Vir: prirejeno po Shahar (2016)
Kot je razvidno na sliki 2.4 je krivulja po Shaharju (2016) razdeljena na 4 dele:
● preživetje - na tem delu krivulje malo denarja prinese veliko povišanje sreče. Konkretno to pomeni, da smo veliko bolj srečni, ko so naše osnovne potrebe (sem spadajo predvsem fiziološke potrebe, ki jih moramo zadovoljiti, da lahko preživimo - hrana, obleka, dom) zagotovljene in zadovoljene, kot pa če ne bi bile,
● udobje - ko zadovoljimo osnovne potrebe, lahko začnemo porabljati dohodek za udobje – dodatne potrebe. Tudi ti nakupi oziroma poraba prinaša povečano blagostanje in srečo.
Vendar pa zadovoljevanje dodatnih potreb ne prinaša tako velike sreče, kot zadovoljevanje
osnovnih potreb. V tem delu je krivulja še vedno pozitivna, vendar ni več tako strma kot v prvem delu,
● luksuz - sčasoma si ob povečanju dohodka lahko privoščimo tudi luksuz, iz točke udobja se preselimo v točko popolne luksuznosti (na primer iz malega stanovanja se preselimo v veliko hišo, imamo celotno novo garderobo oblačil ipd.). Zadovoljevanje luksuznih potreb nas še vedno osrečuje, zato se na krivulji premaknemo do vrha, do točke popolnega zadovoljstva,
● prevelika potrošnja - po točki popolnega zadovoljstva začne krivulja padati in pride do prevelike potrošnje. Konkretno to pomeni, da začne materializem konstantno prevzemati nadzor na posameznikovim življenjem, kar vodi v popolno izgubo nadzora nad življenjem. Vse nove stvari, velika potrošnja, ne prinašajo (dodatne) sreče, temveč postanejo breme in odvračajo od povečanja blagostanja. Življenje se vrti okoli zadovoljevanja novih in novih (luksuznih) potreb, ki jih posameznik sploh ne potrebuje (Shahar, 2016).
Najvišja točka - točka popolnega zadovoljstva je pri delu luksuz, kjer denar (dohodek) prinese največ sreče. V življenjskih okoliščinah to pomeni, da smo zadovoljili osnovne potrebe ter udobje (dodatne potrebe) in si lahko privoščimo tudi luksuz. Poraba in sreča sta v tej točki v ravnotežju (Shahar, 2016). Easterlin in Shahar sta si v svojem mišljenju podobna - oba zagovarjata, da denar ne more kupiti sreče oziroma ne prinaša sreče, saj se skladno s povečanjem dohodka povečujejo tudi pričakovanja in potrebe posameznika.
V zadnjem času vse več raziskovalcev dvomi v Easterlinov paradoks in trdi, da vedno obstaja pozitivno razmerje med povečevanjem dohodka in blagostanja. S svojim znanstvenim udejstvovanjem poskušajo dokazati, da povečanje dohodka vedno vodi v večje blagostanje.
Eden izmed avtorjev, ki je objavil časovno relevantno raziskavo z oprijemljivimi rezultati, je nemški ekonomist Matthias Opfinger. V svojem članku je ponovno raziskoval in ocenjeval razmerje med dohodkom in srečo (blagostanjem), vendar se je pri tem osredotočil na vsako regijo posebej. Avtor namreč zagovarja predpostavko, da je mogoče pričakovati, da bo dohodek različno vplival na blagostanje v različnih delih sveta. Kot primer tega, navede kolonizacijsko ali komunistično preteklost države oziroma regije. Različne stopnje gospodarskega razvoja lahko vodijo do različnega razmerja med BDP (ali dohodkom) in blagostanjem (kot osnova za merjenje sreče) v Zahodni Evropi in Severni Ameriki v primerjavi z, na primer, Azijo ali Afriko.
