RV6: Kakšno vlogo mladostnice pripisujejo odraslim osebam v povezavi z

8. KATEGORIJA: VLOGA ODRASLIH PRI NAJSTNIŠKI ZALJUBLJENOSTI: V kategorijo sodijo vsa mnenja mladostnic glede vloge odraslih pri najstniški zaljubljenosti ter izjave, ki opisujejo konkretno (ne)zaupanje odraslim osebam v povezavi z zaljubljenostjo in njenimi izzivi. Rezultati zajemajo odgovore vseh mladostnic (skupine A, B in C).

90 Slika 4

Prikaz vloge odraslih pri najstniški zaljubljenosti

VLOGA STARŠEV IN VZGOJITELJEV: V to podkategorijo spadajo izjave mladostnic o tem, kakšna bi po njihovem mnenju morala biti vloga staršev in vzgojiteljev (vezano na vzgojitelje v dijaških domovih) pri najstniški zaljubljenosti. Podkategorijo razdelim še na tri sklope:

odrasli nimajo vloge, spremljanje mladostnika in zanimanje zanj ter podeljevanje svobode in s tem delne odgovornosti mladostniku.

Odrasli nimajo vloge

Ko sem mladostnice povprašala o vlogi staršev in vzgojiteljev pri najstniški zaljubljenosti, so bila mnenja še kar deljena. Zelena (B2-S) in Srebrna (B5-S) sta denimo izrazili, da tako starši kot vzgojitelji sploh nimajo nikakršne vloge pri tem in je tudi ne bi smeli imeti. Tako na primer pravi Srebrna (B5): »Po mojm, da ne … to je pač od otroka stvar. Pol k dobiš fanta, je fajn no, da poveš staršem. Čeprou moji starši so tut taki, da bi me verjetno mal zafrkavali v glavo, če bi jim povedala …« (Srebrna, B5-S). Tudi Bela (B1) trdi, da starši nimajo posebne vloge pri tem, enako pa trdita za vzgojitelje Vijolična (B4-S): »Je niti nimajo. Vidmo se za 10 min in to je to« in Oranžna (B6-S): »Pač vzgojitelji po mojm nimajo glih stika s tem … po mojm, da ne.

Sej mi ne bi blo tok problem zaupat, ampk so bl druge teme …«

Med intervjuvankami so bila torej različna mnenja o vlogi staršev in vzgojiteljev, tudi glede tega, kdo ima večjo vlogo. Nekatere mladostnice menijo, da so starši še vedno bližje otrokom (npr. Rdeča, A1; Vijolična, B4), medtem ko druge opozarjajo, da se o tem veliko lažje pogovarjajo oziroma bi se veliko lažje pogovarjale z vzgojitelji kot pa s starši (npr. Zlata, A3;

Turkizna, A5; Bela, B1). Dekleta, ki torej podeljujejo vlogo staršem in/ali vzgojiteljem pri

91 najstniški zaljubljenosti, to vlogo posplošeno vidijo na dveh ravneh: kot spremljanje mladostnika in zanimanje zanj ter kot podeljevanje svobode in s tem delne odgovornosti mladostniku.

