Osvojila je način dela PZU in mnogokrat že kar sama pravi: »Bom narisala, kako se počutim.«
Vedno me tudi sprašuje, ali se res dobiva tudi ta teden. Druživa se tudi zunaj srečanj PZU.
Tudi takrat bi se rada pogovarjala tako, kot takrat, ko sva sami. Takrat ji povem, da imava za to čas vsak ponedeljek. Ji pa skušam pomagati tudi zunaj PZU srečanj. Redno spremljam njeno stanje, se pogovarjam z mamo, defektologinjo, predvsem pa z varuhinjo.
Tako sva v teh letih nekaj dosegli:
- Slikovni urnik, ki ji je bil v pomoč, da je točno vedela, kaj bo počela in s kom bo preživela dan. Zdaj že približno pozna svoj urnik in se pozanima npr., katera varuhinja pride v skupino.
- Dvoposteljna soba: dobila je želeno sostanovalko, ki pa je čez čas resno zbolela, zato smo jo morali prestaviti v drug dom, z novo sostanovalko je še kar zadovoljna, čez čas pa jo je neko noč pokrila z odejo in jo stiskala. Tako je za zdaj sama v sobi.
- Urejenost varnega kotička – soba: na steno sva ji narisali angelčka, ki jo čuva (nabožni simboli, kot so angel, mati božja, so ji blizu – meni, da jo čuvajo in pomirjajo), obesili fotografije pomembnih ljudi, ji dali namizno svetilko, radio ipd.
- Zvezek: poskrbim, da ima vedno zvezek in svinčnik, v ta zvezek večinoma zapisuje svoje stiske in spore, zvezek je poln neprimernih izrazov, sočen izbor kletvic, dogovorili sva se, da teh besed ne izgovarjamo, če pa ji pomaga, da jih zapiše, naj jih. Pred leti je popisala stene svoje sobe s takšnimi izrazi. Tako se mi zdi bolj sprejemljivo, da piše v zvezek.
»Podobno nekateri pacienti pišejo dnevnike, v katere si beležijo napredovanje (oz.
nenapredovanje) v terapiji, ali pa so jim kratko malo nadroben arhiv, kamor skladiščijo lastne misli, počutje in čustva. To jim je lahko v pomoč natanko na isti način kot slikanje.« (Storr, 2014, str. 84)
- Pismo psihiatru: ko je zelo v težavah, včasih napiše pismo psihiatru in mu razloži, zakaj je v stiski, natančno ve, katera zdravila ima predpisana, in večkrat tudi sprašuje, zakaj ima zdravila.
- Album: imava ga v razredu, da ga ne bi strgala. Gleda ga za spodbudo, da vidi, da ji gre, da zna, da zmore, da se spominja lepih trenutkov.
- Asistenca: ni več potrebna, sprva je bil v njenem razredu obvezno prisoten asistent.
- Pohodi: redno, skoraj vsak dan hodi na pohode, spoznala je, da jo hoja pomirja. Tako da tudi sama prosi za pohod.
- Tek: skupaj sva se priključili tekaški skupini centra. Udeleževala se je treningov in tudi tekaških prireditev zunaj centra. Pri treningu so še težave, ni dovolj motivirana. Večkrat med tekom kriči, se jezi, pravi, da jo preganjajo grde misli. Ko pa na tekaški prireditvi uspe preteči razdaljo, je zelo srečna. Pravi, da je začutila, da jo tek sprošča, da glava postane prazna. Treba jo bo še spodbujati, da bo nadaljevala s treningi.
- Terapija s psom: lepo se uči ravnati s psom v spremstvu pasje terapevtke. Med sprehodom je umirjena. Sploh se rada druži z živalmi. Tako preseneča njeno ravnanje z mački. Redno hodi tudi na jahanje. Večkrat pa je tudi v družbi mojega hišnega ljubljenčka.
- Sodelovanje pri gledališki predstavi Pika v cirkusu ter plesni predstavi za festival Tantadruj: vsakič je bila zelo ponosna sama nase, da je zmogla prenesti pritisk nastopa, brez neprimernih situacij.
