UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Katarina Plantosar
Oglaševanje kot dejavnik (ne)sreče:
je lahko oglaševanje dejavnik za merjenje sreče?
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Katarina Plantosar
Mentor: prof. dr. Borut Marko Lah Oglaševanje kot dejavnik (ne)sreče:
je lahko oglaševanje dejavnik za merjenje sreče?
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Hvala mentorju za neizmerno podporo in izkazano razumevanje pri pričujočem delu. Hvala, da ste me naučili, da pot do uspeha ni ne lahka ne kratka.
Hvala tudi vsem blizu mojemu srcu. Zaradi vas vem, kaj je pomembno in kaj ne.
Oglaševanje kot dejavnik (ne)sreče: je lahko oglaševanje dejavnik za merjenje sreče?
Sreča je čustvo, cilj oziroma sredstvo, ki mu poskušamo slediti, tako na individualni kot na makro ravni. Sreča je eden izmed najbolj izmuzljivih konceptov, kadar jo želimo opredeliti, zato ni oprijemljivosti in zanesljivosti v iskanju znanstvene opredelitve. Vsakemu predstavlja nekaj svojega, zato fenomen sreče raziskujejo vse družbene vede - vsaka v okviru svojega konteksta. Raziskovanje sreče se v ekonomiji pomembno začne s kontradiktorno tezo Richarda Easterlina (1973), ki ugotovi, da dolgoročno denar ne prinaša sreče, tj. višja stopnja BDP po nekem obdobju ni več povezana z višjo stopnjo subjektivnega blagostanja oziroma sreče, kar je danes znano kot Easterlinov paradoks. Magistrska raziskava v prvem delu tako poskuša potrditi oziroma ovreči Easterlinov paradoks tudi za Slovenijo. Teoretični del se osredotoča na podrobno razlago fenomena sreče skozi različne družbene vede, oriše problematiko raziskovanja sreče ter obravnava determinante in kazalnike sreče. Za lažje razumevanje empirične raziskave v teoretičnem delu sledi tudi analiza oglaševanja. Empirični del se osredotoča na iskanje (statistično pomembne) korelacije med srečo in oglaševanjem oziroma poskuša ugotoviti koliko je oglaševanje dejavnik sreče za pet izbranih držav Evropske unije.
Analiza je pokazala, da lahko tudi za Slovenijo trdimo, da po nekem obdobju med srečo in BDP ni več vzročno-posledičnega razmerja, kar potrjuje Easterlinov paradoks. Ugotavljamo tudi, da med oglaševanjem in srečo obstaja statistično pomembna korelacija.
Ključne besede: sreča, oglaševanje, BDP, Easterlinov paradoks.
Advertising as a factor of (un)happiness: can advertising be an indicator for measuring happiness?
Happiness is an emotion, a goal and an asset we try to pursue both on individual and macro level. Happiness is one of the most elusive concepts to define. Therefore, there is no tangibility and reliability in finding a proper scientific definition. As it represents something different to everyone, the phenomen of happiness is explored by all social sciences – each within their context. Researching the happiness in the Economy started with the contradictory thesis of Richard Easterlin (2003), i.e. that money on the long-term does not have an influence on the happiness, which means that GDP is not related with a higher level of subjective well-being or happiness after a certain period. It is known as Easterlin paradox. In the first part, the Master thesis focuses on proving the (non)existence of Easterlin paradox in Slovenia. The theoretic part is focused on the detailed explanation of happiness through the knowledge of various social sciences, outlines the problems of researching the happiness and discusses the determinants and indicators of happiness. To facilitate the understanding of empirical research, the theoretical part also covers an analysis of advertising. The empirical part focuses on finding a (statistically significant) correlation between happiness and advertising and tries to determine if and in which amount advertising is a factor of happiness for the five selected countries of the European Union. The analysis of the Easterlin paradox for Slovenia proved the validity of it, meaning that after a certain period there is no cause-effect relationship between happiness and GDP. In the empirical part, we have also come to the clear conclusions that there is a statistically significant correlation between advertising and happiness.
Keywords: happiness, advertising, GDP, Easterlin paradox.
Kazalo vsebine
1. Uvod ... 8
1.1 Cilji magistrskega dela ... 9
2. Teoretično ogrodje ... 10
2.1 Osnovna problematika raziskovanja sreče ... 10
2.2 Sreča ... 11
2.3 Sreča v ekonomski vedi ... 23
2.3.1 Blagostanje in blaginja ... 27
2.3.2 Easterlinov paradoks ... 30
2.4 Merjenje sreče ... 39
2.4.1 Determinante in indikatorji sreče ... 45
2.5 Oglaševanje ... 57
3. Empirični del ... 63
3.1 Metodologija ... 63
3.2 Raziskovalno vprašanje in hipoteze ... 68
3.3 Empirična preverba ... 69
3.3.1 Easterlinov paradoks in Slovenija ... 69
3.3.2 Oglaševanje kot merilo za merjenje sreče... 72
3.3.3 Preverba korelacije oglaševanje in sreča ... 72
3.3.4 Preverjanje raziskovalnega vprašanja in hipotez ... 76
4. Zaključek ... 80
5. Viri ... 82
Priloge ... 89
Priloga A: Podatki za bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca ... 89
Priloga B: Skupni izdatki držav - % od BDP ... 90
Priloga C: Podatki za zadovoljstvo z življenjem ... 91
Priloga Č: Svetovno poročilo o sreči ... 92
Priloga D: Podatki za povprečno srečo ... 93
Priloga E: Podatki za izdatke oglaševanja na prebivalca ... 94
Kazalo slik Slika 2.1: Trije primarni dejavniki, ki vplivajo na srečo ... 15
Slika 2.2: Prikaz dimenzij konceptov sreče ... 21
Slika 2.3: Prikaz sreče in dohodka v odnosu z različnimi stopnjami teženj ... 32
Slika 2.4: Krivulja zadovoljstva ter razmerje med dohodkom in srečo ... 36
Slika 2 5: Lestvica za merjenje subjektivne sreče po Lyubomirsky ... 41
Slika 3.1: BDP na prebivalca ... 65
Slika 3.2: Skupni izdatki države ... 66
Slika 3.3: Zadovoljstvo z življenjem ... 67
Slika 3.4: Podatki o sreči iz Svetovnega poročila o sreči ... 68
Slika 3.5: Statična analiza Easterlinovega paradoksa ... 70
Slika 3.6: Dinamična analiza Easterlinovega paradoksa ... 71
Slika 3.7: Primerjava izdatkov oglaševanja na prebivalca za izbrane države ... 73
Slika 3.8: Primerjava ravni povprečne sreče za izbrane države ... 74
Slika 3.9: Statična analiza prilagojenega Easterlinovega paradoksa na oglaševanje ... 75
Slika 3.10: Grafični prikaz korelacije za vse obravnavane države... 77
Kazalo tabel Tabela 2.1: Glavna vprašanja o notranjih procesih, doživljanju in vrednotenju sreče, ki se dogajajo v notranjosti ... 19
Tabela 2.2: 4 stebri, 9 domen in 33 indikatorjev bruto nacionalne sreče ... 51 Tabela 3.1: Pearsonov korelacijski koeficient in stopnja značilnosti za obravnavane države . 76
Seznam kratic
BDP bruto domači proizvod BNP bruto nacionalni prihodek EU Evropska unija
EUROSTAT Statistična služba Evropske unije GINI Ginijev koeficient
GNH Indeks bruto nacionalne sreče HDI Indeks človeškega razvoj
HPI Happy Planet Index Indeks srečnega planeta
IAH Inequality Adjusted Happiness uravnana neenakost sreče ISEW Indeks trajnostne ekonomske blaginje
SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika
SWB subjective well-being subjektivno blagostanje USAID Ameriška agencija za mednarodni razvoj
WARC World Advertising Research Center Svetovni center za raziskovanje oglaševanja
1. Uvod
Človeštvo je vse od svojega obstoja v iskanju sreče. Odločitve, ki jih sprejemamo v življenju, in cilji, ki si jih postavljamo, se vedno znova ozirajo po sreči - pri odločanju tehtamo, kaj nam bo prineslo več sreče oziroma zadovoljstva z ali v življenju. Sreča vsakemu posamezniku predstavlja nekaj svojega, vsakdo jo razume na svoj način. Nekateri jo vidijo kot čustvo, občutek, drugi kot stanje, sredstvo, spet tretji kot cilj.
Različne družbene vede se že od nekdaj ukvarjajo z vprašanjem, kaj sploh sreča je, kako jo definirati oziroma kaj je tisto, kar nas osrečuje. Raziskovanje sreče lahko v znanstvenem smislu obravnavamo kot enega izmed redkih primerov uspešnega multidisciplinarnega sodelovanja oziroma raziskovanja (Frey in Stutzer, 2002). Psihologi preučujejo srečo preko možganskih signalov in stimulacij, osebnostnih lastnostih ter okoljskih in prostorskih dejavnikov. Filozofi so srečo iskali v maksimizaciji užitka ter zmanjševanju bolečine, trpljenja in v kakovosti krepostnega življenja. Nekateri družboslovci srečo raziskujejo v povezavi s prijateljstvom, družino, skupnostjo in pripadnostjo družbenim skupinam (Mahadea, 2012, str. 39-40).
