Konec zaljubljenosti – ali pač ne?

»Čar prve ljubezni je ta, da ne ve, da bo nekega dne povsem preminila.« – Benjamin Disraeli Skoraj vsaka zaljubljenost se prej ali slej nekako konča. Zaljubljenec uvidi realno podobo izbranega objekta zaljubljenosti in iluzija se pretrga. Pa potem? Možnih je več scenarijev, kaj sledi po koncu zaljubljenosti (Milivojević, 2018):

● Razočaranje: Zaljubljena oseba sprevidi, da je sama sebe zavedla in ni hotela videti negativnih signalov oziroma realnosti objekta zaljubljenosti. Tako ji ne preostane drugega, kot da sprejme odgovornost za svojo projekcijo in pri tem doživi razočaranje.

● Sovraštvo: Oseba doživlja močno sovraštvo po razljubljanju. Ne prevzame odgovornosti za svojo projekcijo na izbrani objekt, ampak ga krivi, da se je on sam spremenil. S tem ohranja svojo pozitivno samopodobo, še vedno pa ne sprevidi realnosti. Na tej točki lahko pride tudi do dehumanizacije predstave o osebi nasprotnega spola, kar pomeni da se animus/anima osebe razcepi na dva dela. Oseba en del objekta zaljubljenosti doživlja kot slabega, drugega pa še vedno doživlja pozitivno. Izid, da do nekoga po koncu zaljubljenosti začnemo gojiti sovraštvo, nikakor ni najboljša rešitev,

31 saj je sovraštvo precej močno in še vedno navezujoče čustvo. Poleg tega prek sovraštva še zmeraj ne moremo doživeti realnega uvida v objekt zaljubljenosti.

● Ljubezen: Če je zaljubljena oseba soočena z realno sliko partnerja in ji je tudi ta realna slika všeč, se lahko zaljubljenost prevesi v ljubezen.

● Prijateljstvo: Nastane v primeru, ko zaljubljena oseba spozna realno sliko objekta zaljubljanja in ji je sicer ta še vedno všeč, vendar ne dovolj, da bi se iz tega razvila ljubezen.

To so štirje možni in najbolj običajni zaključki zaljubljenosti. Obstajajo pa tudi primeri, ko se zaljubljenost ne konča oziroma traja tudi po več let. Takrat govorimo o fiksaciji zaljubljenosti.

Do takšne fiksacije pride v primerih, ko zaljubljena oseba zaradi različnih vzrokov nikoli ne spozna realnosti osebe, v katero je zaljubljena (na primer zaradi pomanjkanja stika s to osebo).

Tako zaljubljena oseba ohranja svojo projekcijo in se čustveno ter duševno fiksira na lik izbrane osebe. Zaradi nedostopnosti objekta zaljubljenosti pa se povečuje fantazija kot mehanizem ohranjanja zaljubljenosti, ki še dodatno krepi in potrjuje projekcijo zaljubljene osebe. V takšnih primerih zaljubljene osebe v nadaljnjih odnosih delimo na dva vzorca: na Duplikat in Surogat. Duplikat v nadaljnjem življenju spozna dvojnika te idealne osebe in ga postavi v svoje življenje kot igralca – nadomestek za idealiziranega partnerja. Surogat pa v prihodnosti ne najde človeka, ki bi bil dovolj podoben njegovemu »idealnemu partnerju«, in se zadovolji z nekom »slabšim«. V tem primeru lahko v partnerstvu pride do na videz nepojasnjenih konfliktov in obtoževanj s strani Surogata (miselnost: nisi tako dober/-a kot on/-a). V bolj sprejemajočem odnosu pa se zgodi, da partner prizna drugemu, da obstaja nekdo, ki je zanj/-o bolj idealen kot on/-a, vendar mu/ji je nedostopen. Vsesprejemajoči partner to sprejme in v odnos se prikrade nevidna tretja oseba (Milivojević, 2018).

Nekateri ljudje se zaljubijo samo enkrat v življenju. To potem običajno preraste v ljubezen, vendar je takšen scenarij precej filmski. Večina ljudi se zaljubi večkrat. Vsak »odnos«

zaljubljenosti potemtakem lahko poteka nekoliko drugače od prejšnjega: morda se spremenijo prevladujoči mehanizmi ohranjanja zaljubljenosti, pa tudi zaključki so pogosto različni. Pri tem je pomembno, da se z vsako zaljubljenostjo nekaj novega naučimo tako o sebi, o drugem kot o odnosih in prek tega zorimo.

