Vir: Frey in Stutzer (2002, str. 4)
Za kateri koncept sreče se pri obravnavi odločiti, je odvisno od posamezne situacije oziroma zadeve. Objektivni koncepti so hedonski, in jih lahko apliciramo na številna intimna vprašanja.
Objektivne metode zmanjšujejo možnosti pristranskosti zaradi spomina oziroma pomnjenja, ki sicer vpliva na rezultate pri subjektivnemu konceptu - pri samoocenjevanju sreče oziroma zadovoljstva z življenjem. Objektivni pristopi imajo tudi prednost v natančnosti glede na intenzivnost merjenja (Frey in Stutzer, 2002, str. 6).
Subjektivni koncepti sreče so dokazano manj natančni in zanesljivi, saj imajo za svojo osnovo kognitivne procese, ki se razlikujejo med posamezniki in skozi čas igrajo pomembno vlogo. A ravno zaradi tega, ker kognitivni procesi vstopajo v subjektivni koncept sreče, so uporabni za vprašanja o sreči, ki se ozirajo na družbene vidike. Posameznikovo zadovoljstvo z življenjem oziroma njegova sreča ni osamljen občutek, ampak je močno odvisno od pogojev, v katerih posamezniki živijo. Ravno zaradi tega je pri raziskovanju pomembno upoštevati tudi primerjavo družbenih pogojev oziroma vidikov. Podobno, posamezniki nimajo enkratnih, vnaprej določenih meril, ki se skozi čas ne spreminjajo, temveč se prilagajajo spremenljivim okoliščinam. Primer, ki to potrjuje, je učinek višjega dohodka na srečo. Na začetku posamezniki kažejo višjo stopnjo sreče, a po nekaj mesecih tega povečanja sreče ni več moč opaziti - raven sreče ni veliko višja, kot je bil na začetku, pred povišanjem dohodka (Frey in Stutzer, 2002, str.
6).
Pri poskusu razumevanja različnih pogledov na srečo je na njih smiselno gledati skupaj, vključno s tistimi, ki se zdijo omejujoči ali preveč razpršeni. Hitro lahko ugotovimo, da nekatere opredelitve sreče sploh niso v nasprotju, glede na namen, ki jim služijo. Vsak pogled na srečo je potrebno razumeti skozi vlogo, ki jo igra v življenju posameznikov in družbe (Bok, 2010, str.
57-58).
Bok (2010, str. 58) pravi, da ni nobene definicije sreče, ki bi morala izključevati vse druge. Na različne definicije je potrebno pogledati skupaj in pretehtati vloge, ki jo igrajo v življenju posameznikov, dokaze in posledice, da bi lahko najbolje dosegli srečo - predvsem, ko se zdi, da zahtevajo korenite življenjske spremembe.
Brez vpogledov v osebno doživljanje sreče in akademskega raziskovanja je nemogoče v celoti proučevati termin sreče, ki je, kot smo ugotovili, zapleten, spremenljiv in v različnih oblikah.
Filozofski razmisleki že od antike poskušajo razumeti srečo in postavljajo domneve, ki so postale nepogrešljive pri njenem raziskovanju. Družbene vede in nevroznanosti z različnimi empiričnimi metodami dejavnikov, ki prispevajo ali pa odvračajo od sreče, preizkušajo te domneve (Bok, 2010, str. 174).
2.3 Sreča v ekonomski vedi
Ekonomisti se pri merjenju sreče osredotočajo na redne meritve potreb posameznikov na lestvici preferenc (materialne) potrošnje, kot so nakup dobrin ali bivanjske razmere. S tem se oddaljijo od psihološkega ter filozofskega načina merjenja, kjer gre za kardinalne meritve užitkov in bolečin. Vedno bolj zaznavajo tudi pomen multidisciplinarnega sodelovanja, kar se kaže predvsem v vedenjski ekonomiji in seveda ekonomiki sreče (Bok, 2010, str. 96).
