Blagostanje in blaginja

V pričujočem delu angleški termin “well-being” prevajamo kot blagostanje. V tem delu je pomembno, da ločimo dva na videz podobna termina - blagostanje in blaginja (v angl.

“welfare”).

Za začetek si oglejmo definicije, ki jih ponuja Slovar slovenskega knjižnega jezika:

blagostánje -a s (ȃ) obilje materialnih dobrin: doseči večje blagostanje; truditi se za blagostanje prebivalstva; živeti v sreči in blagostanju / zastar. dušno in telesno blagostanje blaginja, blagor

blagínja -e ž (í) obilje materialnih dobrin: skrbeti za blaginjo ljudstva; živeti v blaginji;

ekonomska, obča blaginja (SSKJ, b. d. ).

V SSKJ je torej za oba termina ponujena podobna razlaga oziroma definicija. Pri obravnavi v pričujočem delu bomo blagostanje in blaginjo v pomenu ločevali. Blaginjo bomo obravnavali kot ekonomski termin, blagostanje pa kot termin, ki se je uveljavil predvsem v raziskavah o sreči, kakovosti življenja oziroma zadovoljstvu v življenju.

Termin “blaginja” se pogosto uporablja na obravnavanih področjih, njen pomen pa je običajno odvisen od konteksta. V “standardni” ekonomski vedi gre predvsem za koristnost – navadno za koristnost, ki je povezana s številnimi dejavniki. Če v raziskovanju razlikujemo med odločevalsko in izkustveno koristnostjo, lahko ugotovimo, da se blaginja v literaturi enači z izkustveno koristnostjo. Zaradi tega tudi mnogo raziskovalcev sreče v svojih prispevkih subjektivno blagostanje enačijo z blaginjo (Rousseau, 2009, str. 2-3).

Blagostanje je opredeljeno na več načinov. Večina akademikov se strinja, da blagostanje zaznamuje počutje posameznikov v smislu zadovoljstva s svojim življenjem - kot osnova za srečo, kar je seveda odvisno od pričakovanj in sposobnosti posameznikov. Nekateri blagostanje vidijo kot občutek varnosti za prihodnost. Ekonomisti so dolgo trdili, da je temeljni koncept (ekonomska) blaginja. Ne glede na to, kako je blagostanje definirano, je pomembno njegovo merjenje, saj lahko tako odločevalci pridobijo podatke, o tem, kako se počutijo državljani - na primeri ali se počutijo varne v svoji državi (Carr-Hill, 2019, str. 265).

Kot bomo podrobneje videli v vseh teoretičnih poglavjih, obstajajo trije glavni pristopi k ugotavljanju, določanju oziroma merjenju blagostanja. Prvi temelji na predpostavki, da obstaja minimalna množica osnovnih potreb, ki bi jih morali zadovoljiti vsi. Pri drugem pristopu gre za raziskavo kakovosti življenja ljudi z anketami - lahko gre za “objektivno” merjenje (na primer delež gospodinjstev, ki so brez osnovnih dobrin) ali pa za “subjektivno” merjenje z samoporočanjem (na primer sreča ali blagostanje). Tretji pristop se ukvarja z eklektičnim, večplastnim zbiranjem administrativnih podatkov in podatkov, pridobljenih iz anket na podlagi seznama zanimanj. Podatki za kazalnike, ki jih vključuje ti trije pristopi so večinoma izvzeti iz mednarodnih programov, ki izvajajo ankete v gospodinjstvih po svetu, kot so programi Unicefa, Organizacije Združenih narodov in Ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID) (Carr-Hill, 2019, str. 265-266).

Pristop “temeljnih osnovnih potreb” temelji na Maslowi teoriji, ki človeške potrebe postavi v hierarhično strukturo - od fizioloških potreb (lakota in žeja), potreb po varnosti, potreb po pripadnosti (želja po ljubečih odnosih) do potreb po spoštovanju (samospoštovanje in samozavest). Posamezniki potrebe poskušajo zadovoljiti po naraščajočem vrstnem redu - od najnujnejših za preživetje do “luksuznih”. Problematika hierarhičnega vidika je, da ljudje ne cenijo oziroma preživetje ne postavljajo vedno pred vse ostale potrebe; primer tega so na primer samomorilski teroristični napadi (Carr-Hill, 2019, str. 266).

