UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Jana Butala
DRŽAVA SLOVENIJA IN NJENA OSAMOSVOJITEV KOT UČNI VSEBINI V 5. RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Ljubljana, december 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Jana Butala
DRŽAVA SLOVENIJA IN NJENA OSAMOSVOJITEV KOT UČNI VSEBINI V 5.
RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Darja Kerec
Ljubljana, december 2020
i
ZAHVALE
Zahvalila bi se rada …
doc. dr. Darji Kerec za strokovno pomoč in mentorstvo pri nastajanju magistrskega dela. Hvala za vso vašo predanost in srčnost skozi vsa študijska leta.
Vsem učencem in učiteljem, ki so sodelovali v anketi. Hvala za vaš čas in iskrenost.
Prijateljicam, ki so vedno verjele vame in me spodbujale.
Fantu Hrvoju za ljubezen in podporo.
Družini, predvsem sestri Andreji, ki mi že celo življenje vliva pogum.
Vsem ostalim, ki so mi na kakršenkoli način pomagali in mi stali ob strani med študijem.
ii
IZJAVA
Izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Država Slovenija in njena osamosvojitev kot učni vsebini v 5. razredu osnovne šole rezultat lastnega raziskovalnega dela.
Jana Butala
iii
POVZETEK
V magistrskem delu smo obravnavali razvoj slovenske narodne zavesti od njenih začetkov v srednjem veku do procesa osamosvojitve leta 1991. Izpostavili smo bistvena zgodovinska obdobja in dogodke, ki so zaznamovali razvoj narodne zavesti Slovencev. Nadaljevali smo s predstavitvijo 80. let 20. stoletja, ki je pomembno obdobje v zgodovini slovenskega naroda, saj so se v tistem času med Slovenci prvič pojavile resnejše politične rešitve narodnega vprašanja. Civilno gibanje, ki se je oblikovalo v tem obdobju, je postavilo temelje procesu osamosvojitve Slovenije, ki smo ga predstavili v naslednjem poglavju. Nato smo se osredinili še na državljansko in domovinsko vzgojo, njuno povezanost z zgodovino in njun vpliv na ohranjanje demokracije v svetu. Raziskali smo vključenost vsebin v Učni načrt za družbo v 5.
razredu in predstavili ter analizirali različne vire, gradiva ter ponudbo muzejev.
V empiričnem delu smo izvedli anketo z učitelji 5. razreda, s katero smo želeli opozoriti na težave pri obravnavanju vsebine v 5. razredu ter ostalim učiteljem ponuditi čim več primerov dobre prakse, s katerimi lahko temo približajo učencem in jo naredijo bolj razumljivo. Z anketo smo želeli preveriti še, ali in na kakšen način učitelji pri pouku vzgajajo za medkulturnost, ki je vzporedno z državljanskimi vsebinami bistvenega pomena v današnjem pluralnem svetu. Izvedli smo še anketo za učence 5. razreda, s katero smo preverili znanje petošolcev o osamosvojitvi Slovenije, državnih simbolih in nekaterih pojmih, povezanih s to temo. V magistrskemu delu so predstavljeni in interpretirani rezultati obeh anket.
KLJUČNE BESEDE: slovenska narodna zavest, proces osamosvojitve, država Slovenija, državni simboli, domovinska in državljanska vzgoja, zgodovina, 5. razred
iv
ABSTRACT
In the master's thesis we dealt with the development of Slovene national consciousness from its beginnings in the Middle Ages to the process of independence in 1991. We highlighted important historical periods and events that marked the development of Slovene national consciousness. We continued with the presentation of the 1980s, which is an important period in the history of the Slovene nation, as at that time more serious political solutions to the national question appeared among Slovenes for the first time. The civil movement that took shape in this period laid the foundations for the process of Slovenia's independence, which we present in the next chapter. We then focused on civic and patriotic education, their connection to history, and their impact on maintaining democracy in the world. We researched the inclusion of content in the Curriculum for Society in 5th grade and presented and analyzed various sources, materials and the museum offer.
In the empirical part, we conducted a survey with 5th grade teachers, with which we wanted to draw attention to the difficulties in dealing with 5th grade content and offer other teachers as many examples of good practice as possible to bring the topic closer to students and make it more understandable. With the survey, we also wanted to check whether and in what way teachers educate for interculturality, which, in parallel with civic content, is essential in today's plural world. We also conducted a survey for 5th grade students, which tested the knowledge of fifth-graders about Slovenia's independence, national symbols and some concepts related to this topic. The results of both surveys are presented and interpreted in the master's thesis.
KEY WORDS: Slovenian national consciousness, the process of independence, the state of Slovenia, state symbols, homeland and civic education, history, 5th grade
v
KAZALO VSEBINE
TEORETIČNI DEL ... 1
1. UVOD ... 1
2. RAZVOJ SLOVENSKE NARODNE ZAVESTI ... 1
2.1 Narodna in nacionalna identiteta oz. zavest ... 1
2.1.1 Identiteta ... 1
1.1.2 Narod in nacija ... 2
2.2 Razvoj slovenske narodne zavesti ... 3
2.2.1 Začetki ... 3
2.2.2 18. stoletje... 5
2.2.3 19. stoletje... 6
2.2.4 Razvoj narodne zavesti Slovencev v Jugoslaviji ... 13
3. 80. LETA: DRUŽBENA REVOLUCIJA ... 19
3.1 Gospodarska in ekonomska kriza... 20
3.2 Politična kriza ... 23
3.3 Katoliška cerkev in država ... 26
3.4 Civilno gibanje ... 27
3.4.1 Provokativna kultura ... 28
3.4.2 Društvo slovenskih pisateljev (DSP) ... 30
3.4.3 Nova Revija ... 31
4. OSAMOSVOJITEV ... 32
4.1 Proces proti četverici in Odbor za varstvo človekovih pravic ... 32
4.2 Majniška deklaracija ... 34
4.3 Spremembe slovenske ustave... 34
4.4 Oblikovanje slovenskega političnega prostora ... 35
4.5 Prve večstrankarske volitve ... 36
4.6 Plebiscit in razglasitev neodvisnosti ... 37
4.7 Vojna za Slovenijo ... 38
4.8 Mednarodno priznanje Slovenije ... 39
5. DRŽAVLJANSKA IN DOMOVINSKA VZGOJA TER MEDKULTURNO IZOBRAŽEVANJE ... 40
5.1 Državljanska in domovinska vzgoja ... 40
5.1.1 Državljanska vzgoja ... 41
5.1.2 Domovinska vzgoja ... 43
5.2 Medkulturnost ... 44
vi
6. VSEBINA DRŽAVA SLOVENIJA IN NJENA OSAMOSVOJITEV PRI PREDMETU
DRUŽBA V 5. RAZREDU ... 45
6.1 Pomen poučevanja vsebin o državi Sloveniji ... 45
6.2 Zgodovinske vsebine so temelj državljanske in domovinske vzgoje... 46
6.3 Učno gradivo ... 46
6.3.1 Iz učnega načrta za družbo (5. razred) ... 46
6.3.2 Dodatno gradivo in viri ter ponudbe muzejev ... 47
EMPIRIČNI DEL ... 55
7. OPREDELITEV PODROČJA RAZISKAVE IN PROBLEMA ... 55
7.1 Cilji raziskave... 55
8. METODOLOGIJA... 56
8.1 Metode raziskovanja ... 56
8.2 Vzorec ... 56
8.3 Opis postopka zbiranja podatkov... 57
8.4 Postopki obdelave podatkov ... 57
9. ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV... 58
9.1 Analiza anketnega vprašalnika za učitelje 5. razreda ... 58
9.2 Analiza anketnega vprašalnika za učence 5. razreda... 70
10. UGOTOVITVE IN ZAKLJUČKI ... 83
11. VIRI IN LITERATURA ... 87
11.1 Literatura ... 87
11.2 Spletni viri ... 89
11.3 Viri slik ... 92
12. PRILOGE ... 94
12.1 Anketni vprašalnik za učitelje ... 94
12.2 Anketni vprašalnik za učence ... 98
vii
KAZALO SLIK
Slika 1: Reliefna podoba knežjega kamna na kovancu za 2 centa (vir: evro.si) ... 3 Slika 2: Grbi kranjskih mest v Slavi vojvodine Kranjske (vir: wikipedia.org) ... 4 Slika 3: Časnik Lublanske novice iz leta 1800 (vir: dlib.si) ... 6 Slika 4: Ižanski grad (z Valvasorjeve upodobitve), ki so ga v sklopu revolucij napadli kmetje (vir: zgodovina.si) ... 8 Slika 5: Zemljevid Zedinjene Slovenije, avtorja Petra Kozlerja (vir: slovenija25.si) ... 9 Slika 6: Vabilo na Miklavžev večer za otroke, ki ga je organizirala čitalnica v Kamniku (vir: zgodovina.si) ... 11 Slika 7: Spomenik najbolj množičnemu taboru v Vižmarjah, ki je potekal 23. maja 1869 (vir: dlib.si) ... 12 Slika 8: Proslava v Ljubljani ob ustanovitvi Kraljevine SHS, 29. oktobra 1918 (vir:
