Slika 16: Laszlo Moholy- Nagy, 1926, Fotogram
21 c KONSTRUKTIVIZEM
Tudi ruski konstruktivisti so vlogo fotografije razvijali v smeri »fotografije v fotografiji«, s tehnikami fotomontaže, kolaža in asemblaža. V Sovjetski zvezi so v začetku 20. stoletja razmišljali predvsem o umetniških pristopih, s katerimi bi dosegli učinek revolucije, in da bi dodelili umetnosti večjo socialno namembnost. Pristali so na strani politične ideologije, ki je bila močno zasidrana v tisti čas. Ruski konstruktivisti, kot so Alexander Rodchenko (1891-1956), Gustav Klutsis (1895-1938) in El Lissitzky (1890-1941), so poleg likovne umetnosti in dizajna, tudi fotografijo vključili v ustvarjanje. Prve fotomontaže, ki so nastale v Sovjetski zvezi leta 1918 so bile Klutsisove. Zanje je bilo značilno geometrično oblikovanje, ki je močno spominjalo tudi na dela Kasimirja Malevicha, v čigar studiu je tudi deloval. Kolaži ter fotomontaže so ruskim konstruktivistom služile kot družbena in politična sporočila, ki so jih umetniki povezali s svojimi osebnimi fantazijami in tako odprli nove dimenzije mistirioznosti ali nerazumnosti. Montaže, ki so jih imenovali tudi »dokumentarne resnice«, so uporabljali za spodbudo delavskega razreda k novemu socialističnemu obstoju (Rosenblum, 2017).
Možnost revolucionarne umetnosti je z veseljem izkoristil Aleksander Rodchenko (1891-1956), ruski slikar in kipar, ki je absorbiral geometrijske abstrakcije kubizma in je cenil proces kolaža, ki so ga kubisti začeli ustvarjati. Ker se je njegova politična dejavnost povečala v novih umetniških organizacijah, ki jih je v prvih letih začela sovjetska vlada, je Rodchenko raziskal vlogo umetniške moči v družbi. Odločil se je, da bo umetnost postala manj teoretična in bolj praktična. Z drugimi umetniki se je odpravil v tovarne, da bi se naučil oblikovalskega znanja, zasnoval je plakate, tkanine in pohištvo. Rodchenko je z vsem srcem sprejel fotografijo, ker je menil, da je umetnike osvobodil podedovanih estetskih idej. Spodbujal je idejo, da novih konceptov ni mogoče izraziti v starih medijih, in je bil vodilni zagovornik ideje, ki je bila vidna v teoriji sovjetske umetnosti, da bi umetnik moral odkriti značilne sposobnosti medija, tako da bi eksperimentiral z njegovimi lastnostmi. Tak primer fotografije si lahko ogledamo na drugem primeru, kjer je upodobljena figura, ki hodi, posnetek pa je nastal z igro senc in svetlobe (Marien, 2002).
Slika 17: Alexander Rodchenko: Untitled (a walking figure), 1928, Fotografija
22
El Lissitzky (1890-1941) je bil arhitekt, ki je deloval v različnih medijih, vključno s fotografijo, in je bil eden izmed najbolj aktivnih politično usmerjenih umetnikov.
Lissitzky je vztrajal, da je umetnikova vloga zdaj povezana z industrijo in preoblikovanjem vsakdanjega življenja. V avantgardnih krogih sta se začela uporabljati termina »produkcijska umetnost« in »produkcijski umetnik«, kar pomeni, da umetnik uporablja tehnologijo z namenom oblikovanja nove družbe. Fotografija je bila umetnikom naklonjena ravno zato, ker je bila proizvod stroja (Marien, 2002). Delo
»Konstruktor« (1924) prikazuje umetnika v novi vlogi graditelja ali inženirja. V njem so prikazani strogi geometrijski elementi ter različna tiskovina, ki jih pogosto uporabljajo ruski avantgardni umetniki, tudi v sovjetskem oblikovanju plakatov in ilustracijah revij.
