Civilno gibanje

Civilno gibanje v Sloveniji se je pojavilo že konec 70. let prejšnjega stoletja. Kritičnost gibanj do sistema in oblasti je izhajala predvsem iz slabih gospodarskih razmer (Repe,

2010).

Slika 14: Študentske demonstracije v Rožni dolini leta 1968 (vir: muzej-nz.si)

Strokovnjaki poudarjajo, da procesa demokratizacije Slovenije v 70. in 80.

letih 20. stoletja, na katerega je vplivala tudi družbena revolucija, ne smemo enačiti s procesi osamosvojitve, ki so se pričeli v drugi polovici 80. let. Pomembno pa je razumeti, da so različne družbene skupine, kot so gibanja mladih, mladinski časopisi in intelektualci, s svojim delovanjem pripomogle k oblikovanju gibanja za osamosvojitev države.

Repe (2002) pravi, da so nova družbena oz. politična gibanja, ki so nastala v tem obdobju, postavila osnove kasnejše slovenske politike. Avtor vidi povod za oblikovanje teh skupin oz. gibanj v protislovju, ki je bilo takrat prisotno med prebivalci Slovenije.

Ljudje so izražali nezadovoljstvo s partijo, hkrati pa so zaupali v socializem in Jugoslavijo.

V začetku gibanja niso bila organizirana. Leta 1982 jih je na mladinskem kongresu v Novem mestu podprl Republiški kongres Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Ustanovljen je bil odbor, ki je vodil gibanja, ki so bila razdeljena med ekološka, mirovna in duhovna gibanja. Zavzemala so se za nejedrsko območje v SFRJ, skrajšanje vojaškega roka, odpravo plačila pri prestopu državnih meja, prepoved smrtne kazni in odpravo zakona, s katerim so obsojali govor ljudi, ki ga je partija označila kot sovražnega ipd. Organizirali so razne proteste in akcije, na katerih so izražali svoja stališča in zahtevali svobodo. Zahteve gibanj civilne družbe je objavljala revija Mladina v svoji prilogi (Repe, 2002). Politiki so zahteve gibanj jemali resno, saj so ugotovili, da organizacije v državi niso povsem učinkovite pri reševanju težav, ki so jih alternativna gibanja izpostavljala, hkrati pa so bili politiki do gibanj tudi kritični (Repe, 2002).

Komunistična oblast se je zavzemala za ohranitev sistema in v njem videla rešitev krize. Prav zato si je prizadevala, da se v sistemu (razen nujnih ukrepov) nič ne

28

spremeni in da glavno besedo ohrani Zveza komunistov Jugoslavije, čemur pa se je uprla družba, katere kritika je postajala vse glasnejša (Repe, 2000).

Najprej se je kritika pričela pojavljati v kulturnih, publicističnih in znanstvenih krogih.

Na začetku 80. let so bile odmevne predvsem tabujske teme, povezane s preteklostjo, npr. četništvo in ustaštvo iz časa 2. svetovne vojne, informbirojevski spor ipd. O teh temah so pisali časopisi, nastala so literarna dela, gledališke predstave in druga dela, ki so bodisi kritizirala bodisi se posmehovala najprej temam preteklosti, kasneje pa tudi obstoječemu sistemu in predsedniku Titu. Največ kritik je prihajalo iz Beograda in Ljubljane. V Sloveniji so se za razliko od Srbije izogibali represivnim ukrepom in so kritike utišali z zaplembami revij, prepovedjo knjig, menjavami v uredništvih, v Sarajevu in Zagrebu pa so intelektualce, ki so se zavzemali za demokratizacijo, celo sodno preganjali (Repe, 2000).

3.4.1 Provokativna kultura

3.4.1.1 Punk

Leta 1977 se je pojavil punk, preko katerega so mladi sporočali svojo nezaupanje v državo in sistem, javno so kritizirali oblast in se zavzemali za svobodo civilne družbe.