slovenija25.si) ... 14 Slika 9: Napis v latinici in cirilici na železniški postaji v Šmarju pri Jelšah iz leta 1954 (vir: s-je.sik.si) ... 18 Slika 10: Narodna sestava prebivalstva Jugoslavije po popisu 1991 (vir: lib.utexas.edu) ... 19 Slika 11: Mejni prehod Ljubelj v 70. letih (vir: Repe in Kerec, 2017) ... 20 Slika 12: Reklamni plakat podjetja Gorenje iz leta 1973 (vir: wikipedija.org) ... 22 Slika 13: Vrsta pred bencinsko črpalko Petrol na Celovški cesti leta 1984 (vir:
fototekamnzs.com) ... 23 Slika 14: Študentske demonstracije v Rožni dolini leta 1968 (vir: muzej-nz.si) ... 27 Slika 15: Člani skupine Laibach pred plakati, ki jih je ustvarila skupina Novi kolektivizem, leta 1983 (vir: mladina.si) ... 28 Slika 16: 57. številka Nove revije: prispevki za slovenski nacionalni program (vir:
rtvslo.si) ... 31 Slika 17: Protesti proti sojenju četverici na vojaškem sodišču (vojaskimuzej.si) ... 33 Slika 18: Predvolilni plakat iz leta 1989 (vir: muzej-nz.si) ... 36 Slika 19: Prodor JLA proti mejnemu prehodu z Italijo, dne 27. 6. 1991 (vir: muzej-nz.si) ... 38 Slika 20: Slikanica z naslovom Miha spozna, kako je nastala Slovenija (vir: galarna.si) ... 48 Slika 21: Primer vaje iz priročnika Zakaj in kako praznovati v šoli (vir: zrss.si) ... 50 Slika 22: Uvodni del učne priprave za strokovno ekskurzijo na Dolenjsko iz priročnika Spoznajmo domovino Slovenijo (vir: zrss.si) ... 51 Slika 23: Ustava v stripu, str. 9 (vir: dz-rs.si) ... 51
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Grafični prikaz učiteljev, glede na regijo, v kateri poučujejo ... 58 Graf 2: Grafični prikaz učiteljev, glede na število let delovne dobe ... 59 Graf 3: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na prvo vprašanje anketnega vprašalnika ... 60
viii
Graf 4: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na drugo vprašanje anketnega vprašalnika
... 61
Graf 5: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na tretje vprašanje anketnega vprašalnika ... 61
Graf 6: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na četrto vprašanje anketnega vprašalnika ... 62
Graf 7: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na peto vprašanje anketnega vprašalnika ... 63
Graf 8: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na sedmo vprašanje anketnega vprašalnika ... 65
Graf 9: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na osmo vprašanje anketnega vprašalnika ... 65
Graf 10: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na deveto vprašanje anketnega vprašalnika ... 66
Graf 11: Grafični prikaz odgovorov učiteljev na deseto vprašanje anketnega vprašalnika ... 68
Graf 12: Grafični prikaz anketiranih učencev glede na spol ... 70
Graf 13: Grafični prikaz odgovorov učencev na 2. vprašanje anketnega vprašalnika 71 Graf 14: Grafični prikaz odgovorov učencev na 4. vprašanje anketnega vprašalnika 72 Graf 15. Grafični prikaz odgovorov učencev na 5. vprašanje anketnega vprašalnika 73 Graf 16: Grafični prikaz odgovorov učencev na 6. vprašanje anketnega vprašalnika 73 Graf 17: Grafični prikaz odgovorov učencev na 7. vprašanje anketnega vprašalnika 74 Graf 18: Grafični prikaz odgovorov učencev na 8. vprašanje anketnega vprašalnika 75 Graf 19: Grafični prikaz odgovorov učencev na 10. vprašanje anketnega vprašalnika ... 76
Graf 20: Grafični prikaz odgovorov učencev na 11. vprašanje anketnega vprašalnika ... 77
Graf 21: Grafični prikaz odgovorov učencev na 13. vprašanje anketnega vprašalnika ... 81
KAZALO TABEL
Tabela 1: Frekvenčni prikaz učiteljev, ki so sodelovali v anketi, glede na spol ... 58Tabela 2: Prikaz odgovorov učiteljev na 1. vprašanje anketnega vprašalnika ... 60
Tabela 3: Prikaz odgovorov učiteljev na 6. vprašanje anketnega vprašalnika ... 64
Tabela 4: Prikaz utemeljitev učiteljev na 9. vprašanje anketnega vprašalnika... 67
Tabela 5: Prikaz odgovorov učiteljev, ki so na 10. vprašanje anketnega vprašalnika odgovorili z DA ... 68
Tabela 6: Prikaz odgovorov učencev na 3. vprašanje anketnega vprašalnika... 71
Tabela 7: Prikaz odgovorov učencev na 12. vprašanje anketnega vprašalnika: Kaj je demokracija? ... 78
Tabela 8: Prikaz odgovorov učencev na 12. vprašanje anketnega vprašalnika: Kaj je država? ... 79
Tabela 9: Prikaz odgovorov učencev na 12. vprašanje anketnega vprašalnika: Kaj je domovina? ... 80
ix
Tabela 10: Prikaz odgovorov učencev na 12. vprašanje anketnega vprašalnika: Kaj je ustava? ... 81
1
TEORETIČNI DEL
1. UVOD
Republika Slovenija je razmeroma mlada država – slovenski narod je namreč državo dobil šele leta 1991. Vse do takrat smo Slovenci živeli znotraj držav drugih narodov, ki so stoletja krojili našo usodo. Narodna identiteta Slovencev se je tako skozi zgodovino razvijala glede na neko zgodovinsko obdobje in državo, kateri je pripadala. Glavna povezovalna elementa pri oblikovanju slovenskega naroda in njegove identitete sta bila jezik in kultura. Kot posledica predvsem teh dveh elementov je vzklila tudi želja po samostojni državi (Nećak, 1997). Vsako zgodovinsko obdobje je torej Slovencem pustilo nekakšen pečat in na nek način sooblikovalo slovenski narod, kot ga poznamo danes. Še posebej so Slovence zaznamovala 80. leta 20. stoletja, ki so prinesla velike spremembe: konec hladne vojne, postopno propadanje socialističnega vzhodnega bloka, mednacionalni spori v Jugoslaviji, vplivi z zahoda, liberalizacija javnega življenja idr. Ob teh dogodkih se je Slovencem porodila izjemna priložnost samostojne demokratične države. Temelje samostojni državi pa je postavil narod sam.
Stoletni boji naših prednikov pri uresničitvi narodnih ciljev so nam omogočili, da danes lahko živimo v svoji državi, govorimo slovenski jezik in smo svobodni na različnih področjih življenja. Žal pa se dandanes srečujemo z realnostjo, v kateri omenjeni dosežki mnogih Slovencev ne navdajajo s ponosom.
Raziskovalci razloge za nezanimanje ljudi za državo iščejo v različnih plasteh družbe, tudi v vzgoji in izobraževanju. Odnos prebivalstva do države in naroda se reproducira tudi v šolskem okolju. Ravno zaradi tega je nujno, da so v šolski sistem vključene načrtovane in kakovostne državljanske in domovinske vsebine, ki temeljijo na poznavanju zgodovinskih dogodkov in medkulturnosti. Posredovanje omenjenih vsebin pa je nujno tudi zaradi ohranjanja demokracije v svetu, katere nosilci so prav aktivni državljani, ki se za državo in družbo zanimajo in ju spoštujejo.
2. RAZVOJ SLOVENSKE NARODNE ZAVESTI
2.1 Narodna in nacionalna identiteta oz. zavest
2.1.1 Identiteta
2
Ljudje smo socialna bitja. Da si lahko kot posamezniki osmislimo bivanje v družbi, iščemo svoje vloge v njej. Pravimo, da iščemo svoje identitete. Lahko bi rekli, da je identiteta tisto, kar nas označuje kot posameznika ali kot skupino, kateri pripadamo.
Identiteta je zapleten proces, v katerem se posameznik ali skupina razlikujeta, kadar ju primerjamo z drugimi posamezniki ali skupinami. Za identiteto je značilno, da se razvija in spreminja skozi celo življenje posameznika. Oblikuje se preko interakcij z drugimi in v sklopu institucij, v katere smo vključeni. Lahko se zelo razlikuje od identitete drugega/drugih ali pa je neki identiteti zelo podobna (Nastran Ule, 2000).
Posamezniki imamo več identitet, ki jih iščemo skozi celo življenje. Lahko so individualne ali skupinske/kolektivne (Nećak, 1997).
1.1.2 Narod in nacija
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) (2014) je narod »skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest.«
Ločimo dve vrsti narodov. V prvo skupino sodijo narodi, ki so se razvili neodvisno od države. To pomeni, da so jih povezovali skupen jezik, ozemlje, zgodovina, vera, običaji ipd. V to skupino sodimo tudi Slovenci. Narodna zavest je pri Slovencih obstajala, še preden smo imeli svojo državo. Druga skupina narodov pa se je razvila iz ideje o nacionalni državi. Najprej je torej nastala država, nato pa je sledilo oblikovanje narodne zavesti (Gomezel Mikolič, 2000).
