Pravilno izgovorjeni glasovi Pričakovana starost v letih a, e, i, o, u, p, b, t, d, k, g, m, n, v, l, f, h, j 3‒3,5
s, z, c, r 4‒4,5
š, ž, č 5‒5,5
Tabela 37: Norme izgovorjave glasov pri posameznih starostih
Milankov in Mikov (2009) v svoji študiji ugotavljata, da so domnevno zaradi nezrelosti govornih organov težave pri izgovoru pri nedonošenih otrocih pogostejše kot pri donošenih. Rezultati njune študije so pokazali, da je bila napačna izgovorjava nekaterih glasov prisotna pri 56,7 % nedonošenih otrok. Izpuščanje glasov je bilo prisotno pri 16,7 % nedonošenih otrok, medtem ko delež otrok s tovrstnimi težavami v naši raziskavi znaša 9 %. Nekoliko večja razlika je opazna pri deležu otrok, ki nekatere glasove zamenjujejo z drugimi. Delež otrok s tovrstnimi težavami v naši raziskavi znaša 11 %, avtorici pa v svoji študiji ugotavljata, da je teh otrok 43,3 %.
32,4 %
67,6 %
da ne
Težave pri izgovoru da ne SKUPAJ
f f % f f % f f %
nekatere glasove izgovarja napačno 33 24,3 % 103 75,7 % 136 100 % nekaterih glasov ne uporablja (jih
izpušča) 12 8,8 % 124 91,2 % 136 100 %
nekatere glasove zamenjuje z drugimi 15 11,0 % 121 89,0 % 136 100 % Tabela 38: Prisotnost posameznih vrst težav pri izgovoru
V nadaljevanju so predstavljeni še glasovi, ki jih otroci izgovarjajo napačno, jih izpuščajo ter zamenjujejo z drugimi glasovi. Natančnih podatkov o glasovih, ki otrokom predstavljajo težavo, nismo pridobili od vseh staršev.
Težave pri pravilni izgovorjavi nekaterih glasov ima 24 % otrok celotne populacije in predstavljajo 55 % vseh težav pri izgovorjavi. Pri tem otrokom največ težav predstavljajo glas r (21 %) in šumniki (tabela 39).
Glasovi, ki jih izgovarjajo
napačno f f %
r 12 21,1 %
č 9 15,8 %
š 7 12,3 %
ž 5 8,8 %
l 3 5,3 %
s 4 7,0 %
c 3 5,3 %
z 3 5,3 %
m 2 3,5 %
n 2 3,5 %
j 2 3,5 %
v 2 3,5 %
h 2 3,5 %
k 1 1,8 %
SKUPAJ 57 100 %
Tabela 39: Glasovi, ki jih izgovarjajo napačno
Izpuščanje glasov je prisotno pri 9 % otrok, če gledamo samo otroke s težavami pri izgovoru pa je ta delež 20 %. Največkrat je izpuščen glas r (67 %). Podatke o glasovih, ki jih otroci izpuščajo, smo pridobili od šestih staršev, eden izmed otrok pa izpušča tako glas r kot p.
Glasovi, ki jih ne
uporabljajo (jih izpuščajo) f f %
r 4 57,1 %
g 1 14,3 %
s 1 14,3 %
p 1 14,3 %
SKUPAJ 7 100 %
Tabela 40: Glasovi, ki jih ne uporabljajo (jih izpuščajo)
Z zamenjevanjem glasov ima težave 11 % otrok, kar predstavlja 25 % delež med vsemi težavami izgovorjave. Glasovi, ki jih zamenjujejo z drugimi, so prikazani v tabeli 41.
Glasovi, ki jih zamenjujejo z
drugimi f f %
l 5 15,6 %
k 2 6,3 %
v 2 6,3 %
e 1 3,1 %
f 1 3,1 %
g 1 3,1 %
h 1 3,1 %
i 1 3,1 %
m 1 3,1 %
n 1 3,1 %
o 1 3,1 %
p 1 3,1 %
š 1 3,1 %
u 1 3,1 %
r 3 9,4 %
t 3 9,4 %
ž 1 3,1 %
č 2 6,3 %
j 3 9,4 %
SKUPAJ 32 100 %
Tabela 41: Glasovi, ki jih zamenjujejo z drugimi
3.4.1.17. Logopedska obravnava
Hintz in sod. (2008) so v svoji študiji ugotovili, da je logopedsko obravnavo potrebovalo 33,7 % nedonošenih otrok. Podobne rezultate smo dobili tudi v naši študiji, 24 % otrok še vedno obiskuje logopedsko obravnavo, 12 % pa jih je z obravnavo že zaključilo, kar
našega vzorca mlajša od štirih letih, lahko pričakujemo, da bo delež otrok, ki potrebujejo logopedsko obravnavo, v prihodnosti še višji.
