2. RAZVOJ SLOVENSKE NARODNE ZAVESTI
2.2 Razvoj slovenske narodne zavesti
2.2.4 Razvoj narodne zavesti Slovencev v Jugoslaviji
Pred 1. svetovno vojno je med Slovenci še prevladovala želja, da bi se skupaj s Hrvati in kasneje tudi s Srbi združili v avtonomno telo znotraj monarhije. Jugoslovanstvo se je krepilo predvsem zaradi strahu pred okupatorji in ne zaradi želje po bivanju s sorodnimi narodi (Nećak, 1997).
Skupina južnoslovanskih politikov je ustanovila Jugoslovanski klub, ki ga je vodil dr.
Anton Korošec (Prunk, 2002). 30. maja leta 1917 so sprejeli t. i. Majniško deklaracijo, ki je predvidevala združitev slovenskih, hrvaških in srbskih habsburških ozemelj v avtonomno telo, pod Habsburško oblastjo (Repe, 2009). Avstrijska oblast deklaraciji in njenim zahtevam ni bila naklonjena, zato se je slovensko vodstvo leta 1918 odcepilo od Habsburške monarhije (Prunk, 2002). Ideja, da bi Slovenci, Hrvati in Srbi lahko živeli v svoji državi, v kateri so videli prihodnost in razvoj, je vodila k vsiljenemu mišljenju, da so vsi Jugoslovani en in isti narod (Nećak, 1997).
Po prvi svetovni vojni so Slovenci doživeli korenite spremembe. Izgubili so del ozemlja na Koroškem in v Italiji, pridobili pa so Prekmurje, ki je bilo vrnjeno matični domovini, 17. avgusta 1919. Žal je med prebivalstvom tamkajšnje pokrajine združenje povzročilo precej nezadovoljstva, saj so bili Prekmurci stoletja odrezani od domovine, zato sta bila njihova kultura in jezik nekoliko drugačna (Nećak in Repe, 2003).
14 2.2.4.1 Prva Jugoslavija
V času Jugoslavije se je slovenska narodna identiteta, kljub težavam v državi, poglobila. V prvi Jugoslaviji so imeli Slovenci boljši položaj kot kadarkoli. Čeprav je bilo etnično ozemlje Slovenije po 1. svetovni vojni razdeljeno med štiri države, kar je Slovencem izven državnih meja prineslo slabši položaj kot tistim v Jugoslaviji, in je hkrati razdeljenost onemogočala, da bi Slovenci združili moči, je prav razdeljenost naroda po eni strani poglobila narodno zavest (Nećak, 1997).
Tako je bila v začetku nove države slovenščina edini jezik uradovanja in izobraževanja v Sloveniji. 3. decembra 1919 je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani, v večini jugoslovanskih vlad so bili slovenski ministri (Melik, 1997). Poleg Univerze v Ljubljani so bile v času med 1. in 2. svetovno vojno ustanovljene različne založbe in ustanove, kot so NUK, Narodni muzej, Glasbena matica, Akademija znanosti in umetnosti … (Granda, 2008). Vse to je vplivalo na poglabljanje narodne zavesti Slovencev (Simoniti, 2001). V Sloveniji se je v prvi Jugoslaviji pričela razvijati tudi industrija, ki je potrebovala delovno silo. Število kmečkega prebivalstva se je pričelo manjšati, počasi pa se je oblikoval nov socialni sloj delavcev (Prunk, 2002).
Po razpadu Avstro-Ogrske, leta 1918, je Slovenija stopila v novo državo. Ustanovljen je bil Narodni svet za slovenske dežele in Istro. Istega leta je bilo ustanovljeno Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je 29. oktobra 1918 razglasilo oblast na ozemlju južnih Slovanov Avstrije in Ogrske. Vijeće je postalo vrhovni državni organ.
Razglašena je bila samostojna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki se je decembra istega leta združila s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro ter bila preimenovana v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, opredeljena kot monarhija (Gašparič, 2015).
Slika 8: Proslava v Ljubljani ob ustanovitvi Kraljevine SHS, 29. oktobra 1918 (vir: slovenija25.si)
Ustava kraljevine je bila sprejeta leta 1921 in je bila v uveljavi vse do januarja leta 1929, ko je kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavil t. i. vidovdansko ustavo iz leta 1921. V nasprotju z novo šestojanuarsko ustavo, ki je določala, da je vsa oblast v rokah kralja, se je oblast v prejšnji ustavi delila na izvršno, sodno in zakonodajno. V prvih desetih letih obstoja države je težave povzročalo nerešeno narodno vprašanje, zaradi
15
česar se je zamenjalo veliko vlad. Kralj je zaradi vse večjih nestrinjanj in nemirnih političnih razmer, ki sta jih prinesla centralizem (vodenje države iz enega centra) in unitarizem (nasilno izenačevanje razlik), z novo ustavo uvedel diktaturo in istega leta državo preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo (Gašparič, 2015).