Hribar (1995) poudarja, da, če hočemo govoriti o narodu, mora obstajati narodna zavest tega naroda, ki neko ljudstvo spremeni v narod. Za narodno identiteto je značilno, da se njena intenzivnost viša v času kriznih in prelomnih zgodovinskih obdobij (Nećak, 1997). Narodna zavest oz. identiteta vključujeta občutek pripadnosti in občutek različnosti. Te občutke in izkušnje ljudje pridobivamo od rojstva naprej, zato se z njimi identificiramo. Tako nas npr. jezik, kultura, zgodovina, geografski položaj, državnost ipd. povezujejo z našo narodno skupnostjo, hkrati pa se v teh značilnostih razlikujemo od drugih narodov (Musek 1994, v Gomezel Mikolič, 2011). Narodu, ki je vzpostavil samostojno državo, pravimo nacija (Gomezel Mikolič, 2000). Slovenci smo postali nacija leta 1991, ko smo dobili svojo državo, Republiko Slovenijo.
Južnič (1993, v Klemenčič in Štremfel, 2011) nacionalno identiteto opredeljuje kot eno najbolj kompleksnih identitet, ki je sestavljena iz več različnih identitet ter katere obstoj in smisel sta odvisna od drugih identitet. Musek (1997) nacionalno identiteto enači z nacionalno zavestjo. Pravi, da sta eni izmed najpomembnejših sestavin skupinske zavesti.
Musek (1997) nadaljuje, da so ključen del nacionalne identitete njeni atributi. Pod tem pojmom razumemo značilnosti naroda in nekatera pomembna obeležja, ki so z
3
narodom povezana in katere pripadniki naroda označujejo kot gradnike nacionalne identitete, npr. jezik, verska pripadnost, tradicija, politične prvine, pravni dosežki, kulturni in umetnostni dosežki, ljudsko izročilo, folklora, gospodarska in vojaška uspešnost, tehnološki in znanstveni dosežki, naravna lepota in geografske posebnosti, revolucije, zgodovina naroda, simboli itn.
Ozemlje današnje Slovenije je skozi zgodovino pripadalo različnim državam oz. je bilo pod oblastjo različnih vladarjev. Tako so Slovenci stoletja živeli v državah večjih narodov, znotraj katerih so se morali boriti za svoje življenje, pravice, jezik itd. in nenazadnje za svoj narod ter njegovo identiteto. Zaradi stoletnega boja je želja po suverenosti med Slovenci postala za glavni cilj, ki bi izpolnil in rešil narodno vprašanje (Nećak, 1997).
2.2 Razvoj slovenske narodne zavesti
2.2.1 Začetki
Med zgodovinarji ni enotnega mnenja o tem, kdaj natančno naj bi se prvič pojavila slovenska narodna zavest. Nekateri trdijo, da je slovenska narodna zavest obstajala že takrat, ko so se Slovani ustalili na območju današnje Slovenije (Kosi, 2011).
Slovenci naj bi po njihovem mnenju obstajali že v zgodnjem srednjem veku. Slednje naj bi dokazovali štirje elementi: geopolitična raven, socialna raven, jezikovna raven in verska oz. duhovna sestava prebivalstva (Kos, 2010).
Na geopolitični ravni so bili Slovenci v tistem času ločeni (najprej v okviru frankovskega kraljestva) od drugih slovanskih skupnosti, s katerimi so bili nekoč povezani. Slovenci naj bi bili tisti Slovani, ki so živeli severno od Kolpe in zahodno od Sotle. Takrat je biti Slovenec pomenilo biti pripadnik nižjega socialnega sloja in govoriti slovenski jezik, višji sloji (plemstvo) pa so govorili nemško. Tako se naj bi tudi glede na socialno raven Slovenci razlikovali od ostalega prebivalstva na širšem območju. Jezikovna raven naj bi se razvila iz geopolitične in socialne ravni. Kasneje je slovenski jezik postal prepoznavni znak Slovencev oz. element, ki je združeval Slovence. V duhovnem smislu je Slovence povezovala tudi religija – krščanstvo (Kos, 2011).
Slika 1: Reliefna podoba knežjega kamna na kovancu za 2 centa (vir:
evro.si)
Tako nekateri raziskovalci začetke oblikovanja narodne zavesti pripisujejo že slovenski kneževini Karantaniji, ki je nastala v 7.
stoletju, in sicer predvsem obredu ustoličevanja koroških vojvod na knežjem kamnu pri Krnskem gradu, ki je potekalo v slovenskem jeziku (Nećak, 1997). Knežji kamen je danes
4
simbol večstoletnega boja slovenskega naroda za samostojnost.
Spet drugi simboličen začetek prebujanja slovenske skupne narodne zavesti postavljajo v čas protestantizma, v leto 1550, ko je Primož Trubar prvič zapisal besedo Slovenci (Repe, 2010). Poleg tega da je gibanje prineslo prvo slovensko knjigo in prvo slovensko tiskano besedo, je protestantizem odigral pomembno vlogo tudi na drugih kulturnih področjih. Tako smo v tistem času dobili prvi prevod Biblije, ki jo je prevedel Jurij Dalmatin leta 1584. Začel se je oblikovati slovenski knjižni jezik, Slovenci pa se takrat prvič omenjajo kot jezikovna skupnost, kljub razdrobljenosti med različni deželami (Granda, 2008).
Ker so se pomena protestantizma intelektualci pričeli zavedati šele konec 18. stoletja, je bil Trubar svoj čas označen za krivoverca. Protireformacija je zavračala vse, kar je bilo protestantskega. Zažigali so protestantske knjige, ki so bile zapisane tudi v slovenščini, prepovedali so protestantsko bogoslužje in šolstvo, ki se je na obeh področjih sicer zavzemalo za jezik ljudstva, torej slovenski jezik, preganjali so tudi pridigarje … Tako je protireformacija povzročila veliko škodo razvoju slovenskega jezika in kulture. Tisk slovenskih knjig se je ustavil za 60 let. Iz tistega časa je znano in pomembno delo avtorja Janeza Vajkarda Valvasorja, Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689, napisano v nemščini. Delo velja za eno najpomembnejših znanstvenih del o Kranjski (Prunk, 2002).
Slika 2: Grbi kranjskih mest v Slavi vojvodine Kranjske (vir: wikipedia.org)
Druga skupina zgodovinarjev, ki jo omenja Kosi (2010), pa trdi, da pred 19. stoletjem ne moremo govoriti o narodni identiteti Slovencev, saj se izraz Slovenec do takrat ni množično uporabljal. Poleg tega iz virov naj ne bi bilo mogoče razbrati, da bi ljudje pred 19. stoletjem izkazovali naklonjenost ali pripadnost slovenstvu.
Ne glede na to, da med strokovnjaki ni enotnega mnenja o tem, kdaj natančno se je prvič pojavila narodna zavest Slovencev, se vsi strinjajo, da se je ta oblikovala predvsem okoli in zaradi jezika.
5 2.2.2 18. stoletje
Obdobje razsvetljenstva je v Habsburško monarhijo prispelo z zamudo. Ideje razsvetljenstva so se najprej začele širiti na zahodu takratne Evrope, kjer so razsvetljenci zahtevali svobodo izražanja, poudarjali so pomen znanosti in razuma ter se zavzemali za zmanjšanje vloge cerkve v državi, vendar so dosego teh ciljev videli v absolutizmu. Za Slovence so bile razsvetljenske ideje pomembne predvsem zaradi tega, ker so poudarjale tudi pomen naroda in maternega jezika. Čas razsvetljenstva je bil čas slovenskega narodnega preporoda (Čepič in Nećak, 1979).
V 18. stoletju sta bili za Slovence izrednega pomena dve reformi. Prva je bila uvedba šolstva v jeziku ljudstva, zaradi katerega se je povečalo število slovenskega mestnega prebivalstva. Izobraženci niso bili več samo duhovniki, pač pa se je oblikoval še sloj posvetnih meščanskih izobražencev (Kos, 1996). Z drugo reformo, ki je pomembno vplivala na narodno zavest Slovencev, so kmetje dobili osebno svobodo. Od takrat naprej so kmetje lahko obiskovali šolo, s tem pa se je začelo tudi oblikovanje slovenskega meščanstva, ki je, kot že omenjeno, poleg duhovščine postalo temelj slovenskega narodnega gibanja (Prunk, 2002).
Zgodovinar Vasilij Melik (1997) tradicionalni začetek slovenskega narodnega gibanja postavlja v leto 1768, in sicer s knjigo Kraynska grammatika, das ist: Die kraynerische Grammatik, oder Kunst die kraynerische (Kranjska gramatika), avtorja Marka Pohlina.
Gre za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika. Napisana je bila v nemškem jeziku. Pohlin se je v slovnici zavzemal za slovenski oz. kranjski jezik in nasprotoval ideji, da bi slovenščino izključili iz šol.
Slovenski knjižni jezik se je v tistem času večinoma uporabljal le v verskih knjigah, zaradi pokrajinske raznolikosti in narečij pa je bil tudi precej neenoten. Kulturniki so govorili in ustvarjali predvsem v nemškem jeziku z izjemo današnje Primorske (italijanski jezik) in Prekmurja (madžarski jezik).
Melik (1997) nadaljuje, da se je narodno gibanje Slovencev pričelo razvijati ob podobnem času kot pri drugih narodih. Pomembno je omeniti, da gibanje ni bilo množično, ampak ga je sestavljalo nekaj intelektualcev, ki so ustvarjali v slovenščini.
Avtor izpostavlja Žigo Zoisa (1747–1819) in njegov preporodni krožek, v okviru katerega so delovali še Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik in drugi t. i. slovenski prebuditelji.
