Vir: Lyubomirsky in Lepper (1999, str. 151)
Za ocenjevanje in pridobitev rezultatov je potrebno najprej obrniti četrto vprašanje - tj. 7 spremenimo v 1, 6 v 2, 5 v 3, 3 v 5, 2 v 6 in 1 v 7, 4 ostane 4, nato pa izračunamo povprečje vseh štirih trditev oziroma vprašanj (Lyubomirsky, b.d.).
Eden izmed vodilnih raziskovalcev sreče zadnjega časa sociolog Ruut Veenhoven na Erasmus Univerzi v Rotterdamu vodi globalno bazo podatkov o sreči, ki zbira podatke o štirih spremenljivkah: “povprečna sreča” (“Average Happiness”), “leta srečnega življenja” (“Happy Life Years”), “neenakost v sreči” (“Inequality of Happiness”) in “uravnana neenakost sreče”
(“Inequality Adjusted Happiness”). Povprečna sreča označuje, kako je posameznikom všeč življenje, ki ga živijo. Meri se z anketami na splošnih javnih vzorcih, ki skozi leta postavljajo isto vprašanje. Za evropske države se vprašanje v anketi glasi: “Kako zadovoljni ste s svojim življenjem kot celoto?”, z možnimi odgovori od 1 (sploh ne zadovoljen) do 4 (zelo zadovoljen), kot možen odgovor na vprašanje ponuja tudi “ne vem”. Spremenljivka leta srečnega življenja označuje, kako dolgo in srečno živijo prebivalci posameznih držav, ter temelji na pričakovani
življenjski dobi in odgovorih na ankete o zadovoljstvu z življenjem. Izračunamo jo tako, da 0-1 povprečno zadovoljstvo z življenjem (povprečna sreča) pomnožimo s pričakovano življenjsko dobo. Neenakost v sreči označuje, v kakšni meri se stopnje sreče razlikujejo znotraj ene države, med njenimi prebivalci. Podatke za to spremenljivko pridobimo na enak način kot za merjenje povprečne sreče. Neenakost v sreči med državljani lahko merimo z porazdelitvijo odgovorov na anketna vprašanja. Stopnjo porazdelitve lahko izmerimo s standardnim odklonom. Uravnana neenakost sreče meri, kako (dobro) države uravnavajo visoko stopnjo sreče in pravično porazdelitev. Meri se s formulo:
uravnana neenakost sreče (IAH - Inequality Adjusted Happiness) = 96.0 (|m-u| - 0.414s) / |h-u|
+ 4.0, pri čemer velja:
m = povprečna sreča,
s = standardni odklon porazdelitve sreče, u = najnižja možna točka na lestvici sreče,
h = najvišja možna točka na lestvici sreče. Če se pri tem sreča meri na lestvici od 0 do 10 (oziroma anketiranci ocenjujejo svoje blagostanje na lestvici od 0 do 10), kar običajno velja, potem lahko formulo zapišemo tudi:
IAH = 4.0 + 9.60m – 3.97s (Veenhoven, b.d.).
O sreči ni mogoče sklepati na podlagi odkritega vedenja, zato se empirične raziskave zatekajo k merjenju sreče s spraševanjem - neposredno oziroma posredno v osebnem intervjuju ali z anonimnim vprašalnikom. Gre predvsem za samoporočila o sreči, kar pa zbuja dvom o njihovih veljavnostih. Gre za dvom, ali se ljudje svoje sreče in življenjskega zadovoljstva sploh zavedajo oziroma ali imajo o tem oblikovano mnenje. Samoporočanje o sreči odraža tudi druge stvari - zlasti prevladujoče norme samoprezentacije, ki lahko otežijo reprezentativnost odgovorov.
Ljudje se namreč lahko predstavljajo srečnejše, kot v resnici so, na kar vplivajo tako dejavniki lastnega ega kot tudi socialno okolje. Odgovori na vprašanja o sreči so odvisni tudi od različnih situacijskih vplivov, kot so mesto pogovora, vreme, razpoloženje intervjuvanca ali intervjuvarja ipd. Takšne razlike je mogoče obravnavati kot naključno napako, saj običajno izginejo, ko opazovanje večkrat ponovimo. Po nekaterih ocenah lahko napake predstavljajo polovico neskladnosti v poročilih o sreči. Razlogov za odstopanje je več. Prvič, v trenutku spraševanja nekateri posamezniki nimajo oblikovanega jasnega mnenja in zato kot odgovor podajo oceno,
na katero pa vplivajo različne situacijske okoliščine. Drugič, intervjuvanci z že oblikovanim mnenjem imajo večinoma celovito predstavo o svoji sreči in zaradi tega ne bodo razmišljali oziroma vrednotili svojo srečo na lestvici od 1 do 10. Tretjič, postopek pridobitve vključuje kar nekaj negotovosti (Veenhoven, 1991, str. 11).