Za prvega teoretika na področju sreče v ekonomiji velja Adam Smith2, ki je s svojim delom položil temelje za razvoj sodobne akademske vede - ekonomije. Pri obravnavi sreče se obrača k Aristotelovi šoli - sreča se lahko pojavlja na različne načine v različnih dimenzijah človeškega življenja. V svojem delu Teorija moralnih občutij (1759)3 opazi, da ljudje morda niso bolj srečni, če imajo več dobrin (Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29-39) .
Smith (v Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29-30) pravi, da si v resnici ne predstavljamo, da so bogati srečnejši kot revni, temveč si samo predstavljamo, da imajo več sredstev za pridobitev sreče. Smith trdi tudi, da je iskanje bogastva utemeljeno na družbeno-koristni etični percepciji.
Zavedeni smo namreč v prepričanju, da bomo imeli več sreče, če bomo imeli več stvari. Gre za pretvezo, ki neprestano spremlja industrijo človeštva - na začetku je bila to spodbuda za obdelovanje zemlje, kasneje za grajenje hiš, ustanavljanje mest, občin, v modernem času pa za napredek vseh znanosti ter umetnosti, ki oplemenitijo in polepšajo človeško življenje. Prevaro spremlja tudi nemoralnost oziroma pokvarjenost, zato se zdi, kot da gre za izbiro med obnašanjem, ki strmi ali k etičnosti ali pa bogatenju, oboje pa pri tem ni združljivo. Pretveza se pri sreči zdi skoraj potrebna, da bi lahko sploh obstajal materialni napredek. “Komercialno”
življenje lahko tako zavaja ljudi, da mislijo, da bodo lahko dosegli srečo v življenju v nekem absolutnem ali najvišjem smislu, hkrati pa prispeva k “srečni” ekonomiji (Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29-39).
Teorija sreče v ekonomiji trdi, da materialno bogastvo, ki je ustvarjeno na prostem trgu, ni nujno povezano z srečo ljudi, ki nastopajo na tem istem trgu; v resnici je velikokrat ravno obratno (Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29). Sreča se v ekonomiji sicer pomembno začne raziskovati predvsem po tem, ko ameriški akademik Richard Easterlin (1973) postavi (za tisti čas) kontradiktorno tezo, da po eni strani denar ne prinaša sreče, torej da višja stopnja rasti
2 Adam Smith (1723-1790) je bil škotski akademik, filozof in ekonomist. Njegova dela (predvsem Bogastvo narodov) so utrla pot ekonomiji kot sodobni akademski disciplini.
3 Teorija moralnih občutij je prvo Smithovo delo, ki ga je objavil leta 1759.
BDP-ja skozi čas ni povezana z višjo stopnjo subjektivnega (posameznikovega) blagostanja. Po drugi strani pa »trenutna« (kratkoročna) povezava (»posnetek stanja«, povezave denar-sreča različnih gospodarstev) kaže, da večji BDP prinaša več sreče (sicer po padajoči stopnji).
Bogatejše države so bolj srečne – denar torej prinaša srečo.
Predvsem je zanimivo raziskovanje korelacije sreče in denarja, tj. kdaj višji dohodek ne prinaša več tudi višje ravni sreče, oziroma določanje meje, ko denar za nas postane nepomemben.
Splošno prepričanje je, da že pri tako visokih dohodkih povečanje plače ne igra pomembne vloge oziroma ne vpliva na posameznikovo blagostanje, medtem ko na drugi strani pri slabše plačanih povečanje plače zagotovo pomembno vpliva na subjektivno posameznikovo blagostanje in tako na njegovo srečo (Kapitanovič, b.d.).
Vpliv denarnih sredstev na subjektivno blagostanje oziroma srečo (v kontekstu ekonomske krize od leta 2008 naprej) v svoji raziskavi obravnavata tudi Gonza in Burger (2017), ki ugotovita, da približno polovica determinant na individualni in makro ravni kažejo pomembne spremembe v vplivu na subjektivno blagostanje. Za 5 determinant - podpovprečni dohodek, Ginijev koeficient, dojemanje oziroma odnos do dohodka, enakost, religija oziroma vera in vestnost, ugotovita, da v času krize kažejo povečan vpliv na srečo in zadovoljstvo z življenjem.
