Razvojne naloge in potrebe mladostnikov

»Mladost ve, česa noče, še preden ve, kaj hoče.« – Jean Cocteau

Z mladostnikovim razvojem so povezane tudi razvojne naloge, ki naj bi jih mladostnik osvojil/razrešil do vstopa v odraslost. Razvojne naloge po Havighurstu (1972, v Zupančič, 2009b) za obdobje mladostništva so: prilagajanje na telesne spremembe, čustveno osamosvajanje od družine in drugih odraslih, oblikovanje socialne spolne vloge, oblikovanje novih in stabilnih socialnih odnosov z vrstniki, razvoj socialno odgovornega vedenja, priprava

6 na poklicno delo, priprava na partnerstvo in družino ter oblikovanje vrednotne usmeritve.

Poglejmo si še podobno, pa vseeno nekoliko drugače zastavljene razvojne naloge v mladostništvu po Harvard Education Project on Raising Teens (Simpson, 2001, v Choate, 2014): spolno dozorevanje in čustvovanje, abstraktno mišljenje, sposobnost zavzemanje različnih perspektiv, razvoj kognitivnih veščin (reševanje problemov, odločanje, razvoj moralnosti in lastnega sistema prepričanj), razumevanje in izražanje kompleksnejšega čustvovanja, oblikovanje tesnih in podpornih prijateljstev, vzpostavitev identitete, spoznavanje s pravili in odgovornostmi odraslih in ponovno pogajanje s starši ter sprememba vlog. Ule (2008) zaključi, da so prav razvojne naloge v mladostništvu tisto, s čimer povezujemo težavnost tega obdobja, Coleman (1989, v Ule, 2008) pa predlaga, da bi se morali lotiti reševanja te težavnosti prek fokusne teorije adolescence. Teorija predvideva, da je mladostnik pri svojem razvoju aktiven in pri tem predstavlja »institucijo« svoje lastne socializacije.

Razvojne naloge naj bi razreševal eno za drugo, saj tako postanejo lažje obvladljive.

Poleg razvojnih nalog so pomembne tudi potrebe mladostnikov, saj prek njih bolje razumemo, kaj mladostniki potrebujejo v bodobju svojega razvoja, in jim tako lahko pomagamo pri zorenju. Staley (2019) našteje dvanajst parno nasprotujočih si potreb v mladostništvu, ki težijo k uravnovešenosti v življenju:

● Potreba po fizični dejavnosti in mirovanju: Za mladostnike je dobro, če so aktivni, seveda pa nobena skrajnost ni primerna (npr. obsedenost s športom, hujšanjem, mišičastim telesom …). Zaradi prekomerne uporabe tehnologije se pogosto tudi težko umirijo, čeprav to precej potrebujejo.

● Potreba po razburljivosti in po ustaljenosti: Mladostniki imajo veliko potrebo po druženju, dejavnostih in doživetjih, hkrati pa potrebujejo uravnoteženost, varnost in življenjsko rutino. Potrebo po razburljivosti običajno uresničujejo v prijateljskih krogih, medtem ko potrebo po ustaljenosti iščejo v družini.

● Potreba po vplivanju na svet in umikanju vase: Mladostniki si želijo biti upoštevani, deliti svoje mnenje z drugimi, želijo si prejeti odobravanje za svoje odločitve. Kljub temu potrebujejo tudi čas zase, da se lahko poglobijo v to, kdo so in kaj si želijo.

● Potreba po pripadnosti in ločenosti od skupine: Pri mladostnikih je močno izrazita potreba po pripadanju in sprejetosti, predvsem pri vrstnikih. S tem morajo sprejeti vrstniške norme in so deležni vrstniškega pritiska. Po šestnajstem letu se običajno mladostniki znajo s tem spopadati na konstruktiven način in takrat nastopi želja po ločenosti, drugačnosti in samostojnosti, tudi znotraj vrstniške skupine.