Logopedska obravnava f f %
še vedno obiskuje logopedsko obravnavo 32 23,5 %
logopedsko obravnavo je končal 16 11,8 %
ne 88 64,7 %
SKUPAJ 136 100 % Tabela 42: Obiskovanje logopedske obravnave
3.4.2. Rezultati primerjave nedonošenčkov glede na porodno težo
Težave z
Tabela 43: Primerjava nedonošenčkov glede na porodno težo
Razlike med skupinama so statistično pomembne pri spremenljivkah večplodna nosečnost, prisotnost spremljajočih bolezni, težav in sindromov, dojenje (bodisi brez bodisi s kombinirano uporabo mlečnih pripravkov), prisotnost znakov motenj hranjenja in požiranja, nezadostna količina zaužite hrane, doživljanje stresa ob hranjenju nedonošenega otroka in potreba po logopedski obravnavi.
Statistično pomembna razlika med skupinama pri gestacijski starosti ob porodu je pričakovana, namreč prej kot se otrok rodi, lažji je. Kot statistično pomembna se je izkazala tudi razlika v porodni teži med enojčki in dvojčki oz. trojčki, a je povezava presenetljiva, saj so imeli v naši raziskavi enojčki bistveno nižjo porodno težo kot dvojčki oz. trojčki. Dodaten test je pokazal, da so bili poleg tega enojčki rojeni statistično pomembno prej kot dvojčki oz. trojčki. Povprečna gestacijska starost ob rojstvu je pri enojčkih znašala 27,85 tednov, pri dvojčkih oz. trojčkih pa 29,28 (p=0,002). Rezultat je presenetljiv, saj sicer velja, da je pri večplodni nosečnosti tveganje za prezgodnji porod skoraj petkrat večje kot pri enoplodni nosečnosti, hkrati pa imajo med nosečnostjo manj prostora in hranil za rast in razvoj, zato bi pričakovali,
da bodo dvojčki in trojčki rojeni prej in z manjšo porodno težo (Rastegari in Frey, 2013).
Zaradi presenetljivega izida smo dodatno preverili, kako večplodna nosečnost vpliva na še preostale spremenljivke. Statistično pomembno se enojčki in dvojčki oz. trojčki razlikujejo še glede na govorno-jezikovne težave, ki so v primeru večplodne nosečnosti pogostejše (p=0,015), saj je imelo težave na področju govora in jezika 24 enojčkov in 18 dvojčkov oz. trojčkov. Blizu statistično pomembne razlike so tudi težave pri izgovoru (27 enojčkov, 17 dvojčkov oz. trojčkov, p=0,076). Kljub pomembni razliki pri govorno-jezikovnih težavah pa se enojčki in dvojčki oz. trojčki statistično pomembno ne razlikujejo glede na obiskovanje logopedske obravnave, opazili smo celo, da v skupini dvojčkov in trojčkov vsi otroci, za katere so sicer starši navedli, da imajo težave z govorom in jezikom, niso obiskovali logopeda. Presenetljivo primerjava glede na večplodno nosečnost ni pokazala niti statistično pomembnih razlik glede dojenja, težav s hranjenjem ob odpustu iz porodnišnice, prisotnosti znakov motenj hranjenja in stresa ob hranjenju.
Statistično pomembna je tudi povezava med nizko porodno težo in prisotnostjo spremljajočih težav, sindromov in bolezni, kar je seveda pričakovano. Različne težave in bolezni, ki ogrožajo mater ali otroka že v času nosečnosti, so pogosto vzrok za iatrogen, sprožen prezgodnji porod. Bolj zgodaj kot je porod sprožen, manjša je gestacijska starost otroka in temu primerno je tudi porodna teža otroka nižja (Novak Antolič in Lučovnik, 2014). Preverili in potrdili smo tudi statistično pomembno povezavo med gestacijsko starostjo ob rojstvu in prisotnostjo težav, bolezni ter sindromov.