Ekonomisti so se preučevanju sreče dolgo časa izogibali, saj so jo obravnavali kot
“neznanstven” koncept. Svoje mikroekonomske raziskave oziroma teorije so utemeljevali na konceptu uporabnosti (op. p. “utility”), ki nima materialne vsebine, vendar pa kljub temu omogoča uspešno analizo človeškega vedenja (Frey in Stutzer, 2002). Srečo kot ekonomski koncept oziroma termin so pomembno začeli obravnavati šele pred kakšnimi 50. leti, ko se začne oblikovati znanstvena veda Ekonomika sreče. Pri iskanju odgovorov, kaj je tisto, kar nas dela srečne, se osredotočajo na vpliv potrošnje, dohodka, gospodarske rasti in razvoja na posameznikovo blagostanje. V raziskavah predvsem razpravljajo, ali je gospodarska rast lahko edina podlaga za doseganje višjega blagostanja (ki je osnovno merilo za merjenje sreče, kot bomo videli v nadaljevanju), in ali dohodek kupuje oziroma povečuje srečo (Mahadea, 2012, str. 39-40). Kot pravita Slabe Erker in Lavrač (2009, str. 5), lahko z razpravami o sreči presežemo stereotip, da je “družbeni razvoj zgolj gospodarski napredek”. Pri svojem raziskovanju ugotovita, da pospešena gospodarska rast in višanje življenjskega standarda ljudem ne prinese več sreče, kot so jo imeli v preteklosti.
Magistrsko delo poskuša preseči postavljeni okvir merjenja sreče in se sprašuje, ali obstaja še kakšno merilo ali dejavnik, ki do zdaj še ni bilo uveljavljeno oziroma upoštevano, kot je na primer oglaševanje. V delu poskušamo priti do ugotovitev, ali oglaševanje prinese več sreče oziroma ali so države, ki namenjajo večji delež v oglaševanje tudi srečnejše.
S teoretično in empirično analizo poskušamo prepoznati korelacijo med oglaševanjem ter srečo in preveriti, ali je oglaševanje lahko bistven oziroma pomemben dejavnik sreče.
Z magistrskim delom poskušamo na slovenski prostor aplicirati Easterlinov paradoks, ki je eden izmed najpomembnejših fenomenov v Ekonomiki sreče. V nadaljevanju mu posvetimo dobršen del teorije, v prvem delu empirične analize pa s pridobljenim znanjem preverjamo, ali lahko paradoks dokažemo tudi za Slovenijo. V drugem delu paradoks prilagodimo na oglaševanje, tako da z njim zamenjamo spremenljivko BDP.
1.1 Cilji magistrskega dela
Pričujoče magistrsko delo odpira vprašanja o povezavi ter odnosu med srečo in oglaševanjem:
“Ali lahko oglaševanje uporabimo kot pomemben kazalnik pri merjenju sreče?”; in “Ali oglaševanje prinese več (ne)sreče?”.
V delu bomo najprej natančno obravnavali koncept sreče, poiskali obstoječe definicije sreče in poskušali orisati, zakaj je raziskovanje ter merjenje sreče oteženo in problematično. Posebno mesto v teoriji posvetimo Easterlinovemu paradoksu, ki še vedno velja za enega izmed največjih (in tudi najtežje razložljivih) fenomenov na področju. Sledi podrobnejši pregled determinant in indeksov za merjenje sreče. Cilj prvega dela je prikaz širine koncepta sreče in vseh njenih dimenzij. V tem delu sledi tudi teoretična analiza oglaševanja in njegovega merjenja, ki jo potrebujemo za lažje razumevanje empiričnega dela.
V drugem delu sledi empirična aplikacija pridobljenega znanja in razširitev okvirov kazalnikov sreče. Najprej preverjamo veljavnost Easterlinovega paradoksa v Sloveniji, kasneje pa se osredotočimo osrednji del - korelacija sreče in oglaševanja. Zgolj uporaba ”klasičnih”
ekonomskih kazalnikov, kot sta BDP ali dohodek, ni dovolj, da bi lahko jasno presojali o sreči na kolektivni ravni, o sreči državljanov oziroma države. Dokazati poskušamo, da bo v prihodnjih raziskavah o sreči in njenemu (zanesljivejšemu) merjenju potrebno v obzir vzeti tudi oglaševanje. Metodologija zajema statistično analizo podatkov, izračun korelacijskih koeficientov in obravnavo pridobljenih podatkov za Slovenijo in izbrane države Evropske unije.
2. Teoretično ogrodje
2.1 Osnovna problematika raziskovanja sreče
Kot bomo lahko spoznali v prihodnjih poglavjih, obstaja nedoločeno število različnih definicij in opredelitev sreče, vsakemu posamezniku predstavlja določeno stvar, vsak ima za srečo svojo definicijo. Tudi družboslovne vede se o enotni oziroma univerzalni definiciji sreče do danes še niso zedinile, kar pri obravnavi prinaša določeno problematiko in oteženo znanstveno raziskovanje sreče. Mnogi se strinjajo z Aristotelovo zadržanostjo pri pretirani specifičnosti, ko gre za trditve, da je srečo mogoče izmeriti, količinsko obravnavati oziroma obravnavati s številkami ali indeksi. Kdorkoli trdi, da je (iz)meril srečo, je postavljen pred vrsto vprašanj.
Katere meritve lahko zajemajo globino in obseg pojmov o sreči? S katerimi kvantitativnimi merili je mogoče srečo ene osebe primerjati s srečo druge? Ali moramo pri merjenju razmišljati in spremljati srečo skozi celotno življenje ali skozi krajša obdobja? Kako primerjati različne izkušnje posameznikov skozi čas, ki zaznamujejo njegovo srečo? Do katere mere na osebne izkušnje vplivajo zunanji dejavniki? Lahko posamezniki (najbolje) presojajo o lastni sreči ali pa bi morali o sreči presojati zunanji opazovalci (Bok, 2010)?
Za lažje nadaljnje razumevanje, moramo najprej orisati osnovno problematiko, ki nastane pri raziskovanju sreče kot koncepta oziroma pri poskusu opredelitve. Raziskovalci, ki srečo proučujejo v slovenščini, se ob tem znajdejo še pred enim izzivom - ustreznostjo prevajanja.
Angleška beseda »happiness«, ki je osnova mnogih definicij, je dvoumna, ima mnogo pomenov in rab. Primarni pomen sreče se danes najpogosteje opredeljuje kot skupek pozitivnih čustev, kot njen nasproten pomen pa nastopa žalost (Miller, 2010, str. 597-598). Miller (2010) je mnenja, da je danes sreča pogosto poimenovana kot subjektivna, saj je izključno psihološke narave ter ni opredeljena z objektivnimi življenjskimi okoliščinami.
Problematičnost opredelitve izhaja iz raznolikosti pomenov, ki jih ima pojem “sreča” v jeziku.
Pomanjkanje pojmovne discipline se kaže tudi v znanstvenih razpravah. Iskanje znanstvene definicije sreče otežuje tudi dejstvo, da razprava o pravilni uporabi besede v ozadju skriva ideološko razpravo. V mnogih argumentih je izraz sreča sinonim za “dobro”. Iskanje definicije sreče tako postane orodje za širjenje ideologije (Veenhoven, 1991, str. 8). Veenhoven (1991) pravi, da akademiki oziroma raziskovalci zaradi tega nikoli niso dosegli soglasja o uporabi izraza sreča.
Avtorja Slabe Erker in Lavrač (2009, str. 7-8) ugotavljata, da raziskovanje sreče otežujejo izrazi oziroma njihov prevod iz angleščine v slovenščino. Obstaja več podobnih izrazov, sinonimov, ki merijo in zajemajo kategorijo sreče, vendar se v svojem bistvu vseeno vsaj delno razlikujejo.
“Tako se uporabljajo izrazi sreča (angl. happiness), kvaliteta življenja (angl. quality of life), zadovoljstvo z življenjem (angl. life satisfaction), blagostanje (angl. well-being), koristnost (angl. utility), zadovoljstvo ali užitek (angl. pleasure)” (Slabe Erker in Lavrač, 2009, str. 7-8).
Večina teh izrazov se, zlasti v ekonomiji, sliši precej neznanstveno, nepripadajoče, in tudi čustveno. Drugi problem, ki ga avtorja zaznavata, pa je prevajanje zgoraj obravnavanih terminov, predvsem izraza “well-being”, ki je osnovni kriterij pri subjektivnem merjenju sreče.
Pravega slovenskega izraza literatura ne navaja, dobesedni prevod - “dobro počutje”, je v jeziku preozek in ima do neke mere tudi drugačen pomen. Slabe Erker in Lavrač (2009, str. 7-8) rešitev prvega problema vidita v uporabi izraza “srečnost” namesto sreče, ki bi tako nakazoval bolj
“zvezno, racionalno, znanstveno in procesno naravo.” Za termin “well-being” pa avtorja predlagata uporabo izraza “blagostanje”, vendar pri tem poudarjata, da ga je potrebno jasno ločiti od izraza “blaginja”, saj je ožjega pomena (materialna, ekonomska blaginja) kot predlagani “blagostanje”. Napotkom avtorjev bomo sledili tudi v pričujočem delu, in tako uporabljali termin “blagostanje”, ko bomo obravnavali “well-being” kot osnovo za določanje oziroma presojanje o sreči. Pri prevajanju termina “happiness” iz angleške literature bomo zaradi lažjega razumevanja uporabljali splošno znan in sprejet termin - sreča.
Blagostanje označuje posameznikovo subjektivno prepričanje in vrednotenje, da je njegovo življenje dobro, vredno in prijetno, zato se v psihologiji uveljavi izraz “subjektivno blagostanje”
(Diener, Kesebir in Tov, 2009). Iz psihološke strokovne literature se izraz preseli in uveljavi tudi v ostalih vedah in področjih, ki se ukvarjajo s preučevanjem sreče.
