Iskanje in zagotavljanje ustreznih programov pomoči in prilagoditev osebam z MDR, ki živijo v instituciji, so zato predvsem usmerjeni k učinkovitemu načrtovanju in izvajanju individualiziranega programa. Ter seveda ozaveščanju o skupnem delovanju vseh v umirjeni delovni klimi, z dobrimi odnosi, le tako je lahko naše delovanje učinkovito.
Š. Byrne in B. Hegeduš (2010) menita, da morajo spremljajoči delovni in operativni ter širši habilitacijski timi natančno opredeliti cilje in vsebine, ki določajo strukturo dneva, raznolikost aktivnosti s ciljem možnosti izbire, varen kotiček, dejavnosti po lastni izbiri in želji, prijetne izkušnje, gibalno-športne aktivnosti, prosti čas, pravico do počitka, miru, pogovora in svetovanja. Predvsem je pomembno, da izčrpamo vse možnosti interaktivne obravnave s ciljem, da bi preprečili uporabo manj prijaznih oblik in metod, kot so soba za umiranje ali umirjanje z zdravili.
B. D. Jurišić (2014) pa pri zmanjševanju stisk poudarja podporo pozitivnemu vedenju (v nadaljevanju PPV), ki išče nove načine vedenja in spreminjanje okolja, kar povečuje kakovost življenja in zmanjšuje obseg neželenih vedenj. Navaja obseg PPV:
- postopki krepitve želenega vedenja;
- spremembe okolja, še preden se nezaželeno vedenje pokaže, kar dosežemo s spremembo dražljajev v okolju, več možnosti izbire;
- poučevanje želenega vedenja z učenjem samonadzora in komunikacijskih spretnosti;
- odzivanje na vedenje s spoštovanjem in na čim bolj varen način.
S. Stropnik (2014) navaja, da je prvi korak pri obravnavi neželenega vedenja in njegovem spreminjanju opredelitev, ocena neželenega vedenja ter postavitev cilja, ki ga želimo z vedenjskimi intervencijami doseči. Pravi, da morajo biti cilji specifični in jasni, merljivi, realni ter formulirani pozitivno. Opredelimo funkcijo vedenja, zakaj nekdo počne, kar počne.
S. Stropnik (2014) omenja izraz ABC shema za analizo vedenja, kjer je ključen opis odnosa:
predhodnik, vedenje in posledica. Predhodnik označuje povode ali sprožilce, vedenje, kaj posameznik počne, in posledice, ki sledijo neželenemu vedenju.
B. D. Jurišić in J. Kodrić (2014) navajata strategije preprečevanja neželenega vedenja kot PPV:
- spoznavanje otroka (npr. pogovarjamo se z otrokom med malico in sledimo njegovemu zanimanju);
- krepitev pozitivnega odnosa z otrokom (npr. objamemo ga, mu pokažemo dvignjen palec,
»damo petko«, ko mu nekaj uspe);
- ureditev prostora (npr. sobe, učilnice);
- spodbudno učno okolje (npr. fotografije družine v razredu);
- znižamo zahtevnost naloge; ko jo otrok reši, postopoma zahtevnost zvišujemo;
- poučevanje želenih vedenj (otroka moramo naučiti želenega vedenja, s katerim na bolj sprejemljiv način doseže tisto, kar je prej dosegel z neželenim vedenjem; pri učenju novih in nadomestnih vedenj lahko uporabimo: oblikovanje vedenja in veriženje);
- poučevanje o pričakovanem vedenju (imenujemo pričakovano vedenje, ko se otroci ne vedejo moteče, npr. počasi gremo na igrišče);
- poučevanje o pravilih (plakat s pravili, obsega tri do pet pravil, prikazana s slikami in besedilom);
- poučevanje o vsakodnevnih rutinah – urniki (ta prikazuje zaporedje dnevnih dejavnosti, je na vidnem mestu, prikazan je s slikami in besedilom);
- spremembe okoliščin: spreminjamo okolje, dejavnosti, zahtevnost nalog, uporabimo priljubljeno stvar ali dejavnost za preusmeritev pozornosti, povečamo spodbude, kot so navodila, namigi, kretnje, neposredni vzori za vedenje ali telesno vodenje (npr.
uporabimo različne znake ob spremembah – zvonček);
- krepitev želenega vedenja (nagradimo želeno vedenje; nagrade so socialne, npr.
pozornost, odobravanje, pohvala, naklonjenost drugih oseb, telesni stik; materialne, npr.
hrana, privilegij, dejavnost, ki jo otrok rad počne);
- spoznavanje čustvenega besednjaka (npr. beseda k sliki obraza, ki izraža določeno čustvo ali občutek).
