Gospodarska in ekonomska kriza

Jugoslavija je imela zaradi svoje neuvrščenosti dobre odnose z vzhodnim in zahodnim blokom ter je na ta način uvedla svojo vrsto socializma (zanj so bili značilni: enopartijski sistem, nedemokratičnost, samoupravljanje, ideologija …) z nekaterimi elementi kapitalizma (Repe in Kerec, 2017).

Sistem je temeljil na prepričanju, da med ljudmi ne sme biti socialnih razlik. Poudarjal je vlogo in pomen kolektiva, ne pa posameznika. Za razliko od nekaterih drugih socialističnih držav pa je sistem dopuščal neko mero liberalizma. Po odprtju mej v 60.

letih in odpravi viz za sosednje države je veliko Jugoslovanov odšlo v tujino na delo, na potovanja ali po nakupih, saj si je prebivalstvo brez večjih administrativnih težav lahko uredilo potrebne dokumente (Slika 9). Tako so Slovenci že v 60. letih nekako posnemali nekatere zahodne države, predvsem v načinih preživljanja prostega časa, stanovanjski kulturi, modi, glasbi, seksualni svobodi, potrošniški kulturi itn. (Repe in Kerec, 2017).

Slika 11: Mejni prehod Ljubelj v 70. letih (vir: Repe in Kerec, 2017)

V Jugoslaviji je o gospodarstvu in njegovem razvoju odločala Komunistična partija, ki je pri uresničevanju le-tega sledila sovjetski ekonomski teoriji (Prinčič, 1997).

21

Slovenija je bila najbolj razvit del Jugoslavije in je imela zaradi svoje geografske lege tudi največ vplivov z zahoda. Kljub temu pa je bil trg tudi Sloveniji nekonkurenčen in je spodbujal le nekatere panoge. Šlo je predvsem za težko industrijo, torej panoge energetskih virov, proizvajalnih sredstev (surovine, stroji, orodje, tovarniški prostori in naprave idr.). Oblast je verjela, da sta od razvoja strojne industrije odvisna obstoj in napredek socialističnega sistema. To je bil čas gospodarske obnove povojne Jugoslavije. Cilj je bil, da panoge dosežejo predvojno raven, vendar Sloveniji, tako kot drugim republikam, to žal ni v celoti uspelo (Prinčič, 1997).

Nekatera neodobravanja s strani Slovenije so se začela že v tem času, saj je prva petletka (petletni gospodarski plan) slovensko gospodarstvo podredila razvoju celotne države. To je pomenilo, da so slovenska podjetja svojo proizvodnjo morala prilagajati potrebam trga celotne države Jugoslavije, poleg tega pa so morala tudi deleže svojih sredstev odstopiti podjetjem iz drugih republik. Šlo je za načelo pomoči slabše razvitim (Prinčič, 1997).

V letih 1951 in 1952 je prišlo do spremembe gospodarskega sistema, saj se je petletni sistem izjalovil. Na spremembo je vplival tudi spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo leta 1848 (t. i. Informbirojevski spor), ki je leta 1849 prinesel gospodarsko blokado, s katero je Sovjetska zveza prekinila trgovinsko menjavo z Jugoslavijo. Poleg tega pa je imela Jugoslavije neurejene odnose tudi z zahodom. Vodilni politiki so ugotovili, da brez sprememb v gospodarstvu želenega razvoja država ne bo dosegla (Prinčič 1997).

Ker se oblast vseeno ni želela popolnoma odpovedati glavni in odločilni vlogi v gospodarstvu, je uvedla nekakšen vmesni sistem med socialističnim prepričanjem, da mora država usmerjati gospodarstvo, in med nekoliko bolj kapitalističnim prepričanjem, ki predvideva večjo vlogo podjetij pri gospodarskemu razvoju države. Tako se je gospodarstvo ločilo od države, ki ga je sicer še usmerjala, vendar je nekatere funkcije prepustila trgu in delavskim svetom.

Z decentralizacijo zvezne državne uprave so posamezne republike dobile večjo vlogo pri upravljanju gospodarskih panog. Spremembe so prinesle t. i. komercializacijo trgovine in odstranitev nekaterih administrativnih ukrepov, ki so v letih poprej omejevali razvoj, npr. obvezni odkupi bonov in nakaznic ter predpisovanje cen. Nov sistem je med letoma 1953 in 1960 prinesel gospodarsko rast (Prinčič, 1997).

Leta 1955 je partija sprejela novo gospodarsko politiko, ki so jo začeli uresničevati leta 1957 in s katero so želeli zvišati splošno življenjsko raven prebivalstva. Pričeli so tudi z vlaganji v druge panoge (trgovina, obrt, turizem, kmetijstvo idr.), ki so dotlej nazadovale. Zavzemali so se za večjo storilnost in proizvodnjo podjetij, ustaljen notranji trg in še večjo podporo manj razvitim republikam (Prinčič, 1997).

Drugi petletni plan je država zastavila nekoliko bolj realno kot prvega, saj je z njim drugim panogam omogočila več sredstev kot poprej. V industriji so skušali z rekonstrukcijami in modernizacijami izboljšati zmožnosti in povečati proizvodnjo podjetij. Tudi slovensko gospodarstvo se je v teh letih razvijalo. Slovenski predstavniki

22

v partiji so sicer zahtevali še hitrejši in širši gospodarski razvoj, vendar so njihove želje ostale neuslišane (Prinčič, 1977).