Za determinanti stopnja brezposelnosti in status razmerja ugotovita, da kažeta oslabljen vpliv subjektivno blagostanje, kar pripišeta hedonski prilagoditvi posameznikov na nove oziroma drugačne življenjske pogoje. V svoji raziskavi preučujeta, kako družbenoekonomski dejavniki na individualni in makro ravni vplivajo na posameznikovo blagostanje in poskušata ugotoviti, ali so posamezniki med krizo doživeli kakršnokoli psihološko prilagoditev oziroma spremembo svojih okvirjev. Pri tem zajameta širok izbor držav, kar omogoči vpogled v letne razlike med državami in identifikacijo medržavnih razlik pri različnih makroekonomskih in socioloških kazalnikih. V raziskavi potrdita svojo hipotezo, da je imel finančni zlom leta 2008 negativen vpliv na subjektivno blagostanje, tako na individualni kot tudi makro ravni (Gonza in Burger, 2017).
Blanchflower in Oswald (2005) povzemata ugotovitve statističnih raziskav sreče:
1. Denar lahko posamezniku prinese oziroma “kupi” razumno količino sreče, vendar je potrebno na to ugotovitev gledati v perspektivi. Povprečnemu posamezniku višja plača še vedno prinese manj pozitivnih sprememb kot nekateri življenjski dogodki (poroka, rojstvo otroka, …)
2. Če pogledamo rezultate za celotno državo oziroma narod, pridemo do drugačnih ugotovitev - predvsem za Zahodu (kjer je tudi opravljenih večina raziskav) se zdi, da prebivalci niso srečnejši, ko postajajo bogatejši.
3. Funkcija sreče skozi leta je v obliki črke U. Ženske poročajo o višjem blagostanju kot moški. Največja negativna dejavnika, ki vplivata na srečo, sta brezposelnost in ločitev.
Višje izobraženi posamezniki poročajo o višji stopnji sreče (tudi ko dohodek ne igra več pomembnega faktorja).
4. Struktura merjenja sreče ima splošno obliko v industrializiranih, razvitih državah (raziskave nakazujejo enako tudi za države v razvoju, a je bilo zbranih premalo dokazov, da bi lahko to trdili z gotovostjo). To pomeni, da so široki statistični vzorci enaki, na primer, v Franciji, Veliki Britaniji in Avstraliji.
5. Raziskave pomembno vlogo pripisujejo tudi prilagoditvi - dobri in slabi življenjski dogodki (vsaj delno) izvenijo, ko se ljudje nanje navadijo.
6. Primerljivost in relativnost imata pomembno vlogo pri vrednotenju sreče. Eksperimenti so pokazali, da je ljudem pomembno, kako se z njimi ravna v primerjavi z drugimi, ki so jim podobni. Rezultati v večjih statističnih študijah so pokazali, da je vrednotenje oziroma ocenjevanje subjektivnega blagostanja odvisno od primerjave plače s povprečno oziroma plačo posameznikov, s katerimi se anketiranec primerja. Prav tako neenakost plač vpliva na samoporočanje oziroma ocenjevanje sreče (vpliv sicer ni tako velik, kot bi pričakovali) (Blanchflower in Oswald, 2005).
Splošno torej velja, da se sreča povečuje, ko ljudje z naraščajočim dohodkom kupujejo in porabljajo več blaga ali storitev. Veliko ljudi srečo išče s pridobivanjem bogastva ali napornim delom, da bi zaslužili več denarja, za kar pogosto žrtvujejo svoj prosti čas in dobre socialne odnose. Verjamejo, da bodo srečo dosegli skozi zadovoljevanje materialnih želja. Več kot zaslužijo, več blaga oziroma storitev si lahko privoščijo in več zadovoljstva imajo, kar zagovarja utilitaristična teorija. Več, kot je dohodka, boljše je, saj lahko tako posamezniki maksimizirajo svojo korist z večjim povpraševanjem po blagu ali storitvah. Na državni ravni se to kaže v BDP-ju, ki je skupna vrednost končnega blaga in storitev, proizvedenih v državi, kar je osnova za merjenje gospodarske rasti. Več blaga, kot se proizvaja, več povpraševanje je po delovni sili, kar pomeni več zaposlitev in višje dohodke za potrošnjo oziroma nakup proizvedenega blaga ali storitev. Višja gospodarska rast pomeni tudi višji dejanski dohodek na prebivalca. Tako si lahko ljudje privoščijo več blaga in storitev, kar pa se odrazi v boljšem počutju, blagostanju in (subjektivni) sreči (Mahadea, 2012, str. 39-40). Razkrivanje in
odkrivanje različnih oblik, funkcij ter načinov “dolgoročne sreče” bi lahko odločevalcem in oblikovalcem politik pomagalo pri določanju povpraševanja, ki je eden izmed najpomembnejših dejavnikov blaginje (Rousseau, 2009, str. 3).