Nedonošenčki s spremljajočimi težavami so bili rojeni pri statistično pomembno nižji gestacijski starosti kot nedonošenčki brez težav (p=0,001). Ta je pri nedonošenčkih s težavami v povprečju znašala 27,72 tednov, pri nedonošenčkih brez težav pa 29,25 tednov. Lahko pa so težave predvsem posledica prezgodnjega poroda in ne nujno njegov povod. Ob prezgodnjem porodu, bodisi po naravni poti bodisi s carskim rezom, so možni številni zapleti, zaradi katerih nedonošeni otroci potrebujejo kisik ali respirator, so oživljani ter doživijo dihalno stisko ali možgansko krvavitev, kar lahko vodi do večjih sekundarnih težav in bolezni. Tudi Horbar in sod. (2012) tako ugotavljajo, da je delež zapletov pri nedonošenih otrocih z nižjo porodno težo bistveno večji kot pri tistih z višjo porodno težo. Z dodatnimi testi smo ugotovili še, da imajo nedonošenčki s spremljajočimi težavami statistično pomembno več težav s hranjenjem ob odpustu iz porodnišnice (v skupini s težavami 72 otrok, med ostalimi 27 otrok, p=0,001) in statistično pomembno več znakov motenj hranjenja in požiranja (v skupini s težavami 61 otrok, med ostalimi 24 otrok, p=0,026). Tudi druge raziskave omenjajo, da so motnje hranjenja in požiranja še posebej pogoste, kadar nedonošenost spremljajo dodatne težave in bolezni (Pike, Pike, Kritzinger, Krüger in Viviers, 2016), zato je bila razlika pričakovana. Posledično ne preseneča, da starši nedonošenih otrok s spremljajočimi težavami (43 staršev) občutijo ob hranjenju statistično pomembno več stresa kot starši nedonošenčkov brez spremljajočih težav (9 staršev, p=0,001). Presenetljivo pa med nedonošenčki s spremljajočimi težavami in nedonošenčki brez težav ni bilo ugotovljenih statistično pomembnih razlik glede dojenja, področja govora in jezika ter
Opravljena raziskava je ugotovila tudi statistično pomembno razliko v dojenju med obema skupinama otrok glede na porodno težo, kar se ujema tako s teorijo kot z že opravljenimi raziskavami. Otroci, ki imajo nižjo porodno težo, so po navadi rojeni prej, torej imajo nižjo gestacijsko starost. Dodatno smo zato preverili in potrdili tudi statistično pomembno povezavo med dojenjem in gestacijsko starostjo. Otroci z nižjo gestacijsko starostjo so bili tako bistveno pogosteje hranjeni zgolj z uporabo dodatkov in redkeje dojeni (p=0,005). Ker sistem koordinacije med sesanjem, požiranjem in dihanjem dozoreva šele ob koncu prenatalnega obdobja, med 34. in 37. tednom, imajo otroci rojeni pred tem obdobjem nezrel vzorec sesanja in požiranja, ki močno otežuje ali celo onemogoča dojenje (Groleger Sršen in Korošec, 2013). Pri nezrelem sesanju imajo otroci težave z gibi čeljusti, pretiranim izplazenjem jezika in neritmičnim ter nekoordiniranim delovanjem mišic. Zaradi nezrelosti so sesalne blazinice v licih maloštevilne, kar še dodatno otežuje sesanje, zato je večina nedonošenih otrok hranjenih po steklenički z materinim mlekom ali z mlečnimi pripravki, kadar oralno hranjenje zaradi številnih težav sploh ni mogoče, pa preko nazogastrične sonde ali gastrostome. Presenetljivo pa dodatna primerjava ni pokazala statistično pomembne povezanosti s stresom (p=0,106), kar pomeni, da staršem, katerih otroci niso bili dojeni, to ni predstavljalo dodatnega stresa. Prav tako primerjava ni pokazala statistično pomembnih razlik glede razvoja govora in jezika, čeprav literatura omenja, da med razvojem spretnosti hranjenja in razvojem govora obstaja pomembna povezava. Oralni gibi, ki so prisotni pri sesanju, so namreč vključeni tudi v motorične vzorce za produkcijo številnih glasov (van Heerden, 2012).