Spremljanje mladostnika in zanimanje zanj

Mladostnice so navajale, da si želijo od staršev in/ali vzgojiteljev predvsem preprost pogovor o temah odraščanja (med drugim tudi o ljubezni, zaljubljenosti, spolnosti, razmerjih), ki naj morda za začetek ne bo tako oseben, torej naj se neposredno ne tiče njihovega mladostnika, temveč tem na splošno: »Da bi mogoče se pogovarjali dosti s svojimi otroki o tem, kaj je pomembno v odnosu, kaj je prav in kaj ne, pač o takih zadevah, o katerih se mogoče včasih premalo govori, pa bi se vseeno moglo« (Modra, B3-S). Poleg tega si mladostnice želijo, da bi jim starši nudili podporo pri njihovi zaljubljenosti: »Men se zdi, da bi mogli podpirat naše odločitve, ampak v zdravi meri. Pač če ma kdo res slab vpliv nate, bi blo dobro, da ti to nekak povejo. Pač da ti ne dajejo nekih prepovedi, ampak bl nasvete« (Oranžna, B6-S), podobno pa meni tudi Roza (A2) za vzgojitelje: »Tut tko da te mal posluša pa ti pove svoje mnenje, na koncu pa je vedno tvoja odločitev« (Roza, A2-S). Velikokrat je bila izražena tudi misel, da bi bilo dobro, če bi starši poleg podpore dali svojim otrokom kakšen dober nasvet: »Drugač se mi pa zdi, da bi jih mogli podpirat pa jim kej svetovat, npr. naj se ne sekira preveč, naj ne bo tko ljubosumen in tko pač …« (Črna, A4-S). Tudi Rdeča (A1) je pri tem konkretna: »Men se zdi, da bi blo koristno, če bi dali kak nasvet glede ljubezni. Npr. to, da mediji predstavljajo ljubezen drugač, kukr je v resnici. Pa mogoče to, kko se obnašat na prvem zmenku … tko, da bi se bolj odkrito pogovarjali s svojimi otroki« (Rdeča, A1-S). Podobno vlogo Rdeča (A1) in Črna (A4) pripisujeta tudi vzgojiteljem: »Ja, men se zdi, da je tut vzgojitelj oseba, ki mu lhk zaupaš svoje težave in bi ti moral znat pomagat po svojih najboljših močeh, tko da tut podobna situacija, npr. da ti da kak nasvet« (Rdeča, A1-S) ter spodbujata, naj se tudi vzgojitelji poskušajo empatično vživeti v mladostnike: »Mislm, pač nej svetuje, če mu najstnik zaupa take stvari, kaj je prou pa kaj on misli … pa naj ne bo tko staromoden, naj se postavi v njihovo vlogo pa jim da kak dober predlog« (Črna, A4-S). Poleg tega Rumena (A6) poudarja, da se je smiselno obračati na odrasle osebe glede zaljubljenosti in preostalih tem odraščanja, saj so bolj izkušeni od njih in njihovih vrstnikov: »Majo vlogo. Zato ker v tej prvi ljubezni, se mi zdi, da je tut zlo velik problemov. Ker še ne razumeš stvari, ne veš, kako potekajo, pride tut do kakšnih prepiranj ... Pač ja, da ti starši lhk svetujejo, ker oni so že šli čez to, a ne, pa še čez mau več, pa so starejši, tko da mislm, da znajo svetovat« (Rumena, A6-S). Pogosto predvsem starši izražajo tudi svoje mnenje in skrb ob svojih zaljubljenih mladostnicah ter jih svarijo pred različnimi situacijami/ljudmi. Mladostnice sicer to razumejo: »Razumem pa, da komplicirajo, če sta dva skupi, al pa jih skrbi, da pol šole ne bo zdeloval pa take stvari«(Črna, A4-S), vendar pa si želijo tudi svobode in zasebnosti: »Pač pri zaljubljenosti se mi zdi, da ne smeš preveč pustit, da se ti vtikajo, ampak moraš pa spoštovat njihovo mnenje, ker so le tvoji starši in ti vedno želijo sam dobro, in jih pač probat slišat, kaj si mislijo o tem, in mal razmislit, al je to dejansko res, pol pa nrdit po svoje« (Zlata, A3-S). Kot vidimo, si kar nekaj mladostnic želi od odraslih več kot samo »pusti me pri miru«. Vendar velikokrat tako starši kot vzgojitelji ne znajo najti primernega trenutka ali pa načina za pogovor z mladostnikom, ki bi ustrezal tako njim kot mladostnikom. Raziskava (Kapetanovic idr., 2020) med 1087 mladostniki iz dvanajstih kulturnih okolij je pokazala pomembnost dobre komunikacije med starši in otroki.

