Državljanska in domovinska vzgoja

Prunk (2006) meni, da imajo prebivalci Evrope v sodobnosti dve danosti: narodno in državljansko. O njiju avtor zapiše: »Prva je naravna, zgodovinsko starejša, druga je mlajša, zavestno skonstruirana z uveljavitvijo človekovih pravic.« in pri tem pojasnjuje, da se vsi narodi identificirajo s svojim narodom in hkrati s svojo državo, njenim državljanstvom oz. oblikujejo hkrati narodno in nacionalno zavest. Ob slednjem lahko naletimo na težave, kadar gre npr. za narode, ki kot manjšina živijo v državi, v kateri prevladuje drug večinski narod (npr. slovenski zamejci v Avstriji). Danes narodne manjšine varujejo zakoni, s katerimi so opredeljene njihove pravice.

Pomembno je poudariti, da tako narodna kot nacionalna zavest nista prirojeni, ampak je za njuno oblikovanje potrebna vzgoja. S samozavedanjem okolja (torej naroda oz.

nacije), ki nas obdaja, pa se zavest nato lahko razvija (Prebilič, 2014).

Haček (2013) pojasnjuje, da gre pri državljanski vzgoji za: »Koncept, ki privzgaja občutek prevzemanja odgovornosti in demokratične kulture, a je hkrati tudi kritičen odnos do samega političnega sistema.« Domovinska vzgoja pa je veda o domovini in je neposredno povezana z domoljubjem.

Odnos vsakega državljana do države in naroda se torej kaže tudi kot rezultat vzgoje in izobraževanja. Čekada Zorn (2014) opozarja, da ima pri tem pomembno vlogo tudi vsak posamezni učitelj, od katerega se pričakuje, da poleg posredovanja znanj in

41

vsebin, učence vzgaja in ozavešča glede temeljnih vrednot. Poudariti pa je potrebno, da to ni le naloga učitelja, pač pa odgovornost celotne šole in vseh strokovnih delavcev, ki vzgajajo tudi s svojim zgledom.

Tudi Barle Lakota in Rustja (2006) menita, da je cilje državljanske in domovinske vzgoje možno uresničevati le s hkratnim vsešolskim, medpredmetnim in predmetnim pristopom. To pomeni, da je za dosego ciljev odgovorna celotna šola in ne samo posamezni učitelj, da so cilji vključeni v učne načrte različnih predmetov, torej jih lahko uresničujemo pri različnih predmetih in jih medsebojno povezujemo, in da je bistvenega pomena, da obstaja predmet, katerega glavna cilja sta vzgoja in izobraževanje državljanske in domovinske vzgoje. Gre za širši kontekst doseganja omenjenih ciljev.

5.1.1 Državljanska vzgoja

5.1.1.1 Državljanska vzgoja v osnovni šoli

Kerr (1999) državljansko vzgojo opredeljuje kot vzgojo mladih za njihovo državljansko vlogo in njihove državljanske odgovornosti. Že od razsvetljenstva naprej so izobraženci izpostavljali, da mora šola, kot ogledalo družbe, vzgajati ljudi za dobre državljane.

Demokracija, človekova svoboda, solidarnost, pravičnost in uspešna država lahko obstajajo le, če ima država državljane, ki imajo znanje o strpnosti in ki poznajo svoje pravice ter odgovornosti. Pri tem je pomembno, da to znanje nadgrajujejo ljudje in ga znajo uporabiti v vsakdanjem življenju (Prunk, 2006).

Cilj šole kot institucije, ki je neposredno povezana z družbo in odseva njene vrednote in norme, je tudi vzgoja aktivnih državljanov, ki tvorijo družbo in zagotavljajo njeno demokratičnost. Naši predniki so se stoletja borili za pravice, ki jih imamo danes, zato je prav, da se vsak izmed nas zaveda, da so bile pravice težko pridobljene in da jih je potrebno spoštovati. Prav zaradi tega je ozaveščanje tako pedagoških delavcev, predvsem pa učencev, bistvenega pomena pri razvoju in ohranjanju demokracije v državi in svetu (Gabrič idr., 2008).