Na Lissitzkyjevi fotomontaži umetnikova roka s prstom prikazuje kompas, ki se zdi okoli glave narisan popoln krog. V teh instalacijah se oblika prostora spremeni tako, da so slike in besedilo izstopili iz stene, ki je padla s stropa stroja (Marien, 2002)
d FUTURIZEM
Proti koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja so foto kolaž široko uporabljali Nicolay Diulgheroff (1901-1982), Elia Vottero (1906-2004), Bruno Aschieri (1906-1991) in Augusto Cernigoi (1898-1985). Uporabili so ga kot politični instrument za didaktične ali propagandne cilje v okviru futurističnega programa praznovanja tehnološke civilizacije. Futuristi so tudi tehniko fotomontaže prevzeli od tujih avantgardnih skupin, zlasti dadaizma in nadrealizma (Lista, 1981).
Od vseh avantgardnih gibanj je bil futurizem najbolj zagret v študiju povezave med fotografijo in slikarstvom oz. vloge fotografije, kjer fotografija služi kot izhodišče likovnega dela, obenem pa se je zaradi hitrega napredka v razvoju tehnologije začela še evolucija na izključno fotografskem področju v smeri raziskovanja in prikazovanja gibanja na fotografiji. Fotografske podobe so s sencami, ekscentričnimi stališči in nepravilnimi povečavami pridobile učinek fantastične avre in tudi vloga fotografije kot
Slika 18: El Lissitzky, Konstruktor, 1924, Fotomontaža
23
samostojnega likovnega dela se je vedno bolj pogosto pojavljala kot del likovne umetnosti. Od leta 1910 sta Anton Giulio Bragaglia (1890-1960) in njegov brat Arturo najprej eksperimentirala s kronofotografijo (prev. iz ang. »Chronophotography«), v letih 1911-1913 pa sta bila tesno povezana z Ballo. Leta 1911 je Filippo Tommaso Marinetti (1876-1944), literarni ustanovitelj futurizma, pomagal pri organizaciji razstave fotografij bratov Bragaglia v Rimu. Leta 1913 je A. G. Bragaglia izdal manifest, imenovan futuristični fotodinamizem, navdihnjen s tehničnim manifestom futurističnih slikarjev (Scharf, 1974). Osrednji cilj je bil poustvariti oziroma upodobiti vibracije iz resničnega življenja ter se izogniti statičnemu realizmu. Kinetična ekspresija telesa, ki se premika v prostoru, je nastala z namenom posnetka dinamične senzacije realnosti na nerealističen način. Dinamične fotografske posnetke, ki prikazujejo gibanje oziroma premikanje, so poimenovali »Fotodinamika«. Ti so temeljili na prikazovanju nadrealne kinetične energije oziroma gibanja motiva (Lista, 1981). Eno izmed slikarskih del je »Dinamizem psa na povodcu« (»Dynamisn of a dog on a Leash«), ki prikazuje sprehajalca s psom v parafraziranem efektu več-slojnega posnetka (v angleščini imenujemo »multiple-image effect«) oziroma efekt, ki se ga lahko doseže s fotoaparatom pod določenimi nastavitvami naprave. Delo podpira futuristično idejo o sočasnosti in medsebojnem prodiranju oblik (Scharf, 1974).
Nekatere Bragaglijeve fotografije niso poskušale zabeležiti kinetičnega dogodka, ampak so raznoliko zajele subjekt skoraj tako, kot da bi bilo mogoče upodobiti človekov ego ali notranji svet v katerem živi. Iz tega pristopa se je rodil nov žanr futuristični portret, ki je z namenom podal popoln izbor informacij o vseh vidikih subjekta: na različne načine predpostavljene alegorične, pripovedne, psihološke ali karakterne razsežnosti. V
Slika 19: Giacomo Balla, Dynamism of a dog on a leash ("Dinamizem psa na povodcu"), 1958, Olje na platnu
24
fotografijah portretov so umetniki uporabljali še groteskna oblačila in različne efekte (Lista, 1981).