Splošno velja, da se subjektivno blagostanje razlikuje neposredno glede na prihodek in obratno od teženj po materialnih dobrinah. Na začetku življenjskega cikla so torej srečnejši tisti, ki imajo višje dohodke, saj so materialne težnje med prebivalstvom dokaj podobne. Posamezniki z višjim dohodkom tako lažje izpolnijo svoje težnje. Rast dohodka ne prinaša tudi povečanja blagostanja, ne v primeru višjega niti nižjega začetnega dohodka, saj ustvarja enakovredno rast teženj po materialnih dobrinah. Negativni učinek slednjega na subjektivno blagostanje zmanjšuje pozitiven učinek dohodka. Kot bomo videli v nadaljevanju, dejstvo, da si posamezniki želijo več, ko napredujejo v življenjskem ciklu, zabriše ugoden vpliv zvišanja dohodka na blagostanje, kljub temu, da višji dohodek pomeni, da si lahko posamezniki privoščijo več dobrin (Easterlin, 2001, str. 481).
Easterlin (2001) pomembno vlogo pripiše tudi izobraževalnemu sistemu, ki ljudi usmerja v dve različni poti v življenjskem ciklu - z višjo in nižjo krivuljo dohodka. V povprečju velja, da so tisti posamezniki z višjo stopnjo izobrazbe skozi celoten življenjski cikel srečnejši kot tisti z nižjo stopnjo.
Kadar govorimo o blagostanju posameznikov moramo upoštevati, da je odvisno od teženj po materialnih dobrinah, ki vladajo v tistem trenutku. V praksi se to kaže, da ljudje svoje nižje pretekle dohodke ocenjujejo slabše oziroma manj ugodno, kot so jih takrat ko so dejansko bili v situaciji, saj so bile njihove materialne težnje manjše. Podobno ocenjujejo potencialni višji dohodek kot potem kasneje, ko so dejansko v situaciji s povečanim dohodkom, saj ne morejo predvideti porasta teženj po materialnih dobrinah, ki bodo nastale z naraščajočim prihodkom.
Pri tem gre za izbiro med dvema alternativama - odločevalna koristnost (angl. “decision utility”) in izkušena koristnost (angl. “experienced utility"). Prva temelji na težnjah, ki so prevladale v času odločanja oziroma izbire, druga pa je dejanski vpliv takšne izbire na blagostanje oziroma dobro počutje. Med seboj se razlikujeta po nepredvidljivosti sprememb v težnjah po materialnih dobrinah. Premik k razmeram ob višjem dohodku predvideva, da se odločitve sprejemajo na podlagi vedno večje sreče, saj ta temelji na rasti dohodka ob nespremenjenih težnjah. Toda povečanje dohodka povzroči določen porast materialnih želja, kar pomeni, da se izkušena koristnost ne poveča, kot je bilo pričakovano (Easterlin, 2001, str.
481). V nadaljevanju sledi poglavje o Easterlinovem paradoksu, kjer bom natančno razložila
zgoraj obravnavano (paradoksalno) razmerje med subjektivnim blagostanjem (kot merilo za srečo) in dohodkom, ki velja tako na nacionalni kot tudi individualni ravni.
2.3.1 Blagostanje in blaginja
V pričujočem delu angleški termin “well-being” prevajamo kot blagostanje. V tem delu je pomembno, da ločimo dva na videz podobna termina - blagostanje in blaginja (v angl.
“welfare”).