Pri krepitvi nacionalne pripadnosti sta bistvenega pomena tudi interpretacija in spoštovanje državnih simbolov, ki so glavni povezovalni element državljanov. Uporaba državnih simbolov (zastava, grb in himna), praznovanje državnih praznikov, izražanje pripadnosti naciji ob zmagah športnikov itd. imajo vlogo slavljenja države in hkrati krepijo pripadnost (Bordieu, 1997, v Prebilič, 2014). Vsi našteti simboli so produkt mišljenja in izkušenj ljudi v neki skupnosti. Povezovalni nacionalni elementi so tudi zgodbe, tradicije, mitologija, poznavanje in zaznamovanje prelomnih zgodovinskih dogodkov in ljudi, ki so npr. žrtvovali svoje življenje za državo/narod (Featherstone, 2011, v Prebilič, 2014).

Na tem mestu je potrebno izpostaviti, da šola ni edini vir državljanske vzgoje, pač pa to vzgojo prejemamo tudi v primarnem okolju (družina), preko medijev, preko različnih

42

ustanov ipd. Državljanska vzgoja je torej socializacija državljanov, preko katere so ljudem posredovane sprejete družbene norme (Kolenc, 1994).

Vzgojno-izobraževalni sistem cilje državljanske vzgoje dosega na dva načina. Prvič s poukom državljanske vzgoje in drugič z reproduktivno vlogo šole, ki na različnih področjih vpliva na oblikovanje državljanov.

Državljanska vzgoja se prepleta z različni disciplinami in vedami, kot so geografija, sociologija, zgodovina, ekonomija, politika, jeziki, psihologija idr. Ravno zaradi tega je zanjo značilno, da je velikokrat posredovana preko vsebin različnih predmetov v šoli (Kerr, 1999).

5.1.1.2 Pomen vzgoje za aktivno državljanstvo

Haček (2013) pravi, da je aktivno državljanstvo zapleten pojem, ki vključuje aktivnost državljanov na različnih področjih. Pri tem avtor opozarja, da mora aktivnost presegati okvirje lastnih interesov, in sicer kot delovanje v splošno družbeno dobro. Na ta način se med ljudmi krepijo demokratičnost, občutek za odgovornost in solidarnost ter tudi občutek pripadnosti družbi.

Prebilič (2014) navaja, da so raziskave na področju državljanske pismenosti in izražanja domoljubja med mladimi, izvedene v letih 2008, 2010 in 2012, pokazale upadanje zanimanja mladih za državo in za njeno delovanje, kar se kaže v njihovem odnosu do države in njenih simbolov. Poleg tega je med mladimi moč zaznati tudi nepoznavanje ključnih zgodovinskih dogodkov, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije.

Vse našteto se kaže v majhni udeležbi mladih na volitvah, nizkem zanimanju za državne praznike in simbole, nizki narodni identiteti med mladimi in celo negativnem odnosu do politike in države nasploh.

Naslednje leto bo minilo 30 let od osamosvojitve. Če se v letih po osamosvojitvi pedagoškim delavcem ni bilo potrebno bati, da bi med mladimi narodna zavest upadla, se danes srečujemo prav z nasprotnim. Poleg tega da današnji mladi niso doživeli osamosvojitve in niso bili čustveno vpeti v dogajanje tistega časa, se danes srečujemo tudi z enormno količino informacij in poplavo identitet, med katerimi predvsem mladi težko najdejo pravo. V družbi hitrih sprememb in neskončni množici izbir je še toliko bolj pomembno sistematično poučevanje državljanske vzgoje in ozaveščanje pomembnih vrednot, povezanih z nastankom države Slovenije. Tudi rezultati mnogih drugih raziskav, izvedenih pri nas in po svetu, dokazujejo, da je o tej problematiki nujno govoriti in hkrati iskati rešitve, ki bi mladim povrnile zaupanje v državo (Prebilič, 2014).

Šolski sistem posreduje ideologijo države in nacionalno zavest skupaj z vrednoto enotnosti. Če torej v šolah ne bi posredovali vsebin o narodni oz. nacionalni identiteti v okviru enotnosti, bi to vodilo v državljansko neaktivnost in ravnodušnost. Slednje bi v veliki meri ogrozilo demokracijo, ki temelji na aktivni vlogi vsakega državljana (Prebilič, 2014).