Bistvena razlika med primerjanima skupinama je tudi pri prisotnosti znakov motenj hranjenja in požiranja, kot so na primer dušenje, ostajanje hrane v ustih, zahajanje mleka iz ust in podobno. Tovrstni znaki so pogosteje prisotni pri otrocih s porodno težo do vključno 1000 gramov. Nekoliko presenetljivo pa analiza ni pokazala statistično pomembnih razlik glede prisotnosti težav s hranjenjem ob odpustu iz porodnišnice. To bi lahko pomenilo, da so se težave takoj po rojstvu enako pogosto pojavljale tako pri nedonošenčkih s porodno težo do vključno 1000 gramov kot pri tistih s porodno težo nad 1000 gramov. Prav tako pa lahko sklepamo, da so pri skupini otrok z višjo porodno težo omenjene težave hitreje izzvenele, medtem ko so se pri skupini nedonošenčkov z izjemno nizko porodno težo težave nadaljevale in se stopnjevale v pojav številnih znakov motenj hranjenja in požiranja. Možno je tudi, da so bili otroci z nižjo porodno težo dlje hospitalizirani in odpuščeni šele takrat, ko so resnejše težave izzvenele. Žal imamo za vključene otroke zgolj podatke o tem, kdaj so bili otroci odpuščeni iz enote za intenzivno nego in terapijo nedonošenčkov, ne pa tudi kdaj so bili dokončno odpuščeni v domačo oskrbo. Večina otrok je bila namreč po odpustu iz intenzivne nege sprejeta še v posamezne regionalne porodnišnice. Primerjava povezanosti med starostjo otroka ob odpustu in tem ali so težave vztrajale še po odpustu ali pa so do takrat že izzvenele, je pokazala, da med omenjenimi spremenljivkami ni statistično pomembne povezave (p=0,670), a zaradi prej omenjenih pomanjkljivih podatkov ni povsem zanesljiva in je ne moremo posplošiti.
Nedonošeni otroci s porodno težo do vključno 1000 gramov so ob vsakem obroku statistično značilno redkeje zaužili zadostno količino hrane, kar je posledica predvsem nezrelosti nevrološkega in mišičnega sistema ter slabe fizične vzdržljivosti med samim hranjenjem. Nedonošeni otroci, pri katerih oralno hranjenje tako ni zadostno, potrebujejo prehranska dopolnila, ki zadostijo zahtevanemu energetskemu vnosu (Dodrill idr., 2004).
Starši nedonošenih otrok s porodno težo do vključno 1000 gramov so občutili bistveno več stresa, kar je seveda razumljivo, saj so ti nedonošenčki dalj časa hospitalizirani in imajo več spremljajočih težav. 2-test primerjave stresa in nezadostne količine zaužite hrane je pokazal bistveno statistično pomembnost (p=0,000), kar pomeni, da starši otrok, ki med obroki ne zaužijejo zadostne količine hrane, občutijo bistveno več stresa.
Preostale ugotovitve naše raziskave kot tudi drugih že opravljenih raziskav poleg tega kažejo, da so otroci z nižjo porodno težo rojeni prej, imajo več spremljajočih težav in pogosteje potrebujejo nadomestno hranjenje. Vse to še dodatno povečuje stres, ki ga starši nedonošenih otrok že na splošno občutijo v večji meri kot starši donošenih otrok.
Statistično pomembno se skupini primerjanih otrok razlikujeta tudi glede na potrebo po logopedski obravnavi. Slednjo je namreč obiskovalo znatno več otrok s porodno težo do vključno 1000 gramov. Tudi tuje raziskave navajajo, da otroci z nižjo gestacijsko starostjo pogosteje obiskujejo logopeda (Hintz in sod., 2008). A ker analiza naših odgovorov obenem med skupinama otrok z nižjo in višjo porodno težo ni pokazala statistično pomembnih razlik glede govorno-jezikovnih težav in težav pri izgovoru, bi lahko sklepali, da so bile pri otrocih s porodno težo do 1000 gramov prav motnje hranjenja in požiranja pogosteje vzrok za obisk logopeda.