Kot smo ugotovili, je najpogostejši način merjenja sreče anketiranje oziroma spraševanje. Frey in Stutzer (2009, str. 303-306) pravita, da lahko odgovori dajejo dobre rezultate, če jih primerjamo z alternativnimi načini merjenja sreče. Avtorja navajata še nekaj načinov. Ena izmed možnosti so nevrološki oziroma fiziološki indikatorji, kar pomeni, da se lahko sreča meri, na primer, na osnovi spremljanja oziroma merjenja možganskih dejavnosti (s pomočjo magnetne resonance), ki izražajo čustvena stanja. Ovira pri tovrstnem merjenju je, da se kognitivni del manj izrazi. Naslednja možnost, ki jo predlagata avtorja, je metoda rekonstrukcije dneva. Posamezniki morajo obnoviti svoj prejšnji dan in izpolniti vprašalnik.
Podrobno morajo opisati vsak del dneva in kako so ga doživljali (na primer srečno, domače, prijateljsko, ogroženo, depresivno, utrujeno, ipd.) Za merjenje sreče se lahko uporablja tudi U-indeks, ki pa v nasprotju z ostalimi merili, meri negativne, neprijetne in nezaželene izkustva (Frey in Stutzer, 2009, str. 303-306).
Kot smo lahko že videli v poglavju, ki obravnava definicije, se z merjenjem sreče pomembno ukvarja tudi Kahneman. Njegov najpomembnejši prispevek je odkritje, da imamo ljudje zelo slabo sposobnost predvidevanja, kaj nas bo osrečilo in kako dolgo bo to naše srečno stanje trajalo. Ljudje si izkrivljeno in napačno predstavljamo, da nas bodo pozitivni dogodki v življenju bolj osrečili, kot nas dejansko potem v resnici. In hkrati obratno, da nas bodo negativne stvari bolj onesrečile, kot nas v resnici. Kahneman pravi, da raziskovanje sreče z retroperspektivnim ocenjevanjem in vrednotenjem izkustev vodi do napačnih ocen o preteklih izkušnjah in izpostavlja, da ljudje na splošno niti ne vedo, kako srečni so oziroma tega sami niso zmožni presojati. Njegova metodologija izključuje pomembnost nekaterih informacij, ki jih lahko posameznik oziroma predmet obravnave dobi samo retrospektivno, s pogledom za nazaj. S tem nasprotuje glavni postavki subjektivnega merjenja sreče, ki pravi, da pri presojanju in ocenjevanju lastne sreče subjektu (anketirancu oziroma vprašanemu) pripada avtoriteta, da sam tehta različne vidike svojega življenja in izkustev (Kahneman, 1999).
Kahneman in Deaton (2010) pravita, da mora razprava o blagostanju (kot osnovnemu merilu za srečo) prepoznati razliko med dvema konceptoma, ki sta pogosto zamenjana oziroma napačno postavljena. Pri ocenjevanju oziroma merjenju sreče moramo torej jasno ločiti dva koncepta –
čustveno blagostanje in ocenjevanje oziroma vrednotenje svojega življenja. Čustveno blagostanje (za katerega se v teoriji uporabljata tudi termina izkustvena sreča in hedonistično blagostanje) se nanaša na emocionalno oziroma čustveno kvaliteto in presojo posameznikove vsakodnevne izkušnje. Gre za pogostost in intenzivnost doživetij različnih čustev, kot so veselje, tesnoba, žalost, jeza, občudovanje ipd., kar naredi posameznikovo življenje prijetno in neprijetno. Drugi koncept – vrednotenje in ocenjevanje, pa se nanaša na posameznikove misli in predstave o lastnem življenju. In prav na to so se (in še vedno se) nanašale raziskave in (subjektivno) merjenje sreče (Kahneman in Deaton, prav tam).