Za futuriste je obraz postal bojno polje dislokacije. Portret »Jaz in Mačka« italijanske fotografinje Wande Wulz (1903-1983) je eno najbolj znanih futurističnih fotografskih del. Wulz je spoznala Fillipa Tommasa Marinettija in se leto prej pridružila futurističnemu gibanju, kjer je tudi sama raziskovala fotodinamiko. Te večkratne izpostavljenosti so nakazovale na več osebnosti, toda v Wulzovem halucinacijskem portretu se zdi, kot da se prelevi v mačko ali obratno, saj je zagotovila, da so njene oči, nos in usta mačje, desna stran portreta, pa je človeška figura (Hacking, 2012/Lista 1981).
Slika 20: Arturo Bragaglia, The Polyphyiognomic portrait, The anti naturalistic portrait, 1930, Fotografija
Slika 21: Wanda Wulz. Io + gatto ("Jaz in mačka"), 1932, Fotografija (srebrni želatinasti tisk)
25 e BAUHAUS
Eksperimentiranje v fotografiji je začelo cveteti okoli leta 1927 med študenti pod vplivom Laszla Moholy-Nagya (1895-1946). Poleg tega je njegova knjiga »Malerei Photographie« iz leta 1925 (»Slika, fotografija, film«), ki jo je izdala nemška šola Bauhaus, postala mednarodna referenca za novo fotografijo. Združili so več različnih impulzov iz avantagrdnih gibanj iz dvajsetih let; ideje dadaistov in kolažiranja, delo ruskih konstruktivistov, kot sta bila Rodchenko in El Lissitzky, ter ideje ameriškega fotografa Man Raya. Istočasno so se adaptirali tudi na motive iz surrealističnega gibanja.
Moholy Nagy je tako kot Rodchenko predlagal, da bi fotografi morali korenito spremeniti fotoaparatove kote. Zavzemal se je za takšne naprave kot so popačenje ogledal, ki bi spremenile normalne poglede. Pričakoval je izum novih vrst kamer, ki bi operaterju omogočale igranje s perspektivo. Predvideval je tudi, da bodo fotografi prilagajali mikroskope, teleskope in rentgensko opremo njihovemu repertoarju za ustvarjanje posnetkov (Marien, 2002).
Kot rezultat umetniškega prevrata tistih let so študentje igrivo raziskovali možnosti fotografiranja in premagali ključno oviro brez zavestnega namena ali teorije. Fotografijo so osvobodili njenega nekdanjega statusa dokumenta, ki zgolj reproducira resničnost in posledično ustvarili duhovite, nezahtevne in vznemirljive fotografije. Iz kombinacije fotografskega medija in tipografije se je pojavil »tipofoto« (»typophoto«), uporaba fotografije kot oblikovalskega elementa pa je postala glavna značilnost tiskarskih in reklamnih delov, postavila pa je tudi temelje za bodoče grafično oblikovanje (Fedler, 1990).
Herbet Bayer (1900-1985) je bil vodilna luč revolucionarne nemške umetniške šole Bauhaus. Ta avtoportret je iz serije fotomontaž, ki so ga navdihnile sanje, ki jih je imel nekoč. Serija je nastajala predvsem med letoma 1931 in 1932, enajst fotomontaž pa je
Slika 22: Laszlo Moholy-Nagy , Primer
"tipofoto" (drugi del) Slika 23: Laszlo Moholy-Nagy, Primer
"tipofoto" (prvi del)
26
bilo leta 1936 izdanih z naslovom »Mensch und Traum« (»Človek in sanje«). Vse slike ustvarjajo eterične, pogosto preganjajoče fantazije. Ta slika je morda najbolj moteča od vseh, saj vzbuja strah pred odtujenostjo in ločitvijo med telesom in jazom ter med izkušnjo in resničnostjo. Bayerju je to uspelo doseči v nemirnem obdobju njegovega življenja. Poskušal se je uveljaviti v Berlinu kot umetnik po skoraj desetletju dela v Bauhausu, obenem pa se je ločeval od žene, ki jo je tam spoznal. Podoba iz serije iz katere prihaja daje vtis, da je bil Bayer nadrealističen umetnik. Je pa bil predvsem zagovornik etosa Bauhausa, ki je zagovarjal preprostost oblike in funkcionalnosti (Hacking, 2012).