● Potreba po tem, da nekoga potrebuješ in da nekdo potrebuje tebe: Naučiti se morajo, da ni nič narobe, če nečesa ne vedo ali ne znajo, in da je nujno, da znajo poiskati pomoč in izraziti svoje želje. Mladostnikom veliko pomeni, če se počutijo koristne, vključene in lahko z določeno mero odgovornosti prevzamejo neko vlogo tako v družinskem življenju kot tudi na šolskem področju.

● Potreba po dejstvih in domišljiji: Mladostniki si želijo odkrivati svet in spoznavati dejstva o njem, saj se tako lahko bolje znajdejo v prostoru in času. Hkrati pa se radi zatekajo tudi v domišljijski svet, saj le-ta spodbuja kreativnost.

7 2.3 Mladostnikovi možgani

»Veš, kako pravijo, da uporabljamo samo 10 odstotkov naših možganov? Jaz mislim, da uporabljamo le 10 odstotkov našega srca.« – Owen Wilson, Lovci na družice

Z namenom boljšega razumevanja mladostnikovega mišljenja, vedenja in čutenja je potrebno poznavanje razvoja mladostnikovih možganov. Spremembam, ki pri tem nastanejo, bo lažje slediti, če najprej predstavim poenostavljeno zgradbo možganov in njihove funkcije. Trije glavni deli možganov (Topić, 2015) so:

● Možgansko deblo ali plazilski možgani: So najstarejši del možganov s ključno preživetveno vlogo. Nadzorujejo osnovne življenjske funkcije, kot so dihanje, telesna temperatura, krvni obtok, hitrost bitja srca in spalni cikel.

● Limbični sistem ali čustveni možgani: Odgovorni so za naše čustvovanje, regulacijo čustev, spomin in učenje. Imajo značilno navezovalno vlogo. Pri varnem navezovanju se sproščajo hormoni sreče (predvsem oksitocin), kar motivira naše navezovalno vedenje. Druga naloga limbičnega sistema pa je tudi posredovanje med možganskim deblom in neokorteksom.

● Neokorteks ali racionalni možgani: Ta del možganov se v polnosti razvije nazadnje, šele ob koncu mladostništva oziroma v zgodnji odraslosti, in je precej odvisen od preteklih življenjskih izkušenj. Služi višjim kognitivnim procesom, kot so presojanje, odločanje, tehtanje posledic in obvladovanje čustev ter moralne dileme. Na splošno gre torej za nadzorovanje impulzov in vedenja.

V obdobju mladostništva se v možganih zgodi veliko sprememb. Te spremembe v grobem nastajajo prek dveh procesov, imenovanih obrezovanje in tvorba mielina. Obrezovanje pomeni zmanjšanje števila nevronov in sinaptičnih povezav, ki jih mladostnik ne krepi več, zato se te povezave izgubijo. Pri tvorbi mielina gre za nastanek mielinskih ovojnic med sinaptičnimi povezavami, te pa omogočajo hitrejši in učinkovitejši prenos informacij med nevroni. Zaradi procesa obrezovanja so najstniški možgani precej ranljivi. Pogosteje ko najstnik doživlja stresne situacije, več nevronskih celic »se obreže«. V skrajnem primeru lahko zaradi tega pride tudi do psihiatričnih motenj (Siegel, 2015). Seveda pa proces poteka tudi obratno – več ko ima mladostnik pozitivnih signalov iz okolja, npr. pohval in spodbud, večja verjetnost je, da bo ohranil povezave, ki so vezane na te signale (Markham in Greenough, 2004). Na srečo pa so možgani nevroplastičen organ, kar pomeni, da so do neke mere sposobni obnavljanja in nenehnega nastajanja novih povezav. To nam omogoča, da se lahko vse življenje učimo nove stvari, čeprav s starostjo nekoliko počasneje (Topić, 2015 ).