Na stotine empiričnih preverb je nastalo v stoletnih raziskovanjih, Veenhoven (1991) posplošeno interpretira (povprečne) rezultate: srečne ljudi bomo najverjetneje našli v gospodarsko uspešnih državah, kjer sta svoboda ter demokracija spoštovani in je politično dogajanje stabilno. Srečne bomo verjetno prej našli med večino kot pa med manjšinami, in na vrhu družbene lestvice kot pa na dnu. Navadno so poročeni ter se dobro razumejo z družino in prijatelji. Če pogledamo osebnostne lastnosti, so srečni ljudje (relativno) zdravi, tako fizično kot psihično. Živijo aktivno življenje in so odprtega uma. Imajo občutek, da lahko svoje življenje obvladujejo. Imajo predvsem težnje po socialnih in moralnih stvareh, kar postavljajo pred denar in bogatenje. Njihova politična opredelitev je najverjetneje konzervativno sredinska.
Ugotovitve sicer ne omogočajo zanesljivih zaključkov v obravnavanih razpravah ter problematikah definiranja in merjenja sreče, saj obstajajo omejitve, kot je že bilo nakazano skozi teoretično preverbo. Glavne spremenljivke, povezane s srečo, je v osnovi enostavno meriti, a lahko zaradi metodoloških problemov vedno pride do odsotnosti določenih spremenljivk, ki so enako pomembne. Ena izmed takih je kulturno ozračje, ki v določenem času prevladuje v družbi. Gre za prevladujoče prepričanje, ki ga “narekujejo” družbeni sistemi, izražanje, ki ga dovolijo, in stopnjo konformizma, ki jo mora posameznik sprejeti. Večina narejenih študij je enostavnih in med seboj povezljivih. Statistična razmerja, ki jih prinašajo, so lahko izkrivljena - vključujejo lahko popačene podatke; na primer: kadar rezultati kažejo, da je sreča povezana z dohodkom, je to lahko bolj posledica dejstva, da so srečnejši tudi višje izobraženi kot pa pravega učinka dohodka (Veenhoven, 1991, str. 13-14).
Antolini in Simonetti (2019, str. 280) menita, da največji problem pri merjenju sreče ne izhaja iz mnogo različnih uporabljenih metod, temveč iz pomanjkanja uradne, enotne, univerzalne, s konsenzom potrjene, definicije sreče, ki se kljub podrobnemu in vedno bolj razširjenemu
raziskovanju še vedno zdi nedosegljiva. Da bi lahko zagotovili statistično zanesljivo merjenje sreče, jo moramo najprej jasno opredeliti.
Merjenje in raziskovanje sreče v ekonomiji ni le samo sebi namen. Lahko je zelo koristno, saj prinese mnoge ugotovitve in sklepe, ki se lahko učinkovito uporabijo v praksi. Rezultati meritev lahko podajo informacijo o učinkovitosti ukrepov vladnih ter zakonodajnih organov na srečo prebivalstva in izboljšajo življenjski standard (Van Hoorn in Sent, 2018, str. 985). Pri sprejemanju politik je potrebno slediti tistim, ki izboljšujejo pogostost dobrih izkušenj in zmanjšujejo pogostost slabih, tudi, če se ljudi ne ocenijo oziroma opišejo kot bolj srečni ali zadovoljni. Kot smo že ugotovili, se težnje prilagajajo situacijam in ljudje morda nikoli ne bodo popolnoma srečni, a to ne pomeni, da jih pri tem ne moremo narediti (objektivno) srečnejše.
Cilj politik mora biti povečanje ukrepov za objektivno blagostanje, ne pa za zadovoljevanje subjektivne sreče (Kahneman, 1999, str. 15).
2.4.1 Determinante in indikatorji sreče
S preučevanjem sreče dobivamo širšo perspektivo. Kot determinante subjektivne sreče in blagostanja se, poleg ekonomskega kapitala (dohodek), pojavijo drugi dejavniki - družbeni kapital (odnosi) in človeški kapital (izobraževanje). Pri tem se odpre kar nekaj vprašanj. Kot smo že ugotovili, se raziskovalci dohodka kot determinante sreče predvsem srečujejo z vprašanja, ali dohodek prispeva k sreči v revnejših, državah v razvoju? Če smo ugotovili, da povečanje dohodka in potrošnje ljudi ne osreči bistveno, vsaj ne čez določeno mejo, za katere ekonomske, družbene ali okoljske dejavnike pa lahko trdimo, da nenehno povečujejo srečo in blagostanje (Mahadea, 2012, str. 40)?
