, kdaj bo spet na urniku.

Se je pa tudi naučila, da včasih tudi kakšna ura odpade zaradi tega ali onega razloga, vendar to sprejema z razumevanjem. Tudi to na začetku ni bilo samoumevno (če se je podrl urnik dejavnosti, so se vedno pojavile vedenjske težave, še posebej, če je odpadla njej ljuba dejavnost). Tudi s pomočjo PZU se je naučila najpomembnejšega, tj. odložiti impulzivno potrebo ter jo preoblikovati v nekaj konstruktivnega.

– Poročilo psihologa:

Pri Maši je bilo ob prihodu v center prisotnega veliko neželenega vedenja. Ocenjujem, da je bil glavni namen tega vedenja pridobitev pozornosti, stika. Pozornost drugih (oz. stik z ljudmi ali tudi odziv drugih ljudi) je potreba, ki jo imamo bolj ali manj izraženo vsi ljudje, otroci pa še posebej. Bolje kot biti neopažen, je imeti negativno pozornost od okolja (karanje, kritika, vse, kar je usmerjeno na neželeno vedenje oz. odziv nanj). Maša se je znašla v okoliščinah, ko je večino pozornosti dobivala na ta način. Že na pregledu pred sprejemom je bilo opaziti ščipanje mame ter odziv, ki ga je za to dobila. Mama je navajala še primere bega, teka k vozičkom z dojenčki.

Seveda ima pri tem odziv okolja precejšen delež. Vedenjske teorije pravijo, da se vedenje vedno oblikuje skozi odnos posameznika z okoljem. Način, na katerega ljudje uspemo zadovoljiti svoje potrebe, se utrdi oz. se ga naučimo. S tem se lahko utrjujejo socialno manj sprejemljive oblike vedenja. Bolj kot se drugi na neželeno vedenje posameznika odzivamo, bolj ga krepimo. Manj kot se odzivamo na ustrezne oblike vedenja, manj se to vedenje utrjuje.

Bolj kot smo utrujeni, nasičeni, manj zmoremo spontano vzpostavljati stik z otroki in se odzivati na socialno ustrezne oblike vedenja. V takih stanjih se v večji meri odzivamo na neželene oblike vedenja (socialno neustrezne, nesprejemljive, take, ki nas motijo). Odziv pogosto predstavljajo nejevolja, opozorila, karanje, čustvena vznemirjenost, pogled … Vse to za otroka predstavlja stik, pozornost, odziv. Lahko bi rekli tudi potrditev, da obstaja, saj se nekdo ukvarja z njim. Hkrati vzroke za neželeno vedenje vse bolj pripisujemo osebi, ki se tako vede, svoj prispevek k oblikovanju vedenja pa težje vidimo.

Mašina mama je v pogovoru večkrat omenila, da je zaradi svoje bolezni pogosto utrujena in ima premalo energije za ukvarjanje z Mašo; z neželenim, pogosto tudi nevarnim vedenjem pa je prisiljena v odziv.

Pri Maši je bilo ob prihodu v center opaziti precej močan vedenjski vzorec bega. O tem vedenju je poročala tudi njena mama. Nekajkrat je z begom poskušala tudi v našem centru.

Ker pa se je to zgodilo v varnem okolju, preglednem v vse smeri, in ker smo se zaposleni odzvali premišljeno, neimpulzivno, je to vedenje hitro ugasnilo.

Naš odziv v tem primeru je bil miren, ostali smo na istem mestu ali nadaljevali s hojo v nespremenjeni smeri. Hkrati smo se izogibali očesnemu stiku. Ker ni bilo reakcije, kot je je bila navajena (buren odziv, sledenje, čustven odziv, negativna pozornost, pogled), je z begom po nekaj metrih končala in se vrnila. Ob vrnitvi je bil naš odziv izrazito pozitiven – pohvala, pozornost ipd. Ker ni bilo odziva, kot ga je bila vajena, je zelo hitro prišlo do ugašanja vedenja. Podobno se je dogajalo tudi pri drugih oblikah neželenega vedenja (agresivnost,

destruktivnost, avtoagresivnost). Pri teh vedenjih so bile naše reakcije odločne, jasno smo pokazali, da tako vedenje ni dovoljeno, a hkrati nismo dajali pretiranega čustvenega odziva.

Na nekatera kompulzivna vedenja (npr. stalno umikanje na stranišče pod pretvezo, da gre na malo potrebo), smo se odzvali z jasno postavljenimi pravili (kdaj, za koliko časa gre na stranišče). Seveda smo to storili po predhodnem opazovanju, posvetovanju, izključitvi morebitnih zdravstvenih vzrokov za pogosto uriniranje. Pomembno je bilo tudi sprotno opazovanje učinkov in evalvacija. Tudi na tem področju je prišlo do ugašanja kompulzivnega odhajanja na stranišče. Maša postopno razvija odhajanje na stranišče glede na dejansko potrebo po tem.

Pri Maši je vseskozi opaziti slabše izgrajeno notranjo strukturo, odziva se na trenutne dražljaje iz okolja, odziva se impulzivno, težko razmeji med sabo in okoljem itd. Sčasoma pa je vedno bolj osvojila dnevni ritem dejavnosti, ponotranjila socialne norme in pravila, vzpostavila stik in navezanost z zaposlenimi, izgradila več notranje varnosti, osvojila nekaj strategij za boljšo kontrolo nad impulzi in postavljanje meja z okoljem. Pri tem ji je v pomoč stalno in stabilno okolje, jasno postavljeni okvirji ter pravila.