Načeloma se lahko zaljubimo ne glede na svoja leta (Milivojević, 2013; Precht, 2010), vendar Milivojević (2013) poudarja, da se psihološko zreli ljudje ne zaljubljajo več, saj so sposobni ljubiti. Tako naj bi bila zaljubljenost kot bolj družbeno sprejemljiva rezervirana za mladostnike.

Vendar pa avtor opozarja, da ni nujno nezrelo ali celo patološko, da se zaljubi odrasla oseba.

Nekaterim ljudem je preprosto všeč občutek zaljubljenosti. Gordon (2013) dodaja, da funkcija zaljubljenosti ni, da ostane, temveč da preneha oziroma se potencialno prevesi v trajnejši odnos ljubezni. Zato pa so potrebni psihološka in emocionalna zrelost ter veliko truda in dela na sebi, da lahko takšen odnos ohranimo kljub morebitnim preteklim neuspelim izkušnjam.

32 5.5 Neuresničena zaljubljenost

»Nimfa Eho se je v Narcisa zaljubila, a on jo je zavrnil in nimfa se je od sramu umaknila v gozd ter se spremenila v kamen. Od nje je ostal le odmev. A Narcis je zavračal tudi druge nimfe in mladeniče, zato je ena njegovih žrtev prosila, naj se tudi njemu ne izpolni ljubezenska sla.

Ramuntska boginjaje željo izpolnila in Narcis se je tako v studencu zaljubil v lastno podobo.

Vsakič, ko je segel po njej, je nazadnje podoba izginila. Nesrečna ljubezen je Narcisa mučila tako dolgo, dokler ni počasi zblaznel. Začel se je tolči po prsih in ranil do krvi ter v svoji bolesti umrl.« – Narcis in Eho (2017)

To je zgodba o Narcisu, ki se je zaljubil v lastno podobo. Za svoje nesramno zavračanje je bil kaznovan s tem, da njegova zaljubljenost nikoli ni mogla biti uresničena. Milivojević (2013) poroča, da obstajajo ljudje, ki preprosto uživajo v občutku zaljubljenosti. Zaljubljeni so v zaljubljenost. To pogosteje opazimo pri nekaterih mladih dekletih, ki se nenehno zaljubljajo zaradi samega občutka biti zaljubljen/a. Nevarnost takega početja se skriva v tem, da oseba prične gledati na zaljubljenost še bolj narcisoidno, saj pri tem misli le nase: »Ti kot ti mi nisi pomemben, pomembno mi je samo, kako se počutim ob tebi« (Milivojević, 2013, str. 275).

Osebe s takim mišljenjem so sposobne na zelo krut način končati razmerje, hkrati pa neprestano menjavajo partnerje oziroma svoje objekte zaljubljenosti (Milivojević, 2013).

Tudi v primitivnih družbah zaljubljenost ponekod opredeljujejo kot narcisoiden pojav in kot negacijo ljubezni ali pa tega izraza sploh ne poznajo. V zahodni kulturi zaljubljenost poveličujemo, pogosto enačimo z ljubeznijo in jo vidimo kot eno najvišjih vrednot. Po eni strani to ni nič nenavadnega, saj je prav zaljubljenost oziroma romantična ljubezen postala v 18. stoletju, zgodovinsko gledano, prelomnica za postopno ukinjanje dogovorjenih porok in vstopanje v partnerstvo na podlagi romantičnih čustev in medsebojne privlačnosti (Milivojević, 2013, 2018). Kljub temu je treba priznati, da izid zaljubljenosti ni vedno pozitiven.

Neuresničena ali nesrečna zaljubljenost predstavlja močno in naporno izkušnjo. Je čustvo, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more biti izpolnjeno (Grzywocz, 2019). Z neuslišano zaljubljenostjo oziroma ljubeznijo se srečuje predvsem veliko mladostnikov, saj ti komaj vstopajo v prve intimne odnose in pričenjajo raziskovati svoj svet romantičnih občutij. Eno od najpogostejših oblik neuslišane ljubezni predstavlja zavrnitev. Raziskava, ki so jo izvedli/opravili Baumeister idr. (1993, v Musek 1995), je pokazala, da je zavrnitev v ljubezni zelo obremenjujoča izkušnja tako za tistega, ki je bil zavrnjen, kot za osebo, ki ga/jo je zavrnila.