f SURREALIZEM
Kmalu po prvi svetovni vojni si je Pariz izboril mesto umetniškega centra na svetu.
Skupine umetnikov, fotografov, pisateljev, igralcev, glasbenikov in intelektualcev se je v obdobju med letoma 1920 in 1930 preselilo v mesto in tako zaznamovalo obdobje kot enega izmed pomembnejših avantgardnih trenutkov v zgodovini. Fotografija je razcvetela kot instrument modernističnega izražanja in počasi se je dadaizem umaknil novemu gibanju surrealizmu. Avantgardna pariška elita je postala zaznamovana z umetniki, kot so bili Ernest Hemingway (1899-1961), Gertrude Stein (1874-1946), Henri Matisse (1869-1954), James Joyce (1882-941) in navsezadnje Man Ray (1890-1976). Slednji je
Slika 24: Herbet Bayer, Človek in sanje, 1931-1932, Fotomontaža
27
v zgodovini umetnosti odigral pomembno vlogo pri prehodu dadaizma v surrealizem (Hacking, 2012).
Leta 1924 je Francoski pisatelj Andre Breton objavil »Manifeste du surrealisme« oziroma v prevodu »Manifest surrealizmu«. To je bil njegov prvi manifest, ki se je ločil od dadaizma in odprl pot za novo gibanje umetnosti, fotografije in filozofije. Breton je želel doseči boljše razumevanje obstoja in realnosti. Po prvi svetovni vojni se mu je zdelo pomembno raziskati človekovo podzavest s pomočjo psihoanalize, sanj in koncept nenavadnega. V Surrealizmu je bilo veliko del fotografskih. »La revolution surrealiste«
1924-29 (»Surrealistična revolucija«) je bil dnevnik, ki ga je urejal Breton. Obsegal je fotografije različnih fotografov, med njimi tudi Eugene Atget in Man Ray. V njem pa so se našla tudi dela priznanih umetnikov, reprodukcije slik in risb, Max Ernst, Pablo Picasso in Paul Klee. Tudi slikarjem, kot sta bila Salvador Dali in Rene, je fotografija doprinesla nove možnosti ustvarjanja. Upodabljanje iracionalnih misli in neskončne domišljije z največjo močjo iluzionizma v tromple-l'oeil tehniki, ki je bila predvsem značilna za Dalija, je končno postala izvedljiva s pomočjo fotografije (Hacking, 2012).
Fotografija je bila odlična tehnika ustvarjanja in raziskovanja v konceptu surrealizma.
Ogledala, dvojni negativi, plastenje negativov in uporaba lutk je pripomogla k predstavljanju nove sestavljene realnosti, ki je bila bolj zanimiva od dejanske realnosti.
Breton je trdil, da si naziv prvega surrealističnega fotografa zasluži Man Ray (1890- 1976) oziroma Emmanuel Radnitzky, saj je odigral zelo pomembno vlogo v umetnosti, kot tudi v družbi v Parizu med obema vojnama. Ray je bil je fotograf, slikar, filmski ustvarjalec in kipar, ki je povzdignil vlogo fotografije kot samostojnega likovnega dela s skrbno pripravljeno kompozicijo in novimi načini osvetljave. V Pariz je prišel leta 1921, kjer se je hitro uveljavil na Montparnasse sceni. Njegove fotografije so značilne predvsem po uporabi t.i. solarizacije in fotografskih printov s posebnimi efekti, ki jih je poimenoval kar »Rayographs« (»Rayografi«). Man Rayevi solarizirani portreti in študije figur so bile značilne predvsem po črnem robu, kar je ustvarilo občutek lebdenja telesa v kompoziciji.
