Sreča

Sreča je predmet raziskovanj, ki se v študijah pojavlja že od nekdaj. Zgodovina raziskovanja sreče prinese veliko zmede. Izraz je imel (in še vedno ima) veliko različnih pomenov, kar je močno oviralo kritično razmišljanje. Pod drobnogled so jo akademiki in raziskovalci vzeli predvsem v treh obdobjih: grški antični filozofiji, post razsvetljenski zahodnoevropski filozofiji in v modernem času, v raziskavah o kakovosti življenja (Veenhoven, 1991). S srečo se sicer ukvarja predvsem psihologija, k širšem razumevanju pa prispevajo tudi ostale družbene vede in vedenjske teorije - sociologija, filozofija, antropologija, religija, teologija, etika in za pričujoče magistrsko delo najpomembnejša ekonomija. Ule (1993, str. 97) pravi: “nekateri

definirajo srečo kot evforično in pozitivno čustveno stanje, drugi pa kot kognitivno posredovano zadovoljstvo z življenjem, delom, odnosi itd. Dejansko zajema sreča obe komponenti.” Subjektivno zadovoljstvo z življenjem kot osnova za srečo se vsakodnevno močno spreminja, saj nanj vplivajo različni slučajni dejavniki (na primer, dobro ali slabo vreme, zmaga ali poraz priljubljenega športnega kluba, …). Srečo in zadovoljstvo navadno pripišemo svobodnim in izkustveno bogatim ljudem. Omejevanje (politične) svobode, pravic in izkustev povzroči nesrečne ljudi, ki so “pripravljeni sprejeti različne nevarne nadomestke sreče”, da bi tako zapolnili vrzeli in strahove, ki jih prinese nesvoboda in pomanjkanje (Ule, 1993).

Velik del raziskovanja sreče vzbuja upanje, da bi lahko našli načine, ki bi omogočili srečnejše življenje. Tradicionalno so filozofi odgovore iskali na individualni ravni - kateri življenjski cilji dolgoročno prinašajo srečo; kakšen življenjski slog najbolj zadovoljuje potrebe; katere karakterne lastnosti škodijo sreči in katere jo povečujejo. Iz individualne ravni so se raziskave preselile na kolektivno - kaj naj storijo vladajoči, da bodo svojim državljanom ponudili (naj)boljše življenje; katere socialno-ekonomske in izobraževalne politike bodo prinesle najvišje stopnje sreče. Pri tem mnogi dvomijo, da je stopnjo sreče sploh mogoče spremeniti, kar temelji na prepričanju, da sreča variabilna in preveč izmuzljiva, da bi omogočila manipulacijo oziroma dovolila spremembo (Veenhoven, 1991, str. 14).

Bok (2010, str. 36) pravi, da je smiselno iskati načine za opredelitev sreče. Različna pojmovanja sreče si nasprotujejo tako glede predvidenega končnega stanja sreče kot tudi glede sredstev, ki so potrebna za dosego tega cilja. Akademiki, ki delijo Aristotelov razširjen pogled na srečo, pravijo, da je najugodnejše razmerje možno doseči s povečanjem pravih vrst zadovoljenih potreb, medtem ko stoiki in ostali zagovarjajo prizadevanje za čim manjše število potreb (Bok, 2010, str. 37).

Sreča je eden izmed najbolj izmuzljivih pojmov oziroma konceptov, kadar jo želimo opredeliti, zato ni oprijemljivosti in zanesljivosti v iskanju oziroma poskusu (znanstvene) opredelitve.

Enotne definicije oziroma soglasja o tem, kaj je sreča, ni. Različnim ljudem pomeni različne stvari. Vsakdo ima svojo definicijo sreče. Nekateri zagovarjajo tezo, da je to glavni cilj življenja - vse odločitve in ostali vplivi na življenje se odražajo v sreči. Na drugi strani, se nekateri s tem ne strinjajo, in srečo vidijo kot le eno izmed sestavin za dobro življenje (Frey in Stutzer, 2002, str. 3-4). Dve osebi lahko besedi “sreča” pripišeta enak pomen, a imata kljub temu različne koncepte in pojme o sreči. Posledično se razlikujeta o odgovoru na vprašanje, kaj je sreča in kaj ni (Dilman, 1982, str. 199).

