RV2: Kakšen pomen ima skupinsko spremljanje na spreminjanje predstav

Na spreminjanje predstav mladostnic o ljubezni in zaljubljenosti sem poskušala vplivati tudi z eksperimentom – izvedbo pogovornih srečanj na to temo. Tako sem s primerjanjem odgovorov mladostnic eksperimentalne in kontrolne skupine želela izvedeti, ali se njihove predstave spreminjajo v določenem časovnem obdobju (devetih mesecev) in ali k temu pripomorejo tudi pogovorna srečanja.

2. KATEGORIJA: SPREMINJANJE PREDSTAV MLADOSTNIC: Vsebuje izjave mladostnic v povezavi s predstavami o ljubezni, zaljubljenosti in všečnosti, ki nakazujejo spremembe v stališčih, ki so se zgodile med prvim in drugim intervjujem (torej odgovori vključujejo mladostnice iz skupine A in skupine B). Poleg sprememb v razumevanju pojmov, sem beležila tudi spremembe v povezavi z (ne)strinjanjem s tremi Milivojevićevimi (2018) trditvami o ljubezni.

3. KATEGORIJA: POMEN POGOVORNIH SREČANJ ZA SPREMEMBO PREDSTAV: Kategorija zajema presojo mladostnic, kakšen pomen so imela zanje pogovorna srečanja v povezavi s spreminjanem predstav, torej prejšnjo kategorijo. Pri tem primerjam mladostnice v eksperimentalni skupini (skupini A) in kontrolni skupini (skupini B), torej mladostnice, ki so obiskovale pogovorna srečanja, in mladostnice, ki jih niso obiskovale. Poleg

66 tega zajamem v kategorijo tudi druge dejavnike, ki so po mnenju mladostnic obeh skupin vplivali na spreminjanje njihovih predstav v obdobju devetih mesecev. Zaradi lažje interpretacije drugo in tretjo kategorijo obravnavam skupaj.

SPREMINJANJE RAZUMEVANJA OSNOVNIH POJMOV: Podkategorija vsebuje izjave mladostnic iz skupin A in B, ki nakazujejo spreminjanje razumevanja ljubezni, zaljubljenosti in všečnosti med prvim in drugim intervjujem. Pri razlogih za spreminjanje preverjam, kakšen je bil pomen pogovornih srečanj pri spreminjanju predstav mladostnic iz skupine A, in navajam tudi druge razloge za spreminjanje njihovih predstav.

Predstave mladostnic o ljubezni in zaljubljenosti so se pri nekaterih v obdobju devetih mesecev bolj spremenile, pri drugih pa v manjši meri. Pri drugem, septembrskem intervjuju so načeloma vsa dekleta povedala veliko več, tako o svojih predstavah kot tudi o svoji zaljubljenosti. Glede na prvi intervju so tako dekleta iz eksperimentalne (skupine A) kot dekleta iz kontrolne skupine (skupine B) precej bolje opredelila in razlikovala pojme, kot so ljubezen, zaljubljenost in všečnost. Tako na primer Bela (B1) v februarju: »Ljubezen? – Žal tega ne bi vedla, ker tega nikoli še nism doživela. Ampak pač nekaj med dvema osebama, k v bistvu pač … /…/

Zaljubljenost? – Ne znam povedat … /…/ Všeč ti je tko sam po videzu …« (Bela, B1-F), medtem ko so bili v septembru njeni odgovori bolj jasni: »… da obstaja rečmo več različnih ljubezni, ljubezen do družine, ki ti je že prirojena, pa ljubezen do stvari, ki jih rad počneš, pa ljubezen, ne vem, do narave in živali, pa do človeka ... /…/ Pač zaljubljenost lahko hitro mine, traja teden, mesec, pol pa neha … /…/ Všečnost je podobno kot zaljubljenost« (Bela, B1-S). Podobno lahko vidimo tudi pri Rumeni (A6), ki je februarja pojme opredelila predvsem s primeri: »Hm ... kakšna se mi zdi ljubezen. Včasih zanimiva, ker gledam nadaljevanke. Včasih se sestra pa njen fant mal prepirata, ampk se hitr nazaj pobotata … Je tko, k en korak v življenju naprej.