6
Zoisov krožek so sestavljali meščani. Eden pomembnejših prebuditeljev tega krožka je bil Anton Tomaž Linhart, ki je med letoma 1788 in 1791 izdal prvo znanstveno zgodovino Slovencev (Prunk, 2002). Slovenci smo s tem delom postali narod z lastno zgodovino (Trstenjak, 1991).
Pomembna dela avtorjev Zoisovega krožka, ki jih velja izpostaviti in ki so vplivala na razvoj slovenske narodne zavesti, so Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki je bila napisana v nemščini, avtorja Jerneja Kopitarja, ter prvi dve slovenski komediji Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki ju je napisal Anton Tomaž Linhart (Prunk, 2002). 4. januarja 1797 je pričel izhajati slovenski časnik Lublanske novice, ki je izhajal 4 leta. Njegov urednik je bil Valentin Vodnik (Melik, 1997).
Slika 3: Časnik Lublanske novice iz leta 1800 (vir: dlib.si)
Dela, ki so nastala v času slovenskega narodnega preporoda, so dokazala, da je slovenščina enakovredna drugim evropskim jezikom. S svojim ustvarjanjem so kulturniki svetu pokazali, da je slovenščina uporabna tudi v znanosti in umetnosti (Granda, 2011).
Drugi preporodni krožek se je imenoval Pohlinov krožek in so ga sestavljali predvsem redovniki. Kulturniki, zbrani v krožek, so bili prvi, ki so pri svojem delu načrtno uporabljali slovenščino. Oba krožka so sestavljali izobraženci, ki so se zavzemali za preporod slovenskega naroda. V prvi vrsti so želeli na tak način literaturo približati preprostim ljudem, ki so govorili slovenski jezik. Poleg tega so se zavzemali za slovenski jezik v šolah ter za širjenje in razvoj jezika, ki bi dosegel tudi višje sloje ljudi, ki so govorili predvsem nemško. V slovenskem jeziku so prebuditelji tiskali knjige, pisali pesmi, drame, opere idr. (Melik, 1997).
Druga polovica 18. stoletja je bila čas prebujanja narodov v Habsburški monarhiji, k čemur je pripomogla že omenjena reforma osnovnega šolstva. Učni jezik je postala slovenščina, ki je še natančneje zamejila slovensko etnično ozemlje. Jezikovno- narodna meja je tako proti severu kot tudi proti zahodu ločila slovensko govoreče prebivalstvo od nemško in italijansko govorečega. Krepila se je zavest o slovenskem narodu kot posebni skupnosti Slovanov (Nećak, 1997).
2.2.3 19. stoletje
2.2.3.1 Ilirske province
Ilirske province je ustanovil Napoleon, in sicer so obstajale med letoma 1809 in 1813.
Francoska oblast je dovolila šolanje v slovenščini, a so se šolarji sočasno učili še
7
francoščine in italijanščine. V času Ilirskih provinc, natančneje leta 1811, je bila na Liceju v Gradcu ustanovljena tudi prva katedra za slovenščino (Prunk, 2002).
Valentin Vodnik in nekateri drugi intelektualci so v času francoske dobe videli priložnost za razvoj slovenščine. Vodnik je napisal kar nekaj učbenikov v slovenskem jeziku.
(Melik, 1997). Med slovenskimi izobraženci sta se v času Ilirskih provinc oblikovala dva pola narodne ideje. V prvem so verjeli v slovensko, v drugem pa v ilirsko idejo. Oba pola sta se sicer zavzemala za narodno gibanje in njegovo podporo, vendar je ilirski rešitev videl v knjižnem jeziku ilirščini, torej skupnem jeziku vseh južnih Slovanov (Melik, 1997).
Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, katerega pripadniki so se zavzemali za združitev južnih Slovanov in oblikovanje skupnega ilirskega jezika. Slovenci bi torej po njihovi ideji morali opustiti slovenščino. Med Slovenci je bil najbolj znan zagovornik ilirizma pesnik in pisatelj Stanko Vraz, rojen pod imenom Jakob Fras (Radio Ognjišče, b. d.).
2.2.3.2 Pomlad narodov in Zedinjena Slovenija
Po Napoleonovem porazu leta 1813 so bili Slovenci zopet združeni v eni državi, in sicer v Avstrijskem cesarstvu. To obdobje imenujemo čas Metternichovega absolutizma, ki prav tako ni ustavljalo razvoja slovenskega jezika in kulture (Prunk, 2002). V prvi polovici 19. stoletja je bilo slovensko narodno gibanje še vedno veliko bolj kulturno kot politično, predvsem zaradi takratne razdrobljenosti Slovencev med deželami (Granda, 2011).
Zelo pomembno vlogo pri razvoju slovenske narodne zavesti je imel v tistem času časopis Kmetijske in rokodelske novice, urednika Janeza Bleiweisa, ki je izhajal vsak teden med letoma 1843 in 1848. Najprej so bile novice namenjene predvsem kmetom in obrtnikom, kasneje pa so pričeli objavljati tudi politične, leposlovne in tuje prispevke.
Za Slovence so bile te novice zelo pomembne, saj so poleg tega, da so bile napisane v slovenščini, ustvarjalci preko časopisa širili narodno gibanje, ki je doseglo tudi nižje sloje prebivalstva. V časopisu je bila Ljubljana prvič omenjena kot prestolnica (Melik, 1997).
Bleiweis je bil sicer član konservativne struje narodnega preporoda, katerega podpornika sta bila še Jernej Kopitar in Jovan Vesel Koseski. Druga struja narodnega preporoda je bila liberalna, katere nosilca sta bila predvsem France Prešeren in Andrej Smole. V slednji so se zavzemali za enoten slovenski jezik in nasprotovali idejam ilirizma. Prešeren je s svojim širokim naborom del pripomogel k dvigu slovenskega jezika in kulture na visok nivo izražanja. Liberalni krog je v nasprotju s konservativnim, ki je pritegnil predvsem kmete in obrtnike, požel zanimanje meščanov, ki so postali nosilci narodnega preporoda v 19. stoletju (Prunk, 2002).
Beseda Slovenija je sicer že nekaj časa obstajala, vendar bi lahko simboličen začetek širše rabe besede Slovenija zaznamoval 4. september 1844, ko je bilo v uvodniku
8
Novic zapisano, da je »Ljubljana srce Slovenije«. Priloga te izdaje časopisa je vključevala pesem Janeza (Jovana) Vesela Koseskega z naslovom: »Slovenija cesarju Ferdinandu Prvemu ob veselem dohodu njih veličastva v Ljubljano«. Raziskovalci to omembo besede Slovenija razumejo kot identifikacijo z ozemljem, na katerem so živeli Slovenci in ki ga do tedaj ni bilo (Melik, 1997).
Pomembna letnica v zgodovini prebujanja slovenske narodne zavesti je vsekakor leto 1848, saj je takrat nastal prvi slovenski politično-nacionalni program. Letnico v zgodovini poznamo pod pojmom »pomlad narodov«, ki označuje vrsto revolucij, ki so se odvijale po takratnih avstrijskih, ogrskih in italijanskih deželah. Zaradi gospodarske krize in slabe letine so kmetje v Avstrijskem cesarstvu pričeli nasprotovati fevdalizmu.
Zahtevali so osebno svobodo, na drugi strani so bili intelektualci in politiki, ki so zahtevali konec absolutizma kanclerja Metternicha, pravičnejše vladanje, pravico za poučevanje in uradovanje v jezikih narodov, pravico svobodnega združevanja, ukinitev cenzure tiska itn. Vrsta demonstracij študentov, meščanov in delavcev je v takratnem Avstrijskem cesarstvu, 13. marca 1848, pripeljala do t. i. marčne revolucije na Dunaju, ki je spodbudila tudi Slovence. Istega leta je bil sprejet zakon o zemljiški odvezi in odpravi podložništva, odpravljena je bila tudi cenzura tiska, cesar Ferdinand I. je odstopil, prestol pa je prevzel Franc Jožef I.
(Hudolin, 2018).
Slika 4: Ižanski grad (z Valvasorjeve upodobitve), ki so ga v sklopu revolucij napadli kmetje (vir: zgodovina.si)
Leto 1848 je bilo za Slovence pomembno tudi zaradi dogodka na Wolfovi ulici v Ljubljani, kjer so prvič razvili slovensko zastavo. Tistega dne je bila na Ljubljanskem gradu razobešena nemška zastava. Slovenski študentje so v znak protesta istega dne razobesili slovensko zastavo in razglašali, da so Slovenci in ne Nemci. Do takrat Slovenija ni imela svoje zastave, saj je imela vsaka dežela svojo. Študentje so podlago kranjske deželne zastave (tribarvnica – od zgoraj: bela, modra in rdeča barva) prevzeli za slovensko narodno zastavo (Hudolin, 2018).
9 Med Slovenci so se tako predvsem v drugi polovici 19. stoletja pričele prvič širiti resne politično-narodne ideje. K temu je pripomogla notranja preureditev države. Politični razvoj Slovencev je prispeval k oblikovanju programa Zedinjena Slovenija, v katerem so Slovenci zahtevali skupno kraljevino Slovenijo znotraj Avstrijskega cesarstva. Intelektualci so v programu strmeli k združitvi slovenskega ozemlja, glede na jezikovno mejo, in sicer v samoupravno enoto, v kateri naj bi imel slovenski jezik enake pravice kot nemški. Zahtevali so združitev Slovencev v en narod (Nećak, 1997).
