DESTRUKCIJA V FOTOGRAFIJI

Olga Moskatova razlaga destrukcijo s perspektive analognega filma. Tranzicija iz analognega v digitalno tehnologijo je sprožila diskusijo o »death of cinema«. Sodobni eksperimentalni filmi so zelo zanimivi zaradi materialne in tehniške zasnove s celuloidnim filmom. V eksperimentalnih delih s filmom je bil namen drugače tretirati film in ga uničiti na različne načine z direktnimi tehnikami, kot so poslikava, praskanje, kemikalije, bakterije, vročina, brisanje ali vreme. Agresivni pristop izpostavi vprašanje o trajnosti materiala, analogne referenčnosti, omejitve pri reprodukciji in »death of cinema«. Esej razlaga o treh vrstah/odtenkih destrukcije: uničenje, destrukturiranje in destrukcija (destruction, destructuring and desobstruction by Vilem Flussr and Jayques Derrida). Pojmi poudarjajo različne interese v poškodovanju materiala in reprezentaciji telesa. Vse strategije se ukvarjajo s temami o naključnosti, smrti, spominu, propadanju in staranju na narativni in formalni ravni, vendar jih poudarjajo skoraj antitetično (Walden, 2013).

Produkcija filma brez kamer je zelo razširjena metoda v zgodovini eksperimentalnega in avantgardnega filma, ki se vrača v dvajseta leta. Filmi nastajajo brez snemanja, ampak z neposredno manipulacijo filmskega traku. V zadnjih 10-15 letih so te tehnike postale zelo priljubljene. Materialni filmski trak je glavna tema filmske prakse brez kamer. Deluje, ne le kot prostor za indeksne napise, temveč tudi kot končni materialni objekt, ki lahko omejuje reprodukcijo in ima svoj lasten estetski potencial (na primer ustvarja in ne predstavlja barve ali strukture). Hkrati status predmeta omogoča taktilni in intimen pristop. Neposredna manipulacija s filmskim trakom pomeni edinstven ali voden izvirni prostor označevanja, pretvorbo filmskega traku v platno in povezavo s produkcijskimi modeli, kot so slikanje, ročno pisanje ali risanje. Rezultate napisov je mogoče reproducirati, vendar jih ni mogoče ponoviti, še posebej, kadar produkcija vključuje pogojne in neobvladljive reakcije ter nestabilne procese in lahko celo onemogoči projekcijo tega originalnega filmskega traku (Walden, 2013).

Ta nenehna naložba v analogno »zastaranje« je osnova za preučitev uničenja v filmih brez kamer. Pri tem se bo argument osredotočil na eno konkretno obliko »smrti kinematografije«, kot jo poznamo - materialno nestabilnost in končnost celuloidnega filma. Za razliko od digitalnega slikanja je »nepopravljiva izguba strukture« neločljivo povezana z analognim medijem in predstavlja njegovo entropično naravo. Svetloba, kemikalije, podnebni pogoji shranjevanja, pogoste štrline ali kopiranje vplivajo na življenjsko dobo filmskega traku in puščajo sledi staranja, erozije in kemičnega razpada.

Ogrožajo zagotavljanje dolgoročne zajemanja in ohranjanja odsotne preteklosti, ker je ponovljiva podoba (Walden, 2013).

52

Čeprav je filmski trak zelo pogost predmet destrukcije zaradi samega tehničnega procesa, pa ne smemo izključiti tudi destrukcijo tiskane fotografije. S slednjo se ukvarja tudi sodobna umetnica Rosanna Jones (1994), ki fotografske posnetke kot tudi analogne filmske posnetke poskuša uničiti na čimbolj kreativen in estetsko prijeten način.

