Pomoč z umetnostjo je pristop z likovnim izražanjem, ki ne samo, da nudi uporabniku ustvarjanje in stik z likovnim materialom, temveč nudi tudi dragoceno pomoč na področju, ki ga uporabnik potrebuje. Ta pomoč je namenjena različnim skupinam oseb z MDR, tistim, ki imajo čustvene in vedenjske težave, uporabnikom s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo, z motnjami v socialnem funkcioniranju, uporabnikom s travmatsko izkušnjo, zlorabljenim, osebam z avtističnimi elementi, uporabnikom z dvojno diagnozo (MDR in težave v duševnem zdravju).
Stott in Males (1992) navajata, da se vse osebe z MDR ne odzivajo enako na likovni medij, včasih je ta odziv boljši pri glasbi ali drami; tim strokovnih delavcev na osnovi njihovih zmožnosti in interesov prepozna, kdo je primeren za vključitev v aktivnosti PZU. Slednja lahko daje osebam z MDR možnost izraziti svoje težave z likovnimi sredstvi, kar je lažje, kot v stvarni življenjski situaciji. Likovni izdelek je sredstvo med udeležencem in izvajalcem PZU, s pomočjo katerega komunicirata.
Kot meni B. Kroflič (2015), ustvarjalno izražanje lahko pomaga pri zmanjševanju težav in motenj, preprečevanju le-teh ter podpiranju osebnostne rasti in razvoja. Gorjup (1999) ugotavlja, da je v likovnosti pomembno izžarevanje likovnih odnosov, kaj slika žari, izraža, sporoča in kaj to izžarevanje omogoča, notranjo rast, napredovanje in občutek izpolnjenosti, osvoboditev in razbremenitev na likovni način. V sebi lahko najdejo tisto najboljše, odkrijejo sebe v likovnem izražanju.
B. Kariž (2010) razlaga, da je PZU glede na značilnosti populacije oseb z MDR, pomembna predvsem z vidika umirjanja, sproščanja, izboljšanja samopodobe, izražanja občutkov, misli, konfliktov, življenja v instituciji, kakovosti življenja, krepitve neodvisnosti in samostojnosti, iskanja strategije za soočenje s težavami, izboljšanja komunikacije in socialnih veščin, sprememb vedenjskih vzorcev itd.
PZU za osebe z MDR poteka po podobnih principih, kot za vse druge skupine ljudi. Seveda pa nastopijo razlike pri izvajanju pomoči z umetnostjo z različnimi skupinami ljudmi. Tako smo po B. Kariž ( 2010) pri osebah z MDR pozorni na:
- Likovni izdelek: lahko je to čečkanje, raziskovanje materiala, polivanje, tolčenje, ponavljanje, kopiranje, besede, prazen list, neposredno prikazovanje, izvirna risba … Ti izdelki so njihovi in z njimi nekaj sporočajo. Ta sporočilnost pa je lahko pri bolj spretni osebi lažje prepoznavna. Mnoge osebe z MDR, tudi odrasle, pa niso razvile svojih
grafomotoričnih spretnosti. Tako je lahko njihovo izražanje omejeno samo na čečkanje.
Tu je lahko komunikacija s pomočjo izdelka težja, a vseeno možna.
- Besedna komunikacija: tu nismo pozorni le na pripovedovanje in pogovor, temveč tudi na zaupnost, intenzivnost, hitrost idr. Tu smo zopet pri osebah z MDR lahko omejeni, saj mnoge slabše ali sploh ne govorijo. Pomagamo si s telesno govorico, slikovnimi simboli, pa tudi naš govor lahko uporabimo zanje.
- Govorica telesa: še posebej pri osebah z MDR smo pozorni na telesno govorico, pogosto nam je zaradi otežene besedne komunikacije telesna govorica pomemben vir informacij.
Pomemben je očesni kontakt, položaj telesa, mimika obraza, kretnje, mišični tonus.
Dovoljena je bližina, ki daje občutek varnosti in zaupanja.