/…/ Recmo pr zaljubljenosti ti je nekdo všeč. Ni nujno, da si ti njemu, lahko da si ... Npr. sestra pa njen fant, ne ... onadva se masta rada, to se mi zdi nekak zaljubljenost. /…/ Všečnost? – Iskreno, na ta odgovor glih ne znam odgovort« (Rumena, A6-F). V septembru pa je odgovarjala že bolj abstraktno in primerjalno: »Da maš čustva do nekoga, da hočeš bit z njim, da ti je všeč.

Al pa tut to, no, da to ni sam do ljudi, ampak tut do stvari in živali. /…/ Torej, da ti je nekdo všeč, pa da mu ne poveš. Mislim, da je pa to možno samo do ljudi, ne pa tut do stvari in do živali. /…/ Všečnost pa, da ti je pač všeč … da nimaš pa nekih čustev« (Rumena, A6-S).

Spremembe v kompleksnosti razumevanja pojmov, kot so ljubezen, zaljubljenost in všečnost, so seveda dobrodošle pri mladostnicah, saj si na ta način lahko uspešno preoblikujejo svoj ljubezenski zemljevid in ga uporabljajo v svojih nadaljnjih interakcijah (npr. Fisher, 2017;

Money, v Precht, 2010; glej poglavje Funkcionalnost predstav o ljubezni in zaljubljenosti).

TRI PREDSTAVE O LJUBEZNI IN SPREMINJANJE STRINJANJA Z NJIMI: V to podkategorijo sodijo izjave, ki izražajo (ne)strinjanje mladostnic o treh Milivojevićevih (2018) potencialno nefunkcionalnih predstavah o ljubezni in nakazujejo njihovo spreminjanje v obdobju devetih mesecev. Pri razlogih za spreminjanje preverjam, kakšen je bil pomen pogovornih srečanj pri spreminjanju predstav mladostnic iz skupine A, in navajam tudi druge razloge za spreminjanje predstav.

Poleg splošnega razumevanja zaljubljensoti, ljubezni in všečnosti sem pri mladostnicah preverjala še (ne)strinjanje s tremi predstavami (Milivojević, 2018): » Ljubezen je smisel

67 življenja«, »Prava ljubezen bo ljubljeno osebo povsem spremenila« in »Čim večja je ljubezen, tem večje je tudi ljubosumje.« Milivojević vse tri predstave šteje kot manj ustrezne, saj pri vseh opozarja na določene pasti in težave, ki lahko iz njih izvirajo.

»Ljubezen je smisel življenja.«

Milivojević (2018) predpostavlja, da se približno 80 % žensk in 60 % moških v prvi polovici svojega življenja strinja z zgornjo trditvijo. Navaja, da jo tudi precej pogosto zasledimo pri mladostnikih. V moji raziskavi so bile mladostnice pri tej trditvi najbolj razdvojene, tako februarja kot septembra. Nekatere so svoje strinjanje utemeljile z odgovori, kot so: ja, je smisel življenja, saj si želijo družine, otrok, biti izpolnjene in srečne ter ljubezen prenašati na svoje otroke. Ali pa to, da je smisel imeti nekega partnerja, to ti prinaša srečo, in če ostaneta skupaj, si lahko potem vse življenje srečen. Odgovori so bili podobni tudi temu, da si nesrečen, če so vsi okrog tebe v romantičnih zvezah, ti pa ne in tako ne vidiš več smisla v življenju. Pojavljali so se tudi bolj relativni odgovori v smislu, da sicer prav partnerska ljubezen ni popoln smisel življena, vidijo pa smisel življenja v ljubezni nasploh (tudi družinski, prijateljski …). Pri opredeljevanju strinjanja s trditvijo »Ljubezen je smisel življenja« Milivojević (2018) opozarja, da je popolno strinjanje s trditvijo lahko nevarno oziroma deluje destruktivno. Če ljubezen enačimo s smislom, potem izguba ljubezni predstavlja izgubo smisla, kar pa lahko privede do depresije, samomorilnosti, alkoholizma in podobnih težav. Na drugi strani je bilo pri mladostnicah zaznati tudi nikalne odgovore, ki so bili utemeljeni s tem, da obstajajo tudi druge stvari v življenju (delo, hobiji, prijatelji …), ki so prav tako pomembne kot ljubezen, in da bi morali v vsem tem najti neko ravnovesje. Poleg tega so svoje nestrinjanje pojasnjevale s tem, da obstajajo tudi samski ljudje (duhovniki, nune, samohranilke/-ci in preprosto samski), ki so lahko ravno tako srečni v življenju, nekatere pa so tudi mnenja, da je slabo, če vidiš v ljubezni smisel življenja, saj se tako težje skoncentriraš na ostale stvari. V kar nekaj odgovorih je bilo zaslediti tudi dvojnost: npr. zagovarjanje in razlaga, zakaj ljubezen ni smisel življenja, hkrati pa strinjanje, da zanjo osebno ljubezen je smisel življenja. Tako je pomembno, da z mladimi delamo preventivno in poskušamo skupaj z njimi iskati več smislov življenja (Milivojević, 2018), saj vidimo, da so nekatere mladostnice razdvojene med logičnostjo razmišljanja in zanikanjem trditve ter lastnimi občutki in vrednotami oziroma življenjskimi izkušnjami.

