Govorno-jezikovni razvoj nedonošenčkov

V intrauterinem obdobju je plod podvržen hitri rasti možganov in nevrosenzornemu dozorevanju. Izkušnje, ki jim je plod izpostavljen v obdobju nosečnosti, vplivajo na nevrološki razvoj in lahko povzročijo tako strukturne kot funkcionalne spremembe.

Nedonošeni otroci so še posebej dovzetni za razvoj neželenih kratko- in dolgoročnih razvojnih izidov. Težave, ki se pri nedonošenčkih pojavljajo, niso le posledica nezrelosti možganskih struktur, ampak tudi nenadne prekinitve fiziološkega razvoja zaradi prezgodnjega rojstva. Nedonošeni otroci zaključek razvoja dočakajo v okolju, ki za dozorevanje in rast še zdaleč ni tako optimalno in zaščiteno kot maternica. V bolnišničnem okolju so nedonošenčki namreč izpostavljenimi številnim motečim in neugodnim dražljajem, kot so na primer premočna svetloba, hrup osebja in naprav, zdravila, neustrezna temperatura, elektromagnetna sevanja, neustrezno rokovanje z dojenčkom itn. (Picciolini idr., 2014).

Med 26. in 28. tednom gestacijske starosti plod zazna zvoke in na njih reagira z gibi.

Za razvoj slušnega in govornega centra v možganih je ključna zadostna količina ustreznih slušnih dražljajev. Proces dozorevanja slušnega sistema se prične okrog 26.

tedna gestacije, ko plod zaznava slušne informacije, na njih reagira in jih shranjuje (Vohr, 2014). Zvoki iz materinega okolja se prebijejo skozi tkiva in tekočino, ki obkroža otroka, ter zaradi prevodnosti po kosti vzdražijo notranje uho. Zvočno valovanje v amnijski tekočini povzroči namreč vibracije lobanje, ki se prenesejo v možgansko votlino in v tekočino notranjega ušesa. Materin glas je za plod še posebej pomembna senzorna stimulacija, saj izpostavljenost materinemu glasu za otroka pomeni bolj prijetno in varno okolje (Picciolini idr., 2014). V primerjavi z donošenimi otroci mora nedonošenček zanj ugodno in kontrolirano intrauterino okolje zamenjati za neoptimalno bolnišnično okolje v obdobju, ko dozorevanje njegovih sistemov in organov še poteka. Na oddelku za intenzivno zdravljenje in nego je nedonošen otrok prikrajšan za materine glasove, kar v kritičnem obdobju za razvoj slušnega sistema obenem vpliva tudi na dozorevanje slušnih možganskih centrov in posledično jezika ter govora. Poleg tega, da izpostavljenost materinim glasovom na intenzivnem oddelku spodbuja dozorevanje možganov, tudi zmanjšuje pojavnost apneje in bradikardije. Študije kažejo, da zelo nedonošeni otroci, ki so hospitalizirani na intenzivnem oddelku, pričnejo vokalizirati pri 32. tednu starosti, vokalizacije pa postanejo pogostejše med 32. in 36. tednom (Vohr, 2014).

Študija avtorjev Picciolini in sod. (2014) kaže, da je zgodnja izpostavljenost materinemu glasu pomembna za avtonomno dozorevanje in nevrofunkcionalni razvoj.

Omenjena raziskava posebej poudarja uporabno vrednost metode Tomatis, ki omogoča prevajanje zvoka po kosti ter nedonošenčku omogoči poslušanje zvočnih stimulusov na podoben način, kot je prisoten v intrauterinem obdobju v maternici. V primerjavi s kontrolno skupino so otroci, izpostavljeni materinemu zvoku preko Tomatisove metode, kazali manj znakov stresa, njihovi celostni gibi so bili bistveno boljši, poleg tega pa sta bili boljši tudi njihova vidna in slušna orientacija. Pri starosti treh mesecev je testna skupina nedonošenčkov pri ocenjevanju nevroloških funkcij dosegla boljše rezultate kot kontrolna skupina, medtem ko na naslednjem ocenjevanju pri starosti šest mesecev razlike med skupinama niso bile več značilne.

Kako točno nedonošenost kasneje vpliva na govorno-jezikovne sposobnosti, še vedno ni natančno opredeljeno. Longitudinalne študije, opravljene na tem področju so predvsem zaradi zahtevnosti izvedbe redke. Tiste, ki so že opravljene, pa si v nekaterih ugotovitvah nasprotujejo.

Nedonošeni otroci imajo ob rojstvu v primerjavi z donošenimi otroci zmanjšan volumen možganskega tkiva, ki je lahko prisoten tudi v Wernickejevem in Brocovem področju, slednja sta odgovorna za jezik in govor. Poleg tega imajo prezgodaj rojeni otroci primanjkljaj v delovnem pomnjenju, kar raziskovalci povezujejo z jezikovnimi zaostanki. Študije tudi kažejo, da je pri najstnikih, ki so bili rojeni prezgodaj, prisoten drug način organizacije živčnih poti, ki povezujejo leksikalno semantično procesiranje, jezikovno procesiranje, izvrševanje fonoloških in slušnih jezikovnih nalog ter slušno razumevanje (Vohr, 2014).