Opfinger s svojo analizo dejansko to potrdi in odkrije velike razlike v razmerju med BDP in blagostanjem. Ugotovi, da je Vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu, severnoafriških državah in
Latinski Ameriki pozitivno razmerje med dohodkom in blagostanjem izjemno močno. Za Zahodno Evropo in Azijo ugotovi, da razmerje ni statistično značilno (v tem delu se ponovno približa Easterlinu in njegovemu paradoksu), medtem ko je v Severni Ameriki, Oceaniji in podsaharski Afriki mejni učinek celo negativen. Razloge za takšne ugotovitve pripiše materialističnemu obnašanju in stopnji kolektivizma (Opfinger, 2016).
Van Hoorn in Sent (2012) trdita, da so se poznejše razprave okoli Easterlinove teorije premalo posvečale teoretičnim temeljem razmerja oziroma pričakovani pozitivni korelaciji med prihodkom in srečo. V svojem razmišljanju se vrneta v zgodovino z revizijo prispevkov dveh akademikov Irvinga Fisherja in Kennetha Bouldinga, ki zagovarjata, da je “potrošniški kapital”
najboljši vir blaginje. Po njunem mnenju se udejanjanje oziroma uporaba tega kapitala zrcali v posameznikovi sreči in blagostanju. Fisherjev in Bouldingov vpogled prinese novo dimenzijo Easterlinovega paradoksa, in kaže, da so bile empirične ugotovitve, da povečanje dohodka prinese malo ali celo nič k posameznikovi sreči, preveč osredotočene oziroma poudarjene na račun teoretično pomembnejšega razmerja med “potrošniškim kapitalom”, srečo in vlogo dohodka (Van Hoorn in Sent, 2012).
Rousseau (2009, str. 11) ponudi še eno interpretacijo Easterlinovega paradoksa, ki ločuje koncepta sreče in koristnosti. Manjši oziroma kot jih poimenuje Rousseau “nizkofrekvenčni”
predmeti odražajo dolgoročno srečo, ki se kaže v dobrinah, kot so zdravje, prehrana ali razvedrilo. Obravnava sreče in koristnosti kot ločenih konceptov je skladno z vedenjskimi modeli, v katerih koristnost odraža želje, ki izhajajo iz evolucije, sreča pa je bolj prehoden predmet. V tem kontekstu, maksimiziranje koristnosti pomeni nekaj drugega kot maksimiziranje sreče - namiguje na možnost, da se lahko posamezniki obnašajo tako, da so nesrečni, vendar kljub temu maksimizirajo svojo koristnost. Pri tem je pomembno poudariti, da ta razlaga paradoksa ne pomeni, da je preučevanje sreče, blagostanja in zadovoljstva z življenjem nesmiselno, temveč, da takšne študije v ospredje postavljajo produkcijsko funkcijo dolgoročne sreče, ki je ena izmed pomembnih determinant blaginje. V tej domnevi se sreča in njeno “obnašanje” razlagata kot odsev vzorcev potrošnje (Rousseau, 2009, str. 11).
Kot pravita Van Hoorn in Sent (2012), je razmerje med dohodkom in srečo za ekonomsko vedo manj pomembno kot razmerje med kapitalom in srečo, ki je veliko bolj skladno s konceptualizacijo blaginje kot eno izmed načinov zadovoljevanja preferenc.
2.4 Merjenje sreče
V zadnjem stoletju so del poskusa razumevanja in iskanja definicij sreče tudi razprave o tem, ali jo je mogoče izmeriti in kako. Razprave so se začele predvsem v utilitaristični moralni filozofiji, ki ocenjuje srečo glede na alternativne načine izbire oziroma delovanja, ki ga vodijo izbire (Veenhoven, 1991, str. 10). Fenomen sreče navadno razumemo predvsem kot subjektivni vidik kvalitete življenja, saj naj bi bil vsak posameznik najboljši poznavalec svoje sreče in o njej tudi najlažje sam razsoja oziroma presoja (Slabe Erker in Lavrač, 2009, str. 6-8).