- Šola v naravi, kreativni tabori: spočetka je Maša hodila na letovanja v kraje, kjer smo bolj skriti pred ljudmi, zadnja leta pa se udeležuje šole v naravi v kampu, prikolici, kjer se mora kar precej kontrolirati. Zelo rada ima morje in vodo. Pravi, da bi bila rada kar celo leto na morju. Udeleževala se je tudi kreativnih taborov, kjer pa je bilo nekaj težav v vedenju.
Povsod jo po navadi spremljam jaz.
- Klavir: ima dober posluh za glasbo, zelo hitro se lahko nauči igrati dele tudi zahtevnejših skladb, glasba jo pomirja. Ima svoj izbor priljubljenih skladb, kot so npr.
Halleluja, Ederlezi, Time go on ipd., slednje sem ji posnela na prenosnik za poslušanje.
- Tako sem postala njena podporna oseba, čeprav se zna dobro zagovarjati sama. Zadnje leto je vključena v samozagovorniško skupino. Zna se pritožiti, se boriti zase in tudi za druge.
Jasno pove, kaj jo moti.
– Analiza strokovnih poročil: defektologa, psihologa:
Iz strokovnih mnenj poročil defektologinje in psihologa je razvidno, da je Maša v teh letih, kar je vključena v naš center, napredovala na vseh vzgojno-izobraževalnih področjih, predvsem pa se je v teh letih zmanjšal obseg nezaželenega vedenja. Temu zmanjšanju oba strokovnjaka pripisujeta največ zaslug prav usklajenemu delovanju strokovnega tima. Skupna izdelava individualiziranega programa, kjer celoten strokovni tim, ki vključuje tudi varuhinje- negovalke, deluje usklajeno, usmerjeno proti istim ciljem. Vsi poskušamo delovati dosledno, v skladu s skupnimi dogovori, ki jih oblikujemo na operativnih in habilitacijskih timih.
Mnenje psihologa jasno kaže naš način dela, ki ima temelje v podpori pozitivnega vedenja:
jasno postavljene meje, brez pretiranega čustvenega odziva na neželeno vedenje, miren odziv, krepitev in učenje želenega vedenja, uporaba strategij preprečevanja neželenega vedenja, tehnike odzivanja itd. Pri Maši smo se res potrudili, ponudili smo ji res skoraj vse, kar lahko naš center nudi. PZU je samo en kamenček v mozaiku vsega. Tudi ta mali kamenček je dodal svoje, kar lahko razberemo tudi iz mnenja defektologa.
– Analiza mnenja matere in Maše:
Po opravljenem pogovoru z Mašo in njeno mamo sem si oddahnila ob spoznanju, da delam prav in da je moje delo obrodilo sadove. Veliko dvomov mi je povzročalo prav to, ali to jaz sploh lahko delam. Predvsem zaradi vseh pomislekov glede PZU, ki jih izraža stroka. Razdor med pojmoma likovna terapija in pomoč z umetnostjo (PZU). Seveda mi je jasno, da ne izvajam terapije, temveč le pomoč, preko likovnega izdelka.
Tako sem dobila potrditev tam, kjer je zame tudi najbolj ustrezna, tj. od Maše in njene mame.
Iz njunih besed je jasno razvidno, da srečanja PZU Maši koristijo. Besede so preproste in iskrene. Povedo tisto, kar je bistveno. Maši srečanja koristijo, predvsem zaradi tega, ker si vsak teden vzamem čas zanjo, se z njo likovno izražam in se z njo pogovarjam. Pogovarjava se o njej, o njenih stiskah in težavah, o težkih dogodkih, pa tudi o lepih, ki jih tudi ne manjka.
Mati izraža zadovoljstvo in odprtost.
Pogovor tudi kaže, da Maši ni tako pomembno likovno izražanje in ustvarjanje, ampak bolj pogovor in čas, ki ji je namenjen. Likovni izdelek služi le kot pripomoček. Zanimivo pa je, da v zadnjem času Maša v zvezke, kamor zapisuje svoje stiske, vse več dodaja risbe. Besede nadomešča z risbami.