Opredelitev, ocena, postavitev ciljev in funkcije neželenega vedenja nas vodijo v načrt spreminjanja vedenja. Na ta način lahko spreminjamo vedenje; P. Kostov in M. Š. Vouk (2014) navajata proaktivno in reaktivno delovanje ter tehnike odzivanja. K tehnikam odzivanja prištevamo:
- Ignoriranje ali gašenje oz. zmanjševanje nagrade: če oseba ne dobi nagrade, potem vedenje izginja, se zmanjšuje; ker največkrat ukinjamo socialno pozornost, uporabljamo tudi izraz ignoriranje.
- Odmor ali time-out: osebo, ki se neželeno vede, za kratek čas umaknemo iz situacije v prostor, kjer ni virov zabave in motečih dejavnikov. S tem dobi zatočišče in možnost za pomiritev. Čim prej po izvedbi time-outa je treba osebi izkazati pozornost za neko primerno vedenje.
- Odvzem nagrade: osebi, ki se neželeno vede, odrečemo, kar jo zabava in je to neposredna in takojšnja posledica določenega neželenega vedenja. Pomembno je ponuditi pot nazaj, mu dati priložnost, da dobi nazaj, kar smo mu odvzeli.
- Kaznovanje: kaznujemo z nečim, kar je neprijetno za osebo. Stroka namerne uporabe bolečine ali neprijetne izkušnje, da bi osebo odvrnili od neželenega vedenja, ne dovoljuje.
A. Golob (2010) označuje reaktivni pristop, ki predpostavlja uporabo fizične omejitve, izločitev iz skupine in umirjanja z zdravili. P. Kostov in M. Š. Vouk (2014) pa pravita, da reaktivni pristop zmanjšuje trenutno tveganje za osebo in vse druge ter osebju daje možnost
za nadzor nad posameznikom. Z reaktivnim pristopom se odzovemo, ko se pojavi tvegano vedenje, tj. po njuni navedbi vedenje, ko se pojavi nasilje do ljudi, samopoškodovanje, vedenje brez upoštevanja lastne varnosti ali varnosti drugih ter uničevanje lastnine. Tvegano vedenje je tisto neželeno vedenje, ki je ogrožajoče, zato se je treba nanj takoj odzvati. Avtorja navajata potek vzburjenosti ob tveganem vedenju:
- Sprožilni dogodek: čustvena vzburjenost nastopi, ko je oseba izpostavljena sprožilnemu dogodku, ti so lahko: lakota, hrup, strah, odpoved priljubljene dejavnosti, ko se postavi meja … Pomoč: umik sprožilcev.
- Porast vzburjenosti: tipične spremembe v tej fazi so povečana aktivnost, nezmožnost sedeti pri miru, nemir, hitro dihanje, potenje, agresivno komuniciranje, neodzivanje na preproste zahteve. Pomoč: osebo umaknemo iz okolja, ponudimo načine za umirjanje, se odzivamo umirjeno, uporabljamo razumljiv jezik.
- Krizni čas: v tej fazi je oseba v stanju velike čustvene vzburjenosti in lahko kaže zelo tvegano vedenje, kot npr. verbalna agresija, fizična agresija. uničevanje lastnine, poškodovanje samega sebe. Pomoč: zmanjšamo besedno komunikacijo, usposobljeno osebje, z jasnim sporazumevanjem in treningi varnih telesnih prijemov.
- Postopni padec vzburjenosti: oseba vstopa v fazo zmanjšane čustvene vzburjenosti in se počasi umirja. Pomoč: na osebo smo pozorni, da čuti našo podporo, namenimo ji jo bolj z dotikom kot besedami, ponudimo dejavnost za preusmeritev misli in sprostitev.
- Depresija po dogodku: oseba je utrujena, potrta in v slabem razpoloženjskem stanju.
Pomoč: pristopi temeljijo na dobrem poznavanju osebe in vključujejo našo tiho navzočnost, ki daje občutek varnosti. Če se pokaže priložnost, se pogovorimo o dogodku.
Reaktivni pristop lahko vključuje tudi tehnike telesnega omejevanja vedenja. P. Kostov in M.