Slovar slovenskega knjižnega jezika srečo definira v petih pomenih:

1.) “razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, //ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje;

2.) ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje;

3.) nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa;

4.) nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev;

5.) ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo.” (SSKJ, b.d.).

Sociologi srečo opredeljujejo kot stopnjo, s katero posamezniki ocenjujejo splošno kakovost svojega lastnega življenja kot celote oziroma kako mu je “všeč” življenje, ki ga živi. Koncept sreče enačijo oziroma ga označujejo kot subjektivno blagostanje (“well being”) in zadovoljstvo z življenjem (Bhattacharyya, Burman in Paul, 2019, str. 26).

Psihologi srečo opredeljujejo kot duševno ali čustveno stanje, ki ga določajo pozitivna oziroma prijetna čustva, kot sta zadovoljstvo in veselje. Sreča prinaša boljše fizično delovanje ljudi, izboljša sposobnosti za boj proti stresu ter bolečini in podaljša življenjsko dobo (Bhattacharyya in drugi, 2019, str. 26). Psihologi k diskurzu prispevajo z empiričnim raziskovanjem ukrepov, vedenjskih korelacij in dejavnikov sreče. Seligman (2003, str. 45) pravi, da lahko srečo definiramo s formulo :

H = S + C + V

H predstavlja dolgotrajno raven sreče (“enduring level of happiness”), S predispozicijska točke posameznika (“set range”), C okoliščine v življenju (“circumstances in life”), V pa dejavnike, ki jih lahko posameznik prostovoljno nadzoruje (“factors under your voluntary control”).

Pomembno je razlikovati med trenutno srečo oziroma srečo v hipu in dolgotrajno ravnjo sreče.

Trenutno raven sreče lahko zlahka spodbudimo in dvignemo na različne načine, na primer s čokolado, torto, objemom, poljubom, komedijo, komplimentom, … Večji izziv pa je spodbujanje dolgotrajne sreče (Seligman 2003, str. 45-46). Psihologija zagovarja teorijo predispozicij, da ima vsak posameznik že vnaprej določeno genetsko ali osebnostno točko, ki jo telo poskuša ohraniti, da bi doseglo optimalno počutje in srečo. Seligman (2003, str. 47) pravi, da bi lahko rezultati testa sreče posameznika pokazali do polovice enakih rezultatov, če

bi testirali tudi njegove biološke starše. To bi lahko pomenilo, da v resnici podedujemo lastnosti, ki nas vodijo k različnim ravnem sreče oziroma nesreče. Na primer, če posameznik občuti nizko (pozitivno) naklonjenost, je bolj verjetno, da bo občutil notranjo spodbudo po izogibanju socializiranja in druženja. Če se ne bo boril proti temu, bo občutil manj sreče kot drugi posamezniki. Večino okoliščin v življenju lahko posameznik vedno spremeni, velikokrat pa je to povezano z denarnimi sredstvi (Seligman, 2003, str. 47-48).

Seligman (2003, str. 60-61) pri pregledu zunanjih (posrednih) spremenljivk, ki naj bi vplivale na srečo, ugotovi, da mora posameznik za spodbujanje dolgotrajne sreče spremeniti okoliščine:

1. živeti v bogatejši demokraciji in ne v obubožani diktaturi;

2. se poročiti (močan učinek na srečo, vendar ne vzročen);

3. se izogibati negativnih dogodkom, občutkom in čustvom (samo zmeren učinek na srečo);

4. imeti široko mrežo socialnih stikov (močan učinek na srečo, vendar ne vzročen);

5. najti versko prepričanje (samo zmeren učinek na srečo).

Seligman (2003, str. 49) pozornost posveča tudi neskladju pri obravnavi sreče, kar on poimenuje “hedonsko kolo”. Kasneje bomo spoznali, da do podobnih ugotovitev prihajajo vsi raziskovalci sreče - vsak to razlaga na svoj način in svojimi besedami, a gre v resnici za zelo podobno zadevo, če ne celo enako, ter vpeljali še en termin, ki je ekonomski - Easterlinov paradoks, in razširja tovrstne teorije iz individualne ravni na nacionalno. “Hedonsko kolo” (v orig. “Hedonic Treadmill”) ovira doseganje višje ravni sreče - gre za hitro in neizogibno prilaganje dobrim, boljšim stvarem ali storitvam, na način, da jih posameznik jemlje za samoumevne. Z vedno več materialnih dobrin, lastnin in dosežkov, se pričakovanja dvignejo.