Aristotel pravi, da je potrebno človekovo srečo ocenjevati od zunaj. Večina ljudi lahko namreč razmišlja o lastni sreči in dobrem življenju, a se razlikujejo pri definiciji, kaj je sreča. Za oceno, ali posameznikovo življenje izpolnjuje merila racionalnosti, aktivnosti in vrline, kot jih določi Aristotel, je zaradi tega potrebna preudarna in premišljena zunanja presoja Pri zunanjem ocenjevanju sreče posameznikov obstajata dve vrsti presoje. Prva se osredotoča na vprašanje, ali ocene posameznikov o lastni sreči temeljijo na resničnih dejstvih. Druga presoja je povsem drugačna in prinaša določeno zunanjo standardno mišljenje, ki je nujno potrebno za srečo, na primer versko prepričanje ali posedovanje določene vrline. Ne glede na to, kako si ljudje predstavljajo lastno srečo in kako uspešno oziroma neuspešno vrednotijo različne dejavnike v svojem življenju, kot so naklonjenost partnerja ali uspešnost na delovnem mestu, se poraja vprašanje: ali lahko posameznike zares označimo kot srečne, če ne posedujejo tega določenega mišljenja. Tudi tukaj prihaja do velikih razhajanj med tistimi, ki vidijo subjektivno presojo posameznikov o stopnji sreče kot končno oziroma odločilno, ter med tistimi, ki trdijo, da lahko zunanja ocena preglasi subjektivno in s tem razveljavi veljavnost osebnih pogledov in ocen (Bok, 2010, str. 39-41).
Merjenje sreče je v osnovi všečen in primeren koncept za ugotavljanje posameznikovega ali družbenega blagostanja, vendar pa sta razmišljanje in merjenje sreče lahko problematična, predvsem zaradi subjektivnosti in zapletov pri zbiranju podatkov (dvomi o ustreznosti metodologije, stroški, ipd.) (Redek, Ograjenšek, Kostevc in Frajman Ivković, 2011, str. 1-3).
V zadnjih desetletjih se v razpravah sreča začne meriti z anketami, ki se osredotočajo na vprašanje, ali je mogoče posameznikovo subjektivno ocenitev lastne sreče ovrednotiti v raziskavah. Pri vprašanjih gre predvsem za ocenjevalne lestvice - ocena na primer od 1 do 10 oziroma ocena v smislu zelo srečni, srečni, delno srečni, nesrečni ipd. Tako lahko srečo uvrstimo v merljive kategorije in jo začnemo empirično preiskovati. Pri sestavljanju vprašanj je pomembno, da se anketiranci zavedajo, da morajo oceniti svojo srečo v celoti oziroma pri
vrednotenju življenja upoštevati vse okoliščine (Slabe Erker in Lavrač, 2009, str. 6). Pri tem se Veenhoven (1991, str. 10) sprašuje, ali je mogoče z anketiranjem srečo meriti “objektivno” ali samo “subjektivno”, kako bodo odgovarjali posamezniki, ki imajo že ustvarjeno idejo o tem, kaj je za njih sreča - kako se bo to odražalo v njihovih odgovorih, in ali se ankete dotikajo posameznikovega obstoječega stanja duha ali samo vzbujajo ocene.
Kot smo lahko videli v prejšnjih poglavjih, se z merjenjem sreče (predvsem z merjenjem, ki je veljavno v psihološki vedi) pomembno ukvarja tudi Sonja Lyubomirsky, ki je zasnovala posebno merilo - splošno lestvico za merjenje (subjektivne) sreče, za katerega trdi, da kaže dobre psihometrične lastnosti. Skupaj z še eno raziskovalko sreče Heidi Lepper (1999) objavita raziskavo, ki kaže, da je za lestvico značilna visoka notranja doslednost, enotna struktura in stabilnost skozi čas. Lestvica, glej sliko 2.5, obravnava srečo z vidika samega anketiranca - posamezniki morajo sami na splošno presoditi, v kolikšni meri so srečni oziroma nesrečni.
Preverjanje veljavnosti lestvice je pokazalo, da je tesno povezana z drugimi merili sreče ter delno povezana z teoretičnimi in empiričnimi konstrukti, ki veljajo med srečo in blagostanjem (Lyubomirsky in Lepper, 1999, str. 148-151).