Po objavi 57. številke Nove revije leta 1987, katere prispevki so postali slovenski nacionalni program, je slovenska oblast obstala na precepu. Zvezna oblast in ostale republike so ji očitale, da dovoli protirevolucionarno in protiustavno delovanje različnih skupin, predvsem intelektualcev, zbranih okoli Nove revije, ki so postavili temelje politični opoziciji (Prunk, 2002).
4.1 Proces proti četverici in Odbor za varstvo človekovih pravic
Na eni strani centralistične težnje zvezne oblasti in na drugi strani razprave slovenskih intelektualcev o položaju Slovenije so krizo v Jugoslaviji še poglobile. Na politični moči je zaradi konfliktov v državi in vsesplošne krize začela pridobivati Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Slednja se je neposredno vmešala v politično dogajanje, saj je presodila, da lahko le še vojska, kot še edini povezovalni element države, reši federacijo (Prunk. 2002).
Odmevni so bili predvsem članki, objavljeni v glasilu Mladina, ki so razkrivali poseben položaj JLA. Avtorji so se v objavah zavzemali za civilni nadzor nad JLA in za njeno reorganizacijo. Ker po mnenju armade slovenska oblast ni delovala dovolj učinkovito pri boju s protirevolucijo, je armada v Sloveniji razglasila izredne razmere in se neposredno vključila v dogajanje (Repe, 2010).
Zaradi neenotnosti, ki se je pojavljala v političnem vrhu SFRJ, se je vodstvo armade pričelo odločati samostojno in od Službe državne varnosti zahtevalo, da aretira tri novinarje Mladine (Janeza Janšo, Davida Tasića in Francija Zavrla) in podčastnika JLA (Ivana Borštnerja), z obtožbo, da so si ilegalno prisvojili zaupni vojaški dokument. Do aretacije je prišlo 31. maja leta 1988 (Prunk, 2002). Istega dne zjutraj je Služba državne varnosti izvedla hišno preiskavo na domu Janeza Janše, ki je potekala brez naloga.
Preiskava se je nadaljevala v podjetju Mikro Ade, v prostorih katerega so našli omenjen dokument. Slednjega naj bi odtujil Ivan Boštner in ga predal časopisu Mladina. Na podlagi dokumenta je Vlado Miheljak napisal članek z naslovom Noč Generalov, ki ga
33
je Franci Zavrl preimenoval v Noč dolgih nožev. Dokument naj bi vseboval tajne informacije o ustanovitvi novih enot vojaške policije, ki naj bi spremljale protestno dogajanje v Sloveniji, informacije o delovanju tajnih služb in aretacijah, nadzoru in ukrepih zoper ljudi, ki naj bi v Sloveniji delovali proti Jugoslaviji (Pesek, 2007).
Obtožencem je sodilo vojaško sodišče v Ljubljani, 27. julija 1988, in jih (z izjemo Francija Zavrla, ki ni bil aretiran) obsodilo na zaporne kazni. V Sloveniji je sojenje vzbudilo odpor prebivalstva, saj je potekalo v srbskem jeziku ter na vojaškem sodišču in ne na civilnem. Protesta, ki je potekal na Trgu osvoboditve (danes Kongresni trg) v Ljubljani, se je udeležilo več deset tisoč ljudi, ki so protestirali proti aretaciji. Sodni proces, znan pod imenom proces JBTZ oz. proces proti četverici, proti Janezu Janši, Franciju Zavrlu, Davidu Tasiću in Ivanu Borštnerju se je začel 18. julija 1988 (Repe, 2010).
Slika 17: Protesti proti sojenju četverici na vojaškem sodišču (vojaskimuzej.si)
Slovenka politika je bila zopet na precepu med kritikami Slovencev, ki so ji očitali, da se ni zavzela za obsojence, in med kritikami zvezne oblasti, ki jo je obsojala, da ne izpolnjuje svojih dolžnosti (Prunk, 2002).
V bran obsojenim je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar. (Prunk, 2002). Odboru se je pridružilo več kot tisoč organizacij in posameznikov, imel pa je tudi splošno večinsko podporo slovenskega prebivalstva.