92 Raziskovalci so ugotovili da slabša komunikacija med starši in mladostniki ter mladostnikovo umikanje in prikrivanje informacij iz njegovega življenja pomembno vplivajo na pojav eksternaliziranih (navzven usmerjenih) težav v vseh kulturnih okoljih, ki so bila zajeta v raziskavo. Slabša komunikacija med starši in mladostniki vpliva tudi na pojav internaliziranih (vase usmerjenih) težav pri mladostnikih, vendar tukaj prihaja do kulturnih razlik. Kakorkoli, pogovor staršev z mladostniki je lahko učinkovit le takrat, ko mladostnik pokaže željo po sodelovanju in razkrivanju ter pogovora ne doživlja kot vsiljevanja staršev v njegovo življenje ali kot njihovo kontrolo.

Podeljevanje svobode in s tem delne odgovornosti mladostniku

Dobro starševstvo je umetnost posredovanja starševske ljubezni prek iskanja ravnovesja med zaščito in varnostjo ter dopuščanjem svobode in z njo povezanih odločitev otrokom oziroma v tem primeru odraščajočim mladostnikom. Mladostnik si želi samostojnosti, želi si biti neodvisen in želi si graditi svoj notranji svet, ki je vsekakor drugačen kot notranji svet staršev.

Tako so tudi dekleta izrazila željo, da bi starši pustili mladostnikom čim bolj svobodno odločanje o vsem, kar se tiče razmerij, zaljubljenosti in ljubezni. Roza (A2) na primer razmišlja tako: »Mogoč sam tk, da te opozorijo na kake težave … pol naj te pa pustijo, ker bo itak vsak najstnik nrdiu, kar sam hoče. Lhk ti pač povejo to, kaj je njihovo mnenje, kaj oni mislijo, ne smejo pa ti preprečevat stvari« (Roza, A2-S). Poleg tega je intervjuvanke strah, da bi jih starši in/ali vzgojitelji obsojali v povezavi z njihovimi odločitvami, občutki glede zaljubljenosti, kar lahko privede tudi do nezaupanja. Bolj si želijo podpore pri odločitvah, pa čeprav jih morda ne odobravajo povsem: »Ne vem, men se zdi, da ne bi zdej smeli obsojat svojega otroka, če je zaljubljen, ker to je itak normalno v teh letih« (Črna, A4-S). Podobno Zlata (A3) doživlja vlogo vzgojiteljev v dijaškem domu: »Men se zdi, da ja, da če ti rabiš pogovor, da so ti na voljo, da se nekomu zaupaš, izpoveš. /…/ tku da ja, tu da, če maš kake probleme, da jim dejansko lahko poveš, da te ne bodo obsojali, ampak da te bodo slišali in povedali, kaj si mislijo, al pa dali nasvet, kaj bi lhk nrdiu v nekem primeru« (Zlata, A3-S). V intervjujih je bilo opaziti tudi mnenje, da bi morali starši mladostnikom prepustiti več svobode in se ne ni smeli toliko vmešavati v njihovo življenje, razen v kriznih situacijah: »Mal je problem, no, ker zdej se po mojm mladostniku ni najbolj fajn pogovarjat s svojimi starši o tem ... sam če pa pride do neke zavrnitve, razhoda, je pa tut nekak fajn, da starši nekak zvejo … pač ne vem, no« (Turkizna, A5-S) oziroma ko opazijo, da lahko neko vedenje mladostniku prinese dolgotrajnejše negativne posledice: »Morajo mu dat svobodo. Tut če vejo, da je ta oseba, s katero si, slaba, te morajo pustit, da sam ugotoviš, da je narobe. Ne pa da ti ceu cajt nabivajo, slab je, grozen je, pust ga.