2.2 Sreča
Sreča je predmet raziskovanj, ki se v študijah pojavlja že od nekdaj. Zgodovina raziskovanja sreče prinese veliko zmede. Izraz je imel (in še vedno ima) veliko različnih pomenov, kar je močno oviralo kritično razmišljanje. Pod drobnogled so jo akademiki in raziskovalci vzeli predvsem v treh obdobjih: grški antični filozofiji, post razsvetljenski zahodnoevropski filozofiji in v modernem času, v raziskavah o kakovosti življenja (Veenhoven, 1991). S srečo se sicer ukvarja predvsem psihologija, k širšem razumevanju pa prispevajo tudi ostale družbene vede in vedenjske teorije - sociologija, filozofija, antropologija, religija, teologija, etika in za pričujoče magistrsko delo najpomembnejša ekonomija. Ule (1993, str. 97) pravi: “nekateri
definirajo srečo kot evforično in pozitivno čustveno stanje, drugi pa kot kognitivno posredovano zadovoljstvo z življenjem, delom, odnosi itd. Dejansko zajema sreča obe komponenti.” Subjektivno zadovoljstvo z življenjem kot osnova za srečo se vsakodnevno močno spreminja, saj nanj vplivajo različni slučajni dejavniki (na primer, dobro ali slabo vreme, zmaga ali poraz priljubljenega športnega kluba, …). Srečo in zadovoljstvo navadno pripišemo svobodnim in izkustveno bogatim ljudem. Omejevanje (politične) svobode, pravic in izkustev povzroči nesrečne ljudi, ki so “pripravljeni sprejeti različne nevarne nadomestke sreče”, da bi tako zapolnili vrzeli in strahove, ki jih prinese nesvoboda in pomanjkanje (Ule, 1993).
Velik del raziskovanja sreče vzbuja upanje, da bi lahko našli načine, ki bi omogočili srečnejše življenje. Tradicionalno so filozofi odgovore iskali na individualni ravni - kateri življenjski cilji dolgoročno prinašajo srečo; kakšen življenjski slog najbolj zadovoljuje potrebe; katere karakterne lastnosti škodijo sreči in katere jo povečujejo. Iz individualne ravni so se raziskave preselile na kolektivno - kaj naj storijo vladajoči, da bodo svojim državljanom ponudili (naj)boljše življenje; katere socialno-ekonomske in izobraževalne politike bodo prinesle najvišje stopnje sreče. Pri tem mnogi dvomijo, da je stopnjo sreče sploh mogoče spremeniti, kar temelji na prepričanju, da sreča variabilna in preveč izmuzljiva, da bi omogočila manipulacijo oziroma dovolila spremembo (Veenhoven, 1991, str. 14).
Bok (2010, str. 36) pravi, da je smiselno iskati načine za opredelitev sreče. Različna pojmovanja sreče si nasprotujejo tako glede predvidenega končnega stanja sreče kot tudi glede sredstev, ki so potrebna za dosego tega cilja. Akademiki, ki delijo Aristotelov razširjen pogled na srečo, pravijo, da je najugodnejše razmerje možno doseči s povečanjem pravih vrst zadovoljenih potreb, medtem ko stoiki in ostali zagovarjajo prizadevanje za čim manjše število potreb (Bok, 2010, str. 37).
Sreča je eden izmed najbolj izmuzljivih pojmov oziroma konceptov, kadar jo želimo opredeliti, zato ni oprijemljivosti in zanesljivosti v iskanju oziroma poskusu (znanstvene) opredelitve.
Enotne definicije oziroma soglasja o tem, kaj je sreča, ni. Različnim ljudem pomeni različne stvari. Vsakdo ima svojo definicijo sreče. Nekateri zagovarjajo tezo, da je to glavni cilj življenja - vse odločitve in ostali vplivi na življenje se odražajo v sreči. Na drugi strani, se nekateri s tem ne strinjajo, in srečo vidijo kot le eno izmed sestavin za dobro življenje (Frey in Stutzer, 2002, str. 3-4). Dve osebi lahko besedi “sreča” pripišeta enak pomen, a imata kljub temu različne koncepte in pojme o sreči. Posledično se razlikujeta o odgovoru na vprašanje, kaj je sreča in kaj ni (Dilman, 1982, str. 199).
Slovar slovenskega knjižnega jezika srečo definira v petih pomenih:
1.) “razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, //ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje;
2.) ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje;
3.) nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa;
4.) nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev;
5.) ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo.” (SSKJ, b.d.).
Sociologi srečo opredeljujejo kot stopnjo, s katero posamezniki ocenjujejo splošno kakovost svojega lastnega življenja kot celote oziroma kako mu je “všeč” življenje, ki ga živi. Koncept sreče enačijo oziroma ga označujejo kot subjektivno blagostanje (“well being”) in zadovoljstvo z življenjem (Bhattacharyya, Burman in Paul, 2019, str. 26).
Psihologi srečo opredeljujejo kot duševno ali čustveno stanje, ki ga določajo pozitivna oziroma prijetna čustva, kot sta zadovoljstvo in veselje. Sreča prinaša boljše fizično delovanje ljudi, izboljša sposobnosti za boj proti stresu ter bolečini in podaljša življenjsko dobo (Bhattacharyya in drugi, 2019, str. 26). Psihologi k diskurzu prispevajo z empiričnim raziskovanjem ukrepov, vedenjskih korelacij in dejavnikov sreče. Seligman (2003, str. 45) pravi, da lahko srečo definiramo s formulo :
H = S + C + V
H predstavlja dolgotrajno raven sreče (“enduring level of happiness”), S predispozicijska točke posameznika (“set range”), C okoliščine v življenju (“circumstances in life”), V pa dejavnike, ki jih lahko posameznik prostovoljno nadzoruje (“factors under your voluntary control”).
Pomembno je razlikovati med trenutno srečo oziroma srečo v hipu in dolgotrajno ravnjo sreče.
Trenutno raven sreče lahko zlahka spodbudimo in dvignemo na različne načine, na primer s čokolado, torto, objemom, poljubom, komedijo, komplimentom, … Večji izziv pa je spodbujanje dolgotrajne sreče (Seligman 2003, str. 45-46). Psihologija zagovarja teorijo predispozicij, da ima vsak posameznik že vnaprej določeno genetsko ali osebnostno točko, ki jo telo poskuša ohraniti, da bi doseglo optimalno počutje in srečo. Seligman (2003, str. 47) pravi, da bi lahko rezultati testa sreče posameznika pokazali do polovice enakih rezultatov, če
bi testirali tudi njegove biološke starše. To bi lahko pomenilo, da v resnici podedujemo lastnosti, ki nas vodijo k različnim ravnem sreče oziroma nesreče. Na primer, če posameznik občuti nizko (pozitivno) naklonjenost, je bolj verjetno, da bo občutil notranjo spodbudo po izogibanju socializiranja in druženja. Če se ne bo boril proti temu, bo občutil manj sreče kot drugi posamezniki. Večino okoliščin v življenju lahko posameznik vedno spremeni, velikokrat pa je to povezano z denarnimi sredstvi (Seligman, 2003, str. 47-48).
Seligman (2003, str. 60-61) pri pregledu zunanjih (posrednih) spremenljivk, ki naj bi vplivale na srečo, ugotovi, da mora posameznik za spodbujanje dolgotrajne sreče spremeniti okoliščine:
1. živeti v bogatejši demokraciji in ne v obubožani diktaturi;
2. se poročiti (močan učinek na srečo, vendar ne vzročen);
3. se izogibati negativnih dogodkom, občutkom in čustvom (samo zmeren učinek na srečo);
4. imeti široko mrežo socialnih stikov (močan učinek na srečo, vendar ne vzročen);
5. najti versko prepričanje (samo zmeren učinek na srečo).
Seligman (2003, str. 49) pozornost posveča tudi neskladju pri obravnavi sreče, kar on poimenuje “hedonsko kolo”. Kasneje bomo spoznali, da do podobnih ugotovitev prihajajo vsi raziskovalci sreče - vsak to razlaga na svoj način in svojimi besedami, a gre v resnici za zelo podobno zadevo, če ne celo enako, ter vpeljali še en termin, ki je ekonomski - Easterlinov paradoks, in razširja tovrstne teorije iz individualne ravni na nacionalno. “Hedonsko kolo” (v orig. “Hedonic Treadmill”) ovira doseganje višje ravni sreče - gre za hitro in neizogibno prilaganje dobrim, boljšim stvarem ali storitvam, na način, da jih posameznik jemlje za samoumevne. Z vedno več materialnih dobrin, lastnin in dosežkov, se pričakovanja dvignejo.
Dobrine, za katera posameznik trdo dela, ga ne osrečujejo več; mora (pri)dobiti še nekaj boljšega, da lahko dvigne stopnjo sreče. Ko pri(dobi) nekaj boljšega, se pričakovanja in želje ponovno dvignejo - začne se vrteti “hedonsko kolo”, ki se vrti neprestano, brez konca in kraja.
Lyubomirsky, Sheldon in Schkade (2005) pravijo, da obstajajo trije primarni dejavniki, ki vzročno vplivajo na (dolgotrajnejšo) srečo - mejna vrednost (orig. “set point”), hoteno delovanje (orig. “intentional activity”) in življenjske okoliščine. To so tudi trije glavni dejavniki, ki jih prepoznavajo raziskovanja, povezana z blagostanjem in srečo, hkrati pa naslavljajo številne problematike in paradokse, kot so vprašanja, ali je sploh možno biti srečen, če temu ni naklonjen naš genetski zapis; vprašanja, kaj lahko posameznik sam naredi, da
zasleduje srečo; ali “večna” vprašanja, zakaj raziskave razkrivajo šibke povezave med demografskimi oziroma posrednimi spremenljivkami in srečo (Lyubomirsky in drugi, 2005, str.