Slika 5: Zemljevid Zedinjene Slovenije, avtorja Petra Kozlerja (vir: slovenija25.si)
Eden prvih začetnikov slovenskega političnega programa v 19. stoletju je bil celovški kaplan Matija Majar Ziljski. Njegovo delo je obsegalo različna področja, ki so bila povezana z narodnim prebujanjem. 29. marca 1848 je v časopisu Kmetijske in rokodelske novice objavil članek Kaj Slovenci terjamo?, v katerem se je zavzemal za združenje slovenskih dežel in slovenščino v šolah. Bil je zagovornik ilirizma in član programa Zedinjena Slovenija, katerega načrt je predstavil v časopisu Slovenija, 26.
decembra 1848 (Merhar, 2013).
Program Zedinjena Slovenija je zbudil zanimanje v parlamentu, dobil je tudi podporo na slovanskem kongresu v Pragi in hrvaškem saboru. Kljub temu da se politično življenje leta 1848 še ni popolnoma razvilo, so se začela pojavljati različna društva, izhajali so časopisi (npr. Slovenija), oblikovana je bila slovenska stranka ipd., a o pravi politični organizaciji takrat še ne moremo govoriti. Program med prebivalstvo ni prinesel širše narodne prebuditve. Kmetje so se zavzemali predvsem za odpravo fevdalizma, meščani pa so zagovarjali različne politične poglede (nemške, italijanske, slovanske, konservativne, liberalne …) (Melik, 1997).
2.2.3.3 Volitve v deželne zbore
Revolucija v monarhiji ni bila popolnoma uspešna. Po njej je nastopilo obdobje Bachovega absolutizma (1849–1859), ki pa je bilo nekoliko svobodnejše kot tisto poprej (Prunk, 2002). Novi absolutizem je bil bolj liberalen in je pričel poudarjati enakopravnost narodov, kar se je kazalo predvsem na področju jezika. Leta 1849 so državni uradni list pričeli izdajati v slovenščini (Melik, 1997).
Ker je imel slovenski jezik veliko različic, se je oblast zavzemala za uveljavitev enotnega knjižnega jezika. Istega leta je bila slovenščina uveljavljena kot obvezni
10
predmet v gimnazijah. V osnovnem šolstvu je imela pomembno vlogo predvsem duhovščina, ki je leta 1855 dobila pravice nadzora nad šolstvom. Napredek slovenskega naroda je duhovščina videla v izobraževanju kmečkih ljudi. Dela različnih avtorjev, kot sta Anton Martin Slomšek in Janez Cigler, so vsebovala nauke, ki so ljudi motivirali za učenje, ki naj bi prineslo napredek naroda in boljšo prihodnost posameznika (Melik, 1997).
Po padcu absolutizma so leta 1861 potekle volitve v deželne zbore. S februarskim patentom je Avstrijsko cesarstvo postalo parlamentarna monarhija. Vsaka dežela je imela svoj deželni zbor, ki je sprejemal nekatere deželne zakone. Deželni zbor so sestavljali poslanci. Prebivalstvo je bilo razporejeno v volilne skupine ali kurije, ki so volile določeno št. poslancev: kmečke (16 poslancev), mestne (8 poslancev), veleposestniki (10 poslancev) in trgovsko-obrtne zbornice (2 poslanca) (Melik, 1997).
Oblikovali sta se dve politični struji. Prva t. i. narodna struja se je zavzemala za enakopravnost slovenskega jezika. Pridobila je podporo duhovščine, ki je predvsem na podeželju širila narodno zavest med prebivalstvo. Nasprotna t. i. ustavoverna struja je zagovarjala ustavo februarskega patenta, in sicer je zagovarjala enakovrednost vseh narodov in jezikov v monarhiji, vendar je v realnosti podpirala nemščino (Melik, 1997).
»Slovenska stranka« na volitvah leta 1861 ni bila preveč uspešna, saj ni bila dovolj dobro organizirana. Veliko boljše rezultate so prinesle volitve v deželne zbore leta 1867, ko so Slovenci zmagali v 19 od skupno 21 okrajih kmečke kurije. Takrat se je pokazalo, da je slovensko narodno gibanje iz posameznikov preraslo v množice (Melik, 1997).
Ustavna doba je bila čas kulturnega napredka Slovencev. Vse več in več del je izhajalo v slovenščini, nepismenost se je zmanjševala. Različne organizacije, namenjene različnim slojem, so širile slovenščino (Slovenska matica (med izobraženci), Mohorjeva družba (med nižjimi sloji), Dramatično društvo idr.). Slovenski jezik se je začel uveljavljati tudi na drugih področjih, npr. v politiki, znanosti, pravu, umetnosti idr.
Med letoma 1860 in 1869 je začelo izhajati 30 časnikov in časopisov. Slovenci so postali narod s svojo kulturo (Melik, 1997).
2.2.3.4 Čitalnice
K razvoju slovenske narodne zavesti v 2. polovici 19. stoletja so vplivale tudi čitalnice.
Uršič (1999) pravi, da so se čitalnice razvile iz razsvetljenskega prepričanja o tem, da je napredek države odvisen od razvoja jezika in kulture. Najprej so se razvila t. i. bralna društva, v katerih so se zbirali meščani in brali časopise, razpravljali o njihovi vsebini ipd.
Glavni namen čitalnic na Slovenskem je bilo opismenjevanje ljudi, širjenje slovenskega jezika in njegove uporabe ter prebujanje in utrjevanje narodne zavesti. Poudariti je potrebno, da so bile čitalnice v začetku namenjene predvsem meščanom, ne pa tudi
11
nižjim slojem prebivalstva. Začetniki čitalnic na Slovenskem so bili pripadniki konservativne politične usmeritve, t. i. staroslovenci. Pobudnik čitalnic je bil Janez Bleiweis. Na podeželju je glavno vlogo pri narodnem prebujanju prevzela duhovščina, ki je narodno zavest krepila preko pevskih zborov, društev, zadrug ipd. (Uršič, 1999).
Na nek način so se Slovenci v čitalnicah upirali prevladi nemščine in italijanščine. Z izobraževanjem odraslih v čitalnicah so skušali izobraziti preproste ljudi, odpraviti nepismenost in širiti narodno zavest. Čitalnice so bile tudi razvedrilne, saj so organizirale družbeno-kulturne prireditve. Ko so pobudniki ugotovili, da je za razvoj naroda potrebno izobraženo prebivalstvo, so v čitalnice skušali privabiti tudi nižje sloje prebivalstva. To jim je uspelo tako, da so organizirali veselice, zabave s plesom, petjem ipd., na katerih so se ljudje tudi izobraževali. Spodbujali so k branju knjig, časnikov, pripravljali so predavanja in pogovore o aktualni problematiki, organizirali so tečaje (npr. jezikov), ustanovili so knjižnice za člane ipd. Narodno zavest so krepili predvsem preko petja slovenskih pesmi in s plesom.
Kasneje so organizirali bralna društva, namenjena kmetom, kjer so imeli kmetje poleg zabave priložnost poslušati različna predavanja in se izobraževati o bolj gospodarskih vsebinah (Uršič, 1999).
Slika 6: Vabilo na Miklavžev večer za otroke, ki ga je organizirala čitalnica v Kamniku (vir: zgodovina.si)
2.2.3.5 Tabori
Uspeh na volitvah leta 1867 je dodatno potrdil, da je imelo slovensko gibanje takrat končno tudi množično podporo. Poleg čitalnic so bili za krepitev slovenske narodne zavesti pomembni tudi tabori. To so bili veliki politični shodi na prostem, na katerih so sodelovali vsi sloji prebivalstva (Prunk, 2002). Prvi tabor je potekal leta 1868 v Ljutomeru. Na taborih so Slovenci avstrijski oblasti skušali pokazati svojo politično moč in voljo naroda po združenju (Prunk in Rangus, 2014).
Avstrijsko cesarstvo se je leta 1867 preimenovalo v Avstro-Ogrsko in s tem postalo dvojno cesarstvo. Sestavljeno je bilo iz dveh enakopravnih monarhij, Ogrske in Avstrije, ki sta imeli vsaka svojo vlado in parlament. Avstrijski cesar je bil tudi ogrski kralj. Da so bila v državi sploh dovoljena velika zborovanja ljudi, je pripomoglo dejstvo, da je bila Avstro-Ogrska v svojem začetku relativno liberalna država (ustavna monarhija), kasneje pa je ogrski del monarhije v šole in urade vpeljal obvezno madžarščino. Madžarizacija je odločilno vplivala tudi na ohranitev slovenskega jezika v Prekmurju. Tu se je slovenski jeziki v obliki narečja vse do leta 1919 ohranjal predvsem v bogoslužji in nabožni literaturi.
12
Liberalizacija je prispevala k temu, da je slovensko politično gibanje med letoma 1868 in 1871 doseglo razcvet. S tabori je slovensko narodno gibanje prvič v zgodovini postalo organizirano in množično. Bistvenega pomena je bilo, da je narodno gibanje postalo tudi politično in da se je razširilo tudi med nižjimi sloji, predvsem kmeti. To so politiki dosegli tako, da so bili na tabore vabljeni tudi ljudje brez volilne pravice, ki so predstavljali tudi največji delež slovensko govorečega prebivalstva. S slovensko identiteto so se tako pričeli identificirati tudi kmetje (Čeč, 2018).
