Identiteta v razvojnem obdobju mladostništva

»Da bi “jaz in ti” postala avtentični “Jaz in Ti”, mora “jaz” postati “Jaz” in “ti” postati

“Ti”« – Martin Buber (v Milivojević, 2018, str. 180).

Med glavnimi razvojnimi nalogami v obdobju mladostništva sta razvoj identitete in samopodobe, ki igrata ključno vlogo pri zaljubljanju in grajenju romantičnih odnosov. Kobal (2000) odpira polemiko glede izrazov identiteta in samopodoba. Opozarja na probleme pri prevajanju teh izrazov iz tujih jezikov in neskladja med različnimi avtorji pri vprašanju, ali sta samopodoba in identiteta sopomenki ali pa je identiteta del samopodobe. Avtorica se opredeli, da sta to pomensko enaka izraza. V tem magistrskem delu bosta kljub temu obravnavana ločeno, in sicer glede na izrazoslovje navedenih avtorjev, ki jih citiram in povzemam, da ne bi po nepotrebnem prišlo do napačnega razumevanja.

Mladostniki zaradi razvoja abstraktnega mišljenja pričnejo gledati na stvari konceptualno.

Sprašujejo se o tem, kdo so, kdo si želijo postati in kako jih vidijo drugi. Sprašujejo se tudi o smislu življenja in smislu človeškega obstoja. Pri teh vprašanjih so pogosto razdvojeni (Siegel, 2015), še posebej v zgodnjem obdobju mladostništva, saj o sebi dobivajo različne informacije iz okolja, ki so si med seboj lahko tudi precej kontradiktorne. Ta zmedenost informacij se nadaljuje tudi v srednjem mladostništvu, medtem ko je mladostnik v poznem mladostništvu že sposoben posamezne, tudi nasprotne si, informacije integrirati v svojo celoto (Erikson, 1968, v Furman in Shaffer, 2003). Zaradi hitrih možganskih sprememb v tem obdobju se tudi pogled na lastno identiteto pri mladostniku skozi razvojno obdobje spreminja (Siegel, 2015).

38 Razvoj identitete v mladostništvu je povezan s pojmom o sebi in samospoštovanjem ter (ne)razrešenimi razvojnimi nalogami (Zupančič, 2009c). O slednjih govori tudi Erikson (2015) v svojem osemstopenjskem modelu psihosocialnega razvoja. Na vsaki stopnji se posameznik spopade z značilno krizo, katere cilj je, da jo razreši. V obdobju pubertete (12–20 let) Erikson poroča o razrešitvi jasne identitete proti identitetni difuziji. Dosežena integracija identitete ni samo preprost skupek identitet iz otroštva, ampak je skladje izkušenj med temeljnimi goni, posameznikovimi darovi in njegovimi priložnostmi, kar pa ni vedno enostavno. Skladnost tega vodi v občutje egoidentitete. To je zmožnost vzdrževanja notranje istosti in kontinuitete (ohranjanja ega) ter vkomponiranja dejstva, kaj posameznik pomeni drugim. Mladostnik lahko v tej fazi doseže (samo)spoštovanje samo takrat, ko ima pri svojem eksperimentiranju dovolj svobode, da se lahko izraža in so njegovi dosežki prepoznani s strani družbe, ki ji pripada. Če temu ni tako, išče svoj prostor drugje: uporništvo, klike, subkulture.

Še drugače nam razvoj identitete v mladostništvu predstavi Mercia (1980, v Zupančič in Svetina, 2009), ki svoj model razvoja identitete opredeli predvsem s prisotnostjo oziroma odsotnostjo krize in opredelitve lastne identitete. Pri tem prikaže štiri stopnje razvoja identitete, ki se lahko med seboj prepletajo in za katere ni nujno, da si sledijo ena za drugo. Tudi glede na različna življenjska področja (anksioznost, odnos do staršev, samospoštovanje, predsodki, moralna presoja, odvisnost, spoznavni procesi, medosebno področje, ideološko področje) se posameznik lahko nahaja na neki točki v več različnih identitetnih položajih.

● Razpršeni identitetni položaj: Brez opredelitve, mladostnik ne ve točno, kako naj se definira in kaj bi rad počel v življenju; pri tem je lahko prisotna kriza ali pa tudi ne.

● Privzeti identitetni položaj: Mladostnik prevzame mnenja, vrednote in obnašanje pomembnih odraslih ali vrstnikov in za njimi stoji; kriza pri tem ni prisotna.