Odbor je prirejal različne proteste in mitinge, največji med njimi pa je bil, 21. junija 1988, na današnjem Kongresnem trgu (Repe, 2010). Slednjega se je udeležilo več kot 30.000 ljudi, na njem pa so sodelovali tudi Škuc forum, Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS. Oblikovala se je celo nova skupina Komunisti za demokracijo, ki je podprla odbor. Javno mnenje se je pričelo spreminjati. Jeseni tega leta pa je tudi več kot 70 članov zapustilo Zvezo komunistov Slovenije (Pesek, 2007).
Odbor za varstvo človekovih pravic je postal najmočnejša organizacija civilnega gibanja v Sloveniji (Prunk, 2002). Imel je približno 109.804 članov. Podpiralo ga je tudi 1153 ustanov, šol, društev, podjetij itn. Uradno je odbor prenehal delovati 18. maja 1990 (Omerza, 2013). Izpostaviti velja zborovanje, ki je potekalo, 8. maja 1989, na katerem je Tone Pavček javnosti predstavil t. i. Majniško deklaracij (Pesek, 2007). Kljub
34
temu da odbor ni prerasel v politično organizacijo, je močno vplival na oblikovanje prvih opozicijskih političnih strank (Prunk, 2002).
4.2 Majniška deklaracija
Februarja 1989 so prvič skupaj stopile uradne in opozicijske stranke. S skupnimi močmi so organizirale zborovanje v Cankarjevem domu v Ljubljani, namenjeno podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu, ki so se uprli odpravi avtonomije Kosova (Repe in Kerec, 2017). Na srečanju so izrazili nasprotovanje izrednim razmeram, ki so vladale na Kosovu in posredno tudi v celotni državi. Zborovanje je v Srbiji izzvalo hudo neodobravanje in hujskanje proti Slovencem, kar je še poslabšalo odnose v državi (Prunk, 2002).
Čeprav sta opozicija in oblast nastopili skupaj in se je enotnost med strujama vztrajno povečevala, pa se v nekaterih pogledih nista strinjali (Prunk, 2002). Predvsem se struji nista mogli sporazumeti o skupnem nacionalnem programu (Repe, 2010). Leta 1989 sta obe usmeritvi javnosti predstavili vsaka svoj dokument o povečanju slovenske avtonomije. Oblast se je v Temeljni listi še zavzemala za federativno, a demokratično Jugoslavijo, medtem ko je opozicija v Majniški deklaraciji zahtevala suvereno državo Slovenijo s suverenim odločanjem glede konfederacije (Prunk, 2002).
Majniška deklaracija je bila neke vrste osnutek ustave Republike Slovenije. Šlo je za do takrat najbolj natančno opredeljen dokument, ki je bil povezan s slovensko državo (Pesek, 2007).
Temeljne zahteve, zapisane v deklaraciji, so bile:
-
»Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.«-
»Kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope.«-
»Slovenska država je lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, na družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije« (Repe in Kerec, 2017).Med zbiranjem podpisov za listino so mnogi privrženci podpisali kar obe. O volitvah v skupščino, volitvah predsednika in članov Predsedstva SR Slovenije sta se opozicija in oblast skušali dogovoriti na okrogli mizi, a žal neuspešno. Volilno zakonodajo je nato sprejela skupščina, opozicijske stranke pa so se pred volitvami združile v koalicijo Demos (Repe, 2010).
4.3 Spremembe slovenske ustave
35
Zaradi vsesplošne krize po Titovi smrti so se pojavile težnje po spremembi jugoslovanske ustave. Prva povojna ustava je bila sprejeta leta 1946 po vzoru Sovjetske zveze. Naslednje leto je bila sprejeta prva slovenska ustava, ki je sicer temeljila na jugoslovanski. V naslednjih letih so ustavo večkrat dopolnili oz. spremenili, in sicer leta 1953 z ustavnim zakonom, in kasneje z amandmaji leta 1967, 1868 in 1971 (Repe, 2000).