Umetnica je fotografinja in ustvarjalka v mešanih medijih v Londonu. Diplomirala je sicer iz modne fotografije, sedaj pa se ukvarja z eksperimentiranjem v umetnosti in fotografiji. V likovnem procesu se ukvarja tako z destrukcijo kot tudi z rekonstrukcijo v fotografiji. Najbolj pogoste destruktivne tehnike, ki jih uporablja pri likovnih delih so rezanje, ogenj, akrili. Motivi njenih podob so večinoma različne figure, ki spominjajo na podobe iz revij in različnih socialnih omrežij (Metal Magazine, 2021).

Slika 44: Rosanna Jones, Neimenovano, b.d., Prežgana fotografija

53

Oswald Wittower je francoski fotograf, ki je trenutno nastanjen v Tokiu na Japonskem.

Že od nekdaj ga je prevzela japonska umetnost. Njegovo delo prikazuje mističnost figur ter stvari v analogni in digitalni fotografiji. Pogosto uporablja tehnike, ki temeljijo na kemikalijah, nože in ogenj, ki ustvarijo teksturo na fotografskih posnetkih. Njegovi najbolj razpoznavni motivi so nenadni in abstraktni gibi ter bežne sence, tematike pa so pogosto sanje in nočne more, fantazije in razočaranja, ki prikazujejo novo idejo o resničnosti. Oswald, ki ga prevzema zanimanje do nadnaravnega, poskuša poiskati in prikazati tisto, kar je skrito svetu (Körper Magazine, 2021).

Slika 45: Rosanna Jones, Neimenovana, b.d., Prežgana fotografija

Slika 46: Oswald Wittower, In memory of a child ("V spominu otroka"), b.d., Kemikalije na analognem filmu

54

Douglas Gordon (1966) je sodobni škotski umetnik, ki je študiral na Glasgow School of Art in Slade School of Fine Art v Londonu, trenutno pa živi in dela v Berlinu v Nemčiji.

Delal je v videu, fotografiji, zvoku, besedilu in drugih medijih ter uporabljal pretežno

"najdeni" material. Gordon je očaran nad našo binarno naravo in našo težnjo, da stvari razdelimo na nasprotja: črno-belo, dobro in zlo. Znan je po svoji sposobnosti, da razbija vnaprej predstavljene ideje o resničnosti. Njegovo delo raziskuje dvoumnost in motnje običajnih, sprejetih načinov gledanja na svet. V seriji del z naslovom »Self-portraits of you + me« umetnik uporabi fotografijo različnih portretov ljudi, ki jo sežge na določenih mestih fotografske kompozicije, najbolj pogosto na mestih oči ter ust upodobljene figure (Gagosian, 2021).

Ameriški umetnik Robert Rauschenberg (1925-1998) je aktivno deloval v gibanjih Pop-art-a ter abstraktnega ekspresionizma v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. V začetku sedemdesetih let se je začel posvečati prenašanju fotografij na platno s pomočjo tiskarskega postopka, nadaljeval pa je z ustvarjanjem avtorskih fotografskih posnetkov.

Zanimanje za fotografijo ga je pripeljalo do uporabe inovativnih fotografskih tehnik, kot je tudi delo »Japanese Sky 1« (v prevodu »Japonsko nebo 1«), ki izhaja iz »Bleacher series« oziroma »Serije belila«, kjer uporablja Polaroidno kamero. Povečane posnetke nato pobeli z belilom, iz česar tudi izhaja ime serije del. Zaradi fotografskih posnetkov, ki prikazujejo stvarnost ter s tehniko beljenja, so dela zanimiva kombinacija realizma in abstrakcije (Hacking, 2012).

Slika 47: Douglas Gordon, Self-portrait of you + me (Marlene Dietrich)("Avtoportret mene in tebe, Marlene Dietrich"), 2006, Prežgana fotografija in ogledalo

55

Slika 48: Robert Rauschenberg, Japanese Sky 1 ("Japonsko nebo 1"), 1988, Polaroidne fotografije na aluminiju

56

3 EMPIRIČEN DEL