Kraljevino so razdelili na devet banovin. Večina slovenskega ozemlja je bila del Dravske banovine. V vsaki izmed njih so imeli Srbi največjo politično moč (Prunk, 2002). Slovenija med obema vojnama ni dosegla politične avtonomije. V 30. letih so Slovenci sicer zahtevali slovensko banovino, a so ostali neuslišani (Nećak in Repe, 2003).
Podobno kot v času Avstro-Ogrske so bili slovenski politiki v času Kraljevine Jugoslavije razdeljeni med dve politični usmeritvi. Prvi so zagovarjali predvsem centralizem z unitarizmom, drugi pa federalistično ureditev, ki bi predvidevala relativno avtonomne republike znotraj države. Slednjo so podpirali predvsem v katoliški Slovenski ljudski stranki (SLS), ki je bila tudi stranka z največjo podporo Slovencev v prvi Jugoslaviji (Čepič, 2010).
Leta 1931 je Jugoslavija spet postala ustavna monarhija z Narodnim predstavništvom, kar pa ni bistveno vplivalo na kraljevo oblast (Gašparič, 2015). Kljub začetnemu optimizmu Slovencev je nova država prinesla tudi razočaranja. Srbija je kaj kmalu pričela usmerjati celotno državno politiko in poglabljati centralizem. Če je slovenščina v prvih letih obstoja države imela vodilno vlogo v Sloveniji, se je v kasnejših letih njena vloga zmanjševala. Tako so bili npr. napisi na denarju najprej trojezični, nato pa so slovenščino izključili (Melik, 1997).
Slovenci so upali, da bodo znotraj Jugoslavije lahko uresničili program Zedinjena Slovenija, ki se je izjalovil v prejšnji državi. Z Državo SHS je bila na nek način uresničena želja Slovencev o položaju slovenskega naroda, vendar pa Slovenija ni vstopila le v novo državo, pač pa tudi v novo kulturno in jezikovno okolje. Slovenija se je v sklopu Habsburške monarhije namreč razvila v zahodnoevropsko državo, ki se je na različnih ravneh razlikovala od držav, s katerimi je bila nato združena v Jugoslaviji.
Iz srednjeevropskega kulturnega in katoliškega okolja je vstopila v drugačno narodno in religijsko državo (Nećak, 1997). Slovenija je izstopila iz narodnostno mešane Avstro-Ogrske v novo narodnostno mešano državo Jugoslavijo (Melik, 1997).
Poznavalci se sprašujejo, ali je jugoslovanski unitarizem v prvi Jugoslaviji pravzaprav povzročil obratni učinek in še dodatno stimuliral Slovence pri razvoju narodne zavesti.
V boju za ohranitev lastne identitete je slovenski narod postal političen, torej narod z državno-političnim konceptom (Nećak, 1997).
Srbska politika je s pomočjo diktature širila in poglabljala svojo nadvlado nad celotno državo in vztrajno širila ideje o jugoslovanskem unitarizmu. Odnosi med političnima strujama Slovencev so se v teh nemirnih časih zaostrovali, svet pa je bil pred pragom druge svetovne vojne (Prunk, 2002). Kraljevina je obstajala še do leta 1941, ko jo je zaradi odstopa od trojnega pakta napadel Tretji rajh, ozemlje Jugoslavije pa je bilo
16
razdeljeno med Nemčijo, Italijo, Madžarsko, Bolgarijo in Albanijo, Neodvisno državo Hrvaško in Črno goro.
2.2.4.2 Socialistična Jugoslavija
Čas druge svetovne vojne je prinesel razvoj slovenske državnosti (Prunk, 2020). Cilj slovenskih narodnoosvobodilnih politikov med drugo svetovno vojno je bil, da bi se Jugoslavija obnovila in postala federativna demokratična država, ki bi združila slovensko narodno ozemlje. Slednje so uresničevali preko narodnoosvobodilnega gibanja (Repe, 2002). Zbor odposlancev slovenskega naroda se je leta 1943 odločil, da se bo svobodna Slovenija s Primorsko priključila novi federativni Jugoslaviji, katere začetek simbolizira prvo zasedanje AVNOJA (Prunk, 2002).