Nova ustava, ki je izšla leta 1974, je predstavljala neko vmesno pot med federacijo in konfederacijo. Vse ustave so predvidevale pravico do samoodločbe in pravico do odcepitve, v nobeni izmed njih pa ni bilo predvideno, na kakšen način lahko narod oz.
republika ti dve pravici realizira (Repe, 2000).
Ob centralističnih pritiskih so na slovensko suverenost opozarjali že v Odboru za varstvo človekovih pravic. Leta 1988 so v razpravi o spremembah ustave opozicijske skupine prav tako zahtevale večjo suverenost Slovenije, kar je vodilo do že omenjenega srečanja v Cankarjevem domu (februarja 1989), kjer sta slovenska oblast in opozicija nastopili enotno (Prunk, 2002).
Maja leta 1989 je Zbor za ustavo, ki so ga sestavljali člani različnih skupin opozicije, predlagal spremembe slovenske ustave, ki jih je oblast v Sloveniji podprla.
Spremembe so vključevale ekonomsko suverenost, politični pluralizem in pravico do samoodločbe. CK ZKJ je 26. septembra 1989 sklicala izredno sejo, saj je želela preprečiti ali vsaj preložiti sprejetje amandmajev k slovenski ustavi. Kljub temu so bili 27. septembra leta 1989 sprejeti amandmaji k slovenski ustavi, ki jih je sprejela skupščina Socialistične republike Slovenije. Seje se je udeležil tudi predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, ki je spremembe podprl (Prunk, 2002).
81 sprejetih amandmajev k slovenski ustavi iz leta 1974 je predvidevalo suverenost slovenskega naroda in postavilo temelje za prehod v parlamentarno demokracijo, torej v večstrankarski sistem. Zvezna oblast je ustavnim dopolnilom nasprotovala, predvsem dopolnilu o samoodločbi narodov, čeprav je bila ta pravica zapisana v vseh ustavah SFRJ (Repe, 2010). Amandmaji so pomembno vplivali na proces osamosvojitve Slovenije, saj so pospešili ukrepe za odcepitev Slovenije od Jugoslavije (Repe, 2002). Sprejeta dopolnila so tudi povečala enotnost tako slovenskih politikov kot civilnega prebivalstva, kar je slabilo vpliv zvezne oblasti na Slovenijo (Pesek, 2007).
4.4 Oblikovanje slovenskega političnega prostora
Začetek svobodnega političnega organiziranja v Sloveniji predstavlja stavka delavcev ljubljanskega podjetja Litostroj. Zaradi nezadovoljstva in slabih razmer v podjetju je okoli 3000 delavcev, 9. decembra 1987, protestiralo pred Skupščino Republike Slovenije. Stavka se je nadaljevala v Cankarjevem domu, kjer so delavci izrazili svoje nezadovoljstvo z enopartijskim sistemom in Jugoslavijo. Stavkajoči delavci so sprejeli
36
sklep o neodvisnih sindikatih in predlagali ustanovitev socialdemokratske stranke (Repe, 2010).
Začetke prvih političnih strank Prunk (2002) postavlja v leto 1988, ko so različne opozicijske skupine oz. zveze zahtevale večjo avtonomnost in suverenost posameznih republik. Ustavne spremembe, o katerih se je razpravljalo tega leta, so namreč po mnenju opozicijskih skupin ogrožale tedanjo Slovenijo.
Repe (2015) navaja, da je bilo med letoma 1988 in 1989 ustanovljenih več zvez – najprej v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva. Med njimi so bile Slovenska kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, ki je izšla iz gibanja neodvisnih sindikatov, Stranka Slovenskih krščanskih demokratov, Zeleni Slovenije in druge.
Po sprejetju nove zakonodaje, decembra 1989, so zveze in družbenopolitične organizacije dobile pravico, da se registrirajo kot samostojne (Repe, 2010). Zakon je prinesel svobodo političnega organiziranja, ki ga do takrat ni bilo (Pesek, 2007). Mnoge med njimi so postale stranke in se odcepile od SZDL. Zveze, ki so obstajale že prej in so bile povezane s starim sistemom, pa so spremenile ime in se oblikovale kot stranke.