Drugi pristop temelji na raziskavah oziroma natančneje predvsem na anketah, ki veljajo za sistematičen pristop k merjenju sreče, blagostanja oziroma kakovosti življenja. Carr-Hill (2019, str. 267) opozarja, da so tovrstne raziskave omejene pri določanju ali merjenju kakovosti življenja kot kazalnika sreče. Sistematičen pristop k merjenju sreče in/ali blagostanja sta leta 1976 razvila Andrews in Withey, ki sta trdila, da obstaja več področij, ki prispevajo h končnemu izidu sreče in da je mogoče z vprašalniki o zadovoljstvu na vsakem od teh področij ustvariti

“lestvico sreče”. Od takrat je bilo razvitih več meril, indeksov in kazalnikov, s katerimi so različni raziskovalci merili srečo, a vsi pristopi imajo skupen impliciten začetek - za vsakega posameznika velja splošna funkcija sreče v obliki:

sreča = f(starost, spol, dohodek, izobrazba, zakonski stan, telesno in duševno zdravje, prehrana, osebne značilnosti, značilnosti regije oziroma države, politični sistem, …) (Carr-Hill, 2019, str.

267).

Kot bomo videli v nadaljevanju, tovrstne raziskave zagotavljajo veljaven dokaz, da sreča ni močno povezana z dohodkom, a so omejene, saj subjektivni družbeni indikatorji niso dovolj trdni, da bi spremljali trende v blaginji skozi čas. Na primer, fizični indikatorji zdravstvenega stanja oziroma sistemov se z leti izboljšujejo, a se kljub temu delež ljudi, ki poročajo o dolgotrajnih boleznih ali invalidnosti vztrajno povečuje. Pri interpretaciji rezultatov raziskav in anket je potrebno omeniti tudi “halo” efekt - napako ocenjevanja. Posamezniki navadno na povsem različna vprašanja odgovarjajo na enak način, ne glede na njihov objektivni položaj.

Empirično sicer res velja, da je človekova kakovost življenja (oziroma njegovo blagostanje) na enem področju povezana s kakovostjo na drugem področju v življenju, a to pomeni, da bodo odstopanja oziroma “pomanjkljivosti” pri celotnih sklopih kazalnikov koncentrirana med posameznimi skupinami v družbi. Potrebno je oceniti, v kolikšni meri se to dogaja in kako se razlikuje po državah. Če tega ne naredimo, to pomeni, da kot neizpodbitno oziroma nedvomno obravnavamo, da je oseba, ki je brez zaposlitve tudi slabega zdravja in nevedna. S tem pademo v isto past bruto nacionalnega prihodka (BNP), ki se ji poskušamo izogniti z razlikovanjem med različnimi dimenzijami blagostanja (Carr-Hill, 2019, str. 268).

Tretji - eklektičen pristop, temelji na shemi za opazovanje družbeno-ekonomskih razmer oziroma kazalnikov življenjskih ravni. Sestavljavci tovrstnih shem oziroma seznamov se soočajo s problematiko kakovosti podatkov, ki so na voljo. Gre predvsem za vprašanje, ali je smiselno razvijati kazalnike ene dimenzije blagostanja neodvisno od druge dimenzije. Vsak poskus vsiljevanja vseh vidikov kakovosti življenja, ki veljajo v določenem načinu življenja, omeji razumevanje kompleksnosti sestavnih delov kakovosti življenja in s tem sreče (Carr-Hill, 2019, str. 268-269).

Carr-Hill (2019) se oddalji od vrednotenja blagostanja v skladu s splošnimi teoretičnimi vzorci in predlaga ocenjevanje glede na različne načine, kako si posamezniki uredijo svoje življenje.

Seveda pri tem obstajajo tudi (močne) omejitve, kot sta revščina ali vojna, ki lahko določita, kako bodo posamezniki živeli. Vendar pa znotraj teh omejitev še vedno obstaja veliko načinov bivanja, ki poudarjajo različne vidike blagostanja. V skladu s tem je potrebno k opredelitvi in določitvi blagostanja pristopiti iz različnih vidikov in z določenimi omejitvami upoštevati, da je vsak vidik skladen sam po sebi (Carr-Hill, 2019, str. 270).