Revolucijo med vojno je vodila Komunistična partija, ki se je zavzemala predvsem za bolj socialno državo, ki bi zmanjšala socialne razlike med ljudmi (Repe, 2002). V sklopu revolucije je bil oblikovan Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ, kar je v prevodu kratica za Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije), ki je postal najvišji organ Jugoslavije in prevzel zakonodajno funkcijo. AVNOJ je oblikoval začasno vlado, imenovano Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (Čepič, 2015).
Na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, leta 1943, so člani izgnanemu kralju Petru II.
Karađorđeviću prepovedali, da bi se vrnil v Jugoslavijo, pristojnosti pa so mu bile odvzete že z imenovanjem nove vlade. Odločili so se, da bo o ureditvi »nove«
Jugoslavije odločalo ljudstvo (Šteiner, 1997).
Na tretjem zasedanju, 10. avgusta 1945, je AVNOJ v Beogradu razglasil novo Jugoslavijo, Demokratično federativno Jugoslavijo. 11. novembra istega leta je na volitvah zmagala Ljudska fronta s predsednikom Josipom Brozom Titom in razglasila republiko – Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, katere ime se je obdržalo do leta 1963, ko je bila sprejeta nova ustava, ki je državo preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) (Čepič, 2015).
Leta 1944 je bil podpisan Sporazum Tito-Šubašić, ki je določil začasno vlado Jugoslavije in obvezne povojne demokratične volitve, ki so potekale 11. novembra 1945 in na katerih se je prebivalstvo odločalo, ali bo nova Jugoslavija monarhija ali republika. Prvič v zgodovini je bila starostna meja volivcev omejena na 18 let. Tisti fantje, ki so se borili v vojni, pa so lahko volili, tudi če so bili mlajši (Šteiner, 2016).
Čeprav so bile volitve takrat označene kot demokratične, jih dandanes ne moremo opredeliti kot takšne. Volitve so potekale tako, da je volivec v pest prejel kroglico, ki jo je vrgel v leseno skrinjico. Odločal se je lahko med dvema skrinjicama. Roko s kroglico je spustil v obe skrinjici in jo oddal v izbrano skrinjico. Kroglica je bila precej trda, zato so pristojni lahko slišali, v katero skrinjico je volivec spustil kroglico (Sečen, 2016). V prvo je vrgel kroglico, če je želel voliti kandidate Ljudske fronte, katere predsednik je bil Josip Broz Tito. Druga skrinjica, t. i. črna skrinjica, je bila namenjena kandidatom brez liste oz. so vanjo lahko volili vsi tisti, ki so bili proti Ljudski fronti in/ali so bili za kralja in monarhijo. Glasov, oddanih v črno skrinjico, niso upoštevali, tako da so bili
17
lahko v vsakem primeru izvoljeni samo kandidati Ljudske fronte. Obstajali so tudi volilni imeniki, ki so določali, kdo lahko voli in kdo ne. Domnevnim nasprotnikom Ljudske fronte so onemogočili volitve, saj jih niso vpisali v volilne imenike (Šteiner, 1997).
Z volitvami so se Slovenci odločili za združitev v federativno Jugoslavijo. Dosmrtni predsednik države je postal Josip Broz Tito, Komunistična partija pa edina dovoljena politična organizacija v državi. Prva ustava je bila sprejeta 31. januarja 1946 in je predvidevala administrativni socializem (plansko gospodarstvo) in pravico do samoodločbe. Slovenija je svojo prvo ustavo dobila leta 1947 (Prunk, 2002), s katero pa je izgubila kar nekaj že pridobljenih pravic. Tako je npr. izgubila lastno vojsko, čeprav so ji obljubili, da jo bo obdržala. Tudi pravice o samoodločbi in s tem pravico do odcepitve posamezne republike od zvezne države oblast ni vključila v osnutek ustave, zato so se slovenski pripadniki OF uprli in zahtevali dopolnitev ustave. Po dolgih razgovorih v skupščini so pravico samoodločbe le vključili v novo ustavo (Repe, 2002).
Nova Jugoslavija je bila tako politično kot družbeno popolnoma drugačna od kraljevine (Gašparič, 2015). Glavni spremembi, ki ju je prinesla revolucija, sta bili federativnost države Jugoslavije in samoodločba narodov v njej. S slednjo je imela Jugoslavija vse do svojega razpada težave (Čepič, 2015).