Zveza komunistov Slovenije je postala Stranka demokratične prenove, ZSMS Liberalna stranka, SZDL pa Socialistična (Repe, 2010).
Pomembna prelomnica se je zgodila januarja 1990, ko so slovenski komunisti zaradi vse večjih srbskih pritiskov zapustili sejo ZKJ in iz nje izstopili, s čimer je bila pretrgana ena najpomembnejših povezav Slovenije s SFRJ (Prunk, 2002).
4.5 Prve večstrankarske volitve
Leta 1989 so bile razpisane prve povojne večstrankarske volitve skupščine, članov predsedstva in predsednika Skupščine Republike Slovenije, ki jih je razpisal tedanji predsednik skupščine Miran Potrč (Bukovnik, 2006).
Slika 18: Predvolilni plakat iz leta 1989 (vir: muzej-nz.si)
Konec istega leta so se opozicijske stranke Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenski krščanski demokrat, Liberalna stranka, Zeleni Slovenije in Ljudska stranka združile v opozicijo DEMOS, da bi na volitvah lažje premagale tekmece: ZKS, SZDL in ZSMS. Predsednik DEMOS-a pa je postal Jože Pučnik (Prunk, 2002).
37
Na prvih povojnih demokratičnih in večstrankarskih volitvah skupščine, 8. aprila 1990, je zmagala demokratična opozicija, združena v DEMOS (s 54 %), ki je dobila največ glasov v družbenopolitičnemu zboru in zboru občin (Repe, 2015). Ker je porajajoči se novi sistem ohranjal še nekatere značilnosti starega pravnega reda, so volivci volili v tri zbore: zbor občin, družbenopolitični zbor in zbor združenega dela (Repe, 2010).
Ostale stranke, ki so nastopile kot nasprotnice DEMOS-u, so dobile največ glasov v zboru združenega dela. Te stranke so še imele nekatere zametke prejšnjega sistema:
Stranka demokratične prenove (prej ZKS), Liberalna demokratska stranka (prej ZSMS) in Socialistična stranka Slovenije (prej SZDL). Vlado je oblikoval Lojze Peterle, član Slovenskih krščanskih demokratov, ki so dobili največ glasov (Prunk, 2002).
Predsednik novega parlamenta oz. skupščine je postal France Bučar (Repe, 2010).
Sočasno s parlamentarnimi volitvami so potekale še predsedniške volitve. Za predsednika republike so kandidirali štirje kandidati, za štiri mesta v predsedstvu pa 12 kandidatov. Za slednje so bili izvoljeni Ciril Zlobec, Matjaž Kmecl, Dušan Plut in Ivan Oman (Repe, 2010). Za predsednika predsedstva Republike Slovenije je bil v drugem krogu volitev izvoljen Milan Kučan, ki je premagal protikandidata Jožeta Pučnika (Prunk, 2002).
S prehodom na večstrankarsko skupščino se je v Sloveniji pričelo obdobje pluralističnega političnega življenja (Repe, 2010). Prehod je potekal umirjeno in postopno, kar je podpirala večina v obeh političnih strujah (Prunk, 2002).
4.6 Plebiscit in razglasitev neodvisnosti
Med novimi in starimi političnimi strankami je še vedno obstajalo nezaupanje. Struji se nista strinjali glede mnogih stvari, npr. glede privatizacije, nekaterih delov ustave ipd., enotni pa sta si bili v mnenju, da mora Slovenija postati suverena država (Repe, 2010).
Julija 1990 je skupščina Republike Slovenije izdala Deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije, s katero je določila eno leto časa za sprejem nove ustave. 28. 9.
1990 je skupščina sprejela spremembe ustave, s katerimi je v Sloveniji razveljavila nekatere predpise SFRJ. Poleg tega je prevzela nadzor nad teritorialno obrambo, njenim poveljnikom in odločanje glede vojaškega roka, kar je prineslo ostro nasprotovanje s strani zvezne oblasti in predvsem JLA (Prunk, 2002).