116). Ponazori jih s tortnim diagramom in porazdelitvijo - slika 2.1:
Slika 2.1: Trije primarni dejavniki, ki vplivajo na srečo
Vir: Lyubomirsky in drugi (2005, str. 116)
Mejna vrednost sreče je genetsko pogojena in se obravnava kot nespremenljiva, časovno stabilna in odporna na različne (zunanje) vplive ali nadzor, kar pomeni, da ji je pri iskanju načinov za povečanje sreče brezpredmetno posvečati veliko pozornosti posvečati (vsaj v tem času, ko še nismo “odkrili” načinov, kako spreminjati človekove osnovne predispozicije in karakter). Življenjske okoliščine vključujejo (posredne) dejavnike, ki vplivajo na srečo - naključne, a relativno stabilne resnice o posameznikovem življenju, kot so demografski (starost, spol, poreklo itd.), kulturni (prevladujoči kulturni vzorci), geografski in nacionalni (politična ureditev itd.) dejavniki. Sem prav tako spadajo dejavniki, kot so posameznikova osebna zgodovina (tj. življenjski dogodki, ki lahko vplivajo na njegovo dolgoročno srečo - travme iz otroštva, družinske nesreče, osebni dosežki, nagrade itd.) in življenjski položaj (zakonski stan, zaposlitev, prihodek, zdravje, verska prepričanja itd.). Hoteno delovanje je prepoznano kot verjetno najbolj obetavno sredstvo za spreminjanje ravni sreče. Gre za najrazličnejše aktivnosti oziroma stvari, ki jih posamezniki počnejo ali o njih razmišljajo v vsakdanjem življenju.
“Hoteno” označuje aktivnosti, dejanja ali prakse, ki jih ljudje zavestno izvajajo in morajo v njihovo izvedbo vložiti določeno mero napora, kar pomeni, da se hoteno delovanje ne zgodi samo od sebe. Tukaj se odpira tudi glavna razlika med hotenim delovanjem in življenjskimi okoliščinami - okoliščine so tiste, ki se zgodijo posameznikom, delovanje pa zajema načine,
kako se posamezniki odzivajo ali vplivajo na okoliščine, ki jih doletijo (Lyubomirsky in drugi, 2005, str. 116-118).
V filozofiji se sreča definira na dva načina; kot posameznikova presoja zadovoljstva v življenju oziroma nekaterih pomembnih vidikov življenja ali kot ravnovesje pozitivnih občutkov in čustvenih stanj nad negativnimi. Filozofske razprave o blagostanju in sreči nas spomnijo na splošno intuicijo, da je ocenjevanje sreče deloma moralna presoja, ki prikliče predstave o dobrem življenju (Kahneman, 1999, str. 6).
Filozofi se pri presojanju in vrednotenju sreče osredotočajo na posameznikovo celotno življenje, čeprav redko razmišljamo o vseh letih svojega življenja. Kadar človek razmišlja za nazaj in poskuša vrednotiti preteklost, se osredotoči na nedavne ali predvidene segmente življenja. Morda lahko domnevamo, da bi človek ob svojem pričakovanem koncu presodil življenje kot celoto, čeprav gre vseeno bolj verjeti, da bi se tudi takrat osredotočil na vrednotenje nedavnih delov svojega življenja (Goldman, 2017, str. 1-9).
Zagovorniki sreče kot ravnovesja pozitivnega nad negativnim se delijo na dva tabora - tiste, ki srečo vidijo kot pozitivno ravnovesje užitkov nad bolečinami, in na tiste, ki srečo vidijo kot pozitivno ravnovesje dolgoročnih čustvenih stanj oziroma optimističnega razpoloženja (Goldman, 2017, str. 1-2). Goldman (2017, str. 2) pravi, da si oba tabora nasprotujeta. V danem trenutku je namreč mogoče bolj razmišljati o stvareh, do katerih ima človek pozitiven odnos (pozitivna stališča) kot pa negativen, brez da bi bil takrat srečen, saj ob tem ne čuti nič posebnega in ne presodi, da mu gre dobro v življenju. Pri tem Goldman (2017, str. 2-3) poda dober primer, ki ga lahko apliciram tudi na pričujoče magistrsko delo - če razmišljam samo o zaključku magistrskega dela ter me ta misel veseli in bom v prihodnosti ob zaključku magistrskega študija neizmerno srečna, trenutno ni nujno, da sem srečna, če svojega življenja ne ocenim kot tako dobrega. Enako velja tudi za dolgoročne prijetne, pozitivne misli in splošno srečo. V določenem trenutku lahko človek občuti predvsem jezo, a je vseeno v tem času na splošno srečen, če presodi, da je njegovo življenje dobro. Človek je lahko tudi ves čas pod vplivom alkohola in drog, kar mu prinese pozitivno oziroma dobro razpoloženje, a to še ne pomeni, da je srečen, če presodi, da mu v življenju ne gre dobro. Človek lahko ohrani pozitivnost in optimizem v času lastne stiske, vendar ne bo srečen, če ne bo presodil, da njegovo življenje poteka dobro. Zaradi tega Goldman (2017) trdi, da sreča ni ravnovesje drugih čustev, temveč je tudi samo čustvo. Ob tem izpostavi, da srečo tudi ni mogoče obravnavati kot preprosto posameznikovo presojo, ali je zadovoljen s svojim življenjem v danem trenutku
oziroma skozi čas, saj prihaja do nasprotujočih si primerov. Ljudje smo lahko zadovoljni že, če ne pričakujemo (pre)več. Oseba na dnu družbene lestvice se je naučila sprejemati in dosegati nizke standarde, je z njimi zadovoljna, kar pa ne pomeni, da je ob tem tudi srečna. Človek z dobro službo in družinskimi odnosi lahko presodi, da mu gre v življenju dobro, a se kljub temu lahko počuti zamorjeno in depresivno, kar ga na koncu ne naredi srečnega. Na drugi strani pa lahko imamo zelo ambiciozno osebo, z visokimi standardi za svoje življenje, ki presodi, da ji v življenju še ne gre dovolj dobro, a je kljub temu na splošno vesela, pozitivna in energična, zato jo lahko označimo kot srečno. Samo presoja torej ni dovolj, da bi nekoga označili kot srečnega ali nesrečnega. Goldman (prav tam) tako srečo obravnava kot čustvo, z enakimi lastnostmi, strukturo in vzročno vezjo kot druga. Kot pravi, ima sreča vse sestavine “prototipskih” čustev:
kognitivnost (ocenjevanje oziroma presojanje), afektivnost (občutki, čutenje brez določene umestitve v prostor, vendar z hotenim objektom), fizičnost (simptomi, kot je nasmeh) in vedenjske dispozicije (energičnost in odprtost za nova raziskovanja). Gre torej za kognitivno čustveno stanje, ki vključuje presojo o tem, kako poteka posameznikovo življenje. Sreča ima subtilnejše in dolgoročnejše vedenjske učinke, podobno kot ljubosumje ali ponos. Obstajajo še druge vzporednice, ki srečo enačijo z drugimi čustvmi. V jeziku, ki ga uporabljamo, imamo izraze tako za “čutim strah”, “počutim se jezno”, “občutim veselje” kot tudi “čutim srečo”
oziroma “počutim se srečno”. Tako kot pri ostalih čustvih, tudi pri sreči presojanje in vedenje ne sme biti pravilno, da bi lahko tako ustvarili druge sestavine čustva. Primer tega je, da nam ni posebej potrebno vedeti, da je kača nevarna, da bi se jo bali. Sreča ima pojavno in dispozicijsko obliko (razpoloženje in značaj) - lahko se počutim srečno ali pa sem srečna oseba, tako kot lahko čutim ponos ali pa sem ponosna oseba. Pri obravnavi sreče kot čustva je pomembno omeniti tudi paradoks sreče - bolj, kot se zavestno trudimo biti srečni, manj smo srečni. Enako lastnost lahko pripišemo tudi drugim čustvom. Če želimo sami sebe prepričati, da nas ni strah ali pa da nismo ljubosumni, bomo zaradi tega verjetno še bolj (Goldman, 2017, str. 3-15).
Vedenjske šole, med glavnimi predstavniki Daniel Kahneman, sicer psiholog, ki je leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, srečo obravnavajo kot subjektivno vprašanje, ki ga je mogoče meriti z anketami - največkrat z vprašanjem sodelujočim, naj na lestvici od 1 do 10 ocenijo svojo srečo, tako v danem trenutku kot skozi čas (Kahneman, 1999).
Kahneman v raziskovanje sreče uvede termin “objektivna sreča”, s katerim poskuša definirati, kaj mora objektivni opazovalec vedeti, da bi lahko presojal o sreči posameznikov. Za potrebe
kritičnega raziskovanja vpelje še dva koncepta - neposredna koristnost (angl. “instant utility”), ki označuje moč značaja, da nadaljuje ali prekine neposredno izkušnjo in doživete trenutke; ter zapomnjena koristnost (angl. “remembered utility”), ki obravnava retrospektivno vrednotenje preteklih izkušenj oziroma situacij in vpliva na odločitve, ali bomo v prihodnosti še ponovili takšne izkušnje oziroma situacije. Loči torej med dvema pojmoma o sreči in blagostanju - subjektivnem in objektivnem. Subjektivno srečo ocenjujemo tako, da obravnavane posameznike vprašamo, kako srečni so. Objektivna sreča pa izhaja iz koristnosti skozi ustrezno obdobje. Seveda temelji na subjektivnih podatkih: dobrih oziroma slabih izkušnjah v trenutkih življenja. Objektivnost v tem primeru označuje skupek neposredne koristnosti, ki jo ureja pravilo logičnosti (Kahneman, 1999, str. 3-5).