Ray je predvsem občudoval neoklasicistično umetnost in umetnika Jeana Augusta Dominique Ingresa, po katerem je posnel fotografijo z naslovom Violina (1924), ki je postala eno izmed njegovih najbolj razpoznavnih surrealističnih fotografij (Hacking, 2012). Fotografija je bila objavljena leta 1924 v francoski periodični literaturi, original fotografije pa je ostal v privatni kolekciji Bretona. Danes spada pod Francosko nacionalno kolekcijo v Parizu. »Violina« je nastala po zgledu ženskih aktov francoskega slikarja Ingresa. Originalni naslov dela je »Le violon d'Ingres« (»Ingresova violina«), francoski izraz, ki izhaja iz Ingresove ljubezni do igranja violine gledalcem njegovih umetniških del. Na Rayevi fotografiji je kot violina upodobljena njegova muza in ljubimka Alice Prin, ki je bila obenem tudi plesalka kabareta, znana predvsem kot »Kiki of Montparnasse« ali »Queen of Montparnasse«. Na njeno telo je fotograf ročno naslikal F-odprtini violine in jo tako objektiviziral kot »Instrument« na katerega se igra. Alice na glavi nosi turban, njena oblačila pa visijo ob telesu, z namenom da jo razgalijo, poudarijo njeno telo in dodajo erotičnost v fotografijo (Hacking, 2012).
28 g POP ART
Fotografija in slikarstvo sta na podlagi regionalizma, socialnega realizma in pozneje abstraktnega ekspresionizma prevzela bolj izrazite identitete v umetnosti. Umetniki, ki so začeli počasi zavračati abstraktni ekspresionizem in sprejemati fotografijo kot simbol množične kulture, so mesto našli v umetnosti Pop art-a. Med te umetnike spadajo Larry Rivers (1923-2002), Robert Rauchenberg (1925-2008), James Rosenquist (1933-2017), Andy Warhol (1928-1987) in Richard Hamilton (1922-2011) (Rosenblum, 2007).
Kritik Lawrence Alloway je neodvisno skupino umetnikov, katere člana sta bila Edouardo Paolozzi (1924-2005) in Richard Hamilton, poimenoval »Popularna umetnost«, iz katere tudi izhaja kasnejše poimenovanje »Pop art«. Umetniki Pop art-a v Evropi, ZDA, na Japonskem, v Braziliji in drugje so iskali ideje za ustvarjanje iz vsakdanjega življenja, materiale pa so črpali iz poceni masovne proizvodnje, ki je v šestdesetih letih poplavila svetovni trg. Po besedah Warhola so množični mediji in potrošniško blago središče Pop art-a. Tako je fotografija nastopila kot osrednji medij ustvarjanja. Raje kot svoje fotografije so umetniki, podobno kot v avantgardi, uporabljali že obstoječe fotografije iz medijev in drugih virov t.i. »ready-made images« (Hacking, 2012). Nove vloge fotografije se sicer v pop art-u niso drastično spremenile, bolj so se spremenile že poznane tehnike fotomontaže, kolažev in izdelava fotografije kot samostojnega dela.