Presenetilo me je tudi, da Maša pravi, da rada riše veselje in lepe reči. V arhivu Mašinih slik so večinoma risbe, ki niso vesele. Je pa res, da je v zadnjem letu več risb, ki so pozitivno naravnane.
6.5 Odgovori na raziskovalna vprašanja
1. Kako izvajanje likovne aktivnosti kot PZU prispeva k zmanjševanju neželenega vedenja pri osebi z MDR?
Pri analizi srečanj PZU je lepo razvidno, da so se Mašine stiske precej zmanjšale. Seveda pa se z odraščanjem pojavljajo nove. To je življenjski krog, ki se nikoli ne ustavi. Maša ne bo nikoli živela čisto mirno. Vendar je v letih, odkar je prišla v naš center, veliko pridobila.
Največji dosežek je, da se je precej umirila, da nas ni več strah njenega nasilja. Pa seveda, da se je naučila premagovati svoje stiske, da uporablja nekatere strategije, ki ji pomagajo pri premagovanju slednjih. Predvsem pa, da je bolj vesela in zadovoljna, da ve, da nekaj zmore in zna.
K zmanjševanju neželenega vedenja je vsekakor pripomogla tudi usmerjenost v metodo podpore pozitivnega vedenja.
2. Katere dejavnike je potrebno upoštevati pri načrtovanju in izvajanju likovnih aktivnosti kot PZU?
V času izvajanja PZU sem pridobila določene izkušnje z udeleženci z MDR, ugotovila sem, da je potrebno pri načrtovanju in izvajanju likovnih aktivnosti kot PZU upoštevati:
– V PZU se lahko vključi vsakdo, ne glede na motnjo ali stopnjo poznavanja likovnega ustvarjanja, čeprav je to oseba s težjo ali težko MDR. Tako izvajalec PZU dela z njim, riše
zanj, se izraža zanj, mu vodi roko, gleda z njim, se ga dotika, mu pokaže lepe reči, mu širi njegov mali svet. Seveda mora biti taka skupina res majhna, pa tudi koraki so drobni. Tudi če udeleženec ni sposoben narisati risbe, ki bi sporočala njegov odziv in mnenje, mu pustimo, da sodeluje in naredi to na svoj način. Pomagamo mu in ga spodbujamo.
– Pomembna je možnost individualnega dela, saj imajo osebe z MDR, ki živijo v instituciji, večjo potrebo po človeku, ki je tam samo zanj. Hkrati pa je pomembno tudi skupinsko delo, kjer se razvije skupinska dinamika, in oseba z MDR lahko vidi, da imajo težave tudi drugi.
– Glede na to, da se v zadnjem času v naš center vključuje vse več oseb z MDR, ki imajo hude vedenjske, duševne motnje, tudi take z lažjo motnjo v duševnem razvoju, t. i. osebe z dvojno diagnozo, se mi zdi PZU zelo primerna oblika dela z omenjeno populacijo.
– Ugotovila sem, da mora izvajalec PZU enakovredno sodelovati v procesu, s tem udeležencem pokažemo, kaj želimo. Smo njihovo ogledalo. Dobro je, da udeleženci vedo, da tudi mi čutimo, imamo svoje težave, tako kot vsi ljudje na svetu. Delimo z njimi svoj svet, tako kot ga oni delijo z nami. Za udeleženca je dobro, da opazuje pomočnika (izvajalca) pri ustvarjanju ter ga posluša pri predstavitvi svoje slike. Tako bo tudi sam lahko osvojil način dela: rišem, slikam in s sliko nekaj povem, sporočam.
– Tudi zadovoljstvo z likovnim izdelkom je v takšnih skupinah vseeno bolj pomembno, kot sicer.
– Pomembno je, da je izvajalec dober poslušalec in dober spraševalec. Vprašanja mora znati prilagoditi udeležencem. Predvsem je tukaj pomembna komunikacija z udeleženci, ki slabše govorijo ali sploh ne.
– Dobro je tudi, da dopustimo, da udeležencu dovolimo, da se umakne, če ne želi sodelovati.