Diskusije o sreči se vrtijo tudi okoli vprašanja o nesrečnosti kot pravilu v življenju. Za večino ljudi namreč velja, da so v bistvu nezadovoljni, sreča oziroma resnično uživanje v življenju pa je za njih predvideno v preteklem raju ali prihodnji utopiji. Rezultati prvih reprezentativnih anket, ki so jih izvedli v zahodnih državah, kažejo neenakomerno razporeditev med srečnimi in nesrečnimi prebivalci: srečni odtehtajo nesrečne v razmerju 3:1. Kot bomo videli v nadaljevanju, takšne ugotovitve vzbujajo dvom o veljavnosti vprašalnikov oziroma anket kot metode za merjenje sreče. Tudi kasnejše mednacionalne študije, ki so bile izvedene v nezahodnih državah, kažejo podoben vzorec. Do drugačnih rezultatov pridemo v raziskavah, ki so bile izvedene v državah tretjega sveta, kjer velika večina prebivalstva živi v revščini in se bori za golo preživetje (glej tabelo 2.1, ki prikazuje glavna vprašanja o procesih, ki se dogajajo ko posameznik doživlja in vrednoti srečo). Tovrstne ugotovitve ovržejo številne dvome o veljavnosti - splošna težnja po iskanju sreče pred bedo ni dejavnik v raziskavah (Veenhoven, 1991, str. 11-12).
Tabela 2.1: Glavna vprašanja o notranjih procesih, doživljanju in vrednotenju sreče, ki se dogajajo v notranjosti
OZADJE
PSIHIČNO FIZIČNO
Ocenjevanje stanja 1
- nastanek prijetnih občutkov, čutenj?
- procesi primerjanja
- doseganje življenjskega ravnovesja
3
- nevromehanizmi prijetne izkušnje
- biokemične napake
Stabilnost značajskih lastnosti
2
- kako stabilne, uravnovešene?
- »zamrznitev« in
»odmrznitev« lastnosti - zakaj, kdaj in kako?
4
- smo ljudje rojeni za srečo?
- razlike v značaju, naravi ljudi?
- biokemični odtis?
Vir: Veenhoven, (1991, str. 25)
Različni družbeni kritiki so takšne ugotovitve zavrgli kot “zlovoljno reguliranje”. Pri tem lahko omenimo dva nasprotujoča si argumenta: gre za odstopanje v neskladju med “konstruirano”
presojo življenja in “surovimi” občutki oziroma čutenji, kar Veenohoven (1991) poimenuje kot razliko med “splošno srečo” in “hedonsko ravnjo”. Hedonska raven je manj podrejena kognitivnemu prilagajanju, saj gre za neposredno izkušnjo, ki je manj odprta za izkrivljanja.
Lažje je namreč priznati, da se človek včasih počuti slabo, kot pa priznati razočaranje v življenju. Študije v zahodnih državah, ki so vrednotile tako splošno srečo kot hedonsko raven, so ugotovile, da med njima velja močna povezava (Veenhoven, 1991, str. 12). Na drugi strani pa imamo argument, ki ga zagovarjata Glatzer in Zapf (v Veenhoven, 1991, str. 12). Ugotovila sta, da podrobne primerjave dejanskih življenjskih pogojev in subjektivnega razumevanja življenja, kažejo, da je vzorec visokega življenjskega zadovoljstva ob slabih življenjskih pogojih bolj izjema kot pravilo. Izsledki torej kažejo, da ljudje običajno v svojem življenju bolj uživajo, kadar pogoji bivanja niso (pre)slabi, kar pa je iz biološkega vidika seveda logično.
Argument, ki podpira to teorijo, zagovarja, da ima sreča določeno vrednost v preživetju -
“uživanje” oziroma zadovoljstvo v življenju spodbuja aktivnost, krepi socialne vezi in ohranja zdravje. V naših možganih več delov proizvaja pozitivne občutke in izkušnje kot pa negativne.
Kljub temu splošna razširjenost zadovoljstva z življenjem kot celota ne izloči množičnosti trpljenja, pritožb in bede. Kot smo lahko videli zgoraj, tudi srečni niso brez pritožb. Opozoriti je potrebno, da se sreča in pritoževanje ne izključujeta logično. Lahko smo namreč z življenjem kot celoto precej zadovoljni, vendar pa se kljub temu zavedamo mankov. Oba vidika izhajata iz odraza in razmišljanja o življenju. Slabi občutki in zaznavanje težav do neke mere prispevajo
k splošni sreči - šele z dejanskim priznanjem bolečin oziroma trpljenja lahko ljudje učinkovito obvladamo življenjske težave, in tako ohranimo pozitivno splošno ravnovesje (Veenhoven, 1991, str. 12-13).
Namesto raziskovanje sreče od zunaj, lahko srečo raziskujemo preko posameznikov, ki jih vprašamo, kako srečni so oziroma kako srečne se počutijo. Na splošno lahko sklepamo, da je vsak posameznik najboljši presojevalec, kako srečen oziroma nesrečen je v nekem danem trenutku. Medtem ko obstajajo omejitve glede tega, koliko so posamezniki sposobni (objektivno) oceniti svoje počutje, se ekonomska veda po tradiciji zanaša na presojo neposredno obravnavanih posameznikov (Frey in Stutzer, 2002, str. 3-4).
Bok (2010, str. 43) pravi, da se ni smiselno izogibati bodisi subjektivnim bodisi objektivnim perspektivam, ko poskušamo razumeti obseg in globino raziskav o sreči. Pri tem sicer trdi, da mora imeti subjektivna izkušnja sreče prednost, a poudari tudi, da je za boljše razumevanje potrebno imeti tako notranji kot tudi zunanji pogled. Oba pogleda lahko namreč pomagata pri odpravljanju napak in pristranskosti. Če upoštevamo samo osebno izkušnjo posameznika, smo nagnjeni k napakam in pristranskosti; enako pa se zgodi tudi, če upoštevamo samo objektivne navedbe o željah in potrebah posameznikov Bok (2010, str. 43).
Pri obravnavi je po Frey in Stutzer (2002) smiselno pogledati dva nasprotujoča si koncepta sreče - objektivni in subjektivni. Koncept subjektivne sreče, ki je prikazan na desni strani slike 2.2, lahko proučujemo oziroma zajamemo z anketami - s pomočjo enega ali večih vprašanj je mogoče dobiti posameznikovo oceno lastnega življenjskega zadovoljstva (blagostanja) ali sreče. Za dobljenim rezultatom stoji kognitivni proces, s katerim posameznik oceni svojo srečo v primerjavi z ostalimi osebami, preteklimi izkušnjami in pričakovanji o prihodnosti. Koncept objektivne sreče - na levi strani slike 2.2, se nanaša na fiziološke pristope, ki si prizadevajo zajeti subjektivno počutje, predvsem z merjenjem možganskega delovanja. Tovrstni pristop se približa ideji hedonometra1, ki neposredno meri kardinalno uporabnost. Objektivna merila sreče se sicer nanašajo na določenega posameznika, vendar pa gre za postopke, ki prepoznavajo obseg
1 Hedonometer ali hedonimeter je naprava za merjenje sreče oziroma užitka. Izraz je prvi zasnoval irski ekonomist Francis Ysidro Edgeworth leta 1881, ki si je zamislil napravo - “idealno dovršen instrument,
psihofizični stroj, ki ves čas beleži stopnjo užitka, ki ga posameznik doživlja.” (Edgeworth v Colander, 2007) V sodobnem času se izraz nanaša predvsem na raziskave sreče, ki jih opravljata Peter Dodds in Chris Danforth s svojima ekipama. Njihov hedonometer meri srečo velikega vzorca populacije v skoraj realnem času, kar jim omogoča merjenje posameznikovega spletnega izražanja oziroma njegove objave na spletnih mestih - kako se predstavlja zunanjemu svetu. Trenutno kot vir oziroma bazo podatkov uporabljajo družbeno omrežje Twitter.
(Happiness.org, b.d)
sreče. Objektivna so zaradi tega, ker se sreča presoja po zunanjih pravilih (Frey in Stutzer, 2002, str. 4-6).
Slika 2.2 ponazarja tudi izkušnjo z vzorčenjem, ki je med obema nasprotujočima si konceptoma.
Vzorčenje se izvaja večkrat na dan po več dni, da se lahko ugotovi razpoloženje, čustva in drugi občutki v naključnih trenutkih v vsakdanjem življenju posameznikov (Frey in Stutzer, 2002, str. 6).
Slika 2.2: Prikaz dimenzij konceptov sreče
Vir: Frey in Stutzer (2002, str. 4)
Za kateri koncept sreče se pri obravnavi odločiti, je odvisno od posamezne situacije oziroma zadeve. Objektivni koncepti so hedonski, in jih lahko apliciramo na številna intimna vprašanja.
Objektivne metode zmanjšujejo možnosti pristranskosti zaradi spomina oziroma pomnjenja, ki sicer vpliva na rezultate pri subjektivnemu konceptu - pri samoocenjevanju sreče oziroma zadovoljstva z življenjem. Objektivni pristopi imajo tudi prednost v natančnosti glede na intenzivnost merjenja (Frey in Stutzer, 2002, str. 6).
Subjektivni koncepti sreče so dokazano manj natančni in zanesljivi, saj imajo za svojo osnovo kognitivne procese, ki se razlikujejo med posamezniki in skozi čas igrajo pomembno vlogo. A ravno zaradi tega, ker kognitivni procesi vstopajo v subjektivni koncept sreče, so uporabni za vprašanja o sreči, ki se ozirajo na družbene vidike. Posameznikovo zadovoljstvo z življenjem oziroma njegova sreča ni osamljen občutek, ampak je močno odvisno od pogojev, v katerih posamezniki živijo. Ravno zaradi tega je pri raziskovanju pomembno upoštevati tudi primerjavo družbenih pogojev oziroma vidikov. Podobno, posamezniki nimajo enkratnih, vnaprej določenih meril, ki se skozi čas ne spreminjajo, temveč se prilagajajo spremenljivim okoliščinam. Primer, ki to potrjuje, je učinek višjega dohodka na srečo. Na začetku posamezniki kažejo višjo stopnjo sreče, a po nekaj mesecih tega povečanja sreče ni več moč opaziti - raven sreče ni veliko višja, kot je bil na začetku, pred povišanjem dohodka (Frey in Stutzer, 2002, str.