● Odloženi identitetni položaj: Mladostnik ima spet težave pri lastni opredelitvi, saj spozna, da pomembni drugi morda niso prav tisto, kar bi si želel postati sam; ugotavlja, kaj mu je zares pomembno, kdo je on sam, in postopno dosega delne opredelitve, pri čemer pa je prisotna kriza.

● Doseženi identitetni položaj: Po razrešeni krizi mladostnik spozna, kdo v resnici je in kaj si želi, katere vrednote si želi zagovarjati, in za tem trdno stoji. Pri svoji identitetni opredelitvi doseže relativno trajno stabilnost (Mercia, 1980, v Zupančič in Svetina, 2009).

Josselson (1987, v Poljšak Škraban, 2004) je te identitetne položaje raziskovala pri ženskah, glede na način poteka separacije in individualizacije. Opozarja, da je proces težji za dekleta kot fante, saj morajo dekleta istočasno dosegati avtonomnost in ohranjati povezanost s pomembnimi drugimi. Pri dekletih gre za proces sidranja, prek katerega izgrajujejo svojo identiteto skozi povezovanje s primarno družino in prijatelji ter nadaljnjo gradnjo partnerskih odnosov in ustvarjanje svoje družine. Za razliko od deklet naj bi fantje svojo identiteto gradili predvsem prek dosežkov in ne toliko prek povezovanja.

Problemi pri izgradnji jasne identitete so pogostejši pri otrocih priseljencev, pri otrocih, ki se pretirano poistovetijo z nefunkcionalnimi starši (izgradnja lažne identitete), ali pa v primeru nerazrešitve katere od prejšnjih razvojnih kriz (Erikson, 2015). Elkind (v Papalia idr., 2003)

39 eno od težav izgradnje identitete poimenuje tudi skrpani jaz. Pri tem gre za kompletno opustitev otroške ideje o sebi in popolno privzemanje identitete drugih, kar pa dolgotrajno vodi v izgubljenost, pomanjkanje samospoštovanja in morebitno delinkventno vedenje (Papalia idr., 2003). Pojav delinkventnosti je pogost v obdobju mladostništva, saj mladostniki marsikaj storijo v zmedi, impulzivnosti, želji po pripadanju in hkrati po samostojnosti. Tako mladostnikov nikakor ne smemo kategorizirati in jih obravnavati kot (bodoče) prestopnike, saj se bodo poistovetili s to vlogo in se bo izpolnila samouresničujoča se prerokba. S tem jim lahko naredimo več škode kot koristi. Razumeti moramo, da je nekdo težko strpen in »pravilen«, če sploh ne ve, kdo je, kaj si želi in komu lahko zares zaupa. V želji po zaščiti pred identitetno zmedenostjo se lahko mladostnik poleg delinkventnega vedenja poslužuje tudi drugih strategij, kot so na primer združevanje v zaprte subkulture ali pa pretirano stereotipiziranje sebe in drugih (Erikson, 2015).

Posebej se je potrebno dotakniti tudi razvoja spolne identitete v mladostništvu. V tem obdobju najstniki pridobivajo različne intimne izkušnje in eksperimentirajo s spolnostjo. Pri tem odkrivajo svojo spolno vlogo v družbi, hkrati pa tudi svojo spolno usmerjenost. Zaradi slednje imajo lahko tudi večjo krizo na tem področju, še posebej če niso povsem gotovi glede svoje spolne usmerjenosti, ali v primeru, ko prevzamejo drugačno spolno usmerjenost od heteroseksualne, npr. homoseksualno ali biseksualno, ki sta manj pogosti in družbeno pogosteje slabše sprejeti. Kljub spolni revoluciji in vedno večji odprtosti na tem področju ti mladostniki potrebujejo še več pozornosti in podpore, saj jim lahko spolna usmerjenost zaradi družbenega nesprejemanja prinese večje tveganje za razvoj duševnih bolezni in drugih stisk (Papalia idr., 2003). Tudi Költő idr. (2020) so v raziskavi ugotovili, da petnajstletni mladostniki, ki so v homoseksualnem ali biseksualnem razmerju, svoje zdravje ocenjujejo slabše kot mladostniki, ki so v heteroseksualnem razmerju ali samski.