Slednji se pogosto soočajo z občutki krivde, medtem ko se zavrnjene osebe srečujejo predvsem z občutki ponižanja. Oboji se svojih neprijetnih občutij želijo znebiti in se v skladu z željo, da bi to presegli, tudi obnašajo. Tako »zavračevalci« nočejo imeti občutka, da so nekoga prizadeli, vendar lahko hkrati zavrnjenci te »pozitivne« signale dojamejo napačno.

Nadalje Bringle idr. (2013) razširijo pojem neuslišane ljubezni na več kategorij. Pri tem so skozi raziskavo ugotovili, da mladostniki neuslišano ljubezen doživljajo pogosteje kot enakovredno oziroma »pravo« ljubezen (equal love). Tako predstavijo pet najpogostejših oblik neuslišane ljubezni, ki se razlikujejo v stopnji soodvisnosti v odnosu:

33

● Zaljubiti se v nekoga, ki je nedostopen: Zaljubiti se v nekoga, s katerim imamo zelo malo možnosti uresničiti nek enakovreden odnos (npr. zaljubiti se v zvezdnika). Še vedno pa je tudi tukaj prisotna manjša soodvisnost v odnosu. Zaljubljena oseba spremlja objektovo življenje in z njim praznuje njegove uspehe oziroma žaluje ob njegovih neuspehih. Po drugi strani pa se, v tem primeru zvezdnik, trudi svoji publiki predstaviti na način, da ga bo oboževala.

● Zaljubiti se v nekoga v bližini, ne da bi začeli romantični odnos: Zaljubljena oseba se zaljubi v nekoga, ki ga večkrat vsaj srečuje. Zavedanje o obstoju obeh oseb je lahko eno- ali obojestransko. Tudi soodvisnost je večja, saj se zaljubljenec trudi, da bi prišlo do stika z objektom zaljubljenosti. Dejansko je večja tudi možnost interakcije kot v prejšnjem primeru, vendar ta ni nujno romantično naravnana.

● Prizadevati si za objekt ljubezni: V nekem trenutku poskuša zaljubljeni začeti romantično razmerje. To lahko počne na pasiven način (z nedirektnimi namigi objektu) ali aktiven način (npr. s povabilom na zmenek). Ni pa nujno, da bo objekt zaljubljenosti razumel njegovo namero. Če sta si osebi v nekaterih lastnostih zelo različni (npr.

statusno), obstaja velika možnost zavrnitve.

● Hrepeneti po preteklem ljubimcu: Prekinitev razmerja pogosto ni obojestranska. Eden od partnerjev je lahko še vedno močno navezan na drugega in se težko loči od njega, saj sta v preteklosti imela v razmerju visoko stopnjo soodvisnosti. Tako te osebe še naprej hrepenijo po preteklem partnerju in ponovni združitvi v romantični odnos.

Poskusi ponovne združitve pa se lahko prevesijo v zalezovanje, kar gotovo ni ravno idealen scenarij.

● Neenakomerno ljubezensko razmerje: Predvsem na začetku razmerja se lahko med partnerjema pojavijo razlike v pričakovanjih in željah o intenzivnosti in razvoju razmerja. Lahko imata različne poglede na naslednjih področjih: strast, intimnost, predanost, navezanost, spolnost, strastna in sočutna ljubezen, skrb in potrebe. Primer:

eden od partnerjev si želi več strasti in manj navezanosti, drugi pa ravno obratno. Zaradi tega sta v nesoglasju, in če tega ne rešita, sta bolj ali manj nesrečna.

Pripravljenost in sposobnost za zrelo ljubezensko razmerje in ohranitev le-tega sta povezani tudi z zmožnostjo ustvarjanja emocionalno globinskega odnosa s sabo in drugimi (Cummings in Davies, 2010; Kernberg, 1980, 1991; Poulton, 2013; Ringstrom, 2014, v Gostečnik, 2016).

Iz tega sledi pet kategorij, ki opredeljujejo stopnjo sposobnosti za ljubezen (Gostečnik, 2016):

● Nesposobnost ljubiti: Stopnja je značilna za skrajno narcisoidne ali shizoidne osebe, ki nimajo zmožnosti vživljanja in sočutja – največkrat osebe prihajajo iz zanemarjujočih ali nasilnih družinskih okolij (Gostečnik, 2016).