Dobrine, za katera posameznik trdo dela, ga ne osrečujejo več; mora (pri)dobiti še nekaj boljšega, da lahko dvigne stopnjo sreče. Ko pri(dobi) nekaj boljšega, se pričakovanja in želje ponovno dvignejo - začne se vrteti “hedonsko kolo”, ki se vrti neprestano, brez konca in kraja.

Lyubomirsky, Sheldon in Schkade (2005) pravijo, da obstajajo trije primarni dejavniki, ki vzročno vplivajo na (dolgotrajnejšo) srečo - mejna vrednost (orig. “set point”), hoteno delovanje (orig. “intentional activity”) in življenjske okoliščine. To so tudi trije glavni dejavniki, ki jih prepoznavajo raziskovanja, povezana z blagostanjem in srečo, hkrati pa naslavljajo številne problematike in paradokse, kot so vprašanja, ali je sploh možno biti srečen, če temu ni naklonjen naš genetski zapis; vprašanja, kaj lahko posameznik sam naredi, da

zasleduje srečo; ali “večna” vprašanja, zakaj raziskave razkrivajo šibke povezave med demografskimi oziroma posrednimi spremenljivkami in srečo (Lyubomirsky in drugi, 2005, str.

116). Ponazori jih s tortnim diagramom in porazdelitvijo - slika 2.1:

Slika 2.1: Trije primarni dejavniki, ki vplivajo na srečo

Vir: Lyubomirsky in drugi (2005, str. 116)

Mejna vrednost sreče je genetsko pogojena in se obravnava kot nespremenljiva, časovno stabilna in odporna na različne (zunanje) vplive ali nadzor, kar pomeni, da ji je pri iskanju načinov za povečanje sreče brezpredmetno posvečati veliko pozornosti posvečati (vsaj v tem času, ko še nismo “odkrili” načinov, kako spreminjati človekove osnovne predispozicije in karakter). Življenjske okoliščine vključujejo (posredne) dejavnike, ki vplivajo na srečo - naključne, a relativno stabilne resnice o posameznikovem življenju, kot so demografski (starost, spol, poreklo itd.), kulturni (prevladujoči kulturni vzorci), geografski in nacionalni (politična ureditev itd.) dejavniki. Sem prav tako spadajo dejavniki, kot so posameznikova osebna zgodovina (tj. življenjski dogodki, ki lahko vplivajo na njegovo dolgoročno srečo - travme iz otroštva, družinske nesreče, osebni dosežki, nagrade itd.) in življenjski položaj (zakonski stan, zaposlitev, prihodek, zdravje, verska prepričanja itd.). Hoteno delovanje je prepoznano kot verjetno najbolj obetavno sredstvo za spreminjanje ravni sreče. Gre za najrazličnejše aktivnosti oziroma stvari, ki jih posamezniki počnejo ali o njih razmišljajo v vsakdanjem življenju.

“Hoteno” označuje aktivnosti, dejanja ali prakse, ki jih ljudje zavestno izvajajo in morajo v njihovo izvedbo vložiti določeno mero napora, kar pomeni, da se hoteno delovanje ne zgodi samo od sebe. Tukaj se odpira tudi glavna razlika med hotenim delovanjem in življenjskimi okoliščinami - okoliščine so tiste, ki se zgodijo posameznikom, delovanje pa zajema načine,

kako se posamezniki odzivajo ali vplivajo na okoliščine, ki jih doletijo (Lyubomirsky in drugi, 2005, str. 116-118).

V filozofiji se sreča definira na dva načina; kot posameznikova presoja zadovoljstva v življenju oziroma nekaterih pomembnih vidikov življenja ali kot ravnovesje pozitivnih občutkov in čustvenih stanj nad negativnimi. Filozofske razprave o blagostanju in sreči nas spomnijo na splošno intuicijo, da je ocenjevanje sreče deloma moralna presoja, ki prikliče predstave o dobrem življenju (Kahneman, 1999, str. 6).