Druga stvar, ki se v obdobju mladostništva dogaja v možganih, je zorenje prefrontalnega korteksa (del neokorteksa). Prefrontalni korteks se nahaja v spodnjem delu čelnega režnja možganov in skrbi za nadzor, razmišljanje, sprejemanje odločitev, empatijo in moralno vedenje. Skratka, usklajuje celotne možgane in telo. Dokončno se razvije šele ob koncu obdobja mladostništva (Siegel, 2015). Dejstvo, da prefrontalni korteks v mladostništvu še ni popolnoma razvit, ne pomeni zgolj tega, da mladostnik še ni sposoben sprejemati nekaterih odločitev in odgovornosti, ampak mu to razvijanje hkrati omogoča, da nenehno preizkuša nove stvari in tako gradi svojo identiteto (Romer idr., 2017). Tudi Siegel (2015) meni, da zaradi

8 možganov, ki pri mladostnikih še niso zreli, najstniškega vedenja ne smemo obravnavati zgolj kot nezrelega, ampak moramo tem razvojnim spremembam dati prostor in mladostniško psiho razumeti kot precej ustvarjalno, polno življenja in izzivov. Obdobje mladostništva je priložnost za rast in učenje ter spoznavanje sebe in drugih.

Značilnost najstniških možganov je tudi znatno povečanje izločanja dopamina ob vznemirljivih doživetjih. Ker pa imajo mladostniki še toliko večjo željo po ugodju kot odrasli, se to odraža v treh načinih vedenja: najstniški impulzivnosti (narediti nekaj, še preden bi pomislil na posledice), povečani dovzetnosti za odvisnosti (zaradi povečanega izločanja dopamina je najstnik bolj dovzeten, da razvije odvisnost od npr. droge, alkohola, nezdrave hrane …) (Siegel, 2015; Topić, 2015), in hiperracionalnosti. To je način razmišljanja v dobesednem smislu, pri čemer se mladostnik ne ozira na kontekst in tako zasleduje predvsem dejanje ugodja, negativne posledice pa, čeprav se jih zaveda, zanemari, saj so pozitivni vidiki dejanja zanj pomembnejši.

Seveda igra pomembno vlogo pri tem tudi vpliv vrstnikov (Siegel, 2015).

Poleg tega so mladostniki zaradi povečanega delovanja limbičnega sistema v možganih bolj čustveno ranljivi. Pogosto na objektivno nevtralne dražljaje, kot je na primer brezizrazen pogled, odreagirajo burno (češ, ta človek me ne mara). To se dogaja tudi zato, ker v mladostništvu še ni tako dejaven prefrontalni korteks, zato dražljaji iz zunanjega sveta potujejo neposredno v amigdalo, ta pa se burno odzove, saj informacije prej niso bile razumsko predelane (Siegel, 2015). Na podoben način mladostnikovi možgani reagirajo tudi ob občutju zaljubljenosti oziroma romantične naklonjenosti do druge osebe. Kaj pa je pravzaprav razlika med ljubeznijo, zaljubljenostjo in strastjo ter zakaj možgani tega trojega ne razlikujejo vedno?

Odgovor se vsaj delno skriva v nadaljevanju.

3 ZALJUBLJENOST IN LJUBEZEN

3.1 Definicije in razlike med zaljubljenostjo in ljubeznijo

»Ljubezen je potemtakem povsem normalna neverjetnost, da v sreči drugega najdemo lastno.«

– Luhmann (v Precht, 2010, str. 227 in 228)

Že pogovorno imamo ljudje z razlikovanjem ljubezni, zaljubljenosti in privlačnosti pogosto težave, kaj šele s tem, da vemo, kaj pravzaprav v nekem trenutku čutimo. Vsak si pod temi besedami predstavlja nekaj drugega oziroma si jih razlaga po svoje. Lahko bi rekli, da je delno ta zmeda upravičena, saj imamo v državah Zahoda pri uporabi teh pojmov že jezikovne zagate.