Razen če je že predouga zveza in vidijo, da ti ne bo kapnil, pol je pa bolš, da ti povejo«

(Vijolična, B4-S). O samostojnosti, avtonomnosti in prevzemanju odgovornosti poročata tudi Mrgole in Mrgole (2014), ki zagovarjata podobno stališče, kot so ga izrazila dekleta. Tako otroke kot mladostnike je treba že zgodaj začeti navajati na samostojnost in sprejemanje naravnih posledic za svoje odločitve, ne pa brezsmiselno kaznovati, preprečevati in omejevati mladostnike pri njihovem eksperimentiranju. Pri tem opozarjata, da je onemogočanje eksperimentiranja mladostniku znak, da se mladostnik v odnosu do staršev ne počuti dovolj varno, sprejeto in je zato »neproblematičen«. Vendar s takšnim vedenjem mladostnik ne more pridobiti potrebnih izkušenj, ki mu jih prinese reševanje težav s poskusi in napakami, posledično pa ima lahko večje težave pri prehodu v samostojno življenje.

93 Intervjuvanke sem povprašala tudi o tem, kakšno vlogo imajo pri mladostniški zaljubljenosti učitelji in svetovalni delavci oziroma če sploh imajo kakšno. Izkazalo se je, da večina mladostnic učiteljev in svetovalnih delavcev ne vidi kot osebe, ki bi jim lahko zaupale svoje ljubezenske težave. Nekatere zato, ker nimajo nekega pravega odnosa z njimi: »To pa mislm, da ne, no … k si nismo tok blizu kukr s starši in vzgojitelji« (Turkizna, A5-S), druge menijo, da poslušanje ali svetovanje pri najstniški zaljubljenosti ni naloga učiteljev: »Učitelji niti ne ...

Njihou deu je, da nas naučijo, pa še to oni ful slabo opravljajo ... (Črna, A4-S) ali kot pravi Modra (B3-S): »Učitlji niti ne. Mogoče v kakšnem predavanju, ampk mislm, da če učitelji govorijo o tem, gre skoz eno uho notr, skoz drugo vn …« Morda se kdo obrne na svetovalnega delavca, vendar odgovori niso bili ravno prepričljivi: »mislm, svetovalni delavci pa ja … Če je najstniku ok, da gre to pravt svetovalni, se mi zdi to ok, tko k pr vzgojiteljih. Pač da se ne bi smeu počutt tm kukr zaslišanga al pa da bi ga blo strah se odpret ... Ampk se mi zdi, da se ti svetovalni delavci dost hiter pol na starše obrnejo« (Črna, A4-S). Seveda je vse odvisno od odnosa, ki ga nek mladostnik zgradi z učiteljem ali svetovalnim delavcem, oziroma če ta odnos sploh ima: »Odvisno kakšen odnos maš ti s profesorjem, al je pač zate sam profesor in je to to, če pa je profesor, k se lahk še kej druzga pogovoriš z njim, pa ja, pomojm lhk tut njemu zaupaš, če ne najdeš nobene druge primerne osebe« (Zlata, A3-S). Tako mladostnice podeljujejo vloge odraslim osebam večinoma glede na svoje izkušnje, nekatere pa so znale pogledati tudi širše ter izraziti svoje želje in pričakovanja, kakšno podporo in od koga si jo želijo.

ZAUPANJE ODRASLIM OSEBAM: Podkategorija vsebuje opisovanje izkušenj (ne)zaupanja odraslim osebam, kot so starši in vzgojitelji, pa tudi nekatere druge odrasle osebe.

Podkategorijo delim na tri sklope: zaupanje in nezaupanje ter želja po zaupanju; razlogi za nezaupanje; negativni odzivi odraslih oseb kot razlog za nezaupanje.

Zaupanje in nezaupanje ter želja po zaupanju

Ena od raziskav med ameriškimi mladostnicami je pokazala, da jih zgolj petina lahko našteje tri odrasle osebe, ki jim dovolj zaupa, da se lahko nanje obrne, če ima težave (Girsl Inc., 2006, v Ensler 2010). Sama sem obračanje po podporo ali pomoč k odraslim osebam preverjala s povpraševanjem mladostnic po dejanskem zaupanju staršem, vzgojiteljem in drugim odraslim osebam v povezavi s svetom najstniške zaljubljenosti. Kar nekaj intervjuvank, slaba polovica, takšnih skrivnosti in težav ne zaupa nobeni odrasli osebi oziroma se z njimi sploh ne pogovarja o temah, kot so na primer ljubezen, spolnost, romantični odnosi (Oranžna (B6-F), Marelična (C5-F), Zelena (B2-F), Zlata (A3-F), Oker (C3-F), Črna (A4-F) in Turkizna (A5-F)). Medtem ko si Zlata (A3-F) in Oker (C3) želita, da bi lahko zaupali kakšni odrasli osebi, ostale navedene niti nimajo te želje oziroma se jim zdi takšno početje nesmiselno: »Ne vidm potrebe po tem«