Lahko samo opazuje, sčasoma se bo morda vključil sam.
– Dobrodošli so tudi telesni stiki, objem, umiritev v naročju, zibanje. Vseeno pa smo pri telesnih stikih previdni, vedno vprašamo: ali te lahko objamem, nakažemo, kaj želimo narediti. Vedno je učinkovita tudi uporaba humorja, smeh in dobra volja premagata marsikatero stisko.
– Pomembno je, da udeležence čim bolj spodbujamo k raziskovanju, preizkušanju različnih likovnih materialov. Posebej tisti, ki še niso vešči, naj čim več raziskujejo, da pridobijo potrebne veščine za ustvarjanje.
– Dobro je, da udeleženca dokaj dobro poznamo, da se srečujemo z njim tudi zunaj naših srečanj. Prav tako pa se moramo povezovati s celotnim strokovnim timom in delovati enotno, v skladu z dogovori. Pomembno je tudi, da izmenjujemo informacije.
– Pri udeležencih, ki imajo težave z neželenim vedenjem, je pomembno, da imamo skupne smernice za ravnanje; te se zastavijo v individualiziranem programu. Sproti pa se preverja učinke programa na operativnih timih.
– Pomembno je, da smo pri delovanju pozitivno naravnani. Držimo se smernic, ki jih narekuje metoda podpore pozitivnega vedenja.
– Poskušamo se čim bolj osredotočiti na močna področja, poznati pa moramo tudi šibka področja. Pohvalimo in spodbujamo dobra področja in iščemo spremembe za slaba. Pohvala mora biti na sploh naša spremljevalka pri našem delu.
– Pomembno je, da udeležence učimo, da so aktivni, da sami skrbijo zase, da sami poskrbijo zase in se ne zanašajo na druge. Ta problem je še posebej izrazit v instituciji, saj se dogaja, da osebje opravi tudi tisto, kar bi oseba z MDR lahko opravila sama.
– Pozorni smo, da je tisto, kar si želijo udeleženci, dokaj realno in dosegljivo. Spodbujamo jih k doseganju želja, ki se lahko uresničijo.
– Nekateri uporabniki so brez staršev, kar je lahko težava pri dejavnostih, ki obravnavajo družino. Vseeno jih vključimo v te aktivnosti, poskusimo s spominom na družino in govorimo tudi o tem, da nekoč naših dragih ne bo več.
– Posebno je dobro predelati odnos do osebe, s katero ima udeleženec konflikte, ki se pogosto ponavljajo.
– Pri dejavnostih, ki jih doživljajo zelo močno, pazimo, da slednja ne prerasejo v premočno intenzivnost in uničevanje materiala.
– Opozarjamo jih, da med dejavnostmi, ki zahtevajo zbranost in tišino, ne govorijo.
– Spodbujamo k izražanju, dopustimo tudi negativno energijo, jok ter spodbujamo k reševanju teh situacij.
– Čeprav marsikatera oseba nima možnosti, da doživlja nekatere življenjske teme, si le-teh želijo in razmišljajo o njih. Damo jim možnost, da spregovorijo o njih.
– In spoznanje zame: Veliko sem se naučila, veliko izkusila, a še vedno je vsak dan čisto nov.
3. Kako strokovni delavci, oseba z MDR ter mati pojasnjujejo spremembe v vedenju?
Vsi omenjeni so enotni v svojih mnenjih, razen psiholog, ki PZU ne omenja, da je le-ta pripomogla k spremembam v vedenju. Seveda pa je bila PZU samo delček vsega, kar smo v teh letih nudili Maši. Predvsem je pomembno, da smo v vseh teh letih delovali usklajeno, tako strokovni tim kot mati. To pa je začutila tudi Maša, kar ji nudi občutek varnosti. Tako je bilo pomembno: stalnost in doslednost osebja, razvijanje močnih področij, prisotnost
pomembne osebe, struktura dneva, raznolikost aktivnosti, možnost izbire, varen kotiček, svetovanje itd. Prav tako pa tudi vsi elementi metode podpore pozitivnega vedenja, kot sta krepitev in poučevanje želenega vedenja.