6).
Pri poskusu razumevanja različnih pogledov na srečo je na njih smiselno gledati skupaj, vključno s tistimi, ki se zdijo omejujoči ali preveč razpršeni. Hitro lahko ugotovimo, da nekatere opredelitve sreče sploh niso v nasprotju, glede na namen, ki jim služijo. Vsak pogled na srečo je potrebno razumeti skozi vlogo, ki jo igra v življenju posameznikov in družbe (Bok, 2010, str.
57-58).
Bok (2010, str. 58) pravi, da ni nobene definicije sreče, ki bi morala izključevati vse druge. Na različne definicije je potrebno pogledati skupaj in pretehtati vloge, ki jo igrajo v življenju posameznikov, dokaze in posledice, da bi lahko najbolje dosegli srečo - predvsem, ko se zdi, da zahtevajo korenite življenjske spremembe.
Brez vpogledov v osebno doživljanje sreče in akademskega raziskovanja je nemogoče v celoti proučevati termin sreče, ki je, kot smo ugotovili, zapleten, spremenljiv in v različnih oblikah.
Filozofski razmisleki že od antike poskušajo razumeti srečo in postavljajo domneve, ki so postale nepogrešljive pri njenem raziskovanju. Družbene vede in nevroznanosti z različnimi empiričnimi metodami dejavnikov, ki prispevajo ali pa odvračajo od sreče, preizkušajo te domneve (Bok, 2010, str. 174).
2.3 Sreča v ekonomski vedi
Ekonomisti se pri merjenju sreče osredotočajo na redne meritve potreb posameznikov na lestvici preferenc (materialne) potrošnje, kot so nakup dobrin ali bivanjske razmere. S tem se oddaljijo od psihološkega ter filozofskega načina merjenja, kjer gre za kardinalne meritve užitkov in bolečin. Vedno bolj zaznavajo tudi pomen multidisciplinarnega sodelovanja, kar se kaže predvsem v vedenjski ekonomiji in seveda ekonomiki sreče (Bok, 2010, str. 96).
Za prvega teoretika na področju sreče v ekonomiji velja Adam Smith2, ki je s svojim delom položil temelje za razvoj sodobne akademske vede - ekonomije. Pri obravnavi sreče se obrača k Aristotelovi šoli - sreča se lahko pojavlja na različne načine v različnih dimenzijah človeškega življenja. V svojem delu Teorija moralnih občutij (1759)3 opazi, da ljudje morda niso bolj srečni, če imajo več dobrin (Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29-39) .
Smith (v Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29-30) pravi, da si v resnici ne predstavljamo, da so bogati srečnejši kot revni, temveč si samo predstavljamo, da imajo več sredstev za pridobitev sreče. Smith trdi tudi, da je iskanje bogastva utemeljeno na družbeno-koristni etični percepciji.
Zavedeni smo namreč v prepričanju, da bomo imeli več sreče, če bomo imeli več stvari. Gre za pretvezo, ki neprestano spremlja industrijo človeštva - na začetku je bila to spodbuda za obdelovanje zemlje, kasneje za grajenje hiš, ustanavljanje mest, občin, v modernem času pa za napredek vseh znanosti ter umetnosti, ki oplemenitijo in polepšajo človeško življenje. Prevaro spremlja tudi nemoralnost oziroma pokvarjenost, zato se zdi, kot da gre za izbiro med obnašanjem, ki strmi ali k etičnosti ali pa bogatenju, oboje pa pri tem ni združljivo. Pretveza se pri sreči zdi skoraj potrebna, da bi lahko sploh obstajal materialni napredek. “Komercialno”
življenje lahko tako zavaja ljudi, da mislijo, da bodo lahko dosegli srečo v življenju v nekem absolutnem ali najvišjem smislu, hkrati pa prispeva k “srečni” ekonomiji (Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29-39).
Teorija sreče v ekonomiji trdi, da materialno bogastvo, ki je ustvarjeno na prostem trgu, ni nujno povezano z srečo ljudi, ki nastopajo na tem istem trgu; v resnici je velikokrat ravno obratno (Den Uyl in Rasmussen, 2010, str. 29). Sreča se v ekonomiji sicer pomembno začne raziskovati predvsem po tem, ko ameriški akademik Richard Easterlin (1973) postavi (za tisti čas) kontradiktorno tezo, da po eni strani denar ne prinaša sreče, torej da višja stopnja rasti
2 Adam Smith (1723-1790) je bil škotski akademik, filozof in ekonomist. Njegova dela (predvsem Bogastvo narodov) so utrla pot ekonomiji kot sodobni akademski disciplini.
3 Teorija moralnih občutij je prvo Smithovo delo, ki ga je objavil leta 1759.
BDP-ja skozi čas ni povezana z višjo stopnjo subjektivnega (posameznikovega) blagostanja. Po drugi strani pa »trenutna« (kratkoročna) povezava (»posnetek stanja«, povezave denar-sreča različnih gospodarstev) kaže, da večji BDP prinaša več sreče (sicer po padajoči stopnji).
Bogatejše države so bolj srečne – denar torej prinaša srečo.
Predvsem je zanimivo raziskovanje korelacije sreče in denarja, tj. kdaj višji dohodek ne prinaša več tudi višje ravni sreče, oziroma določanje meje, ko denar za nas postane nepomemben.
Splošno prepričanje je, da že pri tako visokih dohodkih povečanje plače ne igra pomembne vloge oziroma ne vpliva na posameznikovo blagostanje, medtem ko na drugi strani pri slabše plačanih povečanje plače zagotovo pomembno vpliva na subjektivno posameznikovo blagostanje in tako na njegovo srečo (Kapitanovič, b.d.).
Vpliv denarnih sredstev na subjektivno blagostanje oziroma srečo (v kontekstu ekonomske krize od leta 2008 naprej) v svoji raziskavi obravnavata tudi Gonza in Burger (2017), ki ugotovita, da približno polovica determinant na individualni in makro ravni kažejo pomembne spremembe v vplivu na subjektivno blagostanje. Za 5 determinant - podpovprečni dohodek, Ginijev koeficient, dojemanje oziroma odnos do dohodka, enakost, religija oziroma vera in vestnost, ugotovita, da v času krize kažejo povečan vpliv na srečo in zadovoljstvo z življenjem.
Za determinanti stopnja brezposelnosti in status razmerja ugotovita, da kažeta oslabljen vpliv subjektivno blagostanje, kar pripišeta hedonski prilagoditvi posameznikov na nove oziroma drugačne življenjske pogoje. V svoji raziskavi preučujeta, kako družbenoekonomski dejavniki na individualni in makro ravni vplivajo na posameznikovo blagostanje in poskušata ugotoviti, ali so posamezniki med krizo doživeli kakršnokoli psihološko prilagoditev oziroma spremembo svojih okvirjev. Pri tem zajameta širok izbor držav, kar omogoči vpogled v letne razlike med državami in identifikacijo medržavnih razlik pri različnih makroekonomskih in socioloških kazalnikih. V raziskavi potrdita svojo hipotezo, da je imel finančni zlom leta 2008 negativen vpliv na subjektivno blagostanje, tako na individualni kot tudi makro ravni (Gonza in Burger, 2017).
Blanchflower in Oswald (2005) povzemata ugotovitve statističnih raziskav sreče:
1. Denar lahko posamezniku prinese oziroma “kupi” razumno količino sreče, vendar je potrebno na to ugotovitev gledati v perspektivi. Povprečnemu posamezniku višja plača še vedno prinese manj pozitivnih sprememb kot nekateri življenjski dogodki (poroka, rojstvo otroka, …)
2. Če pogledamo rezultate za celotno državo oziroma narod, pridemo do drugačnih ugotovitev - predvsem za Zahodu (kjer je tudi opravljenih večina raziskav) se zdi, da prebivalci niso srečnejši, ko postajajo bogatejši.
3. Funkcija sreče skozi leta je v obliki črke U. Ženske poročajo o višjem blagostanju kot moški. Največja negativna dejavnika, ki vplivata na srečo, sta brezposelnost in ločitev.
Višje izobraženi posamezniki poročajo o višji stopnji sreče (tudi ko dohodek ne igra več pomembnega faktorja).
4. Struktura merjenja sreče ima splošno obliko v industrializiranih, razvitih državah (raziskave nakazujejo enako tudi za države v razvoju, a je bilo zbranih premalo dokazov, da bi lahko to trdili z gotovostjo). To pomeni, da so široki statistični vzorci enaki, na primer, v Franciji, Veliki Britaniji in Avstraliji.
5. Raziskave pomembno vlogo pripisujejo tudi prilagoditvi - dobri in slabi življenjski dogodki (vsaj delno) izvenijo, ko se ljudje nanje navadijo.
6. Primerljivost in relativnost imata pomembno vlogo pri vrednotenju sreče. Eksperimenti so pokazali, da je ljudem pomembno, kako se z njimi ravna v primerjavi z drugimi, ki so jim podobni. Rezultati v večjih statističnih študijah so pokazali, da je vrednotenje oziroma ocenjevanje subjektivnega blagostanja odvisno od primerjave plače s povprečno oziroma plačo posameznikov, s katerimi se anketiranec primerja. Prav tako neenakost plač vpliva na samoporočanje oziroma ocenjevanje sreče (vpliv sicer ni tako velik, kot bi pričakovali) (Blanchflower in Oswald, 2005).