Raziskave o sreči se večinoma osredotočajo na vprašanje - kako x vpliva na srečo?
Spremenljivka x je lahko katerikoli dejavnik, ki naj bi vplival na človekovo srečo (na primer, dohodek, inflacija, brezposelnost, starost, …) (Frey in Stutzer, 2003, str. 3).
Frey in Stutzer (2000) ločujeta tri vrste determinant sreče:
1. osebni in demografski faktorji
2. ekonomski faktorji (mikro- in makroekonomski) 3. institucionalni faktorji (pogoji)
Osebni in demografski faktorji so spol, starost, vera, nacionalna pripadnost, izobrazba, status zaposlenosti in osebni odnosi (družina, zakonski stan). Prav osebni odnosi (pripadnost določeni skupini, kakovost odnosov) imajo lahko velik vpliv na posameznikovo vrednotenje oziroma ocenjevanje lastnega blagostanja in sreče. Med ekonomske faktorje štejemo dohodek, BDP, brezposelnost in inflacijo. Medtem ko vpliv dohodka v raziskavah daje dvoznačne rezultate in se, kot smo lahko videli v prejšnjih poglavjih, mnenja akademikov še vedno krešejo, pa je vpliv brezposelnosti in inflacije jasen. Brezposelnost je nedvomno povezana z nezadovoljstvom in manjšo srečo. Posamezniki imajo tudi precejšen odpor do inflacije in so pripravljeni nositi dodatne, višje stroške, da bi se ji izognili. Institucionalni faktorji se nanašajo na (ustavne, zakonske) pogoje v gospodarstvu in družbi – največjega pomena sta demokracija in federalizem. Vpliv ter oblikovanje demokratičnih in zveznih institucij na subjektivno blagostanje sta nakazana, vendar pa ne poglobljeno empirično analizirana oziroma raziskana (Frey in Stutzer, 2000, str. 918-921).
Posamezniki pridobivajo dohodek s svojim delom in talenti na trgu. Ljudje z višjo izobrazbo so v povprečju bolj produktivni in tudi zaslužijo več – in so zaradi tega ponavadi srečnejši od tistih z nižjo izobrazbo (Mahadea, 2012, str. 42). Raziskave kažejo, da ljudje z več zmožnostmi in večjo svobodo, zaslužijo več in so srečnejši - posamezniki v demokratičnih družbah so srečnejši od tistih, ki živijo pod represivnimi in zatiralnimi režimi (Sen v Mahadea, 2012, str. 42).
Kakovost odnosov, ki jih imajo posamezniki v okoljih, v katerih živijo (v službi, skupnosti, ki ji pripadajo, družinskem okolju), vpliva na posameznikovo srečo. Ljudje z boljšimi družinskimi vezmi, z otroki, vzpostavljenim prijateljstvom in dobrim, pozitivnim delovnim okoljem so srečnejši kot tisti, ki tega nimajo (Mahadea, 2012, str. 42).
Višji dohodek lahko ljudem omogoči, da živijo srečnejše in bolj izpopolnjeno življenje v primerjavi s tistimi, ki imajo nižji dohodek. Vendar pa dohodek predstavlja le majhen prispevek k sreči. Življenjske okoliščine, kot so zakonska zveza, otroci, zdravje, narava dela in delovnega okolja ipd., statistično bolj prispevajo k sreči kot dohodek. Materialne aspiracije in želje (vedno znova dodatne potrebe) se spreminjajo premo sorazmerno z dobičkom. Nekateri ljudje iščejo srečo z zadovoljevanjem čutov in materialnih dobrin. Za njih se iskanje sreče nikoli ne konča, ampak jih samo pripelje v začaran krog zadovoljevanja materialnih, dodatnih potreb, v večno nesrečo (Mahadea, 2012, str. 48-49).
Na drugi strani je pomembno omeniti tudi zaključke, do katerih prihaja Seligman (2003, str.