Filozofi se pri presojanju in vrednotenju sreče osredotočajo na posameznikovo celotno življenje, čeprav redko razmišljamo o vseh letih svojega življenja. Kadar človek razmišlja za nazaj in poskuša vrednotiti preteklost, se osredotoči na nedavne ali predvidene segmente življenja. Morda lahko domnevamo, da bi človek ob svojem pričakovanem koncu presodil življenje kot celoto, čeprav gre vseeno bolj verjeti, da bi se tudi takrat osredotočil na vrednotenje nedavnih delov svojega življenja (Goldman, 2017, str. 1-9).

Zagovorniki sreče kot ravnovesja pozitivnega nad negativnim se delijo na dva tabora - tiste, ki srečo vidijo kot pozitivno ravnovesje užitkov nad bolečinami, in na tiste, ki srečo vidijo kot pozitivno ravnovesje dolgoročnih čustvenih stanj oziroma optimističnega razpoloženja (Goldman, 2017, str. 1-2). Goldman (2017, str. 2) pravi, da si oba tabora nasprotujeta. V danem trenutku je namreč mogoče bolj razmišljati o stvareh, do katerih ima človek pozitiven odnos (pozitivna stališča) kot pa negativen, brez da bi bil takrat srečen, saj ob tem ne čuti nič posebnega in ne presodi, da mu gre dobro v življenju. Pri tem Goldman (2017, str. 2-3) poda dober primer, ki ga lahko apliciram tudi na pričujoče magistrsko delo - če razmišljam samo o zaključku magistrskega dela ter me ta misel veseli in bom v prihodnosti ob zaključku magistrskega študija neizmerno srečna, trenutno ni nujno, da sem srečna, če svojega življenja ne ocenim kot tako dobrega. Enako velja tudi za dolgoročne prijetne, pozitivne misli in splošno srečo. V določenem trenutku lahko človek občuti predvsem jezo, a je vseeno v tem času na splošno srečen, če presodi, da je njegovo življenje dobro. Človek je lahko tudi ves čas pod vplivom alkohola in drog, kar mu prinese pozitivno oziroma dobro razpoloženje, a to še ne pomeni, da je srečen, če presodi, da mu v življenju ne gre dobro. Človek lahko ohrani pozitivnost in optimizem v času lastne stiske, vendar ne bo srečen, če ne bo presodil, da njegovo življenje poteka dobro. Zaradi tega Goldman (2017) trdi, da sreča ni ravnovesje drugih čustev, temveč je tudi samo čustvo. Ob tem izpostavi, da srečo tudi ni mogoče obravnavati kot preprosto posameznikovo presojo, ali je zadovoljen s svojim življenjem v danem trenutku

oziroma skozi čas, saj prihaja do nasprotujočih si primerov. Ljudje smo lahko zadovoljni že, če ne pričakujemo (pre)več. Oseba na dnu družbene lestvice se je naučila sprejemati in dosegati nizke standarde, je z njimi zadovoljna, kar pa ne pomeni, da je ob tem tudi srečna. Človek z dobro službo in družinskimi odnosi lahko presodi, da mu gre v življenju dobro, a se kljub temu lahko počuti zamorjeno in depresivno, kar ga na koncu ne naredi srečnega. Na drugi strani pa lahko imamo zelo ambiciozno osebo, z visokimi standardi za svoje življenje, ki presodi, da ji v življenju še ne gre dovolj dobro, a je kljub temu na splošno vesela, pozitivna in energična, zato jo lahko označimo kot srečno. Samo presoja torej ni dovolj, da bi nekoga označili kot srečnega ali nesrečnega. Goldman (prav tam) tako srečo obravnava kot čustvo, z enakimi lastnostmi, strukturo in vzročno vezjo kot druga. Kot pravi, ima sreča vse sestavine “prototipskih” čustev:

kognitivnost (ocenjevanje oziroma presojanje), afektivnost (občutki, čutenje brez določene umestitve v prostor, vendar z hotenim objektom), fizičnost (simptomi, kot je nasmeh) in vedenjske dispozicije (energičnost in odprtost za nova raziskovanja). Gre torej za kognitivno čustveno stanje, ki vključuje presojo o tem, kako poteka posameznikovo življenje. Sreča ima subtilnejše in dolgoročnejše vedenjske učinke, podobno kot ljubosumje ali ponos. Obstajajo še druge vzporednice, ki srečo enačijo z drugimi čustvmi. V jeziku, ki ga uporabljamo, imamo izraze tako za “čutim strah”, “počutim se jezno”, “občutim veselje” kot tudi “čutim srečo”