● Spolna promiskuiteta: Osebe na tej stopnji se izogibajo navezanosti samo na eno osebo, iščejo srečo in izpolnitev v spolnosti, kar jim predstavlja nadomestek za pravi intimni odnos (Gostečnik, 2016).

● Primitivno občudovanje drugega in otroška odvisnost: Značilno za osebe, nagnjene k mejni osebnostni organizaciji. Take osebe doživljajo velik strah pred realno ali namišljeno zavrženostjo, nenehno se zaljubljajo, saj ne želijo ostati same. Preveva jih

34 nerealen strah in bolestno ljubosumje (Gostečnik, 2016). Tudi Milivojević (2013) opisuje osebe, za katere je značilno, da so ostale na otroški stopnji dojemanja ljubezni in se počutijo odvisne od ljubezni drugih. Potrebno je razviti zavedanje, da čeprav je oseba navezana na partnerja, lahko preživi tudi brez njega. V ozadju tega je razumevanje, da je ljubezenska skrb v odraslosti želja, v otroštvu pa gre za potrebo.

● Vzpostavitev odnosa brez intime: Gre za nezaveden strah pred bližino, ki verjetno izvira iz bolečih izkušenj v preteklosti. Zaradi pretiranega strahu je odnos nefunkcionalen, kar se najhitreje pokaže pri spolnosti (Gostečnik, 2016). Na tem mestu Milivojević (2013) loči dve vrsti filofobije (strahu pred ljubeznijo): strah pred zaljubljenostjo in strah pred navezanostjo. Strah pred zaljubljenostjo vsebuje strah pred izgubo sebe, lastne identitete in nadzora nad seboj, medtem ko strah pred navezovanjem zajema strah pred izgubo svobode in strah pred koncem zanimivega življenja. Oba strahova sta osnovana na možnosti ponovitve neke travmatične izkušnje iz preteklosti (zapuščenosti, izkoriščanosti, razočaranosti).

● Zdrav odnos: Zajema zmožnost ljubiti drugega in biti ljubljen, značilna je visoka intima in sposobnost razreševanja konfliktov (Gostečnik, 2016).

Seveda takšna kategorizacija velja za odrasle osebe, saj se mladostniki komaj učijo vstopanja v kvalitetne in vzajemno emocionalno globinske odnose. Gordon (2013) navaja še nekaj faktorjev, ki vplivajo na gradnjo neuspešnih ljubezenskih odnosov: nezrele osebnostne lastnosti, slaba internalizacija, nevarna navezanost in iracionalna stališča o ljubezni ter stresni kontekst, ki izkrivlja predstavo o objektu ljubezni.

Tudi neuslišane ljubezni/zaljubljenosti ne doživljamo vsi enako. Strastno se lahko zaljubi le oseba, ki ji je partnerska ljubezen nekaj najpomembnejšega v življenju, zato takšna oseba tudi bolj trpi, ko se znajde pred dejstvom neuslišane ljubezni. Osebe, ki se torej strastno zaljubijo, lahko delimo na dva podtipa: ego-sintono in ego-distono zaljubljene osebe. Ego-sintono zaljubljene osebe zelo trpijo, vendar menijo, da si niso same krive za svoje trpljenje. Verjamejo, da je z njihovo zaljubljenostjo vse v redu, problem pa pripišejo neodzivnosti objekta zaljubljenosti. Tako samo okolica opazi problematičnost te zaljubljenosti, osnovane na iluziji in brez podlage v realnosti. Za razliko od teh oseb ego-distono zaljubljene osebe spoznajo, da je pravzaprav problem v njihovem vzorcu zaljubljanja. Sicer so delno še vedno zaljubljene, vendar po drugi strani verjamejo, da je ta zaljubljenost nezaželena in jo je treba zatreti oziroma se razljubiti. Zato te osebe pogosteje, v kolikor je to potrebno, poiščejo pomoč psihoterapevta (Milivojević, 2018).