Zahteve, ki so jih izražali na taborih, so vključevale že znano zahtevo Zedinjene Slovenije po združenju slovenskih dežel, ki so jo do takrat poznali le nekateri izobraženci, zahtevo po slovenščini v osnovnem in srednjem šolstvu ter zahtevo po uradovanju v slovenskem jeziku (Prunk, 2002). Pobudniki taborov so bili t. i. mladoslovenci. Šlo je za mlajšo generacijo slovenskih politikov, ki so bili liberalno usmerjeni. Najbolj znana politika, ki sta se zavzemala za organizacijo taborov, sta bila Fran Levstik in Matija Prelog (Čeč, 2018).
Slika 7: Spomenik najbolj množičnemu taboru v Vižmarjah, ki je potekal 23. maja 1869 (vir: dlib.si)
Volitve leta 1867 in taborsko gibanje med letoma 1868 in 1871 lahko razumemo kot preporod slovenske politične zavesti. Slovenska narodna zavest se je krepila in si za svoj cilj postavila lastno državo (Nećak, 1997).
2.2.3.6 Nasprotovanja v slovenskem gibanju
Konec 19. stoletja je bil slovenski politiki nekoliko manj naklonjen. Že v 60. letih 19.
stoletja se je slovenska politika pričela cepiti na dva pola: na eni strani liberalni politiki (mladoslovenci) in na drugi konservativni (staroslovenci). Takrat je bilo slovensko narodno gibanje sicer še dokaj enotno, kar so dokazale volitve leta 1867. Slovenci so dobili večino v kranjskem deželnem zboru in povečali število poslancev v drugih deželah, v katerih so živeli in volili Slovenci (Prunk, 2002).
Žal pa Slovenci zaradi svoje majhnosti v parlamentu niso imeli dovolj moči, s katero bi lahko izboljšali svoj položaj. Tabore, ki so združevali ljudi in krepili narodno zavest, je oblast leta 1871 prepovedala. Po koncu taborov so se med politiki pričeli zaostrovati odnosi. Z liberalizacijo je katoliška cerkev pričela izgubljati svoj vpliv. Konservativci so od liberalcev pričeli zahtevati, da se ti vrnejo nazaj h katoliškim načelom tako v politiki kot v šolstvu. Nasprotovanja so se kazala tudi na volitvah leta 1873, ko sta struji ločeno kandidirali proti Nemcem in Italijanom ter tudi ena proti drugi (Prunk in Rangus, 2014).
Konec 19. stoletja je večina Slovencev sicer še vedno podpirala življenje znotraj monarhije, predvsem zaradi strahu pred Nemci in Italijani. V monarhiji so videli zavetje in bili nanjo navezani. Bili so tudi za slovenstvo, a hkrati za cesarja, v večini pa niso bili zadovoljni z ureditvijo monarhije in dualizmom (Melik, 1997).
13
Kljub temu da so Slovenci v monarhiji kot narod napredovali in že pred 1. svetovno vojno oblikovali svojo umetnost, kulturo in znanost, jezik ter politične cilje, so narodni razcvet upočasnjevali gospodarska kriza, izseljevanje, izgube narodnega boja na Koroškem in Štajerskem, neuspešnost programa Zedinjena Slovenija, germanizacija, strah pred okupatorjem ipd. Rešitve so Slovenci začeli iskati v jugoslovanstvu, ki je bilo opredeljeno z enim jugoslovanskim narodom in jezikom (Nećak, 1997).
Del izobražencev in politikov je sicer opozarjal na dejstvo, da so Slovenci toliko stoletij živeli ločeno od ostalih južnih Slovanov in da zato ne moremo govoriti o skupni kulturi jugoslovanskih narodov. Tako je Ivan Cankar v svojem predavanju, 12. aprila 1913, v ljubljanskem Mestnem domu izpostavil kulturne razlike med Slovenci in Jugoslovani, vendar slovenski politiki temu niso namenjali preveč pozornosti (Prunk, 2002). Cankar je bil zaradi omenjenega predavanja sodno preganjan s strani avstrijske oblasti, ker naj bi bil domnevno naklonjen jugoslovanstvu – v svojem predavanju je namreč napovedal združitev jugoslovanskih narodov (Čeh Steger, 2019).
Obdobje ob koncu Habsburške monarhije je za Slovence na narodnem področju prineslo krizo (Nećak, 1997).
2.2.4 Razvoj narodne zavesti Slovencev v Jugoslaviji
Pred 1. svetovno vojno je med Slovenci še prevladovala želja, da bi se skupaj s Hrvati in kasneje tudi s Srbi združili v avtonomno telo znotraj monarhije. Jugoslovanstvo se je krepilo predvsem zaradi strahu pred okupatorji in ne zaradi želje po bivanju s sorodnimi narodi (Nećak, 1997).
Skupina južnoslovanskih politikov je ustanovila Jugoslovanski klub, ki ga je vodil dr.
Anton Korošec (Prunk, 2002). 30. maja leta 1917 so sprejeli t. i. Majniško deklaracijo, ki je predvidevala združitev slovenskih, hrvaških in srbskih habsburških ozemelj v avtonomno telo, pod Habsburško oblastjo (Repe, 2009). Avstrijska oblast deklaraciji in njenim zahtevam ni bila naklonjena, zato se je slovensko vodstvo leta 1918 odcepilo od Habsburške monarhije (Prunk, 2002). Ideja, da bi Slovenci, Hrvati in Srbi lahko živeli v svoji državi, v kateri so videli prihodnost in razvoj, je vodila k vsiljenemu mišljenju, da so vsi Jugoslovani en in isti narod (Nećak, 1997).
Po prvi svetovni vojni so Slovenci doživeli korenite spremembe. Izgubili so del ozemlja na Koroškem in v Italiji, pridobili pa so Prekmurje, ki je bilo vrnjeno matični domovini, 17. avgusta 1919. Žal je med prebivalstvom tamkajšnje pokrajine združenje povzročilo precej nezadovoljstva, saj so bili Prekmurci stoletja odrezani od domovine, zato sta bila njihova kultura in jezik nekoliko drugačna (Nećak in Repe, 2003).
14 2.2.4.1 Prva Jugoslavija
V času Jugoslavije se je slovenska narodna identiteta, kljub težavam v državi, poglobila. V prvi Jugoslaviji so imeli Slovenci boljši položaj kot kadarkoli. Čeprav je bilo etnično ozemlje Slovenije po 1. svetovni vojni razdeljeno med štiri države, kar je Slovencem izven državnih meja prineslo slabši položaj kot tistim v Jugoslaviji, in je hkrati razdeljenost onemogočala, da bi Slovenci združili moči, je prav razdeljenost naroda po eni strani poglobila narodno zavest (Nećak, 1997).
Tako je bila v začetku nove države slovenščina edini jezik uradovanja in izobraževanja v Sloveniji. 3. decembra 1919 je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani, v večini jugoslovanskih vlad so bili slovenski ministri (Melik, 1997). Poleg Univerze v Ljubljani so bile v času med 1. in 2. svetovno vojno ustanovljene različne založbe in ustanove, kot so NUK, Narodni muzej, Glasbena matica, Akademija znanosti in umetnosti … (Granda, 2008). Vse to je vplivalo na poglabljanje narodne zavesti Slovencev (Simoniti, 2001). V Sloveniji se je v prvi Jugoslaviji pričela razvijati tudi industrija, ki je potrebovala delovno silo. Število kmečkega prebivalstva se je pričelo manjšati, počasi pa se je oblikoval nov socialni sloj delavcev (Prunk, 2002).
Po razpadu Avstro-Ogrske, leta 1918, je Slovenija stopila v novo državo. Ustanovljen je bil Narodni svet za slovenske dežele in Istro. Istega leta je bilo ustanovljeno Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je 29. oktobra 1918 razglasilo oblast na ozemlju južnih Slovanov Avstrije in Ogrske. Vijeće je postalo vrhovni državni organ.
Razglašena je bila samostojna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki se je decembra istega leta združila s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro ter bila preimenovana v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, opredeljena kot monarhija (Gašparič, 2015).
Slika 8: Proslava v Ljubljani ob ustanovitvi Kraljevine SHS, 29. oktobra 1918 (vir: slovenija25.si)
Ustava kraljevine je bila sprejeta leta 1921 in je bila v uveljavi vse do januarja leta 1929, ko je kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavil t. i. vidovdansko ustavo iz leta 1921. V nasprotju z novo šestojanuarsko ustavo, ki je določala, da je vsa oblast v rokah kralja, se je oblast v prejšnji ustavi delila na izvršno, sodno in zakonodajno. V prvih desetih letih obstoja države je težave povzročalo nerešeno narodno vprašanje, zaradi
15
česar se je zamenjalo veliko vlad. Kralj je zaradi vse večjih nestrinjanj in nemirnih političnih razmer, ki sta jih prinesla centralizem (vodenje države iz enega centra) in unitarizem (nasilno izenačevanje razlik), z novo ustavo uvedel diktaturo in istega leta državo preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo (Gašparič, 2015).
Kraljevino so razdelili na devet banovin. Večina slovenskega ozemlja je bila del Dravske banovine. V vsaki izmed njih so imeli Srbi največjo politično moč (Prunk, 2002). Slovenija med obema vojnama ni dosegla politične avtonomije. V 30. letih so Slovenci sicer zahtevali slovensko banovino, a so ostali neuslišani (Nećak in Repe, 2003).