Na primer: splošna uporaba izraza »ljubezenske težave« se pravzaprav uporablja za težave z zaljubljenostjo oziroma težave v najstniških romantičnih odnosih, kar pa ima bolj malo opravka z ljubeznijo ipd. Milivojević (2018) poroča, da na primer v angleškem jeziku sploh ne obstaja besede za zaljubljenost (čeprav se v strokovni literaturi uveljavlja kot infatuation), ter ob tem poudarja, da je fenomen zahodne kulture besedo ljubezen povzdignil v vseobsegajočo formo in visoko življenjsko vrednoto. Na takšen način ljubezen razume Šimleša (2013). Doživlja jo kot energijo in jo iz medčloveških odnosov razširi na odnose do preostale žive in nežive narave, dejavnosti in stvari. Vendar Milivojević (2018) opozarja, da se s pripisovanjem univerzalnega pomena ljubezni zabrišejo razlike tako med ljubeznijo in zaljubljenostjo kot med različnimi vrstami ljubezni: partnersko ljubeznijo, ljubeznijo med starši in otroki, karitativno ljubeznijo

9 ipd. Njegova kritika pojmovanja ljubezni kot abstraktne in s tem kritika iskanja njene popolnosti pa sega še dlje. Meni, da iskanje prave in popolne ljubezni lahko privede do razočaranja in izgube življenjskega smisla. Zato v želji po preprečevanju nepotrebnega trpljenja zaključuje, da je ljubezen treba iskati v odnosih: »Ljubezen ne obstaja sama po sebi in za sebe, temveč obstaja samo bitje, ki ljubi in je ljubljeno« (Milivojević, 2018, str. 29).

Kot je razvidno, niso samo jezikovne zagate tisto, kar povzroča nerazumevanje med pojmi in odnosi med njimi. Tudi strokovna javnost nima enotnega pogleda na ljubezen in zaljubljenost.

Kako bi ga le imela, saj lahko na ta pojava gledamo z biološkega, psihološkega, antropološkega, filozofskega, sociološkega, teološkega, terapevtskega in celo medicinskega vidika. Poglejmo si še nekaj zapisov. Psihoterapevt Milivojević (2008) opredeli ljubezen takole: »Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga oseba občuti do objekta, ki ga doživlja kot zelo dragocenega in ga ima za del svojega intimnega sveta. Temelji na internalizaciji ljubljenega objekta (čustveni navezanosti)« (Milivojević, 2008, str. 620). Na drugem mestu se v fenomen ljubezni bolj poglobi in pride do spoznanj, da je težko določiti, kaj ljubezen je, lažje pa je opredeliti, kaj ljubezen ni. Vseeno pa ljubezen poskuša predstaviti prek treh komponent:

občutkov, vedenja in odnosa, katerih skladnost se odraža v ljubezni do neke osebe. Poleg tega poudarja pomen razsežnosti ljubezni, ki ni vezana zgolj na partnerski odnos (Milivojević, 2018). Podoben pogled na ljubezen ima tudi Gašperlin (2016), zakonski in družinski terapevt.

Meni, da obstaja več vrst ljubezni in ne samo romantična ljubezen. Čeprav navaja, da je ljubezen v svojem smislu odločitev za odnos, pa za ljubezen ne potrebujemo vedno drugega, temveč je predpogoj ljubezni do drugega ta, da najprej ljubimo sebe (odnos do sebe). Strinja se, da obstaja več definicij ljubezni, njihova ustreznost pa se pokaže v tem, da se lahko znotraj teh predstav znajdeta dve osebi, ki imata dovolj podobno definicijo ljubezni za vzdrževanje kolikor toliko funkcionalnega partnerskega odnosa.

Nekoliko drugače, pa vseeno v nekih segmentih podobno, gledajo na ljubezen filozofi. Precht (2010) vidi romantično ljubezen predvsem kot družbeni konstrukt, ki je odvisen od časa, kulture in družbe, v kateri se posameznik nahaja. Čeprav meni, da se predstave o ljubezni razlikujejo od človeka do človeka (kar trdita tudi Milivojević (2018) in Gašperlin (2016)), pa vseeno daje pomen univerzalnosti občutka ljubezni v doživljanju emocij. Tako ljubezen opredeli s formulo: emocije plus predstave. Iz tega sledi, da ljubezni ne moremo kar začutiti, temveč si moramo zaznani občutek sami interpretirati kot ljubezen. Poleg tega poudarja, da je ljubezen predvsem kaotično in kompleksno čustvo, polno zapletenih nasprotij, ki izvirajo iz naših želja in pričakovanj od nekega ljubezenskega odnosa; »/…/ v ljubezni iščemo bližino in razdaljo, intuitivno razumevanje in prostor za umik, milino in ostrino, moč in nemoč, svetnico in kurbo, lovca na veliko divjad in družinskega očeta. In včasih ne iščemo drugega za drugim, temveč vse skupaj, prepleteno, hkratno in na nek način vendarle ne hkratno« (Precht, 2010, str.