Ker so se pogajanja glede nove ustave in datuma njenega sprejema vlekla in ker so vse republike (z izjemo Hrvaške) odklonile podpis konfederalne pogodbe, ki jo je predlagala Slovenija, je DEMOS razglasil plebiscit o osamosvojitvi Slovenije (Prunk, 2002). Ker se tudi znotraj DEMOS-a niso znali dogovoriti glede ustave, so 10.
novembra 1991 v Poljčah organizirali tajno zasedanje poslancev in piscev ustave, kjer so po dolgotrajnih pogovorih sprejeli odločitev o plebiscitu (Repe, 2002).
38
Najprej opozicijske stranke plebiscita niso podprle. Ker je že tako razdeljeni slovenski politiki grozil še večji razcep, je Milan Kučan organiziral več sestankov, na katerih so potekala pogajanja med DEMOS-om in opozicijo. Kljub načelnemu premirju in dogovoru o izvedi plebiscita, ki sta ju struji sklenili 14. novembra 1990, je med strujama ostalo še veliko nesoglasij in nerešenih vprašanj (Repe, 2002).
88,5 % volivcev je 23. decembra 1991 na plebiscitu glasovalo za osamosvojitev Slovenije. Volilna udeležba je bila 93 % (Prunk, 2002). Rezultati plebiscita so bili objavljeni 26. decembra. V spomin na ta dogodek Slovenci na ta dan praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.
Zvezna oblast se je na izvedbo in rezultate plebiscita odzvala s kritiko, in sicer s pritiski na slovensko gospodarstvo in politiko ter celo z grožnjami o vojaškem posredovanju (Meier, 1996).
Po zakonu o plebiscitu, ki je bil sprejet 6. decembra 1990, naj bi bil rezultat plebiscita uresničen v roku šestih mesecev. Tako je Slovenija sprejela ustavni zakon o grbu in zastavi, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in zakone o državljanstvu, potnih listinah, zunanjih zadevah, Banki Slovenije in deviznem poslovanju. 25. junija 1991 je razglasila državno in formalno samostojnost Republike Slovenije. Neodvisnost je bila razglašena na Trgu republike v Ljubljani (Prunk, 2002).
4.7 Vojna za Slovenijo
Ponoči s 26. na 27. junij 1991 so se enote JLA pričele premikati proti mejnim prehodom Slovenije. Njihov namen je bil preprečiti dvoje:
osamosvojitev Slovenije in stik Slovenije s svetom (Prunk, 2002).
Slika 19: Prodor JLA proti mejnemu prehodu z Italijo, dne 27. 6. 1991 (vir: muzej-nz.si)
Na takšno stanje so se vodilni v Sloveniji pripravili že meseca maja na zasedanju v Poljčah. Skupina v sestavi Janše, Bavčarja in Slaparja je sestavila predlog ukrepov za obrambo Republike Slovenije v primeru napada na državo. Tako je slovenska oblast 27. junija zjutraj vsem slovenskim vojakom JLA zapovedala, da armado zapustijo.
Teritorialna obramba je s pomočjo slovenske policije pričela z blokado vojašnic in cest.
Obrambi se je pridružilo tudi civilno prebivalstvo. Pričela se je vojna za Slovenijo, v kateri je umrlo 39 vojakov JLA, 8 vojakov slovenskih oboroženih sil in 13 civilistov.
Trajala je 10 dni (Prunk, 2002).
39
Zelo pomembno vlogo so imeli slovenski mediji, ki so o napadih učinkovito in hitro obveščali tako civilno prebivalstvo kot tudi mednarodno javnost. Če so bile tuje velesile pred tem bolj naklonjene ohranitvi SFRJ, so potem, ob vpogledu na agresijo, ki se je dogajala, pričele stopati na stran Slovenije in njenih zahtev (Prunk, 2002).
Takratna Evropska skupnost (ES) je zato v Jugoslavijo poslala t. i. trojko zunanjih ministrov. Pogajanja med predstavniki zvezne oblasti, predstavniki Republike Slovenije (predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik parlamenta France Bučar, zunanji minister Dimitrij Rupel in bivši predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek) in delegacijo ES na Brionih so se končala s podpisom Brionske deklaracije, 7. julija 1991 (Repe, 2010).