Slika 25: Man Ray, Violina, 1924, Srebrni želatinasti tisk
29
Dvojni print »Double Elvis« (»Dvojni Elvis«) umetnika Andya Warhola (1928-1987) predstavlja podvojeno podobo zvezde Rock'n rolla Elvis Presleya in prikazuje nov način uporabe fotografije v likovni umetnosti. Fotografijo si je umetnik izposodil iz Western filma »Flaming star« in jo dvakrat natisnil v črno beli-barvi na srebrno ozadje. Srebrna barva naj bi predstavljala razkošje Hollywooda, neenakomerno dvakrat natisnjena podoba Elvisa pa ustvarja občutek lebdenja v zraku, kar gledalca spodbudi k bližnjemu ogledu fotografije. Razlog za takšno delo stoji predvsem zaradi takratne množičnosti ponavljajočih si fotografij v namene oglaševanja, Elvisova podoba pa sproža ločitev gledalčeve ideje o njem od njega samega (Hacking, 2012). Elvis Presley in Elisabeth Taylor sta bila dva idola, ki jih je Andy Warhol upodobil v svoji umetnosti v številnih fotografijah in serijah skoraj tako pogosto kot Marilyn Monroe. Kljub drugačnosti teh oseb pa so imele vseeno nekaj skupnega, kar je Warhola prepričalo, da jih je upodobil, in sicer personifikacijo ameriškega uspeha (Honnef, 1990).
Fotografija prikazuje bolj avtentični odsev realnosti, lahko bi rekli, da doseže nesmrtnost vidne realnosti. Warhol je opazil kako fotografija in film vplivata na dojemanje realnosti.
V petdesetih letih je bila fotografija še vedno nizko cenjena v umetniških krogih, prav zato pa je Warholu najbolje služila za uresničitev njegovih umetniških namenov. Podobno je čutil tudi nemški umetnik Gerhard Richter, ki je skupaj z Warholom pravzaprav
Slika 26: Andy Warhol, Double Elvis, 1963, Tisk fotografije na platno
30
predstavil fotografijo v umetnost. Za razliko od umetnikov kot so bili Renoir, Ingres in Delacroix, ki so skrivoma uporabljali fotografijo v svojem likovnem procesu, sta Warhol in Richter odkrito ustvarjala z medijem in iskala nove vzorce percepcije, ki jih je fotografija ponujala (Honnef, 1990).
Ameriška umetnica Martha Rosler (r. 1943) uporablja fotografijo kot sredstvo za obravnavanje sodobnih vprašanj in političnih stališč. Z zanimanjem pop-arta za potrošniške dobrine in konceptualne strategije distribucije Roslerjeva fotomontažna serija
»Bringing the war home: House beautiful« (1967-72) ustvarja trk med domačim življenjem, utelešenim v slikah iz sodobnih revij za notranjo opremo in vojno, s posnetki vojnih fotoreporterjev iz revij. V delu »Čiščenje zaves« Rosler upodablja gospodinjo, ki nosi prenosno sesalno čistilko. Povzeta po ilustraciji revije ženska očisti zavese okoli okna, ki prikazuje podobo vojakov, ki držijo puške in čakajo za skalami. Fotografija kaže, da smrt in nasilje živita zunaj domače notranjosti. Roslerjeva je svoje fotomontaže prvotno razdeljevala na letakih in v podzemnih časopisih ter jih uporabljala kot agitacijsko orodje, s katerim je opozarjala, da sta domače življenje in vietnamska vojna tesno povezana (Hacking, 2012).
h FOTOREALIZEM
Skoraj sočasno s Pop-artom se je v poznih šestdesetih letih v ZDA na slikarskem in grafičnem področju kot kritični odgovor na konceptualno in abstraktno umetnost ter njuno spontano naravo pojavil izrazit slog v ameriškem slikarstvu z ostrim fokusom na realizem, imenovan »fotorealizem« ali »hiperrealizem« in »superrealizem.« Kot tudi pri Pop art-u so ideje fotorealizma temeljile na problematiki potrošništva in oglaševanja (Rosenblum, 2007).