Blizu statistične pomembnosti je tudi povezava med porodno težo in trajanjem hranjenja v prvem letu življenja (p=0,065), Tako pri lažjih kot pri težjih nedonošenčkih je tako hranjenje enako pogosto trajalo več kot trideset minut - morda na račun tega, da so bili težji nedonošenčki pogosteje dojeni, dojenje pa je vendarle nekoliko bolj zamudno kot hranjenje po steklenički, saj otrok za sesanje potrebuje več moči.
3.4.3. Rezultati primerjave nedonošenčkov glede na težave s hranjenjem
centimetrih (M/SD) 35,81/3,406 37,58/4,488 0,028 Večplodna
Trajanje obroka
Tabela 44: Primerjava nedonošenčkov glede na prisotnost motenj hranjenja in požiranja ob odpustu iz porodnišnice
Ugotovili smo, da med skupinama obstaja statistično pomembna razlika pri spremenljivkah porodna dolžina, spremljajoče bolezni, težave, sindromi, dojenje, trajanje obroka več kot 30 minut v prvem letu starosti, težave z nadzorom sline, spremenjena občutljivost ust ter stres ob hranjenju otroka.
Da porodna teža nima statistično pomembnega vpliva na prisotnost težav s hranjenjem takoj po rojstvu in ob odpustu iz porodnišnice, je bilo razvidno že iz tabele 43. Pri podrobnejši primerjavi otrok s prisotnimi težavami hranjenja ob odpustu iz porodnišnice in otrok, ki motenj niso imeli, smo ugotovili statistično pomembno povezanost med prisotnostjo težav in porodno dolžino. Pri manjših otrocih so bile namreč težave hranjenja takoj po rojstvu in ob odpustu iz porodnišnice prisotne pogosteje, kar je
mišični sistem in posledično slabo fizično vzdržljivost, ki pa je za samostojno oralno hranjenje nujno potrebna. Dobljen rezultat je nekoliko presenetljiv zgolj zato, ker analiza sicer ni pokazala statistično pomembnega vpliva gestacijske starosti ob rojstvu na prisotnost težav s hranjenjem, čeprav sta gestacijska starost ob rojstvu in porodna dolžina pozitivno povezani, prej kot se otrok rodi, manjši je.
Statistično pomembna razlika med skupinama je tudi pri spremenljivki spremljajočih bolezni, težav in sindromov. Pri otrocih s težavami hranjenja po rojstvu je bilo prisotnih več spremljajočih bolezni, težav in sindromov. Takšno povezavo omenjajo tudi tuji avtorji, ki pravijo, da je v primeru različnih zapletov in težav, ki spremljajo nedonošenost, disfagija pogostejša (Pike, Pike, Kritzinger, Krüger in Viviers, 2016).
Statistično pomembna je pričakovano tudi povezava med dojenjem in motnjami hranjenja ob odpustu iz porodnišnice.
Nedonošenčki, pri katerih so se težave s hranjenjem pojavljale, so bili bistveno redkeje dojeni. Tudi spremenljivka trajanja hranjenja v prvem letu starosti je statistično pomembna. Pri nedonošenčkih s prisotnimi motnjami hranjenja po rojstvu je hranjenje bistveno pogosteje trajalo več kot trideset minut. Prav hranjenje, ki traja več kot trideset minut, nakazuje na neučinkovito hranjenje in morebitno prisotnost motenj hranjenja in požiranja (Delaney in Arvedson, 2008).
Nedonošeni otroci s prisotnimi težavami s hranjenjem so imeli statistično pomembno več težav z nadzorom sline in s spremenjeno občutljivostjo ust. Tako pretirano iztekanje sline kot pretirana oz. premajhna senzorična občutljivost na področju ust ovirajo oralno hranjenje in povzročajo številne težave, na primer dušenje, ostajanje hrane v ustih, večkratno goltanje grižljaja, razdražljivost in zavračanje hranjenja, zato je ugotovljena povezava pričakovana. Tudi spremenjena občutljivost ust in težave z nadzorom sline so sicer statistično pomembno povezane (p=0,047). Nedonošenčki s spremenjeno občutljivostjo ust so bili poleg tega statistično pomembno redkeje dojeni (p=0,013). V zajetem vzorcu otrok namreč noben izmed otrok, katerih starši so navedli težave s spremenjeno občutljivostjo ust, ni bil dojen. Dodatno smo preverili še, kako na posamezne spremenljivke vpliva uporaba nazogastrične sonde. Blizu statistične pomembnosti je bila povezava med uporabo nazogastrične sonde in spremenjeno občutljivostjo ust (2 otroka s spremenjeno občutljivostjo ust, 1 otrok brez, p=0,057).