V skupini A (eksperimentalni skupini) sta februarja dve dekleti trdili, da je ljubezen smisel življenja, dve sta bili neodločeni, dve pa se s trditvijo nista strinjali. Septembra se je stališče spremenilo štirim dekletom. Rumena (A6), ki se je strinjala, da je ljubezen smisel življenja, je septembra povsem spremenila svojo perspektivo: »Glede na to, kakšno je moje razmišljanje … bl ne. Torej zakaj. Ne ... ker mislm, da lahk enak dobro delam, če je ni. Al pa mogoč celo mal boljš, kr se lažje skoncentriraš na kako stvar« (Rumena, A6-S). Podobno je ugotovila Rdeča (A1), da lahko ta trditev velja za nekatere ljudi, vendar zanjo, vsaj trenutno, ne velja. Obe sta utemeljili, da se je njuno stališče spremenilo predvsem zaradi pogovornih srečanj na temo ljubezni in zaljubljenosti. Drugače pa sta odgovarjali Roza (A2) in Črna (A4), ki se februarja s trditvijo nista strinjali, kasnejej pa sta bili glede tega že bolj neodločeni: »Ja, je smisel življenja.

Pač neka ljubezen more bit v tvojem življenju, če ne, ne boš v redu. Pa ni nujno, da je to partnerska, lahko je kaka druga oblika, ampk ljubezen more bit« (Roza, A2-S) in »Ni smisel

68 celga življenja, ampk je kr velik smisel. Sploh če hočeš bit srečen pa si v neki zvezi, no ...«

(Črna, A4-S). Sami pripisujeta spremembo predvsem vplivu lastnih izkušenj (ena je na novo v zvezi, druga pa, recimo temu, na poti do nje).

Tudi v kontrolni skupini (skupini B) je prišlo med tem časom do sprememb. Februarja je bila Bela (B1) mišljenja: »Fajn je, če maš nekoga, ampk so to tut druge stvari pomembne« (Bela, B1-F). Septembra pa se je bolj nagibala k strinjanju, da je ljubezen zanjo smisel življenja: »Pač bi rekla, da je zame, ker si zelo želim imet nekega odnosa in družino« (Bela, B1-S). Tako Bela (B1) razmišlja, da je prišlo do spremembe, ko se ji je zgodil težak življenjski dogodek, smrt v družini, in je pričela veliko več razmišljati o ljubezni in odnosih. Zelena (B2) in Oranžna (B6) pa sta iz neodločenosti prišli do nestrinjanja: »Se mi zdi, da nekak vsi ne glede na okoliščine iščejo neko partnersko zvezo. No, so izjeme, tko no, ampak ...« (Zelena, B2-F), september:

»Zame glih ne … Sicer mam namen, da bi se recimo poročila, ampk tut če ne najdem partnerja ... se mi zdi, da imam še zmeri zadost hobijev, katere bi rada bolj v globino delala« (Zelena, B2-S). Zelena (B2) pravi, da je njeno spremembo v razmišljanju spodbudilo več udeležb na poročnih slavjih, kjer je ugotovila, da ni to vse, kar si lahko v življenju želiš.