Podobno kot v času Avstro-Ogrske so bili slovenski politiki v času Kraljevine Jugoslavije razdeljeni med dve politični usmeritvi. Prvi so zagovarjali predvsem centralizem z unitarizmom, drugi pa federalistično ureditev, ki bi predvidevala relativno avtonomne republike znotraj države. Slednjo so podpirali predvsem v katoliški Slovenski ljudski stranki (SLS), ki je bila tudi stranka z največjo podporo Slovencev v prvi Jugoslaviji (Čepič, 2010).
Leta 1931 je Jugoslavija spet postala ustavna monarhija z Narodnim predstavništvom, kar pa ni bistveno vplivalo na kraljevo oblast (Gašparič, 2015). Kljub začetnemu optimizmu Slovencev je nova država prinesla tudi razočaranja. Srbija je kaj kmalu pričela usmerjati celotno državno politiko in poglabljati centralizem. Če je slovenščina v prvih letih obstoja države imela vodilno vlogo v Sloveniji, se je v kasnejših letih njena vloga zmanjševala. Tako so bili npr. napisi na denarju najprej trojezični, nato pa so slovenščino izključili (Melik, 1997).
Slovenci so upali, da bodo znotraj Jugoslavije lahko uresničili program Zedinjena Slovenija, ki se je izjalovil v prejšnji državi. Z Državo SHS je bila na nek način uresničena želja Slovencev o položaju slovenskega naroda, vendar pa Slovenija ni vstopila le v novo državo, pač pa tudi v novo kulturno in jezikovno okolje. Slovenija se je v sklopu Habsburške monarhije namreč razvila v zahodnoevropsko državo, ki se je na različnih ravneh razlikovala od držav, s katerimi je bila nato združena v Jugoslaviji.
Iz srednjeevropskega kulturnega in katoliškega okolja je vstopila v drugačno narodno in religijsko državo (Nećak, 1997). Slovenija je izstopila iz narodnostno mešane Avstro- Ogrske v novo narodnostno mešano državo Jugoslavijo (Melik, 1997).
Poznavalci se sprašujejo, ali je jugoslovanski unitarizem v prvi Jugoslaviji pravzaprav povzročil obratni učinek in še dodatno stimuliral Slovence pri razvoju narodne zavesti.
V boju za ohranitev lastne identitete je slovenski narod postal političen, torej narod z državno-političnim konceptom (Nećak, 1997).
Srbska politika je s pomočjo diktature širila in poglabljala svojo nadvlado nad celotno državo in vztrajno širila ideje o jugoslovanskem unitarizmu. Odnosi med političnima strujama Slovencev so se v teh nemirnih časih zaostrovali, svet pa je bil pred pragom druge svetovne vojne (Prunk, 2002). Kraljevina je obstajala še do leta 1941, ko jo je zaradi odstopa od trojnega pakta napadel Tretji rajh, ozemlje Jugoslavije pa je bilo
16
razdeljeno med Nemčijo, Italijo, Madžarsko, Bolgarijo in Albanijo, Neodvisno državo Hrvaško in Črno goro.
2.2.4.2 Socialistična Jugoslavija
Čas druge svetovne vojne je prinesel razvoj slovenske državnosti (Prunk, 2020). Cilj slovenskih narodnoosvobodilnih politikov med drugo svetovno vojno je bil, da bi se Jugoslavija obnovila in postala federativna demokratična država, ki bi združila slovensko narodno ozemlje. Slednje so uresničevali preko narodnoosvobodilnega gibanja (Repe, 2002). Zbor odposlancev slovenskega naroda se je leta 1943 odločil, da se bo svobodna Slovenija s Primorsko priključila novi federativni Jugoslaviji, katere začetek simbolizira prvo zasedanje AVNOJA (Prunk, 2002).
Revolucijo med vojno je vodila Komunistična partija, ki se je zavzemala predvsem za bolj socialno državo, ki bi zmanjšala socialne razlike med ljudmi (Repe, 2002). V sklopu revolucije je bil oblikovan Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ, kar je v prevodu kratica za Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije), ki je postal najvišji organ Jugoslavije in prevzel zakonodajno funkcijo. AVNOJ je oblikoval začasno vlado, imenovano Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (Čepič, 2015).
Na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, leta 1943, so člani izgnanemu kralju Petru II.
Karađorđeviću prepovedali, da bi se vrnil v Jugoslavijo, pristojnosti pa so mu bile odvzete že z imenovanjem nove vlade. Odločili so se, da bo o ureditvi »nove«
Jugoslavije odločalo ljudstvo (Šteiner, 1997).
Na tretjem zasedanju, 10. avgusta 1945, je AVNOJ v Beogradu razglasil novo Jugoslavijo, Demokratično federativno Jugoslavijo. 11. novembra istega leta je na volitvah zmagala Ljudska fronta s predsednikom Josipom Brozom Titom in razglasila republiko – Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, katere ime se je obdržalo do leta 1963, ko je bila sprejeta nova ustava, ki je državo preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) (Čepič, 2015).
Leta 1944 je bil podpisan Sporazum Tito-Šubašić, ki je določil začasno vlado Jugoslavije in obvezne povojne demokratične volitve, ki so potekale 11. novembra 1945 in na katerih se je prebivalstvo odločalo, ali bo nova Jugoslavija monarhija ali republika. Prvič v zgodovini je bila starostna meja volivcev omejena na 18 let. Tisti fantje, ki so se borili v vojni, pa so lahko volili, tudi če so bili mlajši (Šteiner, 2016).
Čeprav so bile volitve takrat označene kot demokratične, jih dandanes ne moremo opredeliti kot takšne. Volitve so potekale tako, da je volivec v pest prejel kroglico, ki jo je vrgel v leseno skrinjico. Odločal se je lahko med dvema skrinjicama. Roko s kroglico je spustil v obe skrinjici in jo oddal v izbrano skrinjico. Kroglica je bila precej trda, zato so pristojni lahko slišali, v katero skrinjico je volivec spustil kroglico (Sečen, 2016). V prvo je vrgel kroglico, če je želel voliti kandidate Ljudske fronte, katere predsednik je bil Josip Broz Tito. Druga skrinjica, t. i. črna skrinjica, je bila namenjena kandidatom brez liste oz. so vanjo lahko volili vsi tisti, ki so bili proti Ljudski fronti in/ali so bili za kralja in monarhijo. Glasov, oddanih v črno skrinjico, niso upoštevali, tako da so bili
17
lahko v vsakem primeru izvoljeni samo kandidati Ljudske fronte. Obstajali so tudi volilni imeniki, ki so določali, kdo lahko voli in kdo ne. Domnevnim nasprotnikom Ljudske fronte so onemogočili volitve, saj jih niso vpisali v volilne imenike (Šteiner, 1997).
Z volitvami so se Slovenci odločili za združitev v federativno Jugoslavijo. Dosmrtni predsednik države je postal Josip Broz Tito, Komunistična partija pa edina dovoljena politična organizacija v državi. Prva ustava je bila sprejeta 31. januarja 1946 in je predvidevala administrativni socializem (plansko gospodarstvo) in pravico do samoodločbe. Slovenija je svojo prvo ustavo dobila leta 1947 (Prunk, 2002), s katero pa je izgubila kar nekaj že pridobljenih pravic. Tako je npr. izgubila lastno vojsko, čeprav so ji obljubili, da jo bo obdržala. Tudi pravice o samoodločbi in s tem pravico do odcepitve posamezne republike od zvezne države oblast ni vključila v osnutek ustave, zato so se slovenski pripadniki OF uprli in zahtevali dopolnitev ustave. Po dolgih razgovorih v skupščini so pravico samoodločbe le vključili v novo ustavo (Repe, 2002).
Nova Jugoslavija je bila tako politično kot družbeno popolnoma drugačna od kraljevine (Gašparič, 2015). Glavni spremembi, ki ju je prinesla revolucija, sta bili federativnost države Jugoslavije in samoodločba narodov v njej. S slednjo je imela Jugoslavija vse do svojega razpada težave (Čepič, 2015).
Medtem ko je »stara« Jugoslavija temeljila na unitarizmu, ki je priznaval le en jugoslovanski narod, je nova Jugoslavija s svojo ureditvijo (vsaj delno) priznavala in tudi temeljila na šestih narodih, kar je z nacionalnega vidika vsem tem narodom vsekakor prineslo vsaj določeno mero napredka v smeri razvoja nacionalne identitete.
Na podlagi pravice do samoodločbe so se narodi prvič sami odločili za sobivanje v federaciji. Če je v prvi Jugoslaviji jugoslovanstvo pomenilo narod, je v drugi imelo oznako državljanstva. Žal pa je bil unitarizem s centralizmom prisoten tudi v SFRJ, kar je bil navsezadnje tudi eden izmed razlogov za razpad države leta 1991 (Čepič, 2015).
V nekaterih pogledih je bila druga Jugoslavija bolj centralistična od prve, in sicer predvsem na področju sociale in gospodarstva, kljub temu pa so bile republike do neke mere avtonomne. Imele so svojo vlado, parlament, zakonodajo, ustavo, zastavo ipd., hkrati pa je velik del odločanja republik prevzela zvezna oblast (Prunk, 2002).