Razlik pri težavah z nadzorom sline ni bilo (p=1,000), saj noben izmed treh otrok, ki so potrebovali sondo, ni imel težav. Hkrati uporaba nazgoastrične sonde ni vplivala na kasnejši pojav govorno-jezikovnih težav (2 otroka v skupini s težavami, 1 otrok v skupini brez, p=0,225) in težav z izgovorom (1 otrok v skupini s težavami, 2 otroka v skupini brez, p=1,000), se je pa kot statistično pomembna izkazala povezava med uporabo nazogastrične sonde in obiskovanjem logopedskih obravnav (p=0,042), saj so vsi trije otroci obiskovali logopeda. Ker razlike glede na težave z razvojem govora in jezika niso statistično pomembne, lahko sklepamo, da so ti otroci logopeda obiskovali tudi zaradi prisotnih motenj hranjenja in požiranja.
Povsem pričakovano pa se primerjani skupini statistično pomembno razlikujeta tudi glede na stres, ki ga doživljajo starši. Starši nedonošenih otrok s težavami hranjenja
takoj po rojstvu občutijo bistveno več stresa ob hranjenju kot starši otrok, ki težav s hranjenjem nimajo. Seveda to, da otrok ob hranjenju doživlja neugodje pri starših povečuje stres, ki se v primeru, da ima otrok spremljajoče težave in bolezni še stopnjuje.
Blizu statistične pomembnosti sta tudi spremenljivki starost ob prvi besede in prisotnost govorno-jezikovnih težav (p=0,064 in p=0,065). Otroci, pri katerih so se pojavljale težave s hranjenjem, so tako nekoliko kasneje spregovorili prvo besedo in imeli več govorno-jezikovnih težav, a razlika vseeno ni statistično pomembna. Tokratna primerjava presenetljivo ni pokazala statistično pomembne povezanosti med prisotnostjo motenj hranjenja ob odpustu in potrebo po logopedski obravnavi, zato lahko sklep iz prejšnje primerjave glede na porodno težo (tabela 43), da so prav motnje hranjenja pogosteje vzrok za obisk logopeda, zavrnemo.
Nekoliko preseneča tudi, da analiza ni pokazala statistično pomembne povezave med prisotnostjo težav s hranjenjem po rojstvu in nezadostno količino zaužite hrane med vsakim obrokom. Sklepali bi lahko, da so na račun dalj časa trajajočega hranjenja tudi otroci s težavami uspeli zaužiti zadostno količino hrane, a smo z dodatnim testom to domnevo ovrgli. Primerjava je namreč pokazala, da obstaja statistično pomembna povezanost med trajanjem hranjenja in nezadostno količino zaužite hrane, torej da otroci, pri katerih hranjenje poteka več kot trideset minut, bistveno redkeje zaužijejo zadostno količino hrane. Med 49 otroci, pri katerih je hranjenje potekalo več kot 30 minut, jih 28 ni zaužilo zadostne količine hrane (p=0,004).
Tudi starost ob začetku uvajanja goste hrane se ni statistično pomembno razlikovala, kar pomeni, da so tako otroci s težavami hranjenja kot tisti brez težav ob približno enaki starosti pričeli uživati gosto hrano. Na podlagi odgovorov lahko sklepamo, da so pri večini otrok težave s hranjenjem v nekaj mesecih izzvenele, zato so svoje vrstnike brez prisotnih težav pri razvojnih mejnikih hranjenja hitro dohiteli.
3.4.4. Rezultati primerjave nedonošenčkov glede na prisotnost znakov
3.4.4. Rezultati primerjave nedonošenčkov glede na prisotnost znakov