»Prava ljubezen bo ljubljeno osebo povsem spremenila.«

Naslednja trditev je bila: »Prava ljubezen bo ljubljeno osebo povsem spremenila.« Tudi to trditev Milivojević (2018) označi kot potencialno nefunkcionalno, saj predpostavlja »čudežno moč« ljubezni in hkrati daje enega od partnerjev v pasivni položaj, češ, drugi se mora dovolj potruditi oziroma me dovolj močno ljubiti, da me spremeni oziroma odreši vseh muk (in obratno: »jaz bom tvoj rešitelj«). Tudi odgovori mladostnic, ki so bili pritrdilni, so se sklicevali predvsem na »čudežni« vpliv ljubezni, pod katerim se obnašaš drugače in vidiš drugače tudi drugo osebo, ter na to, da se lahko nekdo spremeni, vendar samo, če ga ima druga oseba zares rada. Nekatere druge so na to trditev pogledale že bolj široko in navedle, da ima ljubezen seveda vpliv na drugega, vendar se ne spremeni oseba nujno na boljše, temveč lahko tudi na slabše.

Torej vidijo nek romantični odnos kot možno osebnostno nazadovanje oziroma kot tako imenovan slab vpliv partnerja. Dekleta, ki so razmišljala v drugo smer in zanikajo zgornjo trditev, pa navajajo razloge, kot so: za nikogar se ne smeš spreminjati, saj moraš vedno ostati zvest sam sebi, ali pa, če je ljubezen prava, potem pač brezpogojno sprejemaš drugo osebo in nima smisla, da bi se kdo spremenil. Nadalje nekatere intervjuvanke ugotavljajo, da te ljubezen lahko spremeni, vendar ne popolnoma, še bolj pa poudarjajo, da lahko ljubezen kvečjemu spodbudi osebo, da se odloči za spremembo, ne spreminja pa je neposredno. Slednje spoznanje Milivojević (2018) označi kot bolj zrelo razmišljanje, saj ljubezen neposredno ne more početi ničesar, ker je sama po sebi pojem in ne more prevzeti človeških lastnosti (tako imenovana reifikacija ali popredmetenje ljubezni).

V eksperimentalni skupini (skupini A) so do sprememb prišla tri dekleta, in sicer s popolnega strinjanja: »Ja, se strinjam. Ljubezen lahko osebo spremeni na pozitiven ali negativen način.

Lahko postane zelo vesela, lhk pa s to pravo ljubeznijo zrt nekih zunanjih dejavnikov prekineta in lahko potem oseba obupa nad življenjem, pade tut v depresijo, pa izgubi zaupanje vase, da bo našla nekoga boljšega« (Rdeča, A1-F) v delno strinjanje: » Ja in ne. Mogoče jo bo spremenila, ni pa nujno, da popolnoma« (Rdeča, A1-S). Pri Zlati (A3) in Rumeni (A6) pa je ta proces šel iz delnega strinjanja v nestrinjanje: »Ampk sama ljubezen ne bo tega spreminjala,

69 ampk te mogoče pripelje do tega, da začneš razmišljat samo o sebi, kaj bi lhku on naredu, da bi bilo življenje skupaj s to osebo boljše, lepše in da bi bil pripravljen sprejet, da bi se začel sam zavedat, da pač neka stvar, ki jo počne, res ni ok, da škoduje sam sebi in posledično tudi drugemu« (Zlata. A3-S). Tako Rdeča (A1) kot Rumena (A6) spremembo pripisujeta vplivu pogovornih delavnic, medtem ko Zlata (A3) poroča, da je bila verjetno kombinacija življenja in vpliva delavnic.