Fotorealistična slikarska dela so ustvarjana na platnu, po resničnem fotografskem posnetku oziroma so replike fotografije s tehniko slikanja. Fotografija v slikarstvu
Slika 27: Martha Rosler, Cleaning the drapes; Bringing the war home ("Čiščenje zaves; Prinašanje vojne domov"), 1967-72, Fotomontaža
31
fotorealizma služi izključno le kot motivno izhodišče. Postopek fotorealizma poteka tako, da umetnik projecira fotografijo s pomočjo diapozitiva na platno in projicirano fotografsko podobo nanj naslika. Nekateri fotorealisti si pomagajo pri prenosu fotografije z uporabo mreže. Postopek je natančen in dolgotrajen, umetnik mora skrbno paziti, da čimbolj natančno upodobi fotografske poteze. Značilna je uporaba brizgalne pištole (»airbrush«), ki pa je bila sprva uporabljena pri ročnem retuširanju fotografij. Čeprav fotorealizem nosi elemente naturalizma pa ne spada k realizmu akademske umetnosti zaradi samega procesa tehnike, ki je zgolj odslikava, ne pa kreativno slikanje (Pojmovnik slovenske moderne umetnosti 1945-2005). Najbolj prepoznavni umetniki fotorealizma so Richard Estes (r. 1932), Chuch Close (1924-2021), Robert Cottingham (r. 1931) ter John Salt (r. 1937) (Fotorealizem, 2014). Estesove slike so reprodukcije fotografij mestnih pokrajin, ki so večinoma realistične upodobitve Manhattna, na ulicah in pločnikih je malo ljudi. Estes v svojih posnetkih pogosto pretirava s podrobnostmi z uporabo zrcaljenih predmetov in odsevov.
2.1.8 KONCEPTUALNA UMETNOST
Konceptualna umetnost se je pojavila kot odgovor na razvoj umetniških gibanj tedanjega časa, na Pop-art, Neo-dada in Fluxus. Leta 1967 je ameriški umetnik Sol Lewitt opisal konceptualno umetnost kot obliko produkcije, kjer »ideja postane naprava, ki izdeluje umetnost«. Konceptualna umetnost je skupek različnih umetniških praks, kjer pa je najpomembnejši element koncept in ne objekt sam. Za konceptualne umetnike je tako mehanična tehnika fotografije predstavljala uporaben medij pri predstavljanju svojih umetniških odločitev, s katerimi so poudarjali konceptualni in jezikovni aspekt umetniškega dela. Konceptualni umetniki se kljub redni praksi fotografije niso imeli za fotografe, ampak kot »umetnike, ki uporabljajo fotografijo«. V svojem ustvarjanju si niso
Slika 28: Richard Estes, Central Savings, 1975, Fotorealistična slika
32
želeli predstavljati le lepote realnosti ali dokumentacije (Godfrey, 1998/Rosenblum, 2007).
Konceptualna umetnost ne obravnava medija kot samega, ampak kot nekaj, čigar mehanizem in uporabo je treba analizirati. Če konceptualna umetnost na splošno raziskuje razmišljanje, potem bi konceptualna umetnost fotografije morala raziskovati, kako fotografije nosijo nek dodan pomen (Godfrey, 1998). Primarna funkcija fotografije, ki odslikuje stvarnost, se v konceptualni umetnosti popolnoma izgubi, saj uporaba fotografije sproži dvome in vprašanja glede temeljev realnosti (Bate, 2015).
John Baldessari (1931-2020) je bil ameriški konceptualni umetnik, znan po svoji pionirski uporabi prisvojenih posnetkov. Baldessarijevo delo obsega mešane tehnike fotografije, slike in besedila, s katerimi izraža mnenje o naši sodobni kulturi. Predvsem
John Baldessari (1931-2020) je bil ameriški konceptualni umetnik, znan po svoji pionirski uporabi prisvojenih posnetkov. Baldessarijevo delo obsega mešane tehnike fotografije, slike in besedila, s katerimi izraža mnenje o naši sodobni kulturi. Predvsem