Deklaracija je pomenila konec vojne v Sloveniji in je hkrati vključevala kompromise, ki sta jih bili primorani sprejeti obe strani. Sloveniji je bil z deklaracijo določen 3 mesečni moratorij oz. zamrznitev osamosvojitvenih ukrepov. Poleg tega je morala Slovenija odblokirati vse vojašnice JLA na slovenskih tleh in armadi vrniti orožje (Gašparič, 2015). Vojaki JLA so se morali vrniti v vojašnice, obe strani pa sta morali izpustiti vojne ujetnike. Nadzor na mejah Republike Slovenije je prevzela slovenska milica, carina pa je z deklaracijo ostala prihodek SFRJ (Prunk, 2002). V roku treh mesecev so se iz Slovenije umaknili vsi vojaki JLA (Gašparič, 2015) – zadnji vojaki so Slovenijo zapustili v noči s 25. na 26. oktober leta 1991. V spomin na ta dogodek Slovenci 25. oktobra praznujemo državni praznik dan suverenosti, ki ni dela prost dan. Čeprav so mnogi Slovenci in tudi drugi Brionsko deklaracijo razumeli kot slovensko predajo in preklic osamosvojitve, se je deklaracija izkazala za učinkovito (Prunk, 2002).
4.8 Mednarodno priznanje Slovenije
Kljub zaustavitvi osamosvojitvenih procesov je Slovenija utrjevala svojo diplomatsko dejavnost (Prunk, 2002). Prve države, ki so priznale Slovenijo, so bile tiste, ki so bile prav tako v procesu osamosvajanja – prva je bila Hrvaška (26. 6. 1991), nato pa še do meseca septembra 1991 bivše republike Sovjetske zveze – Litva, Latvija, Estonija, Gruzija, Ukrajina in Belorusija (Šumrada, 2016).
Po koncu moratorija je Republika Slovenija sprejela dejansko suverenost, v veljavo pa so stopili sklepi skupščine s 25. junija. Sprejeli so tudi nekaj novih monetarnih ukrepov in slovenski denar, imenovan tolar (Prunk 2002), ki je najprej izšel v obliki bonov (Repe, 2010).
Za Slovenijo je bilo pomembno priznanje evropske velesile Nemčije, 15. januarja 1990, kateremu sta sledili še Švedska in Islandija. Na isti dan je Slovenijo priznala tudi Evropska skupnost (Šumrada, 2016). Vse omenjene države so namreč že decembra 1991 oznanile, da bodo priznale in podprle osamosvojitev Slovenije in Hrvaške (Prunk, 2002). Izpostaviti velja še priznanje svetega sedeža v Vatikanu, 13. januarja 1992, in
40
priznanje ZDA, 7. aprila 1992. Do avgusta leta 1992 je Slovenijo priznalo skupno 92 držav (Šumrada, 2016 ).
Osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije sta bili tudi posledici družbenih procesov v državah srednje in vzhodne Evrope, značilnih za 80. in 90. leta prejšnjega stoletja. Socializem je doživljal krizo, hkrati pa se je močno širil vpliv demokratičnih gibanj v socialističnih državah. Ti se najverjetneje ne bi pojavili, če ne bi prišlo do padca berlinskega zidu, združitve Nemčije, konca hladne vojne, nato pa še zgubljanja mednarodnega vpliva in kasneje propada Sovjetske zveze, ki je npr. do zadnjega zagovarjala ohranitev Jugoslavije. Izpostaviti velja tudi vlogo ZDA, ki so zelo dolgo podpirale ohranitev Jugoslavije. Raziskovalci pravijo, da ZDA niso imele dejanskega vpogleda na realno stanje v Jugoslaviji (Šumrada, 2016).
Pomembna mejnika za Republiko Slovenijo sta bila še 22. maj 1992, ko je Slovenija postala članica Združenih narodov (Prunk, 2002), in 14. maj 1993, ko je Slovenija postala članica Sveta Evrope (Repe, 2002).