Leta 1961 je uresničevanje ciljev petletke prekrižala gospodarska kriza. Zametki so se kazali že leta 1959, ko je poraba države začela prehitevati proizvodnjo. Veliko več je bilo uvoza in naložb, kot je bilo izvoza, storilnosti in produkcije, zaradi česar so cene in življenjski stroški pričeli rasti. Zaradi slabe letine je morala država še povečati uvoz nekaterih živil. V zvezni skupščini so sprejeli stabilizacijski program. Z ukrepi so skušali oblikovati rezerve, pospešiti proizvodnjo in uskladiti porabo z zmožnostjo države.

Gospodarska reforma se je začela leta 1965, njeni glavni cilji pa so bili večja poraba notranjih rezerv, rast osebnih dohodkov v povezavi z rastjo storilnosti, poraba v okvirih materialnih zmožnosti, večja samostojnost podjetij predvsem pri razpolaganju z dohodkom in devizami ter pri investicijah, uskladitev carinskih razmerij, utrditev dinarja, posodobitev proizvodnje in več sodelovanja s tujimi podjetji

… Reforma je prinesla gospodarsko rast, slovensko gospodarstvo pa se je razvijalo hitreje kot gospodarstva drugih republik (Prinčič, 1997).

70. leta so v Sloveniji prinesla razvoj tudi drugih panog;

trgovine, turizma, bančništva, bele tehnike, tekstilne industrije idr. Odprt je bil Maximarket, Cankarjev dom, UKC

… Jugoslavija je namreč želela dvigniti življenjski standard ljudi v državi, ker pa za to ni imela dovolj denarja, je najemala kredite v tujini (Repe in Kerec, 2017).

Slika 12: Reklamni plakat podjetja Gorenje iz leta 1973 (vir:

wikipedija.org)

V drugi polovici 70. let se je razvoj države začel zopet upočasnjevati. Partija je sprejela model, ki je temeljil na prisilnem zadrževanju sredstev in zadolževanju države v tujini.

S prerazporeditvijo nekaterih gospodarskih vlog zvezne države in republik so se pričele pojavljati težave ter različni politični in gospodarski interesi. Nestrinjanja so skušali reševati preko zapletenega institucionalnega sistema z zapletenimi administrativnimi postopki. Trgovina je postala edina gospodarska panoga, ki je še povezovala republike. Krizo je poglabljala tudi neurejeni denarna in finančna ureditev, ki ni predvidevala enakomernih finančnih tokov med republikami. Obstajal je le en sklad, in sicer sklad financiranja slabše razvitih republik. Federacija, ki se je financirala tudi s prispevki republik, je imela še sistem drugih računov, ki niso bili povezani s proračunom. Celoten sistem je presegal velikost zveznega proračuna (Repe, 2002).

Vzrok za ekonomsko krizo Jugoslavije ni bil samo neuspešen gospodarski sistem, ampak tudi ogromne razlike v razvoju republik in tudi različne ideje o rešitvah tega problema (Vodopivec, 2007).

Razvitejši deli (predvsem Slovenija in Hrvaška) so se nagibali k načinu gospodarjenja, ki je bilo značilno za zahodne države, manj razviti deli pa so rešitev iskali v pomoči šibkejšim s strani bolje razvitih. Srbija je pričela stopnjevati zahteve, ki so vključevale vse večja posojila in investicije Slovenije manj razvitim republikam. S stopnjevanjem

23

zahtev se je stopnjevala tudi stopnja nestrinjanja in upiranja s strani slovenskih politikov. V drugi polovici 70. let se je pričel razvoj v Srbiji upočasnjevati, zato je zvezna oblast uvedla ukrepe, ki bi omilili težave v Srbiji. Tako je Srbija zmanjšala delež nerazvitim republikam, povečali so se krediti srbskim bankam, znižane so bile carine ipd., kar je še dodatno obremenilo že tako obremenjene bolje razvite republike (Repe, 2002).

Konec 70. let je bila inflacija že več kot 20 %. Oblast je krizo prikrivala z najemanjem tujih kreditov. Primanjkovati je začelo osnovnih dobrin (sladkor, olje, moka …) ter nafte in bencina, omejevali so uvoz luksuznih dobrin ipd. Življenjski standard ljudi je v 80.

letih padel na tistega v 60. letih (Repe, 2002). Leta 1979 je pričelo primanjkovati goriva, zato je država omejila vožnje avtomobilov glede na lihost ali sodost registrske številke.

Leta 1982 so uvedli bone, s katerimi je posamezni lastnik avtomobila lahko kupil maksimalno 40 l bencina na mesec. Slovence je najbolj razburila uvedba depozita ob prehodu državne meje. Vsak, ki je med

letoma 1982 in 1984 prestopil mejo, je moral plačati takso (Vodopivec, 2007).

Slika 13: Vrsta pred bencinsko črpalko Petrol na Celovški cesti leta 1984 (vir:

fototekamnzs.com)

Šele po Titovi smrti oz. po letu 1985 so se pričele informacije o krizi pojavljati v

javnosti. Potrošnja je prehitela rast dohodkov, gospodarska rast je bila skoraj ničta, bremenitve so se povečevale, bančni sistemi v Makedoniji, na Kosovu in v Črni gori so bankrotirali, povečevalo se je število podjetij v stečaju, brezposelnost se je višala. Leta 1988 je partijski vrh privolil v nov gospodarski sistem, ki bi se ravnal po tržnih zakonitostih, vendar je bilo to prepozno (Repe, 2002).

Poleg samega sistema so bili vzroki za krizo upad gospodarske dejavnosti, zmanjševanje investiranja, nizka storilnost, devizna nelikvidnost, obremenitve gospodarstva, stečaji, brezposelnost, zviševanje življenjskih stroškov, zmanjševanje uvoza, povečevanje izvoza ipd. (Repe, 2002).