Za razliko od starejših generacij, ki so verjele, da živijo v najboljši državi, mladi vanjo niso več zaupali (Repe in Kerec, 2017).

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2016) je punk opredeljen kot: »Zvrst glasbe v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na družbenokritičnih besedilih skladb.« Če preberemo še primere rabe, ugotovimo, da je beseda »punk« pogosto uporabljena kot pridevniška beseda, ki stoji zraven samostalniške besede »gibanje«. Punk torej ni samo zvrst glasbe. Strokovnjaki punk uvrščajo med t. i. subkulture, torej med posebno kulturo skupine ljudi (velikokrat so to mladi), ki je drugačna od kulture okoli nje.

Najbolj znani punk skupini sta bili Pankrti in skupina Laibach. Njuno glasbo je predvajal Radio Študent (Repe in Kerec, 2017).

-

Slika 15: Člani skupine Laibach pred plakati, ki jih je ustvarila skupina Novi kolektivizem, leta 1983 (vir: mladina.si)

S poglabljanjem gospodarske krize v državi se je stopnjevala tudi radikalnost v besedilih in nastopih punk skupin, s katerimi so mladi opozarjali tudi na socialne probleme v državi (revščina, brezposelnost idr.). Oblast in mediji so punkerje

29

preganjali, obtožili so jih celo nacizma. Politiki, kulturniki in večina intelektualcev prav tako niso bili naklonjeni punku, ki je kljub temu postal kulturna dejavnost, izvajalci pa so prejemali tudi različne javne nagrade (Repe in Kerec, 2017).

3.4.1.2 Druga alternativna gibanja civilne družbe in gledališče

Poleg punk skupin so se v Sloveniji v 80. letih prejšnjega stoletja razvila še druga alternativna gibanja civilne družbe, ki so kritizirala sistem in se zavzemala za bolj demokratično družbo (Repe in Kerec, 2017). Gibanja oz. skupine so bile znane po tem, da so združevale ples, glasbo, video, različne zvočne in vizualne učinke ipd. (Repe, 2010).

Pojavila so se različna mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so se razvila iz mladinskih alternativnih klubov in organizacij, kot so bili Forum, ŠKUC, Center interesnih dejavnosti mladih ipd. (Repe, 2002). Odmevni sta bili predvsem lezbična skupina Lilith in homoseksualna skupina Magnus, saj sta bili prvi takšni skupini v socialističnem delu sveta (Repe in Kerec, 2017).

Ekološko gibanje je postalo najmočnejše leta 1984 ob razkritju ekološke katastrofe, ki jo je povzročilo podjetje Iskra v Semiču. Zavod za zdravstveno varstvo iz Maribora je avgusta 1983 opravil analizo kakovosti vode v reki Krupi in ugotovil, da voda vsebuje približno 350-krat večje koncentracije polikloriranih bifenilov (PCB) od dopustne. Z omenjeno snovjo so bili napolnjeni kondenzatorji, ki jih je izdelovalo podjetje Iskra. Do onesnaženja je prišlo, ker je Iskra nepravilno ravnala s kondenzatorji, in sicer tako z izdelki v samem podjetju, kot tudi z odpadki, ki so jih odlagali v vrtače, voda pa je snov spirala v reko Krupo. Prvič so mediji uradno o dogodku poročali šele junija 1984.

Krajani, ki so vsestransko uporabljali vodo iz reke, so na prve ukrepe morali čakati skoraj eno leto, čeprav so rezultati analize Krupo uvrstili med najbolj onesnažene reke na svetu. Poleg omenjenega dogodka, so se ekološka gibanja krepila tudi zaradi ostalih ekoloških problemov, predvsem zaradi nezadostnega ali celo ničtega ukrepanja oblasti. Odmevne so bile tudi protijedrske demonstracije v Ljubljani leta 1987 ob prvi obletnici nesreče v Černobilu (Flajšman, 2020).

