Vir: Frey in Stutzer (2002, str. 79)
Nekatera paradoksalna razmerja med subjektivnim blagostanjem in dohodkom pojasnjuje vzorec sprememb materialnih teženj skozi življenjski cikel. Na začetku cikla so materialne težnje med prebivalci dokaj podobne, kasneje pa se težnje povečujejo sorazmerno z dohodkom.
Funkcije koristnosti se premikajo obratno s materialnimi težnjami (Easterlin, 2001, str. 481).
Pri raziskovanju družbe, njenih procesov in ved se je uveljavila miselnost, da so bogatejši ljudje srečnejši kot revnejši. A ko sčasoma država postaja bogatejša, njeni prebivalci ne postajajo srečnejši. Paradoks je pred več kot štiridesetimi leti definiral ameriški ekonomist Richard Easterlin, od takrat pa se pojavljajo tako akademiki, ki ga v miselnosti podpirajo, kot tudi tisti, ki mu nasprotujejo in z dokazi poskušajo izpodbijati njegove trditve (Kaiser in Vendrik, 2018).
Zmedo v razmerju med dohodkom in blagostanjem povzroča dejstvo, da čeprav sta na reprezentativnem vzorcu oba termina med seboj pozitivno povezana, v mnogih državah še vedno ni pomembnejšega dviga povprečnega blagostanju, kljub temu, da je prišlo do znatnega povečanja neto dohodka. (Rousseau, 2009, str. 8) Številni avtorji s svojim raziskovanjem iščejo različne razlage paradoksa, mnogi pa ga predstavljajo tudi kot dokaz, da klasični koncepti koristnosti potrebujejo ponoven pregled in teoretično dopolnitev. Največkrat predlagana
dopolnitev oziroma sprememba raziskovanja paradoksa je vključitev mehanizmov družbene primerjave in prilagoditve dohodka. Raziskovalci proučujejo tudi možnosti, da anketna vprašanja neprimerno merijo subjektivno blagostanje, da subjektivno blagostanje ponazarja nekaj drugega kot istočasno koristnost in da so bile v analizi izpuščene nekatere spremenljivke (Rousseau, 2009, str. 1-9).
Na splošno velja, da se sreča in subjektivno blagostanje razlikujeta med posameznikovim dohodkom ter dohodkom drugih (v družbi) in obratno. Povečanje dohodka vseh posameznikov ne prinaša tudi višje sreče vsem, saj se pozitivni učinek višjih prihodkov na subjektivno (posameznikovo) blagostanje »izravna« z negativnim vplivom na višje življenjske standarde oziroma norme, ki jih obče prinese rast dohodka. Posamezniki v družbi svoje blagostanje oziroma srečo vrednotijo v primerjavi objektivnega statusa s subjektivno normo življenjske ravni, na katero pomembno vpliva tudi povprečni življenjski standard v družbi kot celoti, ki ji posameznik pripada. Kadar se življenjska raven v družbi na splošno izboljša, se bo izboljšala oziroma povečala tudi posameznikova želja po višjem življenjskem standardu (Easterlin, 1995, str. 36). Konkretno to Easterlin (1995, str. 35-36) ponazori s preprostim miselnim eksperimentom: »Predstavljajte si, da se vaš dohodek občutno poviša, medtem ko dohodki ostalih članov vašega okolja ostanejo enaki. Bi se počutili bolje? Velika večina bi odgovorila z da. Zdaj pa predpostavimo, da vaš dohodek ostane enak, medtem ko se vsi ostali močno neposredno razlikuje od dohodka posameznika. Sčasoma pa splošno povečanje dohodkov dvigne družbeno povprečje, torej izboljša življenjski standard. Zgodi se paradoks – povečevanje sreče, kot bi ga pričakovali na podlagi rasti posameznih dohodkov, se izenači s padcem oziroma znižanjem sreče, kar je posledica povečanja celotnega življenjskega standarda v družbi (Easterlin 1995, str. 36).
Višji dohodki in na splošno višji BDP v povprečju prinašata tudi večje zadovoljstvo z življenjem (blagostanje) – torej so ljudje z višjimi dohodki v povprečju srečnejši kot tisti z nižjimi. Vendar pa Easterlin (1973) pri tem ugotovi, da se povprečna sreča ne povečuje skozi daljše časovno obdobje, čeprav se v istem obdobju BDP na prebivalca močno poveča. Občutek
blagostanja kot merilo sreče se ne povečuje premo sorazmerno z naraščanjem BDP-ja, osebnega dohodka in ekonomskega razvoja. Povečanje dohodka v povprečju ne prinese tudi povečanja sreče, saj se pozitivni učinek višjega dohodka na subjektivno blagostanje izravna z negativnimi posledicami, ki jih prinese življenje v skladu z višjimi ravnmi, normami in pričakovanji družbe.