194). Naslednji filozof, Galimberti (2019), ljubezen opredeli kot nasilno poseganje v naš jaz kot celoto. S tem želi sporočiti, da ko stopimo v ljubezenski odnos z drugo osebo, pridejo na dan naši izgubljeni deli osebnosti in ta sprememba nas dela »blazne«. Če to sprejmemo in zdržimo v odnosu, nas lahko takšna izkušnja obogati in izpolni. Poglejmo si še perspektivo sociologa. Luhmann (v Precht, 2010) vidi ljubezen kot igro pravil v moderni družbi. Eno glavnih pravil je tako dobra komunikacija, prek katere lahko posameznika izmenjujeta in usklajujeta svoja pričakovanja, kar tvori povsem njun socialni sistem. Dodaja: »Ljubezen je

10 potemtakem povsem normalna neverjetnost, da v sreči drugega najdemo lastno« (Precht, 2010, str. 227 in 228).

Nenazadnje psihologi poskušajo ljubezen izmeriti oziroma jo uokviriti in pojasniti s psihometričnimi tehnikami. Tako jo nastala ena bolj znanih razlag, Sternbergova triangulacijska teorija ljubezni, pri kateri avtor ljubezen opredeli s tremi elementi, to so: strast, intimnost in zavezanost (Sternberg, 1986, za več glej poglavje: Faze zaljubljenosti glede na razvojno obdobje). Nadalje poznamo še lestvico LAS (Love Attitude Scale) avtorjev Clyda in Susan Hendrick (1986), ki ljubezen delita na strastno ljubezen, ljubezen kot igro, prijateljsko ljubezen, nakupovalno ljubezen, odvisniško ljubezen in karitativno ljubezen, avtorja Hatfield in Sprecher (1986) pa sta ustvarila lestvico strastne ljubezni ali PLS (Passionate Love Scale).

Z novejšo teorijo je poskusil še Tobore (2020), ki ljubezen zajame v teorijo štirih komponent (Quadruple Theory): privlačnost, povezanost, zaupanje in spoštovanje. Meni, da lahko s temi štirimi elementi dobro pojasnimo vse vrste ljubezni.

Ker je ljubezen, kot smo že omenili, vsaj na Zahodu visoko cenjena vrednota, se z njo marsikdo ukvarja in jo preučuje v okviru svojega področja. Manj znanega pa je o stanju zaljubljenosti in razumevanju le-te. Psihologinja Dorothy Tennov (1979, v Fisher, 2017) je naredila eno prvih raziskav na temo zaljubljenosti oziroma zatreskanosti. Predstave o romantični ljubezni je preučevala na podlagi vprašalnikov, dnevniških zapisov in pričevanj. Iz vseh pridobljenih podatkov je prišla do naslednjih spoznanj. Zaljubimo se na najrazličnejše načine, to pa se zgodi v trenutku, ko neki osebi pripišemo poseben pomen. Kasneje se nam pričnejo porajati vsiljive misli, povezane s to osebo, ki postajajo vedno pogostejše in intenzivnejše, kar osebo privede v raztresenost pri vsakodnevnih opravkih. Premlevati začnemo lastnosti objekta zaljubljenosti in jih vidimo kot najpopolnejše (proces imenuje kristalizacija), čeprav so povsem običajne. V stanju zaljubljenosti so anketiranci poročali o treh najpogostejših občutjih: o siloviti potrebi po stiku z objektom, upanju po združitvi z njim in negotovosti, če se slučajno ne bi izšlo. Po drugi strani zaljubljenost spremlja intenzivna energija, imenovana hipomanija. Gre za močan fiziološki odziv: zardevanje, potenje, tresenje, razbijanje srca, črvičenje v trebuhu ali celo težave s prehranjevanjem in spanjem.