(Marelična, C5-F) in si tega, da bi zaupale odraslim osebam takšne stvari, sploh ne znajo predstavljati: »Kaj?? A to sploh res kdo počne?!!« (Oranžna, B6-F).

Nekatera od ostalih deklet zaupajo svojim staršem, posebno mamam, druga vzgojiteljem. Samo Roza (A2) pravi, da zaupa obojim in se je na oboje obrnila tudi s svojimi ljubezenskimi težavami: »V bistvu sm se potem tut z mojmu očijem pogovorila na poti domou. Pač bla sm dost neki depresivna in tut vzgojitelj je opazu in sm mela pol pr njemu pogovor in ...« (Roza, A2-F). Kar nekaj od teh deklet pa si želi, da bi imela boljše odnose s svojimi starši in/ali vzgojitelji ter da bi jim lahko zaupala, se z njimi pogovarjala tudi o takšnih temah. Na primer:

94

»Ja, z mami si želim, da b se lhko bolj pogovarjala o teh stvareh. In pol si ne upam kako temo začet in pol sm rajš tiho … /…/ Po mojm je v dužini fajn, da bi se več pogovarjali s starši o tem. Ampak recimo tk, da starš vpraša o tem, in če vidi, da bi se rad pogovarjal, pol se pač proba pogovarjat. Tk da … po mojm bi se bolj mogli, da« (Modra, B3-F). Zaupanje in podeljevanje vlog sta tako precej povezani temi, ki pa izhajata iz kvalitete odnosa in stila navezanosti na odraslo osebo (glej poglavje Družina, vzgoja in stili navezanosti). Tudi Mrgole in Mrgole (2014) zaupanje povezujeta z ohranjanjem stika in varno navezanostjo. Izkušnjo zaupanja torej krepimo prek preteklih izkušenj v odnosih, to pa poteka v krožnem procesu odzivnosti, kar dejansko pomeni, da zaupanje z ene strani (npr. zaupanje starša mladostniku) krepi zaupanje z druge strani (npr. zaupanje mladostnika staršu). Ravno na ta način pa se ustvarja tudi nezaupanje v odnosu.

Razlogi za nezaupanje

Dekleta so kot razloge, zakaj ne zaupajo odraslim osebam vsaj del svojega intimnega sveta, povedala, da so to težave najstnikov: »Ne vem, ker je to res bol najstniška stvar, se mi zdi, da majo odrasli bol druge stvari kukr pa …« (Zelena, B2-F), ki jih odrasli ne razumejo, oziroma imajo celo občutek, da bi s tem samo dodatno obremenila svoje starše, ki imajo že svoje probleme: »kr če bi jim za vsako osebo, k mi je všeč, povedala, bi se mi zdel, k d jim težim glede tega, in mislm, men je čist v redu« (Zelena, B2-F). Pri nekaterih mladostnicah so v družini ljubezen in romantični odnosi skoraj tabu tema: »Ampak jst osebno nimam te potrebe, da bi komurkoli starejšim govorila. Ker doma je čist drugač ... ni tega, da bi bli kaki fanti. Šola pa delo, to je to. Sploh ne razmišljam, da bi komu govorila kej tazga« (Črna, A4-F). Nekatere mladostnice pa se bojijo neodobravanja staršev oziroma tega, kaj bi si mislili o njih: »Pač s starši se je o teh najstniških zadevah kdaj težko pogovarjat, vem, da so bli tut oni najstniki, ampak svet se spreminja in tudi mi se spreminjamo in je včasih take življenjske stvari, ki lahko res spremenijo tvoje življenje, če potem res s tega neki rata, težko povedat« (Zlata, A3-F).