49) - dobre stvari in visoki dosežki imajo “osupljivo malo vpliva pri povečevanju sreče na dolgi
rok”. Pri tem navaja ugotovitve različnih študij, ki pod vprašanje postavljajo zgoraj obravnave determinante in njihov vpliv na raven sreče:
● večji dogodki v življenju (kot sta napredovanje ali izguba službe) po manj kot treh mesecih izgubijo vpliv na raven sreče;
● bogastvo, ki prinese tudi več materialnih dobrin, ima nizko korelacijo z ravnjo sreče, saj so bogati ljudje v povprečju le za odtenek srečnejši kot revni ljudje;
● realni dohodek se je v uspešnih državah bistveno povečal, kljub temu pa je stopnja zadovoljstva z življenjem v takih državah precej nizka, krivulja je povsem sploščena;
● spremembe (v zadnjem času) v plači posameznika kažejo na zadovoljstvo posameznika na delovnem mestu, a povprečna plača tega ne pokaže;
● fizična (zunanja) privlačnost, ki podobno kot bogastvo prinese številne prednosti, nima posebnega vpliva na srečo;
● objektivno zdravje, ki je morda posameznikova največja vrednota, ima šibko povezavo z srečo (Seligman, 2003, str. 49).
Sledi podrobnejša razlaga Seligmanovih ugotovitev, ki bodo ponudila še drugačen vidik o vplivu različnih (zunanjih) determinant na srečo. Raziskovalci poskušajo v najširšem smislu primerjati povprečju subjektivno blagostanje ljudi, ki živijo v bogatih državah in ljudi, ki živijo v revnih državah. Skupna nacionalna kupna moč in povprečno zadovoljstvo z življenjem - blagostanjem, kažeta močno povezave, a le do določene točke. Ko BNP preseže določeno mero na osebo, korelacije ni več in dodatno bogastvo ne prinaša večjega zadovoljstva z življenjem.
V zelo revnih državah, kjer je revščina tako huda, da so ogrožena tudi človeška življenja, seveda več sredstev oziroma bogastva pomeni večje blagostanje. V bogatejših državah, kjer imajo vsi državljani večinoma zagotovljeno osnovno socialno varstvo, povečanje bogastva prinese zanemarljiv vpliv na povečanje sreče. Primerjave med državami so otežene, saj imajo bogatejše države tudi višjo pismenost, boljšo izobrazbo, več svobode in seveda več materialnih dobrin.
Bolj smiselne so primerjave med bogatimi in revnimi znotraj države, saj lahko naslavljajo vzroke in so pomembne pri odločanju. Kako pomemben je denar posameznikom, dejansko bolj vpliva na percepcijo sreče kot denar sam. Zdi se, da je za materializem značilen nasprotni učinek - ljudje, ki denar postavljajo pred vse ostale cilje, so manj zadovoljni s svojimi dohodki, ne glede na njegovo višino, in z življenjem v celoti. Zakaj je temu tako, ostaja še nerešena skrivnost (Seligman, 2003, str. 49-55). Izobrazbi, spolu, rasi in podnebju Seligman (2003, str. 58) pripiše skoraj ničen vpliv na srečo. Četudi je izobrazba lahko sredstvo za višji dohodek, ni sredstvo za
doseganje višje sreče; takšen trend se v zelo majhni meri kaže le med ljudi z nizkimi dohodki.
Tudi inteligenca ne vpliva na srečo.
Kot smo lahko videli v prejšnjih poglavjih, ima zakonski stan kot determinanta pomemben vpliv na srečo. Temu pritrdi tudi Seligman (2003, str. 55), ki pravi, da ima zákon, v nasprotju z denarjem, trdno povezavo s srečo. Do odstopanj seveda prihaja, predvsem, kadar vprašani posameznik v svojem stanu ni zelo srečen. Obstajata še dve možni razlagi, zakaj raziskave kažejo, da so poročeni ljudje srečnejši. Prva, ljudje, ki so na splošno že srečni, se pogosteje poročajo in tudi ostanejo poročeni dlje časa. Druga, neka tretja spremenljivka (na primer, zunanja privlačnost ali družabnost) vpliva na raven sreče, in s tem na večjo možnost poroke.
Navsezadnje pa so depresivni ljudje bolj odmaknjeni od druženja, razdražljivi in osredotočeni nas, zato so tudi manj privlačni v smislu dolgoročnih partnerjev. Seligman sicer tudi tukaj trdi, da še nismo odkrili, kaj natančno (dokazano) povzroča, da so poročeni ljudje srečnejši od neporočenih (Seligman, 2003, str. 55-56).