Splošno torej velja, da se sreča povečuje, ko ljudje z naraščajočim dohodkom kupujejo in porabljajo več blaga ali storitev. Veliko ljudi srečo išče s pridobivanjem bogastva ali napornim delom, da bi zaslužili več denarja, za kar pogosto žrtvujejo svoj prosti čas in dobre socialne odnose. Verjamejo, da bodo srečo dosegli skozi zadovoljevanje materialnih želja. Več kot zaslužijo, več blaga oziroma storitev si lahko privoščijo in več zadovoljstva imajo, kar zagovarja utilitaristična teorija. Več, kot je dohodka, boljše je, saj lahko tako posamezniki maksimizirajo svojo korist z večjim povpraševanjem po blagu ali storitvah. Na državni ravni se to kaže v BDP-ju, ki je skupna vrednost končnega blaga in storitev, proizvedenih v državi, kar je osnova za merjenje gospodarske rasti. Več blaga, kot se proizvaja, več povpraševanje je po delovni sili, kar pomeni več zaposlitev in višje dohodke za potrošnjo oziroma nakup proizvedenega blaga ali storitev. Višja gospodarska rast pomeni tudi višji dejanski dohodek na prebivalca. Tako si lahko ljudje privoščijo več blaga in storitev, kar pa se odrazi v boljšem počutju, blagostanju in (subjektivni) sreči (Mahadea, 2012, str. 39-40). Razkrivanje in
odkrivanje različnih oblik, funkcij ter načinov “dolgoročne sreče” bi lahko odločevalcem in oblikovalcem politik pomagalo pri določanju povpraševanja, ki je eden izmed najpomembnejših dejavnikov blaginje (Rousseau, 2009, str. 3).
Splošno velja, da se subjektivno blagostanje razlikuje neposredno glede na prihodek in obratno od teženj po materialnih dobrinah. Na začetku življenjskega cikla so torej srečnejši tisti, ki imajo višje dohodke, saj so materialne težnje med prebivalstvom dokaj podobne. Posamezniki z višjim dohodkom tako lažje izpolnijo svoje težnje. Rast dohodka ne prinaša tudi povečanja blagostanja, ne v primeru višjega niti nižjega začetnega dohodka, saj ustvarja enakovredno rast teženj po materialnih dobrinah. Negativni učinek slednjega na subjektivno blagostanje zmanjšuje pozitiven učinek dohodka. Kot bomo videli v nadaljevanju, dejstvo, da si posamezniki želijo več, ko napredujejo v življenjskem ciklu, zabriše ugoden vpliv zvišanja dohodka na blagostanje, kljub temu, da višji dohodek pomeni, da si lahko posamezniki privoščijo več dobrin (Easterlin, 2001, str. 481).
Easterlin (2001) pomembno vlogo pripiše tudi izobraževalnemu sistemu, ki ljudi usmerja v dve različni poti v življenjskem ciklu - z višjo in nižjo krivuljo dohodka. V povprečju velja, da so tisti posamezniki z višjo stopnjo izobrazbe skozi celoten življenjski cikel srečnejši kot tisti z nižjo stopnjo.
Kadar govorimo o blagostanju posameznikov moramo upoštevati, da je odvisno od teženj po materialnih dobrinah, ki vladajo v tistem trenutku. V praksi se to kaže, da ljudje svoje nižje pretekle dohodke ocenjujejo slabše oziroma manj ugodno, kot so jih takrat ko so dejansko bili v situaciji, saj so bile njihove materialne težnje manjše. Podobno ocenjujejo potencialni višji dohodek kot potem kasneje, ko so dejansko v situaciji s povečanim dohodkom, saj ne morejo predvideti porasta teženj po materialnih dobrinah, ki bodo nastale z naraščajočim prihodkom.
Pri tem gre za izbiro med dvema alternativama - odločevalna koristnost (angl. “decision utility”) in izkušena koristnost (angl. “experienced utility"). Prva temelji na težnjah, ki so prevladale v času odločanja oziroma izbire, druga pa je dejanski vpliv takšne izbire na blagostanje oziroma dobro počutje. Med seboj se razlikujeta po nepredvidljivosti sprememb v težnjah po materialnih dobrinah. Premik k razmeram ob višjem dohodku predvideva, da se odločitve sprejemajo na podlagi vedno večje sreče, saj ta temelji na rasti dohodka ob nespremenjenih težnjah. Toda povečanje dohodka povzroči določen porast materialnih želja, kar pomeni, da se izkušena koristnost ne poveča, kot je bilo pričakovano (Easterlin, 2001, str.
481). V nadaljevanju sledi poglavje o Easterlinovem paradoksu, kjer bom natančno razložila
zgoraj obravnavano (paradoksalno) razmerje med subjektivnim blagostanjem (kot merilo za srečo) in dohodkom, ki velja tako na nacionalni kot tudi individualni ravni.
2.3.1 Blagostanje in blaginja
V pričujočem delu angleški termin “well-being” prevajamo kot blagostanje. V tem delu je pomembno, da ločimo dva na videz podobna termina - blagostanje in blaginja (v angl.
“welfare”).
Za začetek si oglejmo definicije, ki jih ponuja Slovar slovenskega knjižnega jezika:
blagostánje -a s (ȃ) obilje materialnih dobrin: doseči večje blagostanje; truditi se za blagostanje prebivalstva; živeti v sreči in blagostanju / zastar. dušno in telesno blagostanje blaginja, blagor
blagínja -e ž (í) obilje materialnih dobrin: skrbeti za blaginjo ljudstva; živeti v blaginji;
ekonomska, obča blaginja (SSKJ, b. d. ).
V SSKJ je torej za oba termina ponujena podobna razlaga oziroma definicija. Pri obravnavi v pričujočem delu bomo blagostanje in blaginjo v pomenu ločevali. Blaginjo bomo obravnavali kot ekonomski termin, blagostanje pa kot termin, ki se je uveljavil predvsem v raziskavah o sreči, kakovosti življenja oziroma zadovoljstvu v življenju.
Termin “blaginja” se pogosto uporablja na obravnavanih področjih, njen pomen pa je običajno odvisen od konteksta. V “standardni” ekonomski vedi gre predvsem za koristnost – navadno za koristnost, ki je povezana s številnimi dejavniki. Če v raziskovanju razlikujemo med odločevalsko in izkustveno koristnostjo, lahko ugotovimo, da se blaginja v literaturi enači z izkustveno koristnostjo. Zaradi tega tudi mnogo raziskovalcev sreče v svojih prispevkih subjektivno blagostanje enačijo z blaginjo (Rousseau, 2009, str. 2-3).
Blagostanje je opredeljeno na več načinov. Večina akademikov se strinja, da blagostanje zaznamuje počutje posameznikov v smislu zadovoljstva s svojim življenjem - kot osnova za srečo, kar je seveda odvisno od pričakovanj in sposobnosti posameznikov. Nekateri blagostanje vidijo kot občutek varnosti za prihodnost. Ekonomisti so dolgo trdili, da je temeljni koncept (ekonomska) blaginja. Ne glede na to, kako je blagostanje definirano, je pomembno njegovo merjenje, saj lahko tako odločevalci pridobijo podatke, o tem, kako se počutijo državljani - na primeri ali se počutijo varne v svoji državi (Carr-Hill, 2019, str. 265).
Kot bomo podrobneje videli v vseh teoretičnih poglavjih, obstajajo trije glavni pristopi k ugotavljanju, določanju oziroma merjenju blagostanja. Prvi temelji na predpostavki, da obstaja minimalna množica osnovnih potreb, ki bi jih morali zadovoljiti vsi. Pri drugem pristopu gre za raziskavo kakovosti življenja ljudi z anketami - lahko gre za “objektivno” merjenje (na primer delež gospodinjstev, ki so brez osnovnih dobrin) ali pa za “subjektivno” merjenje z samoporočanjem (na primer sreča ali blagostanje). Tretji pristop se ukvarja z eklektičnim, večplastnim zbiranjem administrativnih podatkov in podatkov, pridobljenih iz anket na podlagi seznama zanimanj. Podatki za kazalnike, ki jih vključuje ti trije pristopi so večinoma izvzeti iz mednarodnih programov, ki izvajajo ankete v gospodinjstvih po svetu, kot so programi Unicefa, Organizacije Združenih narodov in Ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID) (Carr- Hill, 2019, str. 265-266).
Pristop “temeljnih osnovnih potreb” temelji na Maslowi teoriji, ki človeške potrebe postavi v hierarhično strukturo - od fizioloških potreb (lakota in žeja), potreb po varnosti, potreb po pripadnosti (želja po ljubečih odnosih) do potreb po spoštovanju (samospoštovanje in samozavest). Posamezniki potrebe poskušajo zadovoljiti po naraščajočem vrstnem redu - od najnujnejših za preživetje do “luksuznih”. Problematika hierarhičnega vidika je, da ljudje ne cenijo oziroma preživetje ne postavljajo vedno pred vse ostale potrebe; primer tega so na primer samomorilski teroristični napadi (Carr-Hill, 2019, str. 266).
Drugi pristop temelji na raziskavah oziroma natančneje predvsem na anketah, ki veljajo za sistematičen pristop k merjenju sreče, blagostanja oziroma kakovosti življenja. Carr-Hill (2019, str. 267) opozarja, da so tovrstne raziskave omejene pri določanju ali merjenju kakovosti življenja kot kazalnika sreče. Sistematičen pristop k merjenju sreče in/ali blagostanja sta leta 1976 razvila Andrews in Withey, ki sta trdila, da obstaja več področij, ki prispevajo h končnemu izidu sreče in da je mogoče z vprašalniki o zadovoljstvu na vsakem od teh področij ustvariti
“lestvico sreče”. Od takrat je bilo razvitih več meril, indeksov in kazalnikov, s katerimi so različni raziskovalci merili srečo, a vsi pristopi imajo skupen impliciten začetek - za vsakega posameznika velja splošna funkcija sreče v obliki:
sreča = f(starost, spol, dohodek, izobrazba, zakonski stan, telesno in duševno zdravje, prehrana, osebne značilnosti, značilnosti regije oziroma države, politični sistem, …) (Carr-Hill, 2019, str.