oziroma “počutim se srečno”. Tako kot pri ostalih čustvih, tudi pri sreči presojanje in vedenje ne sme biti pravilno, da bi lahko tako ustvarili druge sestavine čustva. Primer tega je, da nam ni posebej potrebno vedeti, da je kača nevarna, da bi se jo bali. Sreča ima pojavno in dispozicijsko obliko (razpoloženje in značaj) - lahko se počutim srečno ali pa sem srečna oseba, tako kot lahko čutim ponos ali pa sem ponosna oseba. Pri obravnavi sreče kot čustva je pomembno omeniti tudi paradoks sreče - bolj, kot se zavestno trudimo biti srečni, manj smo srečni. Enako lastnost lahko pripišemo tudi drugim čustvom. Če želimo sami sebe prepričati, da nas ni strah ali pa da nismo ljubosumni, bomo zaradi tega verjetno še bolj (Goldman, 2017, str. 3-15).

Vedenjske šole, med glavnimi predstavniki Daniel Kahneman, sicer psiholog, ki je leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, srečo obravnavajo kot subjektivno vprašanje, ki ga je mogoče meriti z anketami - največkrat z vprašanjem sodelujočim, naj na lestvici od 1 do 10 ocenijo svojo srečo, tako v danem trenutku kot skozi čas (Kahneman, 1999).

Kahneman v raziskovanje sreče uvede termin “objektivna sreča”, s katerim poskuša definirati, kaj mora objektivni opazovalec vedeti, da bi lahko presojal o sreči posameznikov. Za potrebe

kritičnega raziskovanja vpelje še dva koncepta - neposredna koristnost (angl. “instant utility”), ki označuje moč značaja, da nadaljuje ali prekine neposredno izkušnjo in doživete trenutke; ter zapomnjena koristnost (angl. “remembered utility”), ki obravnava retrospektivno vrednotenje preteklih izkušenj oziroma situacij in vpliva na odločitve, ali bomo v prihodnosti še ponovili takšne izkušnje oziroma situacije. Loči torej med dvema pojmoma o sreči in blagostanju - subjektivnem in objektivnem. Subjektivno srečo ocenjujemo tako, da obravnavane posameznike vprašamo, kako srečni so. Objektivna sreča pa izhaja iz koristnosti skozi ustrezno obdobje. Seveda temelji na subjektivnih podatkih: dobrih oziroma slabih izkušnjah v trenutkih življenja. Objektivnost v tem primeru označuje skupek neposredne koristnosti, ki jo ureja pravilo logičnosti (Kahneman, 1999, str. 3-5).

Diskusije o sreči se vrtijo tudi okoli vprašanja o nesrečnosti kot pravilu v življenju. Za večino ljudi namreč velja, da so v bistvu nezadovoljni, sreča oziroma resnično uživanje v življenju pa je za njih predvideno v preteklem raju ali prihodnji utopiji. Rezultati prvih reprezentativnih anket, ki so jih izvedli v zahodnih državah, kažejo neenakomerno razporeditev med srečnimi in nesrečnimi prebivalci: srečni odtehtajo nesrečne v razmerju 3:1. Kot bomo videli v nadaljevanju, takšne ugotovitve vzbujajo dvom o veljavnosti vprašalnikov oziroma anket kot metode za merjenje sreče. Tudi kasnejše mednacionalne študije, ki so bile izvedene v nezahodnih državah, kažejo podoben vzorec. Do drugačnih rezultatov pridemo v raziskavah, ki so bile izvedene v državah tretjega sveta, kjer velika večina prebivalstva živi v revščini in se bori za golo preživetje (glej tabelo 2.1, ki prikazuje glavna vprašanja o procesih, ki se dogajajo ko posameznik doživlja in vrednoti srečo). Tovrstne ugotovitve ovržejo številne dvome o veljavnosti - splošna težnja po iskanju sreče pred bedo ni dejavnik v raziskavah (Veenhoven, 1991, str. 11-12).