Centralizem se je kazal predvsem v državni upravi. Na začetku takšen način vladanja ni zbujal prevelikih nesoglasij, ker pa so se tekom let centralistični pritiski poglabljali, je tak način vladanja postal glavna tema konfliktov v partiji (Čepič, 2015).
Slovenija je znotraj druge Jugoslavije postala republika. Federacija je združevala več vsaj načelno enakopravnih in relativno samostojnih socialističnih republik. Poleg Slovenije še Socialistično Republiko (SR) Hrvaško, SR Srbijo (znotraj nje še avtonomni pokrajini Vojvodina in Kosovo), SR Bosno in Hercegovino, SR Črno Goro in SR Makedonijo. Federacija je bila enopartijska in nedemokratična država, ki je oblikovala svojevrsten samoupravni sistem. Opredelila se je kot »neuvrščena« in (vsaj nekaj časa) imela dobre odnose z vzhodnim socialističnim in zahodnim kapitalističnim blokom (Gašparič, 2015).
18
Z nacionalnega vidika se je Slovencem vsaj delno uresničila dolgoletna želja, da bi bilo čim več ozemlja, na katerem so živeli Slovenci, združenega. 15. septembra 1947 je bil s pariško mirovno pogodbo z Italijo Jugoslaviji oz. Sloveniji vrnjen velik del Primorske, ki je po 1. svetovni vonji pripadel Italiji (Gašparič, 2015). Nacionalna želja pa ni bila uresničena v popolnosti, saj so Slovenci na avstrijskem Koroškem in v Porabju ostali onkraj meja domovine (Repe, 2002).
Slovenci so upali, da bodo narodno vprašanje Slovenije lahko reševali znotraj federacije (Pesek, 2007). Če so v začetku nove države Slovenci še optimistično zrli v prihodnost in verjeli v federacijo, se je kaj kmalu začelo pojavljati vse več in več teženj po večji avtonomiji Republike Slovenije. Tako so bili slovenski politiki v partiji v prvih letih nove države dokaj enotni, vendar sta se že v začetku 50. let v njej oblikovali dve usmeritvi. Prva je zagovarjala centralizem, plansko gospodarstvo, represijo in priznavala partijo kot edino pravo stranko, druga usmeritev je zahtevala demokratizacijo, decentralizacijo in opozarjala na neučinkovitost gospodarjenja.
Centralistično usmerjena struja je bila po celotni Jugoslaviji precej bolj uspešna (Gašparič, 2015).
60. leta 20. stoletja so prinesla liberalizacijo in demokratizacijo, ki sta bili najbolj vidni prav v Sloveniji. Slovenski politiki so v okviru liberalizacije gospodarstva zahtevali večjo možnost odločanja, celo državno suverenost, s čimer se zvezna država ni strinjala.
Konflikte je povečevala tudi gospodarska kriza (Nećak, 1997).
Slika 9: Napis v latinici in cirilici na železniški postaji v Šmarju pri Jelšah iz leta 1954 (vir: s-je.sik.si)
Slovenci so že v 60. letih zahtevali tudi jezikovne in kulturne pravice. Zanje so se borili politiki in kulturniki.
Nezadovoljstvo so izražali predvsem zaradi omejevanja slovenskega jezika. Tako so npr.
sodišča v Sloveniji izdajala vloge le v srbohrvaščini, prav tako se je na slovenskih mejah uporabljal srbohrvaški jezik in ne slovenski. Podobno je bilo pri filmskih podnapisih, letalskih kartah, kartah za vlak, na postajah so bili napisi v latinici in cirilici ipd. (Repe, 2002).
Zvezna oblast je namreč vseskozi skušala z različnimi ukrepi oblikovati skupno socialistično kulturo. Spremembe sistema, ki so zmanjšale centralizem, so bile sprejete leta 1967 z dopolnitvami zvezne ustave. V prihodnjih letih so zaradi pritiskov sprejeli še nekaj dopolnitev, s katerimi so republike dobile večje pristojnosti in avtonomijo (Repe, 2002). Ustava iz leta 1974 je predvidevala nekoliko večjo konfederacijo, vendar tudi ta žal ni prinesla konkretnih rešitev (Gašparič, 2015). Glede nacionalnih vprašanj je nova ustava sicer prinesla nekatere prednosti, vendar je še vedno poudarjala
»stare« socialistične ideje. Zveza komunistov je ohranjala vodilno vlogo (Prunk, 2002).
19
Po smrti Tita in nekaterih drugih pomembnih voditeljev v začetku 80. let, ki so še obvladovali situacijo v državi, so se težave le še stopnjevale. Poglobila so se mednacionalna in medrepubliška nasprotovanja (Prunk, 2002).
V 80. letih 20. stoletja se je v Sloveniji pričela t. i. družbena revolucija. Pojavljale so se prve resnejše rešitve nacionalnega vprašanja, ki so predvidevale avtonomijo Slovenije.
Ne samo politiki, pač pa predvsem mladi so opozarjali na neustreznost sistema in zahtevali demokratizacijo in svobodo (Repe, 2009).
3. 80. LETA: DRUŽBENA REVOLUCIJA
80. leta 20. stoletja so bila zaznamovana kot krizna. Do konca 80. let je večina slovenskega prebivalstva in politike sicer verjela, da bo Slovenija narodno vprašanje rešila znotraj federacije (podobno kot v Avstro-Ogrski in nato v Kraljevini Jugoslaviji) (Gašparič, 2015). Obdobje hladne vojne v Evropi je Slovencem onemogočalo, da bi razmišljali o rešitvah izven Jugoslavije (Repe, 2002).
Po smrti predsednika SFRJ – Josipa Broza Tita, 4. maja 1980, je bila država že v precej slabem stanju. Kriza je bila vidna predvsem na področju odnosov med zvezno oblastjo in Slovenijo (Repe, 2002). Nasprotja so se stopnjevala tudi med zagovorniki socializma na eni strani in mladimi na drugi, ki so pričeli dvomiti v sistem in državo ter zahtevali demokracijo (Repe in Kerec, 2017).
Zgodovinar Zdenko Čepič (2015) je o Jugoslaviji zapisal: »Bila je država s svojimi posebnostmi, s svojimi težavami in tudi s svojimi dobrimi stranmi.« V današnjem času med ljudmi obstajajo različna stališča o življenju v tistem času.
Čepič (2015) nadaljuje, da vsak posameznik, ki je živel v času Jugoslavije, vsak narod in vsaka bivša republika, presoja na podlagi tega, kakšne nacionalne prednosti je imel njegov narod v Jugoslaviji.
Ravno zaradi tega še danes obstajajo različne interpretacije istih
zgodovinskih dogodkov.
Zgodovinarji vzroke za te razlike iščejo v dejstvu, da je bila Jugoslavija narodnostno mešana država.
Slika 10: Narodna sestava prebivalstva Jugoslavije po popisu 1991 (vir:
lib.utexas.edu)
20
Narodi, ki so sestavljali državo, so si bili sicer nekoliko podobni v jeziku, imeli pa so različno zgodovino in razvoj. Slednja dva elementa sta vplivala tudi na pojavo razlik v kulturi, tradiciji in vrednotah, načinu mišljenja, političnega opredeljevanja in življenja samega med različnimi narodi. Država je bila neposredno povezana s kulturo različnih narodov, kar je vplivalo tudi na politične razmere v SFRJ. Kulturno vprašanje je bilo hkrati tudi politično in obratno. Razlike, ki so obstajale med kulturami in hkrati med politiki, so konec 80. let postale nepremostljive (Čepič, 2015).
Nerešeno narodno vprašanje, nesoglasja, pritiski in huda gospodarska kriza, težnje po demokraciji na eni strani ter centralizem in ideje o Veliki Srbiji na drugi strani sta povzročila nerešljive konflikte, ki so Jugoslavijo pripeljali do propada (Nećak, 1997).
3.1 Gospodarska in ekonomska kriza
Jugoslavija je imela zaradi svoje neuvrščenosti dobre odnose z vzhodnim in zahodnim blokom ter je na ta način uvedla svojo vrsto socializma (zanj so bili značilni: enopartijski sistem, nedemokratičnost, samoupravljanje, ideologija …) z nekaterimi elementi kapitalizma (Repe in Kerec, 2017).
Sistem je temeljil na prepričanju, da med ljudmi ne sme biti socialnih razlik. Poudarjal je vlogo in pomen kolektiva, ne pa posameznika. Za razliko od nekaterih drugih socialističnih držav pa je sistem dopuščal neko mero liberalizma. Po odprtju mej v 60.
letih in odpravi viz za sosednje države je veliko Jugoslovanov odšlo v tujino na delo, na potovanja ali po nakupih, saj si je prebivalstvo brez večjih administrativnih težav lahko uredilo potrebne dokumente (Slika 9). Tako so Slovenci že v 60. letih nekako posnemali nekatere zahodne države, predvsem v načinih preživljanja prostega časa, stanovanjski kulturi, modi, glasbi, seksualni svobodi, potrošniški kulturi itn. (Repe in Kerec, 2017).
Slika 11: Mejni prehod Ljubelj v 70. letih (vir: Repe in Kerec, 2017)
V Jugoslaviji je o gospodarstvu in njegovem razvoju odločala Komunistična partija, ki je pri uresničevanju le-tega sledila sovjetski ekonomski teoriji (Prinčič, 1997).