Medtem ko je »stara« Jugoslavija temeljila na unitarizmu, ki je priznaval le en jugoslovanski narod, je nova Jugoslavija s svojo ureditvijo (vsaj delno) priznavala in tudi temeljila na šestih narodih, kar je z nacionalnega vidika vsem tem narodom vsekakor prineslo vsaj določeno mero napredka v smeri razvoja nacionalne identitete.
Na podlagi pravice do samoodločbe so se narodi prvič sami odločili za sobivanje v federaciji. Če je v prvi Jugoslaviji jugoslovanstvo pomenilo narod, je v drugi imelo oznako državljanstva. Žal pa je bil unitarizem s centralizmom prisoten tudi v SFRJ, kar je bil navsezadnje tudi eden izmed razlogov za razpad države leta 1991 (Čepič, 2015).
V nekaterih pogledih je bila druga Jugoslavija bolj centralistična od prve, in sicer predvsem na področju sociale in gospodarstva, kljub temu pa so bile republike do neke mere avtonomne. Imele so svojo vlado, parlament, zakonodajo, ustavo, zastavo ipd., hkrati pa je velik del odločanja republik prevzela zvezna oblast (Prunk, 2002).
Centralizem se je kazal predvsem v državni upravi. Na začetku takšen način vladanja ni zbujal prevelikih nesoglasij, ker pa so se tekom let centralistični pritiski poglabljali, je tak način vladanja postal glavna tema konfliktov v partiji (Čepič, 2015).
Slovenija je znotraj druge Jugoslavije postala republika. Federacija je združevala več vsaj načelno enakopravnih in relativno samostojnih socialističnih republik. Poleg Slovenije še Socialistično Republiko (SR) Hrvaško, SR Srbijo (znotraj nje še avtonomni pokrajini Vojvodina in Kosovo), SR Bosno in Hercegovino, SR Črno Goro in SR Makedonijo. Federacija je bila enopartijska in nedemokratična država, ki je oblikovala svojevrsten samoupravni sistem. Opredelila se je kot »neuvrščena« in (vsaj nekaj časa) imela dobre odnose z vzhodnim socialističnim in zahodnim kapitalističnim blokom (Gašparič, 2015).
18
Z nacionalnega vidika se je Slovencem vsaj delno uresničila dolgoletna želja, da bi bilo čim več ozemlja, na katerem so živeli Slovenci, združenega. 15. septembra 1947 je bil s pariško mirovno pogodbo z Italijo Jugoslaviji oz. Sloveniji vrnjen velik del Primorske, ki je po 1. svetovni vonji pripadel Italiji (Gašparič, 2015). Nacionalna želja pa ni bila uresničena v popolnosti, saj so Slovenci na avstrijskem Koroškem in v Porabju ostali onkraj meja domovine (Repe, 2002).
Slovenci so upali, da bodo narodno vprašanje Slovenije lahko reševali znotraj federacije (Pesek, 2007). Če so v začetku nove države Slovenci še optimistično zrli v prihodnost in verjeli v federacijo, se je kaj kmalu začelo pojavljati vse več in več teženj po večji avtonomiji Republike Slovenije. Tako so bili slovenski politiki v partiji v prvih letih nove države dokaj enotni, vendar sta se že v začetku 50. let v njej oblikovali dve usmeritvi. Prva je zagovarjala centralizem, plansko gospodarstvo, represijo in priznavala partijo kot edino pravo stranko, druga usmeritev je zahtevala demokratizacijo, decentralizacijo in opozarjala na neučinkovitost gospodarjenja.
Centralistično usmerjena struja je bila po celotni Jugoslaviji precej bolj uspešna (Gašparič, 2015).
60. leta 20. stoletja so prinesla liberalizacijo in demokratizacijo, ki sta bili najbolj vidni prav v Sloveniji. Slovenski politiki so v okviru liberalizacije gospodarstva zahtevali večjo možnost odločanja, celo državno suverenost, s čimer se zvezna država ni strinjala.
Konflikte je povečevala tudi gospodarska kriza (Nećak, 1997).
Slika 9: Napis v latinici in cirilici na železniški postaji v Šmarju pri Jelšah iz leta 1954 (vir: s-je.sik.si)
Slovenci so že v 60. letih zahtevali tudi jezikovne in kulturne pravice. Zanje so se borili politiki in kulturniki.
Nezadovoljstvo so izražali predvsem zaradi omejevanja slovenskega jezika. Tako so npr.
sodišča v Sloveniji izdajala vloge le v srbohrvaščini, prav tako se je na slovenskih mejah uporabljal srbohrvaški jezik in ne slovenski. Podobno je bilo pri filmskih podnapisih, letalskih kartah, kartah za vlak, na postajah so bili napisi v latinici in cirilici ipd. (Repe, 2002).