Zaljubljenost se prej ali slej konča. Seveda se, ravno tako kot pri zrelem partnerskem odnosu, čustva ene osebe bolj ohladijo, druga oseba pa še vedno ljubi ali je zaljubljena. Zgodi se razhod ali v primeru zaljubljenost zavrnitev. Sledi vsaj enostransko žalovanje, razljubljanje, v ekstremnih primerih celo odvajanje. Stanje zaljubljenosti je namreč lahko precej podobno stanju zasvojenosti, tako na psihološki, kemični kot nevrobiološki ravni (glej Earp idr., 2017;

Fisher idr., 2016). Lopez-Cantero (2018) poudarja, da je področje razhodov in žalovanja po končanem razmerju premalo raziskano, in hkrati ugotavlja, da po razhodu ne žalujemo zgolj zaradi izgube točno določene osebe z nekimi lastnostmi, temveč tudi zaradi same izgube odnosa in s tem skupnega preživljanja prostega časa. Tako je potrebno najprej odžalovati vse

35 te izgube, da lahko začnemo graditi odnose z morebitnimi drugimi potencialnimi partnerji.

Milivojević (2013) to povzame kot: »Če se je nekdo nekomu dal, se ne more popolnoma dati nekomu drugemu, dokler ne vzame sebe nazaj od prvega« (str. 90). Na drugem mestu Milivojević (2018) opozarja, da se podobno zgodi pri zaljubljenosti. Ravno tako oseba doživi izgubo, le da prvenstveno ne gre za izgubo osebe oziroma odnosa z njo, temveč za izgubo naših predstav, iluzij o osebi in odnosu.

Neuresničena zaljubljenost je tako lahko neuresničena na različne načine: z zavrnitvijo, razhodom, zgolj z opazovanjem objekta zaljubljenosti ali z nezadostnostjo v partnerskem razmerju. Kljub temu pa lahko na izkušnjo zaljubljanja gledamo tudi drugače. Grzywocz (2019) na zaljubljanje gleda bolj optimistično. Pravi, da zaljubljenosti ne izpolnimo le z vstopom v zvezo, ampak s tem, da pri sebi odkrijemo nekaj novega in se pripravimo za vstop v nekaj drugega, lepšega, za pravo partnersko ljubezen. Zaljubljenost kot čustvo je lahko doživeto kot dobro ali slabo, prijetno ali neprijetno, dramatično in lahko je (ne)uresničeno v zvezi ali izven nje. Pri tem Grzywocz opozarja, da ne smemo potlačevati zaljubljenosti, ampak se moramo z njo soočiti in odkriti, od kje in zakaj je prišla ravno zdaj in kaj dobrega nam lahko prinese.

5.6 Strategije uravnavanja zaljubljenosti

»Ljubezen je od vseh strasti najmočnejša, saj napada istočasno srce, glavo in razum.« – Voltaire

Kot je razvidno iz prejšnjih poglavij, imajo tako mladostniki kot tudi odrasli včasih težave z občutji zaljubljenosti in ljubezni. Nekateri zaradi slabšanja partnerskega odnosa doživljajo ljubezen manj intenzivno, kar lahko vodi v razhod, spet drugi bi si želeli ljubezen oziroma zaljubljenost čutiti manj intenzivno, npr. po razhodu, ko čutenje ljubezni/zaljubljenosti vsaj za enega od partnerjev postane obremenjujoče (Surti in Langeslag, 2019). Posebej v mladostništvu je zaljubljenost lahko občutena kot zelo močno, intenzivno čustvo. To je lahko prijetno in daje občutek brezskrbnosti ali vsemogočnosti, po drugi strani pa je lahko intenzivnost občutja zaljubljenosti in ostalih spremljajočih čustev (predvsem če so ta neprijetna) obremenjujoča, zato precej negativno vpliva na mladostnikovo razpoloženje. Tako je naloga odraslih, da mladostnike opolnomočijo in jih učijo regulacije čustev.

Regulacija čustev predpostavlja, da so lahko vsa čustva (tako prijetna kot neprijetna) funkcionalna. Dobro je, da si pustimo čustva začutiti, jih sprejeti in izraziti ob primernem času na primeren način (Gašperlin, 2016). Učenje regulacije čustev poteka vzporedno z navezovalnim vedenjem, torej od rojstva naprej. Poteka od starševskega zrcaljenja otrokovih občutkov, preko pomoči otroku pri regulaciji do postopne otrokove samoregulacije. Slednja tudi pri odraslih predpostavlja sposobnost uravnavanja čustev: nadzor, ocenjevanje in spreminjanje čustvenih reakcij oziroma sposobnost iskanja pomoči za regulacijo pri drugi osebi, na katero smo navezani (Erzar in Kompan Erzar, 2011). V mladostništvu se sposobnost samoregulacijskih veščin odraža v kakovosti odnosov s starši, vrstniki in romantičnimi partnerji. Vendar tudi v teh odnosih mladostnik še naprej lahko krepi ali pa nazaduje v sposobnosti samoregulacije. Skratka, kakovost odnosov in veščine samoregulacije vzajemno sovplivajo in igrajo pomembno vlogo v kvaliteti življenja mladostnika (Farley in Kim-Spoon, 2014).