Š. Vouk (2014) slednje opredeljujeta kot tvegano vedenje, ko z aktivnostjo (postavimo oviro, zaklepanje vrat, osamitev) ali telesnim stikom (uporaba zdravil, uporaba pasov, fizična omejitev) omejimo svobodo gibanja in s tem preprečimo možnost poškodb. Pomembno pa je, pravita, da naj bi bil pripravljen individualni vedenjski načrt za vsako osebo, pri kateri obstaja verjetnost tveganega vedenja, v katerem predvidimo, kako se najprimerneje ukrepa v krizni situaciji, ko pride do tveganega vedenja.
Proaktivni pristop pa po mnenju A. Golob (2010) predpostavlja predvsem učenje ustreznih načinov komuniciranja ter iskanje ustreznih metod za preprečevanje nastanka neželenega vedenja, torej predvsem preventivo.
P. Kostov in M. Š. Vouk (2014) proaktivni pristop označujeta kot vnaprejšnje preprečevanje posameznikovega vedenja, ki bi ogrožalo njega in ljudi v njegovi bližini, kar lahko dosežemo z naslednjimi aktivnostmi:
- z uporabo pomirjajočih pristopov, ki temeljijo na poznavanju posameznika, razmisleku o vsebini in načinu uporabljanja besed ter na umirjeni govorici telesa;
- s poskusi preusmeritve pozornosti na dejavnosti, v katerih posameznik uživa;
- z zmanjševanjem zahtev;
- z dano možnostjo izbire;
- z okoljskimi spremembami, ki bi zmanjšale vznemirjenost osebe;
- z vključevanjem nekoga, ki posameznika dobro pozna in mu le-ta zaupa.
P. Kostov in M. Š. Vouk (2014) priporočata, da je v odnosu do neželenega vedenja in v skladu z vrednotami stroke bolj priporočljivo proaktivno delovanje, se pravi delovanje vnaprej, kot pa le odzivanje na neželeno vedenje oz. reaktivno delovanje.
Zato so po mnenju Š. Byrne in B. Hegeduš (2010) v strokovni obravnavi ključnega pomena stalnost in doslednost osebja, razvijanje medosebnih odnosov, sprostitvene tehnike, razvijanje močnih področij, samozagovorništvo, prisotnost pomembne osebe, družina. Prav tako so uspešne različne terapije, kot so kognitivno-vedenjska in behavioristična terapija, modifikacija vedenja, psihoterapija, trening socialnih spretnosti, terapija s pomočjo živali ter pomoč z umetnostjo (v nadaljevanju PZU).
Iz navedenih teoretičnih izhodišč je razvidno, da je potrebno izdelati za vsako osebo z MDR, pri kateri se pojavijo neželene oblike vedenja, ne samo individualni načrt, ampak tudi individualni vedenjski načrt. Ta mora vsebovati oceno, cilje in funkcije neželenega vedenja, ter naše ravnanje, torej načrt spreminjanja tega vedenja. Seveda poskušamo delovati preventivno, torej proaktivno, kjer so nam v pomoč tehnike odzivanja. Najpomembneje pa je skupno usklajeno in dosledno delovanje.
Vse te elemente uporabljamo tudi pri PZU, nadgradimo pa jih z novim elementom, tj.
likovnim izdelkom, ki skupaj z odnosom med osebo in izvajalcem PZU tvori trosmerni proces, ta pa daje osebam z MDR možnost izraziti svoje stiske z likovnimi sredstvi. V načrt spreminjanja neželenega vedenja lahko umestimo tudi PZU. Tu lahko pomembno vplivamo predvsem z vidika sprostitve, saj taka oseba to potrebuje ter s pomočjo likovnega izdelka oseba z MDR sproti sporoča svoje doživljanje ter ima ob tem možnost govoriti o svojih težavah. Torej ta likovni izdelek mu pomaga, da govori o sebi in svojih stiskah.
Gorjup (1999) govori o razbremenitvi stisk na likovni način. Stott in Males (1992) pa predvsem poudarjata, da je skozi likovno izražanje možno olajšati stiske oseb z MDR. Lačen
(2001) pa omenja, da lahko prehajamo od odvisnosti od tuje pomoči do tega, da si lahko te osebe pomagajo same, kar spodbuja tudi PZU. To je koncept, ki izhaja iz izkušenj in ga opredeljuje pojem naučena nemoč. Pogosto ravnamo tako, da nam je lažje kar vse narediti za osebo z MDR, čeprav bi marsikaj zmogla opraviti sama. Tako osebo na neki način podredimo sebi. Vendar menim, da si vendarle vsi želimo, da bi bile osebe z MDR čim bolj samostojne, tako ne bi olajšali življenja samo osebi z MDR, temveč tudi vsem, ki so v stiku s to osebo, staršem, osebju, vrstnikom.