V kontrolni skupini (skupini B) je bilo manj sprememb. Zanimivo pa je to, ker sta tako Vijolična (B4) kot Srebrna (B5) prišli od nestrinjanja oziroma delnega strinjanja s trditvijo do popolnega strinjanja: »Ja, po mojm, da ja. Pač vsi se takrat začnemo drugač obnašat, pa neke stvari delaš, sam da bi enmu ustregu, al pa eno stvar delaš sam zato, da boš lhk to z njemu skup delu. Pa tko spremeniš tut svoje hobije, stališča pa to. To se mi zdi, da je res« (Vijolična, B4-S) in »Am … ja. Zto kr k ti je en všeč, ga vidš čist drugač, k pol k ti ni več všeč, si sam tko:

Zakaj sm jst bla v tega tepca zaljubljena?« (Srebrna, B5-S). Obe dekleti svojo spremembo v mišljenju pripisujeta svoji trenutni zaljubljenosti. Glede na njune odgovore pa lahko sklepamo, kako razumeta »pravo ljubezen«, ali pa sta bili preveč zaposleni z razmišljanjem o svoji trenutni situaciji in sta iz tega tudi izhajali pri odgovarjanju.

»Čim večja je ljubezen, tem večje je tudi ljubosumje.«

Tretja, zadnja trditev, ki sem jo posebej preverjala, se je glasila: »Čim večja je ljubezen, tem večje je tudi ljubosumje.« Pri tej trditvi je velika večina izrazila svoje nestrinjanje, z izjemo treh deklet. Slednja so trditev zagovarjala s tem, da je ljubosumje prisotno predvsem na začetku odnosa in je značilno predvsem za najstniška razmerja ter da je lahko celo dokaz ljubezni.

Milivojević (2018) poudarja, da ljubosumje nikakor ne more biti dokaz ljubezni, temveč zgolj izraža strah pred njeno izgubo. Več ko je v partnerstvu prisotnega ljubosumja, bolj je odnos nestabilen. Tako so tudi preostale mladostnice svoje nestrinjanje s trditvijo večinoma pojasnjevale s tem, da velikost ljubezni ni odvisna od ljubosumja in da je ravno obratno, torej večja ko je ljubezen, več je tudi zaupanja. Vendar pa je bilo precej pogosto zaslediti tudi trditev, da v »pravi ljubezni« ni ljubosumja. Takšno prepričanje lahko vodi v drug ekstrem, ki ga opisuje Milivojević (2018). Če si želimo popolne svobode ter se ljubosumju pretirano izogibamo ali ga celo patologiziramo in enačimo z zanikanjem obstoja ljubezni, prav tako nimamo realnega pogleda – ne na ljubosumje in ne na ljubezen.

V eksperimentalni skupini sta svoje stališče spremenili dve dekleti. Turkizna (A5) se februarja ni znala opredeliti glede te trditve, septembra pa je izrazila nestrinjanje: »Ne, ker če je večja ljubezen, je večje tudi zaupanje. Pač pr ljubezni more bit kr velik zaupanja, da pač odnos funkcionira, no« (Turkizna, A5-S), medtem ko je bil potek za Rumeno (A6) ravno obraten: »Ja.

Ker če je ljubosumje, pomeni, da ti je ta oseba res všeč. Če pa ni ljubosumja, potem pa mogoč kaže, da ta oseba ni tok zainteresirana – pač to lahko pomeni, da mu nisi všeč al pa da ti sam zaupa. Torej ja in ne, ampak bi bolj rekla ja« (Rumena, A6-S). Obe mladostnici menita, da so na spremembo njunega razmišljanja bolj kot življenjski dogodki vplivale pogovorne delavnice.

V kontrolni skupini je svoje mišljenje spremenila samo Srebrna (B5), in sicer iz: »:Ja, ljubosumje je dokaz, da nekoga ljubiš in ga nočeš izgubit« (Srebrna, B5-F) v: »midve sva vedli, da nama je obema všeč isti fant, pa sva se še vedno kr v redu razumeli. Jst sm pač tko … če je

70 ena druga njemu všeč, pol on ni zame, kaj jst čm ...« (Srebrna, B5-S), torej je sprememba prišla iz njene trenutne, konkretne izkušnje, v kateri je ugotovila, da ni tako ljubosumna oseba.