Druge so spet mnenja, da so težave, ki so povezane z romantičnimi odnosi, stvar mladostnika in jih zato mora rešiti sam, saj lahko le tako osebnostno raste: »Mislm, da mora vsak sam rešit.

Pač da sam sebe izoblikuješ. To je tvoj problem, ne od drugih problem, in si moraš nrdit dobr al pa pač ne …« (Bež, C4-F) in si pridobiva izkušnje: »Pač najstnik mora it to čez pomojm sam. Ker če ga boš skos ovijau v vato in pol bo otrok star 18 in pol bo šok, a ne, in bo čist obupan nad življenjem … Pač mora zdej že pr teh letih dojet, kaj se lhk zgodi, tako pozitivno kot negativno. Ker če mu skos govorijo sam ne, raj ne, to je sabo, pol te bo sam bl strah tega in ...« (Vijolična, B4-F). Tako intervjuvanke na eni strani poročajo o konkretnih razlogih za nezaupanje odraslim osebam, na drugi strani pa izražajo svojo željo po samostojnosti in prevzemanju odgovornosti za lastne življenjske poteke.

Negativni odzivi odraslih oseb kot razlog nezaupanja

Nekatere intervjuvanke so med drugim poročale, da včasih zaupajo kakšne skrivnosti ali težave v povezavi z zaljubljenostjo tudi drugim odraslim osebam. Pogosto so omenjene starejše sestre, različni sorodniki, v enem primeru tudi učiteljica. Vsaka si išče svoje zaupnike, vendar pa to ni vedno najbolj pozitivna izkušnja. Tako je neodobravanje doživela Bež (C4): »Ja, v bistvu ja. Moji teti sm to govorila in mal kazala njega in najine pogovore in je rekla, da njej pa ni všeč in naj se neham z njim pogovarjat« (Bež, C4-F). Rdečo (A1) je presenetila direktnost in

95 zbadanje: »Mislm, mami sem enkrat povedala glede nekega fanta in je ona rekla, da on pa res ni za mene. Al pa na valeti, ko sm plesala z enim fantom, me je stric zbadal s tem in mi to res ni blo ok« (Rdeča, A1-F), Turkizna (A5) pa je včasih razočarana nad odnosom svoje sestre do njenih ljubezenskih težav: »Ne. Edino mogoče moja sestra (18). Velikrat ji kej povem … pol pa ona reče, pa sej veš, da ne rabiš fanta še v teh letih, pa sej se strinjam s tem, ampak ne vem ... se je kdaj mal negativno odzvala v kakem trenutku, ko bi rabla mal več« (Turkizna, A5-F).

Tudi sami starši včasih ne vedo, kako bi reagirali na mladostniško zaljubljenost: »Mami, ja.

Sam tut tko, k ji kažem kake slike, sploh ne ve, kaj bi rekla, atiju pa pač ne. Pač, če mamo kako družinsko kosilo, me hecajo sestre, če sm kej zaljubljena, in vedno rečem ne, ker je on tak ful zaščitniški« (Rjava, C1-F). Lahko bi rekli, da so tudi slabe izkušnje z zaupanjem odraslim osebam iz preteklosti razlog za trenutno nezaupanje in dodatno previdnost pri pogovorih z njimi.

Mnenja intervjuvank o pomembnosti vloge odraslih pri najstniški zaljubljenosti se tako precej razdvajajo. Od tega, da nimajo nikakršne vloge, prek želje, da bi jo le imeli v njihovem življenju, do popolnega strinjanja s pomembnostjo udeležbe starša in/ali vzgojitelja pri spremljanju in podpori zaljubljenega mladostnika. Podeljevanje vloge odraslim je močno odvisno tudi od obojestranskega zaupanja in preteklih izkušenj z njim.