Materialne norme in kriteriji, na katerih temelji presoja blagostanja, se povečujejo v enakem razmerju kot dohodek v družbi. Po Easterlinu se torej dohodek in sreča povečujeta premo sorazmerno samo do neke točke, ki jo v ekonomiji označuje termin “točka zadovoljstva”. Po tej točki pa se sreča zmanjšuje, saj spremenjeni življenjski pogoji prinesejo drugače življenjske okoliščine in višja pričakovanja, pomembni pa postanejo tudi nematerialni dejavniki (Easterlin, 1995, str. 36-44). Ljudje se odločajo ob predpostavki, da jih bodo višji dohodek, več udobja in dobrin, ki jim prinašajo določeno pozicijo, naredili srečnejše, a pri tem ne prepoznavajo, da jim bosta hedonska prilagoditev ter družbena primerjava povzdignila njihove težnje oziroma želje v enakem obsegu, in posledično se ne bodo počutili nič bolj srečnejše kot prej. Večina ljudi zaradi tega dela nesorazmerno veliko, da bi zaslužili denar, pri tem pa žrtvujejo družinsko življenje in zdravje, ki predstavljata področji, kjer so težnje razmeroma stalne, tudi ko se dejanske okoliščine spreminjajo, in kjer ima doseganje ciljev trajnejši učinek na srečo. Pri tem se lahko vprašamo, ali se zgodi proces družbenega učenja - ali se po nekem času posamezniki
“naučijo” oziroma se začnejo zavedati, kako se njihove materialne težnje stopnjujejo skupaj z večanjem lastne blaginje, in da zasledovanje denarnih ali materialnih ciljev ni samozadostno za srečo. Spremembe v materialnih težnjah same po sebi delujejo v nasprotju z družbenim učenjem - na vprašanje, kako srečni so bili pred petimi leti, bodo ljudje v večini podcenjevalno ocenili svoje počutje (subjektivno blagostanje) v tistem času, saj svoje preteklo stanje ne ocenjujejo v odnosu nižjih materialnih teženj, ki so jih takrat dejansko tudi imeli, niti z vidika višjih materialnih teženj, ki jih imajo sedaj oziroma so jih pridobili v teh petih letih. Zaradi tega verjamejo, da so sedaj v boljšem položaju kot v preteklosti, vendar se ne zavedajo, da do dejanskega izboljšanja - “neto” izboljšanja, sploh ni prišlo (Easterlin, 2003, str. 11182) . Kot smo lahko videli, paradoks med srečo in dohodkom pravi, da se dolgoročno - običajno v obdobju 10 let ali več, sreča ne povečuje več sorazmerno z dohodkom države. Jasno je, da je stopnjevanje materialnih teženj skupaj z gospodarsko rastjo, ki odražajo družbeno primerjavo in hedonsko prilagoditev, pri tem osrednjega pomena. Dokazi so bili v prvi vrsti predvsem omejeni na razvite države; Easterlin, McVey, Switek, Sawangfa, in Zweig (2010) pa naredijo raziskavo, s katero dokažejo, da dolgoročno nično razmerje med srečo in dohodkom velja tudi za številne države v razvoju, vzhodnoevropske države, ki prehajajo iz socializma v kapitalizem
in tudi ostale razvite države, ki do sedaj niso bile vključene v raziskave. V raziskavi ugotovijo tudi, da kratkoročno za vse države velja pozitivno razmerje med srečo in dohodkom - torej, da sreča običajno upade, kadar gre za gospodarsko krčenje in narašča, kot gre za gospodarsko širjenje. Ni dokazov, ki bi jasno nakazovali, da so revnejše države na nek način izvzete iz stopnjevanja oziroma povečanja materialnih teženj, sorazmerno s povečanjem dohodka. Kritiki paradoksa pri tem trdijo, da je razmerje skozi čas med srečo in dohodkom pozitivno, ker gre bodisi za rezultat statistične napake bodisi za nejasnosti kratkoročnega odnosa z dolgoročnim.
Kritike v večini primerov ocenjujejo kratkoročno razmerje med srečo (subjektivnim blagostanjem) in dohodkom, ki je pozitivno, ne obravnavajo pa dolgoročnega razmerja, ki je nično, kot to zagovarja Easterlin in njegovi somišljeniki (Easterlin in drugi, 2010, str. 22463-22467).
Kot ugotovi Rousseau (2009, str. 8), se o blagostanju skozi časovno komponento oziroma v povezavi s časovnimi trendi oblikujeta dve zmotni predstavi. Prva je, da se pogosto srečo obravnava kot monotono komponento, a skupno blagostanje s časom ne stagnira, temveč gre za precej nestabilno in nihajočo spremenljivko. Druga pa, da je najnatančnejša definicija časovnega trenda v povezavi s skupnim blagostanjem le ta, da ni na njem nič stiliziranega (Rousseau 2009, prav tam).
Rousseau (2009) fenomen med srečo in dohodkom obravnava kot stilizirano značilnost razmerja med obema spremenljivkama, pri tem pa identificira štiri stilizirana dejstva:
1. razmerje med dohodkom posameznika in njegovim subjektivnim blagostanjem je logaritemsko-linearno,
2. med nacionalnim blagostanjem in BDP-jem na prebivalca velja pozitivno razmerje, 3. med gospodarsko rastjo in subjektivnim blagostanjem veljajo negativno, pozitivno ali
monotono razmerje,
4. v gospodarsko razvitih državah nastaja vedno večja vrzel med srečo bogatih in revnih (Rousseau, 2009, str. 8-9).
Kot smo lahko videli v začetku poglavja, ki obravnava Easterlinov paradoks, različni raziskovalci predlagajo upoštevanje vloge prilagoditve in primerjave. Rousseau (2009, str. 9) pri tem pravi, da če sta to res pravi “rešitvi” Easterlinovega paradoksa, potem bi morali rezultati pritrditi vsem štirim zgoraj naštetim stiliziranim dejstvom.
Točko zadovoljstva s krivuljo razmerja med dohodkom in zadovoljstvom (kot merilo sreče) (“fulfilment curve”) obravnava tudi Shahar (2016), ki pravi, da se lahko blagostanje - kako je posameznik zadovoljen s svojim življenjem, prikaže na spodnjem grafu.