Tabela 2.1: Glavna vprašanja o notranjih procesih, doživljanju in vrednotenju sreče, ki se

Različni družbeni kritiki so takšne ugotovitve zavrgli kot “zlovoljno reguliranje”. Pri tem lahko omenimo dva nasprotujoča si argumenta: gre za odstopanje v neskladju med “konstruirano”

presojo življenja in “surovimi” občutki oziroma čutenji, kar Veenohoven (1991) poimenuje kot razliko med “splošno srečo” in “hedonsko ravnjo”. Hedonska raven je manj podrejena kognitivnemu prilagajanju, saj gre za neposredno izkušnjo, ki je manj odprta za izkrivljanja.

Lažje je namreč priznati, da se človek včasih počuti slabo, kot pa priznati razočaranje v življenju. Študije v zahodnih državah, ki so vrednotile tako splošno srečo kot hedonsko raven, so ugotovile, da med njima velja močna povezava (Veenhoven, 1991, str. 12). Na drugi strani pa imamo argument, ki ga zagovarjata Glatzer in Zapf (v Veenhoven, 1991, str. 12). Ugotovila sta, da podrobne primerjave dejanskih življenjskih pogojev in subjektivnega razumevanja življenja, kažejo, da je vzorec visokega življenjskega zadovoljstva ob slabih življenjskih pogojih bolj izjema kot pravilo. Izsledki torej kažejo, da ljudje običajno v svojem življenju bolj uživajo, kadar pogoji bivanja niso (pre)slabi, kar pa je iz biološkega vidika seveda logično.

Argument, ki podpira to teorijo, zagovarja, da ima sreča določeno vrednost v preživetju -

“uživanje” oziroma zadovoljstvo v življenju spodbuja aktivnost, krepi socialne vezi in ohranja zdravje. V naših možganih več delov proizvaja pozitivne občutke in izkušnje kot pa negativne.

Kljub temu splošna razširjenost zadovoljstva z življenjem kot celota ne izloči množičnosti trpljenja, pritožb in bede. Kot smo lahko videli zgoraj, tudi srečni niso brez pritožb. Opozoriti je potrebno, da se sreča in pritoževanje ne izključujeta logično. Lahko smo namreč z življenjem kot celoto precej zadovoljni, vendar pa se kljub temu zavedamo mankov. Oba vidika izhajata iz odraza in razmišljanja o življenju. Slabi občutki in zaznavanje težav do neke mere prispevajo

k splošni sreči - šele z dejanskim priznanjem bolečin oziroma trpljenja lahko ljudje učinkovito obvladamo življenjske težave, in tako ohranimo pozitivno splošno ravnovesje (Veenhoven, 1991, str. 12-13).

Namesto raziskovanje sreče od zunaj, lahko srečo raziskujemo preko posameznikov, ki jih vprašamo, kako srečni so oziroma kako srečne se počutijo. Na splošno lahko sklepamo, da je vsak posameznik najboljši presojevalec, kako srečen oziroma nesrečen je v nekem danem trenutku. Medtem ko obstajajo omejitve glede tega, koliko so posamezniki sposobni (objektivno) oceniti svoje počutje, se ekonomska veda po tradiciji zanaša na presojo neposredno obravnavanih posameznikov (Frey in Stutzer, 2002, str. 3-4).

Bok (2010, str. 43) pravi, da se ni smiselno izogibati bodisi subjektivnim bodisi objektivnim perspektivam, ko poskušamo razumeti obseg in globino raziskav o sreči. Pri tem sicer trdi, da mora imeti subjektivna izkušnja sreče prednost, a poudari tudi, da je za boljše razumevanje potrebno imeti tako notranji kot tudi zunanji pogled. Oba pogleda lahko namreč pomagata pri odpravljanju napak in pristranskosti. Če upoštevamo samo osebno izkušnjo posameznika, smo nagnjeni k napakam in pristranskosti; enako pa se zgodi tudi, če upoštevamo samo objektivne

Bok (2010, str. 43) pravi, da se ni smiselno izogibati bodisi subjektivnim bodisi objektivnim perspektivam, ko poskušamo razumeti obseg in globino raziskav o sreči. Pri tem sicer trdi, da mora imeti subjektivna izkušnja sreče prednost, a poudari tudi, da je za boljše razumevanje potrebno imeti tako notranji kot tudi zunanji pogled. Oba pogleda lahko namreč pomagata pri odpravljanju napak in pristranskosti. Če upoštevamo samo osebno izkušnjo posameznika, smo nagnjeni k napakam in pristranskosti; enako pa se zgodi tudi, če upoštevamo samo objektivne