Zvezna oblast je namreč vseskozi skušala z različnimi ukrepi oblikovati skupno socialistično kulturo. Spremembe sistema, ki so zmanjšale centralizem, so bile sprejete leta 1967 z dopolnitvami zvezne ustave. V prihodnjih letih so zaradi pritiskov sprejeli še nekaj dopolnitev, s katerimi so republike dobile večje pristojnosti in avtonomijo (Repe, 2002). Ustava iz leta 1974 je predvidevala nekoliko večjo konfederacijo, vendar tudi ta žal ni prinesla konkretnih rešitev (Gašparič, 2015). Glede nacionalnih vprašanj je nova ustava sicer prinesla nekatere prednosti, vendar je še vedno poudarjala
»stare« socialistične ideje. Zveza komunistov je ohranjala vodilno vlogo (Prunk, 2002).
19
Po smrti Tita in nekaterih drugih pomembnih voditeljev v začetku 80. let, ki so še obvladovali situacijo v državi, so se težave le še stopnjevale. Poglobila so se mednacionalna in medrepubliška nasprotovanja (Prunk, 2002).
V 80. letih 20. stoletja se je v Sloveniji pričela t. i. družbena revolucija. Pojavljale so se prve resnejše rešitve nacionalnega vprašanja, ki so predvidevale avtonomijo Slovenije.
Ne samo politiki, pač pa predvsem mladi so opozarjali na neustreznost sistema in zahtevali demokratizacijo in svobodo (Repe, 2009).
3. 80. LETA: DRUŽBENA REVOLUCIJA
80. leta 20. stoletja so bila zaznamovana kot krizna. Do konca 80. let je večina slovenskega prebivalstva in politike sicer verjela, da bo Slovenija narodno vprašanje rešila znotraj federacije (podobno kot v Avstro-Ogrski in nato v Kraljevini Jugoslaviji) (Gašparič, 2015). Obdobje hladne vojne v Evropi je Slovencem onemogočalo, da bi razmišljali o rešitvah izven Jugoslavije (Repe, 2002).
Po smrti predsednika SFRJ – Josipa Broza Tita, 4. maja 1980, je bila država že v precej slabem stanju. Kriza je bila vidna predvsem na področju odnosov med zvezno oblastjo in Slovenijo (Repe, 2002). Nasprotja so se stopnjevala tudi med zagovorniki socializma na eni strani in mladimi na drugi, ki so pričeli dvomiti v sistem in državo ter zahtevali demokracijo (Repe in Kerec, 2017).
Zgodovinar Zdenko Čepič (2015) je o Jugoslaviji zapisal: »Bila je država s svojimi posebnostmi, s svojimi težavami in tudi s svojimi dobrimi stranmi.« V današnjem času med ljudmi obstajajo različna stališča o življenju v tistem času.
Čepič (2015) nadaljuje, da vsak posameznik, ki je živel v času Jugoslavije, vsak narod in vsaka bivša republika, presoja na podlagi tega, kakšne nacionalne prednosti je imel njegov narod v Jugoslaviji.
Ravno zaradi tega še danes obstajajo različne interpretacije istih
zgodovinskih dogodkov.
Zgodovinarji vzroke za te razlike iščejo v dejstvu, da je bila Jugoslavija narodnostno mešana država.
Slika 10: Narodna sestava prebivalstva Jugoslavije po popisu 1991 (vir:
lib.utexas.edu)
20
Narodi, ki so sestavljali državo, so si bili sicer nekoliko podobni v jeziku, imeli pa so različno zgodovino in razvoj. Slednja dva elementa sta vplivala tudi na pojavo razlik v kulturi, tradiciji in vrednotah, načinu mišljenja, političnega opredeljevanja in življenja samega med različnimi narodi. Država je bila neposredno povezana s kulturo različnih narodov, kar je vplivalo tudi na politične razmere v SFRJ. Kulturno vprašanje je bilo hkrati tudi politično in obratno. Razlike, ki so obstajale med kulturami in hkrati med politiki, so konec 80. let postale nepremostljive (Čepič, 2015).
Nerešeno narodno vprašanje, nesoglasja, pritiski in huda gospodarska kriza, težnje po demokraciji na eni strani ter centralizem in ideje o Veliki Srbiji na drugi strani sta povzročila nerešljive konflikte, ki so Jugoslavijo pripeljali do propada (Nećak, 1997).