Za začetek si oglejmo definicije, ki jih ponuja Slovar slovenskega knjižnega jezika:
blagostánje -a s (ȃ) obilje materialnih dobrin: doseči večje blagostanje; truditi se za blagostanje prebivalstva; živeti v sreči in blagostanju / zastar. dušno in telesno blagostanje blaginja, blagor
blagínja -e ž (í) obilje materialnih dobrin: skrbeti za blaginjo ljudstva; živeti v blaginji;
ekonomska, obča blaginja (SSKJ, b. d. ).
V SSKJ je torej za oba termina ponujena podobna razlaga oziroma definicija. Pri obravnavi v pričujočem delu bomo blagostanje in blaginjo v pomenu ločevali. Blaginjo bomo obravnavali kot ekonomski termin, blagostanje pa kot termin, ki se je uveljavil predvsem v raziskavah o sreči, kakovosti življenja oziroma zadovoljstvu v življenju.
Termin “blaginja” se pogosto uporablja na obravnavanih področjih, njen pomen pa je običajno odvisen od konteksta. V “standardni” ekonomski vedi gre predvsem za koristnost – navadno za koristnost, ki je povezana s številnimi dejavniki. Če v raziskovanju razlikujemo med odločevalsko in izkustveno koristnostjo, lahko ugotovimo, da se blaginja v literaturi enači z izkustveno koristnostjo. Zaradi tega tudi mnogo raziskovalcev sreče v svojih prispevkih subjektivno blagostanje enačijo z blaginjo (Rousseau, 2009, str. 2-3).
Blagostanje je opredeljeno na več načinov. Večina akademikov se strinja, da blagostanje zaznamuje počutje posameznikov v smislu zadovoljstva s svojim življenjem - kot osnova za srečo, kar je seveda odvisno od pričakovanj in sposobnosti posameznikov. Nekateri blagostanje vidijo kot občutek varnosti za prihodnost. Ekonomisti so dolgo trdili, da je temeljni koncept (ekonomska) blaginja. Ne glede na to, kako je blagostanje definirano, je pomembno njegovo merjenje, saj lahko tako odločevalci pridobijo podatke, o tem, kako se počutijo državljani - na primeri ali se počutijo varne v svoji državi (Carr-Hill, 2019, str. 265).
Kot bomo podrobneje videli v vseh teoretičnih poglavjih, obstajajo trije glavni pristopi k ugotavljanju, določanju oziroma merjenju blagostanja. Prvi temelji na predpostavki, da obstaja minimalna množica osnovnih potreb, ki bi jih morali zadovoljiti vsi. Pri drugem pristopu gre za raziskavo kakovosti življenja ljudi z anketami - lahko gre za “objektivno” merjenje (na primer delež gospodinjstev, ki so brez osnovnih dobrin) ali pa za “subjektivno” merjenje z samoporočanjem (na primer sreča ali blagostanje). Tretji pristop se ukvarja z eklektičnim, večplastnim zbiranjem administrativnih podatkov in podatkov, pridobljenih iz anket na podlagi seznama zanimanj. Podatki za kazalnike, ki jih vključuje ti trije pristopi so večinoma izvzeti iz mednarodnih programov, ki izvajajo ankete v gospodinjstvih po svetu, kot so programi Unicefa, Organizacije Združenih narodov in Ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID) (Carr-Hill, 2019, str. 265-266).
Pristop “temeljnih osnovnih potreb” temelji na Maslowi teoriji, ki človeške potrebe postavi v hierarhično strukturo - od fizioloških potreb (lakota in žeja), potreb po varnosti, potreb po pripadnosti (želja po ljubečih odnosih) do potreb po spoštovanju (samospoštovanje in samozavest). Posamezniki potrebe poskušajo zadovoljiti po naraščajočem vrstnem redu - od najnujnejših za preživetje do “luksuznih”. Problematika hierarhičnega vidika je, da ljudje ne cenijo oziroma preživetje ne postavljajo vedno pred vse ostale potrebe; primer tega so na primer samomorilski teroristični napadi (Carr-Hill, 2019, str. 266).