Veliko vlogo pri izražanju družbene miselnosti je imelo tudi gledališče, predvsem Mladinsko gledališče. Poleg predstav so bili odmevni tudi družbenokritični plakati oblikovalca in scenografa Matjaža Vipotnika. Leta 2012 je za prispevek RTV SLO dejal:

»Gledališki plakat nagovarja, spodbuja in včasih tudi mobilizira civilno družbo. Hkrati kot slaba vest opominja dnevno politiko na družbene anomalije« (Umrl je oblikovalec in slikar Matjaž Vipotnik, 2016).

Vipotnik pa plakatov ni izdeloval samo za gledališče, pač pa je sodeloval tudi z drugimi kulturnimi ustanovami, revijami in posamezniki. Poleg plakatov je izdeloval različne predmete, npr. nalepke, priponke, majice in druge predmete. Eden njegovih bolj znanih plakatov je bil tudi plakat za predstavo Ujetniki svobode, avtorja Emila Filipčiča iz leta 1982. Na plakatu je bilo 6 rok, ki so bile vklenjene, kar naj bi simboliziralo 6 vklenjenih narodov v Jugoslaviji. Plakat je bil prepovedan, njegov avtor pa obtožen, da ruši

30

bratstvo in enotnost (Repe in Kerec, 2017). Vipotnik je izdelal tudi več kot 20.000 priponk, na katerih je prečrtal številko 133. Šlo je za 133. člen kazenskega zakonika SFRJ, ki je zapovedoval, da se nastope, ki kritizirajo oblast, lahko preganja (Repe in Kerec, 2017).

Omeniti velja tudi plakat skupine Novi kolektivizem, ki je bil leta 1987 izbran za plakat dneva mladosti. Ker naj bi plakat predstavljal socializem kot enačico nacizma, so se pojavile zahteve, da je potrebno ustvarjalce plakata pripreti. Izbrani plakat je bil namreč priredba plakata nemškega slikarja Richarda Kleina, znanega po delih, ki jih je ustvarjal pod nacističnim režimom (Repe, 2010).

Bolj ko so se poglabljala nasprotja znotraj politike o tem, koliko svobode dopustiti, bolj vplivni so postajali tudi mladinski in drugi mediji: Radio Študent, Katedra, Tribuna, Mladina idr., ki so prav tako širili ideje o svobodnejšemu govoru in izražali svoje nestrinjanje (Repe in Kerec, 2017).

3.4.2 Društvo slovenskih pisateljev (DSP)

Društvo slovenskih pisateljev (DSP) je bilo eno prvih uradnih institucij, ki se je javno dotaknila političnih tem (Repe, 2002). Člani društva so bili pisatelji različnih nazorov in političnih prepričanj. Povezovale so jih predvsem zahteve po umetniški svobodi ter kritičnost do sistema in razmer v državi (Repe, 2010).

Pisatelji so se upirali unitarizmu v šolstvu (posebej v času diskusije o skupnih programskih jedrih, ki naj bi poenotila izobraževalne sisteme vseh republik v državi) in kulturi, zagovarjali in varovali so umetnike, ki so bili obsojeni zaradi svojega ustvarjanja, javno so člani izražali tudi kritiko nad odnosom, ki ga je gojila Zveza pisateljev Jugoslavije, organizirali so proteste, kadar je oblast prepovedala objavo različnih člankov v revijah ali časopisih ipd. (Repe, 2002).

Eno največjih in najbolj znanih dejanj DSP je bila javna tribuna januarja 1985 v Ljubljani, ki je nosila naslov Slovenski narod in slovenska kultura. Februarja istega leta je izšla tudi istoimenska knjiga, ki je vključevala celotno razpravo tribune in prispevke številnih slovenskih avtorjev – Toneta Partljiča, Cirila Zlobca, Borisa Pahorja, Spomenke Hribar in drugih. Tribune se je skupno udeležilo okoli 1200 poslušalcev, o njej pa so pisali tako slovenski kot jugoslovanski časopisi. Razprava o slovenskem narodnem vprašanju je tako postala javna. Do takrat so na to temo sicer izhajali članki, objavljeni v posameznih revijah, ali pa so o njih politiki diskutirali zasebno. O tribuni je razpravljal tudi CK ZKS, ki je bil tribuni do neke mere naklonjen, po drugi strani pa ji je CK ZKS očital, da je ignorirala dejstvi, da je slovenski narod delavski in da je le del velikega jugoslovanskega naroda (Repe, 2002).