Presenetljiva je tudi povezava med zdravjem in srečo, ki je šibka. Objektivno zdravje v družbi navadno obravnavamo kot eno izmed najpomembnejših vrednot ali celo ključ do srečnega življenja - “samo da je zdravje, pa smo srečni”. Kot pravi Seligman (2003, str. 58), se je izkazalo, da je objektivno dobro zdravje komaj povezano s srečo - bolj pomembno je posameznikovo subjektivno razmišljanje, kako zdrav je, in njegova sposobnost prilagajanja, da pozitivno ocenjujejo svoje zdravje, četudi se izkaže, da je precej bolan. Hospitalizacija ali obiski zdravnikov oziroma različna zdravljenja ne vplivajo na zadovoljstvo z življenjem, ampak le na subjektivno oceno zdravja, ki jo poda posameznik. Na oceno pa vplivajo predvsem negativna čustva. Raziskave kažejo še eno izjemno presenetljivo dejstvo - bolniki z hujšimi oblikami bolezni rak se le malo razlikujejo z objektivno zdravimi osebami v zadovoljstvu z življenjem (Seligman, 2003, prav tam).
Easterlin (2003) analizira, kaj nam povedo rezultati družbenih anket o determinantah sreče.
Poskuša izkoristiti ugotovitve na psihološkem ter ekonomskem področju in jih povezati z rezultati družbenih anket, da bi predlagal teorijo, ki bo bolj skladna samoporočilom, kako srečni so posamezniki. Pri tem podvomi v teorijo predispozicij, ki jo zagovarjajo psihologi - da ima vas posameznik že vnaprej določeno genetsko točko, ki jo telo poskuša ohraniti, da bi doseglo optimalno zdravje, počutje in srečo. Easterlin se v svojih dognanjih oddalji in razlikuje od Seligmana in trdi, da življenjski dogodki na nefinančnih področjih, kot so poroka, ločitev, invalidnost, trajno vplivajo na srečo - ne gre samo za začasen odklon od točke, ki jo določata
genetika in osebnost. Easterlin trdi tudi, da je sklepanje ekonomistov, da na podlagi teorije izbire na finančnem področju v življenju velja “več je boljše”, problematično. Povečanje dohodka in s tem potrošnje ne prinaša trajnega povečanja sreče, kar je posledica negativnega vpliva hedonske prilagoditve in družbene primerjave. Easterlin zagovarja, da mora teorija sreče temeljiti na dejstvu, da prilagoditev in družbena primerjava vplivata na koristnost bolj na nefinančnih kot pa finančnih področjih. Posamezniki namreč ne morejo predvideti, v kolikšni meri bosta prilagoditev in družbena primerjava vplivala na pričakovano koristnost, zato finančnim ciljem dodelijo preveč časa, in tako “žrtvujejo” nefinančne, kot sta družina in zdravje, kar pa zmanjša njihovo srečo. S pomočjo determinant sreče je potrebno oblikovati politike, ki bodo prinesle bolje informirane individualne preference ter tako povečale blagostanje posameznikov in družbe kot celote (Easterlin, 2003, str. 11176).
Zanimivo je spremljati, kako se predstavniki različnih družbenih ved - na primer, Easterlin, Blanchflower in Oswald kot ekonomisti in Seligman kot psiholog, razlikujejo v dojemanju sreče, njenih determinant, vplivov in načinov merjenja. Ponovno v ospredje stopi problematika raziskovanja sreče, ki jo že obravnavamo v začetnih poglavjih zaključnega dela - pomanjkanje (znanstvenih) univerzalno sprejetih spoznanj ter dognanj o sreči, vseh njenih lastnostih in vplivih.
Determinante sreče običajno raziskujemo pod predpostavkami, da je subjektivno blagostanje kardinalno merljivo in medosebno primerljivo, kar pa v ekonomiji prinaša skepticizem. Da bi se izognili težavam, ki jih prinaša kardinalna razlaga subjektivnih spremenljivk, je v ekonometričnih analizah mogoče kvalitativno obravnavati subjektivne podatke. Težje pa je
Determinante sreče običajno raziskujemo pod predpostavkami, da je subjektivno blagostanje kardinalno merljivo in medosebno primerljivo, kar pa v ekonomiji prinaša skepticizem. Da bi se izognili težavam, ki jih prinaša kardinalna razlaga subjektivnih spremenljivk, je v ekonometričnih analizah mogoče kvalitativno obravnavati subjektivne podatke. Težje pa je