- Povezava z izvajalcem PZU: pomembno je, da razvijemo odnos, ki je odprt in sproščen, kar omogoča varnost in zaupanje. Ta odnos je pogosto projekcija njihovih čustev in pričakovanj z drugimi pomembnimi ljudmi v njihovem okolju. Osebe z MDR po navadi nimajo večjih težav pri vzpostavljanju zaupnega odnosa, kar je za nas in proces dobro, razen posebne skupine, kot npr. avtisti. Pri slednjih se moramo poučiti o posebnih pristopih zbliževanja, ki je vsekakor precej dolgotrajnejše.
- Likovni material: nudimo različne materiale in možnost izbire. Pri tem smo pozorni tudi na ravnanje z materiali. Je oseba zadržana, radovedna, impulzivna, počasna, močna, izvirna … kakšna je izbira barv, poteze, ali rad okuša, vonja, se dotika itd.
- Proces likovnega izražanja: spremljamo, kako likovni izdelek nastaja, kako začne, kakšno je počutje med ustvarjanjem, kaj pove, kaj jo zmoti, kakšen tempo ima itd.
- Ponavljajoče se teme: opazimo, če se pri likovnem izražanju nenehno ponavljajo določene teme. Nanje smo posebej pozorni, saj to ponavljanje kaže, da so za osebe zelo pomembne. Take teme so lahko pri osebah z MDR predvsem ločitev od družine, pomanjkanje varnosti, ki so izrazitejše pri osebah, ki so vključene v institucije.
Slika 3.1: To so luleki, ki jih je fant vztrajno risal, kar je bila za njegova leta primerna tema in je lepo izrazil, o čem razmišlja.
- Odnos do likovnega izdelka: tu opazujemo, ali ji je izdelek všeč, ga zavrača, strga, ga želi odnesti, predvsem pa, ali se oseba sčasoma lahko poveže z izdelkom, da poveže izdelek s samo seboj in se preko izdelka nauči govoriti o sebi.
- Analiza srečanja: pri analizi smo pozorni na sam izdelek, izjave osebe ob interpretaciji izdelka, njeno počutje in vedenje, odnos do pomočnika (izvajalca) PZU, na pomembne dogodke in trenutni položaj v življenju osebe, na povezavo z drugimi, če je potekala skupinska ura. Pozorni smo tudi na likovni izraz, na značilnosti likovnega izdelka.
- Etična pravila: tudi pri osebah z MDR moramo upoštevati vsa etična pravila, ki so temelj našega dela.
- Pravila srečanj: iz etičnih pravil izhajajo tudi pravila srečanj, tudi osebe z MDR morajo razumeti osnovna pravila srečanj, te jasno povemo na začetku in jih po potrebi večkrat ponovimo. Sem spadajo tako čisto vsakdanji dogovori, npr. uporaba stranišča, točen prihod na srečanje, poslušanje in spoštovanje drugih, ustrezno ravnanje z materiali, odkritost, zaupnost ipd.
- Struktura srečanj: na začetku vedno pojasnimo, kako in zakaj bodo naša srečanja potekala, sčasoma udeleženci osvojijo način in potek srečanja, tega so sposobne tudi osebe z MDR.
Gorjup (1999) meni, da je likovni jezik oseben, a čitljiv. Njegova moč in kvaliteta je v izrabi likovnih sredstev, je dober terapevtski medij in odraz notranje nujnosti. Umetnosti duševno in drugače bolnih ni, je samo dobra in slaba likovnost.
Lahko pa je njihova likovna govorica drugačna. Tako je lahko oseba z MDR, ki je že odrasla, še vedno na stopnji čečkanja. Njihova likovna govorica je lahko zelo elementarna in ne diferencirana. Težko pri osebah z MDR govorimo o stopnjah likovnega razvoja, saj je oseba, ki je lahko že odrasla in se izraža s čečkanjem, vendarle drugačna, kot normalno duševno razvit otrok, ki je na stopnji čečkanja. Ta odrasla oseba z MDR ima v primerjavi s tem otrokom za seboj leta takšnih in drugačnih življenjskih izkušenj.