Raziskave kažejo, da so nedonošeni otroci izpostavljeni večjemu tveganju za

razvoj možganov zaradi pomembnih strukturnih in mikrostrukturnih posebnosti drugačen. Prav temporalni reženj, kjer so centri za jezik in govor, je še posebej občutljiv za tovrstne spremembe (Vohr. 2014). Omenjene spremembe v razvoju možganov, specifično nenormalnosti bele možganovine so vzrok nevrokognitivnih primanjkljajev na različnih področjih razvoja, tudi govora in jezika (Zimmerman, 2018).

Prezgodnje rojstvo povzroči spremembo starševskih pričakovanj in prepričanj o otrokovem razvoju, hkrati pa lahko pri njih povzroči potravmatske reakcije in simptome anksioznosti. Vse to vpliva na otroka in njegov zgodnji socialni razvoj. Številne raziskave omenjajo, da so matere nedonošenih otrok pogosteje nadzorniške, preveč stimulativne in med zgodnjimi komunikacijskimi izmenjavami z otroki manj razumevajoče. Na drugi strani so nedonošeni otroci pogosto opisani kot bolj pasivni, razdražljivi in manj družabni kot njihovi donošeni vrstniki. Omenjene nasprotujoče si osebnostne lastnosti lahko vodijo v asinhrono dvosmerno interakcijo, ki je povezana z manj pozitivnimi razvojnimi izidi. Tako se je potrebno zavedati, da na uspešnost razvoja nedonošenih otrok ne vpliva zgolj biološka nezrelost, ampak neposredno tudi reakcije staršev, ki lahko bodisi omilijo bodisi poslabšajo otrokove rizične dejavnike.

Raziskave, ki so preučevale časovne in funkcionalne aspekte prejetih verbalnih dražljajev, so zaključile, da matere nedonošenih otrok uporabljajo bolj direktne in velelne izjave kot matere donošenih otrok. Poleg tega matere svoje izjave bolj prilagajajo glede na otrokov dosežen govorno-jezikovni in motorični razvoj (Suttora in Salerni, 2011).

Nedonošeni otroci imajo večje tveganje za nastanek kasnejših jezikovnih motenj, ki se lahko kažejo kot zakasnel razvoj ali kot atipičen način procesiranja informacij, vezanih na govor in jezik. Številne študije so pokazale, da zgodnje zmožnosti diskriminacije prejetih akustičnih dražljajev lahko napovedo kasnejše jezikovne sposobnosti med usvajanjem jezika (Ragó, Honbolygó, Róna, Beke in Csépe, 2014).

Zimmermanova (2018) v svoji študiji ugotavlja, da nedonošeni otroci in otroci z zelo majhno porodno težo, ki so bili vključeni v raziskavo, do vstopa v šolo na področju razvoja jezikovnih sposobnosti niso dohiteli svojih donošenih vrstnikov. Izbrano obdobje ob vstopu v šolo je za otroke še posebej kritično, saj se jezikovne zahteve v tem času bistveno povečajo. Ob začetku šolanja je tudi skrajni čas, da se pri otrocih prepozna morebitna potreba po logopedski ali drugi strokovni pomoči. Razlike v pragmatičnih zmožnostih med nedonošenimi in donošenimi otroki niso tako bistvene, kar pomeni, da imajo verjetno preostali faktorji, npr. govor in komunikacija staršev, nanje večji vpliv. Kljub temu pa starši pogosto poročajo, da imajo njihovi nedonošeni otroci v primerjavi z donošenimi več težav na področju socialne interakcije. Avtorica ugotavlja tudi, da sta fonološko zavedanje in gramatika nedonošenih otrok in otrok z zelo majhno porodno težo bistveno slabši kot fonološko zavedanje donošenih otrok.

Nguyen idr. (2018) so v svoji longitudinalni študiji ocenjevali jezikovne funkcije nedonošenih otrok rojenih pred 30. tednom gestacije pri korigirani starosti 2, 5, 7 in 13 let. Rezultati so pokazali, da imajo nedonošeni otroci več težav na področju jezikovnih sposobnosti. Čeprav so nižje vrednosti dosegali na vseh jezikovnih komponentah

(fonologija, gramatika, semantika, pragmatika in pogovor), je bila razlika še posebej očitna pri ocenjevanju ekspresivnega jezika. Ugotovitve kažejo, da primanjkljaji na področju jezika niso zgolj prehodne narave, ampak vztrajajo še v obdobju adolescence. Nedonošeni otroci, vključeni v študijo, tako svojih donošenih vrstnikov v jezikovnem razvoju niso dohiteli. Študija tako poudarja pomen učinkovitih in zgodnjih intervencij za izboljšanje jezikovnega razvoja nedonošenih otrok ter posledično manjšanje razlik v razvoju med njimi in donošenimi vrstniki.