36 Poznamo tri osnovne načine uravnavanje čustev: ekspresivni način – spremenimo vedenje v želji, da bi s tem spremenili doživljanje; kognitivni način – spremenimo misli, da bi spremenili doživljanje; telesni način – trudimo se spremeniti telesne znake, npr. upočasniti dihanje (Lamovec, 1992). Milivojević (2008) pri regulaciji čustev izhaja iz modela krožne emocionalne reakcije (KER model):

Slika 1

Model krožne emocionalne rekacije (KER model)

Milivojević, Z. (2008). Emocije. Novi sad: Psihopolis institut, str. 43

Na podlagi tega modela lahko svoja čustva nadzorujemo na pet načinov: z nadzorom dražljajske situacije, z nadzorom pripisa pomena ali pomembnosti tej situaciji, z nadzorom telesnega odziva ali z nadzorom akcije oziroma našega vedenja (Milivojević, 2008).

Zavedati se moramo, da smo sami odgovorni za svoja čustva in zanja ne moremo kriviti drugih (Gašperlin, 2016). Enako velja za zaljubljenost. Čeprav se zdi še tako nenadzorovana, nas še vedno ne »zadane«, temveč gre pri vztrajanju v zaljubljenosti za razumsko odločitev, ki je del psihološkega procesa (Milivojević, 2013). Tudi raziskavi, ki so ju pripravili Surti in Langeslag (2019) ter Langeslag in van Strien (2016), predstavljata nekaj možnih tehnik regulacije čustev,

37 kot so na primer: distrakcija (zamotiti se z nečim drugim), kognitivna ponovna ocena (vključuje spreminjanje interpretacije situacije, da bi spremenili intenzivnost čustva) in ekspresivno zatiranje (zaviranje izražanja čustev). Raziskovalci hkrati ugotavljajo, da se ob jasnih navodilih za izvajanje teh tehnik lahko poveča možnost za intenzivnejše čutenje ljubezni oziroma zaljubljenosti, v obratno smer, da bi ta občutja zmanjšali, pa rezultati niso bili najbolj uspešni.

Ob tem se avtorji raziskav (pa tudi Gašeprlin, 2016 in Precht, 2010) sprašujejo, ali lahko ljubezen sploh uvrščamo med čustva ali pa je ljubezen res »nekaj več« in zanjo strategije uravnavanja čustev ne veljajo v polnosti.

Kaj pa lahko mladostnik ali nenazadnje odrasla oseba naredi, da se »odljubi«? Poleg klasične regulacije čustev poznamo tudi tehnike razljubljanja. Čeprav so na videz lahko precej enostavne, pa se ne priporočajo za laično uporabo. Na tem mestu se mora v proces razljubljanja vključiti psihoterapevtsko pomoč. Primer takšne tehnike: objekt zaljubljenosti si predstavljamo v različnih absurdnih situacijah, ki v nas vzbudijo gnus ali prezir. Še vedno pa si moramo to predstavljati z zavedanjem, da v resnici ta oseba ni takšna, saj v nasprotnem primeru lahko naklonjenost do nje zamenjamo s sovražnimi čustvi. Ta čustva so prav tako zelo močna in v resnici s tem ne dosežemo želenega učinka regulacije čustev (glej poglavje Konec zaljubljenosti – ali pač ne?), saj smo eno skrajnost le zamenjali z drugo (Milivojević, 2013).

6 IZGRADNJA IDENTITETE IN SAMOPODOBA MLADOSTNIKA V POVEZAVI Z ZALJUBLJENOSTJO

6.1 Identiteta v razvojnem obdobju mladostništva

»Da bi “jaz in ti” postala avtentični “Jaz in Ti”, mora “jaz” postati “Jaz” in “ti” postati

»Da bi “jaz in ti” postala avtentični “Jaz in Ti”, mora “jaz” postati “Jaz” in “ti” postati