43

Haček (2013) opozarja, da naj bi mladi v šoli ponotranjili vsaj osnovna znanja in sposobnosti, ki jih bodo potrebovali, ko bo nastopil čas njihove državljanske vloge.

Spoznali naj bi torej pravice in dolžnosti državljanov, človekove pravice, etična načela, pomen civilne družbe itn.

5.1.2 Domovinska vzgoja

Prebilič in Juvan (2015) ter mnogi drugi raziskovalci menijo, da je aktivno državljanstvo sodobnih demokracij neposredno povezano z domoljubjem oz. ljubeznijo do domovine.

Posamezniki, ki imajo izoblikovan zdravo kritičen pogled na domovino in narod, se bodo zanju tudi zanimali. To pomeni, da se na neki točki domoljubje in aktivno državljanstvo srečata. Če nekdo razume dosežke svojega naroda in jih spoštuje, se bo najverjetneje zavzemal oz. zanimal za svojo domovino in državo ter njeno prihodnost.

Domoljubje je neke vrste čustvo, ki je povezano z doživljanjem in občutenjem lastne domovine. Gre za navezanost na ozemlje in družbo, ki je opredeljeno z močnim občutkom pripadnosti. Biti domoljuben pa ne pomeni biti samo narodno ponosen, pač pa tudi strpen, ozaveščen in povezan z narodom. Domoljubje razumemo kot ljubezen in spoštovanje do domovine (Haček, 2013).

Vodopivec (2006) opozarja, da nobena vrednota ni vrednota sama po sebi, pač pa je nekaj vrednota le, če temelji na spoštovanju človeških vrednot in demokratičnih načel.

Pomembno je torej, da domovinska vzgoja ne vzgaja nekritične in brezpogojne ljubezni do domovine, pač pa občutek odgovornosti za sooblikovanje razvoja lastne domovine.

Domoljubje vpliva na posameznike in vpliva na samopodobo ljudi. Domovinska vzgoja je potrebna tudi za učenje samospoznavanja. Ključnega pomena je, da se posameznik lahko nauči reflektiranja lastnega delovanja in razmišljanja ter kritičnega in zdravega odnosa do sebe in drugih. Domovinska vzgoja je tudi vzgoja za identifikacijo z narodom. Poteka z učenjem jezika, zgodovine, s spoznavanjem kulture, s sprejemanjem norm, običajev in pravil, ki veljajo znotraj nekega naroda. Na tak način se razvija nacionalna zavest, tj. zavest o pripadnosti narodu. Pomembna pri tem je tudi vzgoja o spoštovanju drugih narodov s hkratnim spoznavanjem in spoštovanjem svojega naroda. Ravno zaradi tega so vsebine domovinske vzgoje v šoli posredovane nekoliko bolj previdno (Prebilič in Bačlija, 2015).

Prebilič (2014) opozarja, da narodnosti in njene identitete ne smemo enačiti s pojmom državljanstva (identiteta, vezana na državo), kar pa se v sodobnosti nemalokrat zgodi.

Kot primer avtor navaja migrante, ki v svoji matični državi niso bili deležni vzgoje nacionalne identitete ali v tej državi celo niso nikoli živeli, a vseeno čutijo pripadnost in se identificirajo z matično državo oz. narodom (npr. slovenski izseljenci v Argentini).

To se zgodi zaradi vplivov najožjega okolja (družine) in socializacije znotraj njega, ki je povezana s čustvi, ki vežejo ljudi na tradicijo, kulturo, jezik ipd.

44

Če strnemo, domovinska vzgoja zajema konkreten prostor, družbo in narod. Vse našteto ima svoje zgodovinske, naravne, kulturne, politične itn. značilnosti, ki se izražajo tukaj in zdaj. Cilj državljanske vzgoje pa je svobodna, strpna in pravična družba, ki jo sestavljajo posamezniki (državljani), ki s svojo aktivnostjo vzdržujejo demokracijo (Vodopivec. 2006).

V večini evropskih držav se v sklopu vzgojno-izobraževalnega programa izvaja predmet državljanska vzgoja, vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da je poleg državljanske pripadnosti del identitete posameznika tudi narodna pripadnost, zato je nujno povezovanje državljanske vzgoje z domovinsko (Haček, 2013).