Milankov in Mikov (2009) v svoji študiji ugotavljata, da so bile pri nedonošenih otrocih, vključenih v raziskavo, omisija (izpuščanje glasu) in distorzija (napačna izgovorjava) glasov precej pogostejši kot pri donošenih otrocih. To avtorici povezujeta z nezrelostjo artikulacijskih organov in morebitno otroško apraksijo.

Putnick in sod. (2017) v svoji longitudinalni študiji ugotavljajo, da imajo nedonošenčki, rojeni pred 31. tednom gestacijske starosti, slabše jezikovne sposobnosti kot nedonošenčki, rojeni med 32. in 36. tednom, oboji pa imajo slabše jezikovne spretnosti kot donošeni otroci. Raziskovalci so otroke spremljali od starosti 20 mesecev do osem let in odkrili, da so jezikovne razlike med skupinami otrok v omenjenem obdobju ostajale enake. Stabilnost jezikovnih sposobnosti nakazuje, da nedonošeni otroci po jezikovnih sposobnostih verjetno nikoli ne bodo dohiteli svojih vrstnikov, ki so bili rojeni ob roku. Poleg tega je pri nedonošenih otrocih, ki so bili vključeni v raziskavo, razlika v jezikovnih sposobnostih v primerjavi z donošenimi otroci ostajala nespremenjena oziroma se je celo povečevala. Jezikovne posebnosti, ki so se pri otrocih pojavljale med četrtim in osmim letom, so namreč v 90 % izhajale iz težav, ki so bile prisotne že pri starosti 20 mesecev. Omenjene ugotovitve dokazujejo, da je zgodnja obravnava v primeru jezikovnega razvoja ključnega pomena, saj so jezikovne sposobnosti kasneje v razvoju manj dovzetne za spremembe, intervencija pa manj učinkovita.

Nekoliko drugačen pogled na zmožnost dohitevanja vrstnikov pri razvoju jezikovnih sposobnosti pa ima druga longitudinalna raziskava. Luu in sod. (2011) so primerjali kognitivne in jezikovne sposobnosti zelo nedonošenih otrok in donošenih otrok pri starosti 8, 12 in 16 let. Rezultati so pri adolescentih, ki so bili nedonošeni, pokazali vztrajanje težav na področju kognicije in višjih jezikovnih funkcij. Nedonošeni najstniki so nižje rezultate dosegali predvsem pri nalogah fonološkega zavedanja in dekodiranja, medtem ko so se pri nalogah hitrega poimenovanja in branja pomenskih besed odrezali podobno kot donošeni vrstniki. Bistvena ugotovitev te raziskave pa je prepoznava potenciala, ki nedonošenim otrokom omogoča, da v kognitivnem razvoju dohitijo svoje vrstnike. Nekateri posamezniki vključeni v študijo, so tekom let pokazali bistven napredek in ob zadnjem ocenjevanju dosegli zelo podobne rezultate kot donošeni adolescenti. Tako so se razlike med skupinama v razvoju receptivnega besedišča skozi leta pomembno zmanjšale. Omenjen napredek je bil viden predvsem pri nedonošenih adolescentih z boljšim socioekonomskim statusom, kar nakazuje na pomen optimalnega in vzpodbudnega okolja za otrokov jezikovni razvoj.

Pri korigirani starosti 12 do 24 mesecev nedonošeni otroci uporabljajo manj kretenj in

Babakissa, Lefebvre in Luu, 2016). De Schuymer in sod. (2011) predvidevajo, da prezgodnji porod vpliva na predverbalne sposobnosti otrok, te pa nadalje vplivajo na usvajanje jezika. V svoji študiji tako ugotavljajo, da so nedonošeni otroci manj asertivni, redkeje s pogledom sledijo ciljnemu objektu in redkeje kažejo, prijemajo, se stegujejo po predmetih in jih dajejo osebam v okolici z namenom, da bi pridobili njihovo pomoč oz. pridobili želeni objekt.

Z napredkom slikovnih preiskav na nivoju mikrostruktur so se pojavile tudi raziskave, ki primerjajo strukturne razlike med donošenimi in nedonošenimi otroki. Mullen idr.

(2011) pri nedonošenih adolescentih ugotavljajo prisotnost dvojnih možganskih povezav, potrebnih za osnovne jezikovne funkcije. Izsledki kažejo, da pri izvrševanju fonoloških nalog nedonošene osebe v bistveno večji meri uporabljajo desno hemisfero, kar je lahko bodisi posledica zakasnjenega dozorevanja možganov bodisi posledica oblikovanja kompenzatornih možganskih poti.