Tako intervjuvanke iz eksperimentalne kot iz kontrolne skupine sem vprašala po njihovem mnenju, kaj je pripomoglo k temu, da so pri določenih odgovorih spremenile ali poglobile svoje razmišljanje. Rdeča (A1), Turkizna (A5) in Rumena (A6) so pri tem izpostavile pomen naših pogovornih srečanj na temo ljubezni in zaljubljenosti: »Ja, se mi zdi, da so vplivale name. Vidla sm, kako ljudje dojemajo ljubezen pa kakšna majo pričakovanja. Pa tut mal bl sm spoznala to razliko med pojmi zaljubljenost, ljubezen in se še bolj povezala z ljudmi, ki so bli na delavnicah« (Rdeča, A1-S); »Ja, pač k smo delal te plakate, sem dejansko začela bl razmišljat o tem in mislm, da je kr dost to vplivalo, k prej nism tok razmišljala o tem /…/ Mogoče to, da sm bl začela razmišljat o pojmih zaljubljenost, ljubezen, ljubosumje ... Prej nism tok poglobljeno o tem razmišljala. /…/ Mogoč to zadnjič o zavrnitvah … to se mi zdi, da je blo res tko kul in poučno, pa mogoče še tisti filmček … v bistvu, kako se lahko nekdo igra s tvojim srcem … da moraš res nekomu zaupat, da si z njim v zvezi« (Turkizna, A5-S); »K smo delali plakate, k so bli različni primeri gor, in da pol vidiš, da majo vsi ti primeri eno skupno stvar (torej da za njimi stoji predstava), in da smo pol to reševal in kake težave sledijo iz tega. To mi je blo kul in zabavn .. .pa ja, ta film pri počitniški nalogi. /…/ Na splošno cel ta projekt, ker sm se začela bl spraševat glede sebe. Pa mogoče tut te predstave na plakatih …« (Rumena, A6-S).

Zlata (A3) je bolj mnenja, da je k spremembi pripomogel sam čas, ki je minil: »Se mi zdi, da vsako po malo. Pač se mi zdi, da ko je minilo tok časa, itak začneš drugač razmišljat« (Zlata, A3-S), vendar pa so ji določene drugačne poglede prinesle tudi delavnice: »Pa tut te delavnice ... Kk slišiš sam sebe na glas neki povedat, se ti zdi včasih ful smešno, včasih pa ugotoviš, da kej dejansko drži, ne, al pa k slišš nekoga druzga, ne pa da je neki sam v tvoji glavi. Včasih se mi zdi, da tudi o fantih in zaljubljenosti rabiš kako stvar slišat na glas, tut če je grda, ampk te pač potisne v tisto, kar je ta pravo zate, tko da ja« (Zlata, A3-S). Roza (A2) in Črna (A4) sta izpostavili predvsem lastne izkušnje in dogajanje, ki sta ga imeli na ljubezenskem področju v teh devetih mesecih: »To, kar se je dogajal, pač moje izkušnje mogoče bolj. Ker se mi zdi, da tut prej nism delala nekih velik napak al pa mela kakih napačnih predstav. Tko da se mi ne zdi neka ful velika sprememba tko na men« (Črna, A4-S). Vendar pa tudi onidve vidita pomen pogovornih srečanj v povezovanju, izmenjavi in primerjanju mnenj, kar sta izpostavili kot koristno in všečno: »Pač ja, na delavnicah mi je blo ful fajn slišat še mnenja drugih in sm jst pol svoje mnenje mal priredila mogoče zrt tega, ker sem začela bl o tem razmišljat, in sm ugotovila, da v čem res nism mela prou in da mogoče moj pogled ni v vsem najboljši« (Roza, A2-S); »Ampak po drugi strani pa tut delavnice, ja … Ker se prej nikoli nismo tok deep pogovarjale o teh stvareh, ampk smo si sam nasvete bl dajale. Ne vem, men je blo drugač res v redu, da smo se osredotočle na več različnih tem« (Črna, A4-S). Kontrolna skupina je kot sprožitelje za drugačno mišljenje navajala različne življenjske dogodke, kot so smrt v družini (Bela, B1-S), udeležba na več porokah (Zlata, B2) in sama trenutna zaljubljenost (Vijolična, B4-S in Srebrna, B5-S).

Vsekakor je za spremembo mišljenja oziroma prepričanj pomemben predvsem čas, pa seveda tudi različni prelomni dogodki ali zgolj poglobljeni pogovori z določenimi osebami. Vse to so

Vsekakor je za spremembo mišljenja oziroma prepričanj pomemben predvsem čas, pa seveda tudi različni prelomni dogodki ali zgolj poglobljeni pogovori z določenimi osebami. Vse to so