7.0 ZAKLJUČNE MISLI
Slika 0.1: Pisan svet.
Naj tudi zaključim s sliko, tako kot v uvodu. Kakšna radost je skrita v tej sliki. Barve, razigranost in dinamika, odprtost in zadovoljstvo. Slike res pripovedujejo o nas. Nas razkrivajo, kažejo, kakšni smo.
Tako lahko povzamem, da je PZU realna možnost za izboljšanje življenja osebe z MDR. S svojim delom sem prikazala, na kakšen način je možno reševati stiske oseb z MDR tudi s pomočjo aktivnosti PZU. Potrebne so ustrezne prilagoditve in pogoji dela: PZU naj traja daljše časovno obdobje, možnost individualnega dela ali delo v manjših skupinah, kljub težavam vztrajati pri postavljenih ciljih, sodelovati s celotnim timom osebja, si pravilno zastaviti proces dela, imeti podporo v kolektivu … Vse te možnosti sva z Mašo imeli. Tako so bili po vseh teh letih opazni tudi rezultati najinega sodelovanja.
Tako pričakujem:
– da bodo metode PZU v pomoč tistim, ki jih potrebujejo, v mojem primeru osebam z motnjo v duševnem razvoju; moje delo kaže, da bo oseba z MDR, ki se vsakodnevno srečuje z različnimi stiskami, z veliko verjetnostjo slednje lažje premagovala, če se bo imela možnost udeležiti PZU.
7.0 LITERATURA
AATA – Ameriška zveza likovnih terapevtov: definicija likovne terapije. (2008). Dostopno na: http://www.americanarttherapyassociation.org/aataaboutus.html.
BAAT – Britanska zveza likovnih terapevtov: definicija likovne terapije. (2011). Dostopno na: http://www.baat.org/art_therapy.html.
Brandon, D. A. (1992). Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, Pedagoška fakulteta.
Byrne, Š. (2010). Razlike v psiholoških značilnostih otrok in odraslih z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. V V. Bužan (ur.), Težave v vedenju kot izziv (str.
71–76). Ljubljana – Ig: CUDV Draga.
Byrne, Š. in Hegeduš, B. (2010a). Smernice za delo z osebami z motnjami v duševnem razvoju in vedenjskimi motnjami. V V. Bužan (ur.), Težave v vedenju kot izziv (str. 106–
108). Ljubljana – Ig: CUDV Draga.
Byrne, Š. in Hegeduš, B. (2010b). Študijski krožek za obravnavo oseb s hudimi vedenjskimi težavami. V V. Bužan (ur.), Težave v vedenju kot izziv (str. 109–20). Ljubljana – Ig: CUDV Draga.
Case, C. in Dalley, T. ( 1992). The Handbook of Art Therapy. London: Routledge.
Delors, J. (1996). Učenje: skriti zaklad. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo.
De Zan, D. (1994). Slika i crtež u psihoterapiji djece. Zagreb: Hrvatski pedagoško-književni zbor.
Fifolt, A. (2006). Umetnostna terapija – kakšna terapija? V Umetnostna terapija – kakšna terapija? (str. 11–16) Maribor: Slovensko združenje umetnostnih terapevtov, Slovenske Konjice: Ars studio Artič.
Fototerapija – od konceptov do praks. (2015). Kamnik: CIRIUS, Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik.
Gargiulo, R. M. (2003). Special Education in Contemporary Society An Introduction to Exceptionality. London: Sage.
Golob, A. (2010). Hude vedenjske motnje pri ljudeh z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. V V. Bužan (ur.), Težave v vedenju kot izziv (str. 48–56). Ljubljana – Ig: CUDV Draga.
Gorjup, T. (1999). Likovne zakonitosti in aktivnosti delovne terapije. Ljubljana: DZS.
Gorjup, T. (2000). Likovna terapija. V Likovna vzgoja (str. 31–32). Ljubljana: Debora.
Gorjup, T. ( 2006). Vključevanje otrok s posebnimi potrebami pri pouku likovne vzgoje. V Otroci s posebnimi potrebami: integracija in inkluzija (str. 55–62). Nova Gorica: Educa.