Drugi pristop temelji na raziskavah oziroma natančneje predvsem na anketah, ki veljajo za sistematičen pristop k merjenju sreče, blagostanja oziroma kakovosti življenja. Carr-Hill (2019, str. 267) opozarja, da so tovrstne raziskave omejene pri določanju ali merjenju kakovosti življenja kot kazalnika sreče. Sistematičen pristop k merjenju sreče in/ali blagostanja sta leta 1976 razvila Andrews in Withey, ki sta trdila, da obstaja več področij, ki prispevajo h končnemu izidu sreče in da je mogoče z vprašalniki o zadovoljstvu na vsakem od teh področij ustvariti
“lestvico sreče”. Od takrat je bilo razvitih več meril, indeksov in kazalnikov, s katerimi so različni raziskovalci merili srečo, a vsi pristopi imajo skupen impliciten začetek - za vsakega posameznika velja splošna funkcija sreče v obliki:
sreča = f(starost, spol, dohodek, izobrazba, zakonski stan, telesno in duševno zdravje, prehrana, osebne značilnosti, značilnosti regije oziroma države, politični sistem, …) (Carr-Hill, 2019, str.
267).
Kot bomo videli v nadaljevanju, tovrstne raziskave zagotavljajo veljaven dokaz, da sreča ni močno povezana z dohodkom, a so omejene, saj subjektivni družbeni indikatorji niso dovolj trdni, da bi spremljali trende v blaginji skozi čas. Na primer, fizični indikatorji zdravstvenega stanja oziroma sistemov se z leti izboljšujejo, a se kljub temu delež ljudi, ki poročajo o dolgotrajnih boleznih ali invalidnosti vztrajno povečuje. Pri interpretaciji rezultatov raziskav in anket je potrebno omeniti tudi “halo” efekt - napako ocenjevanja. Posamezniki navadno na povsem različna vprašanja odgovarjajo na enak način, ne glede na njihov objektivni položaj.
Empirično sicer res velja, da je človekova kakovost življenja (oziroma njegovo blagostanje) na enem področju povezana s kakovostjo na drugem področju v življenju, a to pomeni, da bodo odstopanja oziroma “pomanjkljivosti” pri celotnih sklopih kazalnikov koncentrirana med posameznimi skupinami v družbi. Potrebno je oceniti, v kolikšni meri se to dogaja in kako se razlikuje po državah. Če tega ne naredimo, to pomeni, da kot neizpodbitno oziroma nedvomno obravnavamo, da je oseba, ki je brez zaposlitve tudi slabega zdravja in nevedna. S tem pademo v isto past bruto nacionalnega prihodka (BNP), ki se ji poskušamo izogniti z razlikovanjem med različnimi dimenzijami blagostanja (Carr-Hill, 2019, str. 268).
Tretji - eklektičen pristop, temelji na shemi za opazovanje družbeno-ekonomskih razmer oziroma kazalnikov življenjskih ravni. Sestavljavci tovrstnih shem oziroma seznamov se soočajo s problematiko kakovosti podatkov, ki so na voljo. Gre predvsem za vprašanje, ali je smiselno razvijati kazalnike ene dimenzije blagostanja neodvisno od druge dimenzije. Vsak poskus vsiljevanja vseh vidikov kakovosti življenja, ki veljajo v določenem načinu življenja, omeji razumevanje kompleksnosti sestavnih delov kakovosti življenja in s tem sreče (Carr-Hill, 2019, str. 268-269).
Carr-Hill (2019) se oddalji od vrednotenja blagostanja v skladu s splošnimi teoretičnimi vzorci in predlaga ocenjevanje glede na različne načine, kako si posamezniki uredijo svoje življenje.
Seveda pri tem obstajajo tudi (močne) omejitve, kot sta revščina ali vojna, ki lahko določita, kako bodo posamezniki živeli. Vendar pa znotraj teh omejitev še vedno obstaja veliko načinov bivanja, ki poudarjajo različne vidike blagostanja. V skladu s tem je potrebno k opredelitvi in določitvi blagostanja pristopiti iz različnih vidikov in z določenimi omejitvami upoštevati, da je vsak vidik skladen sam po sebi (Carr-Hill, 2019, str. 270).