267).
Kot bomo videli v nadaljevanju, tovrstne raziskave zagotavljajo veljaven dokaz, da sreča ni močno povezana z dohodkom, a so omejene, saj subjektivni družbeni indikatorji niso dovolj trdni, da bi spremljali trende v blaginji skozi čas. Na primer, fizični indikatorji zdravstvenega stanja oziroma sistemov se z leti izboljšujejo, a se kljub temu delež ljudi, ki poročajo o dolgotrajnih boleznih ali invalidnosti vztrajno povečuje. Pri interpretaciji rezultatov raziskav in anket je potrebno omeniti tudi “halo” efekt - napako ocenjevanja. Posamezniki navadno na povsem različna vprašanja odgovarjajo na enak način, ne glede na njihov objektivni položaj.
Empirično sicer res velja, da je človekova kakovost življenja (oziroma njegovo blagostanje) na enem področju povezana s kakovostjo na drugem področju v življenju, a to pomeni, da bodo odstopanja oziroma “pomanjkljivosti” pri celotnih sklopih kazalnikov koncentrirana med posameznimi skupinami v družbi. Potrebno je oceniti, v kolikšni meri se to dogaja in kako se razlikuje po državah. Če tega ne naredimo, to pomeni, da kot neizpodbitno oziroma nedvomno obravnavamo, da je oseba, ki je brez zaposlitve tudi slabega zdravja in nevedna. S tem pademo v isto past bruto nacionalnega prihodka (BNP), ki se ji poskušamo izogniti z razlikovanjem med različnimi dimenzijami blagostanja (Carr-Hill, 2019, str. 268).
Tretji - eklektičen pristop, temelji na shemi za opazovanje družbeno-ekonomskih razmer oziroma kazalnikov življenjskih ravni. Sestavljavci tovrstnih shem oziroma seznamov se soočajo s problematiko kakovosti podatkov, ki so na voljo. Gre predvsem za vprašanje, ali je smiselno razvijati kazalnike ene dimenzije blagostanja neodvisno od druge dimenzije. Vsak poskus vsiljevanja vseh vidikov kakovosti življenja, ki veljajo v določenem načinu življenja, omeji razumevanje kompleksnosti sestavnih delov kakovosti življenja in s tem sreče (Carr-Hill, 2019, str. 268-269).
Carr-Hill (2019) se oddalji od vrednotenja blagostanja v skladu s splošnimi teoretičnimi vzorci in predlaga ocenjevanje glede na različne načine, kako si posamezniki uredijo svoje življenje.
Seveda pri tem obstajajo tudi (močne) omejitve, kot sta revščina ali vojna, ki lahko določita, kako bodo posamezniki živeli. Vendar pa znotraj teh omejitev še vedno obstaja veliko načinov bivanja, ki poudarjajo različne vidike blagostanja. V skladu s tem je potrebno k opredelitvi in določitvi blagostanja pristopiti iz različnih vidikov in z določenimi omejitvami upoštevati, da je vsak vidik skladen sam po sebi (Carr-Hill, 2019, str. 270).
2.3.2 Easterlinov paradoks
Rast dohodka in doseganje sreče sta v zadnjem času postala politični cilj, ki ga s sprejemanjem politik zasledujejo moderni (politični) odločevalci. Razmerje med BDP-jem in srečo (p)ostaja ena najpogostejših napak v uporabljenih okvirih in metodologiji, čeprav odločevalci pri usmerjanju svojih politik kažejo veliko zanimanje po razumevanju, kaj ljudi osrečuje in ali s(m)o lahko ljudje srečni znotraj ekonomskega sistema. Način delovanja gospodarskih družb vedno ne ustvarja družbene blaginje, zato postane (ne)sreča ljudi posreden znak spoštovanja javnih politik in napredka, ki ga je dosegla družba (Antolini in Simonetti, 2019, str. 263-265).
Ljudje s(m)o nezmožni in nepripravljeni, da se na različnih področjih, vključno s tem, kaj jim bo prineslo več sreče, odločajo z absolutnim presojanjem. Namesto tega se večinoma odločajo s pomočjo primerjave iz preteklosti ali primerjave s pričakovanji v prihodnosti. Zaradi tega zaznavamo in se odzivamo na odstopanja od naših teženj ali želja, ki so odvisne od lastnih izkušenj ali pa izkušenj nekoga drugega v preteklosti. Dvig dohodka na začetku prinaša tudi naraščanje zadovoljstva, a se čez določen čas navadimo in nismo srečnejši kot pred dvigom naših finančnih sredstev. To stopi v ospredje predvsem kadar dohodek služi za nakup potrošniškega blaga. Dodatno materialno blago ali storitve sprva res nudijo višji užitek, a je ta vedno samo prehoden. Višja sreča z materialnimi stvarmi po določenem času mine.
Zadovoljstvo je potem odvisno od sprememb in z nadaljnjo (materialno) porabo izgine.
Postopek oziroma mehanizem, ki zmanjšuje hedonske učinke stalnega ali ponavljajočega se dražljaja, imenujemo prilagoditve. Ravno zaradi procesa hedonske prilagoditve ljudje ves čas stremijo k vedno višjim težnjam, kar onemogoča, da se s težnjami sorazmerno poveča tudi sreča, ki jo posamezniki doživljajo (Frey in Stutzer, 2002, str. 78). Težnje posameznikov, tako po materialnih kot tudi nematerialnih stvareh, se različno odzivajo na spremembe okoliščin.
Popolna prilagoditev bi pomenila, da se težnje spreminjajo v enaki meri kot dejanske okoliščine. Na prvi pogled se zdi, da se to zgodi, ko se spremeni dohodek. Težnje po materialnih stvareh ali storitvah se sorazmerno povečujejo s dohodkom, vendar pa se posameznik s tem niti ne približa niti ne oddalji od doseganja svojih materialnih ciljev in (subjektivno) blagostanje ostaja nespremenjeno (Easterlin, 2003, str. 11180).
Na sliki 2.3 so prikazane spremembe dohodka, ki vplivajo na stopnje teženj. Sprva imajo posamezniki določeno stopnjo teženj A1, dohodek Y1 ustvarja srečo H1. S tem ko dohodek narašča - na primer iz točke Y1 v Y2, se povečuje tudi sreča, na primer iz točke H1 v točko H2. Če se dohodek nadalje povečuje, na primer do točke Y3, se bo tudi sreča povečala, na primer
do točke H3.Točke a, b in c sledijo krivulji skladno z zmanjšanjem mejne koristnosti dohodka, kot se domneva v ekonomski teoriji. Takšna krivulja velja za določeno časovno obdobje in nakazuje, da višji dohodek resnično osrečuje ljudi. Toda, kot smo že lahko videli v prejšnjih odstavkih, se težnje po nekem določenem časovnem obdobju prilagodijo višji ravni dohodka.
Krivulja stopnje teženj A1 se premakne navzdol na Am. Dvig dohodka iz Y1 na Y2 ne prinese več povečanja sreče, kadar se krivulja teženj premakne navzdol, kot je predvideno na grafu. Če se zgodi, da povečanje dohodka težnje dvigne še višje, na primer na krivuljo Ah, potem dohodek Y2 povzroči še celo manjšo srečo kot nižji dohodek Y1. Kot lahko razberemo, ne pride do povečanja sreče, čeprav bi to lahko pričakovali na podlagi krivulje teženj, na primer vzdolž točk a, b in c na krivulji A1. Povečanje dohodka krivuljo teženj premakne navzdol. Krivulje kažejo, da sreča raste v skladu z višjim dohodkom, vendar pa povišanje dohodka povzroči manjše povečanje sreče in veliko večje povečanje pri stopnjah teženj. Posamezniki z dohodkom Y3
svojo srečo presojajo glede na trenutne težnje Am. Ko pride do povečanja dohodka, na primer iz točke Y2 v Y3, ocenjujemo, da je prejšnji dohodek ustvaril srečo H1 v točki d, kar je nižje od trenutne ravni sreče H4, kar lahko vidimo v točki e. Tako je trenutna sreča obravnava kot višja, kot je bila v preteklosti. V resnici so imeli posamezniki nižjo stopnjo teženj, ko so prejemali dohodek Y2, kar pomeni, da je dohodek v preteklosti dejansko prinesel srečo H2, ki je na grafu postavljena celo višje od trenutne sreče H4. Tudi prihodnji dohodek posamezniki presojajo in ocenjujejo na podlagi trenutnih stopenj teženj. Predpostavimo posameznika, ki se nahaja na točki e ter ima dohodek v točki Y3 in srečo v točki H4. Pri tem predvideva, da bo povečanje dohodka z Y3 na Y4 ustvarilo blagostanje na krivulji Am, kar pomeni, da pričakuje srečo H3 v točki f. Vendar pa pri tem ne upošteva, da se s povečanjem dohodka dvigne tudi stopnja teženj, kar pomeni, da se krivulja teženj premakne navzdol, v krivuljo Ah. Ko posameznik doseže višji dohodek Y4, je raven sreče le H4 v točki h, in ne H3, kot bi bilo, če bi stopnja teženj ostala v točki f. Dejanska sreča, ki jo prinese povečanje dohodka, je tako sistematično nižja od predhodno pričakovane (Frey in Stutzer, 2002, str. 79-80).