Jelenc, D. in Novljan, E. (2000). Izobraževanje odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju.
Ljubljana: CenterKontura.
Jurišić, B. D. in Kodrič, J. (2014a). Načrtovanje spreminjanja motečega vedenja. V B. D.
Jurišić, J. Kodrič (ur.), 7. Strokovni posvet – Podpora pozitivnemu vedenju (str. 43–56).
Ljubljana: Društvo Downov sindrom Slovenije, Pedagoški inštitut, Center Janeza Levca.
Jurišić, B. D. in Kodrič, J. (2014b). Spodbujanje želenega vedenja je zmanjševanje motečega.
V B. D. Jurišić, J. Kodrič (ur.), 7. Strokovni posvet – Podpora pozitivnemu vedenju (str.
57–71). Ljubljana: Društvo Downov sindrom Slovenije, Pedagoški inštitut, Center Janeza Levca.
Jurišić, B. D. (2015). Motnje v duševnem razvoju. Ljubljana: Zveza Sožitje. Dostopno na:
http: www.zveza-sožitje.si/motnje-v-dusevnem-razvoju.3.html.
Kastelic, A. (2010). Uporaba psihoaktivnih zdravil pri osebah z motnjo v duševnem razvoju in izzivalnim vedenjem. V V. Bužan (ur.), Težave v vedenju kot izziv (str. 94–101).
Ljubljana – Ig: CUDV Draga.
Kariž, B. (2006). Likovna terapevtska dejavnost v Psihiatrični kliniki Ljubljana. V Umetnostna terapija – kakšna terapija? (str. 32–46) Maribor: Slovensko združenje umetnostnih terapevtov, Slovenske Konjice: Ars studio Artič.
Kariž, B. (2008). Individualne likovnoterapevtske metode dela s psihiatričnimi bolniki. V Oblike in metode dela v umetnostni terapiji. (str. 78–95). Maribor: Slovensko združenje umetnostnih terapevtov, Ljubljana: Pleško.
Kariž, B. (2010). Likovna terapija za otroke. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Kariž B. (2016). Metode in pristopi v likovni terapiji (osebna komunikacija, maj 2016).
Kramer, E. (1993). Art as Therapy with Children. Chicago: Magnolia Street Publishers.
Kroflič, B. (2015). Umetnostna terapija – pomoč z umetnostjo. V Fototerapija – od konceptov do praks (str. 69–81). Kamnik: CIRIUS, Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik.
Klavora Meden, V. (2008). Ko duša nima kam. Kranj: Založba Narava.
Knoll, Š. L. ( 2006). Otroci s posebnimi potrebami skozi oči glasbene terapije. V Otroci s posebnimi potrebami: integracija in inkluzija (str. 35–44). Nova Gorica: Educa.
Kostov, P. in Vouk, M. Š. (2014). Odzivanje na neželeno vedenje in tvegano vedenje. V B. D.
Jurišić, J. Kodrič (ur.), 7. strokovni posvet – Podpora pozitivnemu vedenju (str. 72–85).
Ljubljana: Društvo Downov sindrom Slovenija, Pedagoški inštitut, Center Janeza Levca.
Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. (2015). Dostopno na: www.zrss.si/digitalnaknjiznica/kriteriji-puopp-2015/.
Lačen, M. (1997). Integracija in osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. V Uresničevanje integracije v praksi. Vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami (str. 91–94). Ljubljana: CenterKontura.
Lačen, M. (2001). Odraslost osebe z motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije.
Lipec Stopar, M. (2013). Novi izzivi pri učenju in poučevanju otrok z motnjami v duševnem razvoju: Dostopno na:
www.sous-slo.net/usd/program1/program1_dr_mojca_lipec_stopar.pdf.
Lowenfeld V. (1987). Creative and Mental Growth. Dostopno na:
www.learningdesign.com/Portfolio/DrawDev/kiddrawing.html
www.learningdesign.com/Portfolio/DrawDev/kiddrawing.html