Na tribuni so obravnavali različne vsebine. Predvsem so intelektualci kritizirali mnenja nekaterih, da naj bi bila slovenska kultura in narod ogrožena, da Slovenci niso političen

31

narod, da je Socialistična republika Slovenija lažna država ipd. Kritizirali so politiko Zveze komunistov Slovenije, predvsem njeno zanikanje nekaterih dejanj iz preteklosti, odnos zveze do drugače mislečih, kritizirali so tudi socializem in recesijo, ki jo je sistem prinesel … (Repe, 2002).

3.4.3 Nova Revija

Leta 1982 je začela izhajati Nova revija, katere glavna vsebina je bila (podobno kot v DSP) reševanje narodnega vprašanja Slovencev. Nova revija in DSP sta bila v tistem času nosilca slovenskega narodnega programa (Repe, 2002).

Februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program (Repe, 2010). Z vsebinami, objavljenimi v 57.

številki, so intelektualci odgovorili na Memorandum SANU, ki ga je izdala Srbska akademija znanosti in umetnosti (Repe, 2002).

Slika 16: 57. številka Nove revije: prispevki za slovenski nacionalni program (vir:

rtvslo.si)

Memorandum naj bi predstavil težave, ki so pestile Jugoslavijo, in hkrati predlagal rešitve za izhod iz krize, vendar pa je memorandum postal neke vrste srbski nacionalni program, ki je predvideval srbski nacionalizem. Slovenci so se s težnjami po demokratizaciji tem idejam upirali (Prunk, 2002).

Glavno sporočilo avtorjev, ki so svoje prispevke objavili v 57. številki Nove revije, je bilo, da mora slovenski narod postati nacija ter hkrati uveljaviti nov red in demokracijo.

Slovenski narod naj bi po njihovem mnenju državnost dosegel s suverenostjo (Repe, 2002). Rešitev so intelektualci videli v samostojni državi Sloveniji, ki bi bila del jugoslovanske konfederacije. Trdili so, da se mora narod osvoboditi nadvlade Zveze komunistov Slovenije, predvsem so nasprotovali privilegiranim vlogam ZK in njenih članov (Repe, 2010), a so takrat izobraženci še dvomili, da bi Slovenija lahko postala popolnoma neodvisna in samostojna država (Prunk, 2002).

S to številko revije so oblikovanje nacionalnega programa Slovencev prevzeli intelektualci, združeni v opozicijo. Po objavi je prišlo do kritiziranja vsebin s strani oblasti. Zvezna oblast je zahtevala sojenje avtorjem, vendar do večjih ukrepov ni prišlo, zamenjalo se je le vodstvo uredništva, saj tožilstvo ni našlo dovolj elementov, ki bi upravičili sojenje. Tako je oblast v Sloveniji revijo le opozorila na nepremišljeno ravnanje avtorjev (Repe, 2002). Zaradi odklonilnega odnosa SFRJ in zveze komunistov do zahtev, objavljenih v Novi reviji, sta se narodna in politična enotnost

32

Slovencev še povečevala. Vse več podpore so pridobivali tudi s strani slovenskih komunistov, ki so zahtevali spremembe v državi. Zveza komunistov Slovenija je bila na precepu med odgovornostjo za odnose in dogodke v federaciji in med liberalizacijo, ki se je vse bolj razširjala (Prunk, 2002).

Politična opozicija v DSP in Novi reviji je postopoma pridobivala vse večji vpliv med prebivalstvom in vse večje število podpornikov ter pričela oblikovati novo ustavo (ustanovljen je bil Zbor za ustavo), s katero je pričela svoj boj za oblast (Repe, 2002).