6.1.1 Identitetni razvoj in zaljubljanje pri mladostnikih

»Fantazemski odnos do drugega je možen samo, kadar je navzoč fantazemski odnos do sebe.«

– Milivojević (2018, str. 178)

V obdobju adolescence se mladi soočajo s krizo identitete, kar poteka prek ločevanja od staršev k izgradnji nove identitete. Če hočemo dobro poznati sebe, moramo najprej oziroma istočasno spoznavati tudi realnost v svetu, torej zunaj sebe. Zaljubljajo se le osebe, ki te realnosti o sebi in svetu še niso dokončno odkrile oziroma se z njo sprijaznile, torej so to osebe, ki še nimajo jasno zgrajene lastne identitete, mednje pa spadajo tudi mladostniki. Z drugimi besedami:

»Fantazemski odnos do drugega (npr. zaljubljanje) je možen samo, kadar je navzoč fantazemski odnos do sebe« (Milivojević, 2018, str. 178).

Čeprav se potemtakem zdi zaljubljenost zgolj iluzija, s katero si lahko prinesemo več škode kot koristi, ima sama dinamika zaljubljanja tudi pozitivno plat. Grzywocz (2019) vidi smiselnost zaljubljenosti kot čustva v tem, da nas to občutje odpira za drugega,na ta način pa lahko spoznavamo sebe, svoje kvalitete in šibkosti. Nadalje Milivojević (2018) poroča, da se je celo potrebno zaljubljati, saj je to običajen, zdrav proces odraščanja, pri katerem lahko mladostnik izgrajuje svojo identiteto. Nujno je, da v mladosti projiciramo svoje predstave o idealnem partnerju na drugega, saj se jih lahko le tako v polnosti zavemo in jih popravljamo.

»To pomeni, da se mora oseba projicirati, da bi lahko konfrontirala svoje projekcije z resničnim

40 življenjem« (Milivojević, 2018, str. 179). Na ta način se zaljubljamo do tedaj, ko se naše predstave o idealnem partnerju lahko nevtralizirajo in se tako kar najbolje približajo realnosti.

Šele potem, ko je posameznik sposoben videti tako sebe kot tudi drugega z vsemi svojimi in njegovimi prednostmi ter pomanjkljivostmi, je pripravljen na gradnjo partnerskih odnosov, ki temeljijo na realnosti in jih vodi ljubezen (Milivojević, 2018). Tako je zaljubljenost povabilo k ljubezni in nam postavlja vprašanje, ali bi bili nekoč tega določenega človeka, ob katerem občutimo zaljubljenost, sposobni ljubiti. Še več. Zaljubljenost je povabilo človeku, da pride iz svoje osamitve in naredi korak k drugemu človeku (Grzywocz, 2019).

Za zdravo in uspešno vstopanje mladostnikov v partnerske in intimne odnose igra ključen pomen dosežena stopnja dovolj jasne identitete, saj se v nasprotnem primeru lahko pojavijo različne težave. Beilock (2015, v Gostečnik, 2016) ter Cummings in Davies (2010, v Gostečnik, 2016) ugotavljajo, da se osebe, ki imajo slabše izdelano lastno identiteto in niso povsem gotove vanjo, bolj bojijo intimnih odnosov. Strah jih je, da se ne bodo zmogle izogniti zlitju z drugo osebo in tako ne bodo več povsem gotove, kdo pravzaprav so. Tudi Siegel (2015) opozarja na problem prehitrega vstopanja mladostnikov v resne, trajnejše zveze ali prezgodnje spolne odnose. V primeru ko mladostnik še nima dovolj jasno zgrajene lastne identitete, lahko namreč oboje sproži obžalovanje ali pa celo identitetno zmedo.

Zaljubljenost lahko torej dojemamo kot povsem neljubo čustvo, ki manjša naš stik z realnostjo, ali kot čustvo, ki nam daje priložnost odkrivati sebe in svoje lastne vzorce (Grzywocz, 2019).

Potemtakem ima zaljubljenost svojo funkcijo in tako ni rešitev v tem, da se nehamo zaljubljati, saj to tudi ni mogoče, ampak da ozavestimo dinamiko zaljubljanja in gremo čez to fazo kar najmanj boleče. Sposobnost, da drugega vidimo v njegovi celoti z vsemi napakami in slabostmi, je povezana s tem, da sebe vidimo enako. Prek tega pa lahko osebnostno rastemo in se razvijamo (Milivojević, 2018). Tako je zaljubljenost del psihičnega dozorevanja posameznika; pomaga odkrivati lastno identiteto in ga pripravlja na to, da bo nekoč lahko kvalitetno živel v partnerskih odnosih, ki temeljijo na realnosti. Pri tem procesu igra pomembno vlogo tudi mladostnikova samopodoba, ki mu ravno tako kot jasna identiteta pomaga graditi realen in pozitiven odnos do sebe in drugih.