Problem je, da so pri osebah z MDR razvojni zaostanki prisotni na različnih področjih, ne samo pri likovnem izražanju, temveč tudi na vseh drugih vzgojno-izobraževalnih področjih, kot npr. na govornem področju. Stott in Males (1992) pojasnjujeta, da je glavna težava omejena zmožnost učenja in razumevanja. Pravita, da je PZU sredstvo komunikacije in samoizražanja. Tako lahko nudi alternativo neverbalni komunikaciji za tiste, ki jim je uporaba govora in razumevanja besed nepopolna. PZU lahko zagotavlja sredstva za komunikacijo – kot orodje za njihovo samoizražanje. Avtorja (1992) navajata še, da je skozi samoizražanje možno olajšati stiske oseb z MDR, kot primer navajata občutek lastne identitete, ki je v institucijah pogosto izgubljen.
Gorjup (1999) trdi, da je pri osebah z MDR že uspeh jih spodbuditi k likovnemu izražanju, gre za potrebo po odpiranju, komunikaciji, interpretaciji, znati moramo tudi prisluhniti njihovim besedam, mislim, jih razumeti tudi na neverbalni način. To pa zahteva od izvajalca PZU visoko stopnjo likovne pismenosti in zmožnosti prepoznavanja likovnih sporočil, tj.
sporočil z likovnimi sredstvi.
Stott in Males (1992) trdita, da je interpretacija vsebine likovnega izdelka pomemben del PZU, izvajalec mora tako upoštevati posameznikove sposobnosti, kar vsebuje tudi sposobnost diskusije o likovnem izdelku, tako lahko refleksija poteka med likovnim procesom ali z veliko mero vključenosti izvajalca PZU. Tako menita še, da je pri osebah z MDR večja potreba za vključenost izvajalca PZU, srečanja pa morajo trajati daljše časovno obdobje.
»Likovna sredstva s svojo sevnostjo vplivajo pozitivno, stimulativno, zdravilno ali pa so lahko obratno prisotna tudi v negativnem smislu in učinkujejo celo rušilno … V likovnosti se v čisto terapevtskem smislu spet izkaže potreba po precizni izbiri sredstev, torej glede na ciljno skupino (specifiko patologije) in kot sredstvo v likovnoterapevtski diagnostiki.
Nobenega siljenja ni, le izhajanje iz individualnosti, iz konkretnega primera.« (Gorjup, 1999, str. 67)
»Umetnostno izražanje lahko pomaga najti družbeno sprejemljive načine izražanja negativnih čustev, ki jih je sicer težko ali nemogoče izraziti. Tako ustvarjalno umetnostno izražanje pomeni za posameznike dragocen urejevalni mehanizem.« (Kroflič, 2015, str. 70)
Pomembno je tudi upoštevati, da z odraslimi osebami z MDR ne ravnamo kot z otroki. Stott in Males (1992) navajata izraz »childlike«, ki opredeljuje kvalitete otroka, s katerimi se srečamo pri osebah z MDR, kot so nedolžnost, iskrenost, spontanost. Tako te osebe ne smemo obravnavati kot otroke, le omenjene kvalitete lahko uporabimo pri likovnem delu.
E. Novljan in D. Jelenc (2000) navajata, da se morajo pri izobraževanju odraslih oseb z MDR pojavljati teme »postal sem odrasel« in »odrasel sem«, saj se z njihovo pomočjo lahko vživijo v vlogo odraslega. K tem specifičnim vsebinam dodata avtorici tudi teme, ki pomagajo razreševati probleme »biti duševno prizadet«. Po njunih izkušnjah se strokovnjaki teh tem izogibajo, ker jih preveč emocionalno obremenjujejo. Obravnavo omenjenih tem predlaga šele takrat, ko se med vodjo in udeleženci vzpostavi medsebojno zaupanje. Ta pogoj je potrebno upoštevati tudi pri temah, ki zadevajo spolno vzgojo, partnerstvo, prijateljstvo, ljubezen; obzirnost in subtilnost pa sta pri takih temah zelo pomembni in obvezujoči.