Kako pa bi to dogajanje bolj celostno združili v definicijo zaljubljenosti? Poglejmo si nekaj primerov. Milivojević (2008) zaljubljensot definira kot: »zelo intenzivno prijetno čustvo, ki nastane kot posledica projekcije predstave o pravem partnerju na drugo osebo in posledičnega precenjevanja druge osebe« (str. 620). Kasneje dodaja, da zaljubljenost ni odnos, zasnovan na realnosti, in da zaljubljenost niti ni proces, temveč močno čustveno nabito stanje, v katerem idealiziramo izbrani objekt. Poleg tega navaja, da je zaljubljanje tesno povezano s procesom osebnostnega dozorevanja in izgradnjo identitete, ter opozarja, da je zaljubljenost ločeno stanje od ljubezni in povezava med njima sploh ni nujna, kot marsikdo zmotno predpostavlja (Milivojević, 2018). Podobno si zaljubljenost razlaga Hendrix (1999), ki pravi, da ko smo v stanju zaljubljenosti, projiciramo podobo lastnega imaga na izbrani objekt, in dodaja, da to počnemo v želji, da bi izpolnili svoje otroške želje in potrebe. To razširijo Scharff in Scharff (2006, v Gostečnik, 2010) ter Gašperlin (2016), ki kot glavni mehanizem pri zaljubljanju opišejo projekcijsko identifikacijo. Gre za dinamiko, kjer partnerja drug v drugega projicirata nezavedne, potlačene dele sebe (svoje predstave) in se začneta vesti v skladu s predstavami

11 partnerja. To jima ne nek način pomaga razreševati negativne izkušnje in rane iz preteklih ljubezenskih odnosov in odnosov s starši. Gašperlin (2016) nadaljuje, da se v stanju zaljubljenosti partnerja navidezno ujemata v svojih željah in potrebah, saj želita ugajati drug drugemu in ne ločita svojih želja od partnerjevih želja. Ko pa zaljubljenost mine (raziskave so različne; avtor pravi, da se to zgodi v roku od šestih do devetih mesecev), iluzija zbledi in partnerja začneta spoznavati realnost drug drugega. Spet poteče proces projekcijske identifikacije, vendar v obratni smeri– drug drugemu začneta pripisovati (ne)resnične negativne lastnosti in se prepričevati, da morda le nista za skupaj. Sledi razhod ali sprijaznjenje z realnostjo partnerja, ta pa je nujni predpogoj za odnos, ki temelji na ljubezni.

Dve najbolj vidni in splošno znani razliki med ljubeznijo in zaljubljenostjo sta njuno trajanje in intenziteta. Ljubezen naj bi praviloma občutili manj močno kot zaljubljenost, vendar naj bi trajala dlje kot zaljubljenost (Zupančič, 2009a). Sicer pa že iz samih zgornjih definicij razberemo, da nista to edini razliki. Milivojević (2018) opozarja na obstoj še ene, morda celo bolj bistvene razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo. To je narava odnosa, njegova resničnost in kvaliteta. Za lažje primerjanje si razlike poglejmo v tabeli.

Preglednica 2

Razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo

ZALJUBLJENOST LJUBEZEN

Odnos ni zasnovan na resničnosti. Resnični odnos.

Objekt zaljubljenosti se doživlja kot

pravi/idealni partner. Drugi se vidi tak, kakršen je.

Vtis, da oseba ne more živeti brez partnerja, v katerega je zaljubljena.

Zavest, da lahko oseba samostojno živi tudi brez ljubljenega partnerja.

Ego, obseden s psihičnim kompleksom. Brez kompleksa, integriran Ego.

Brez distance do fantazij o partnerju. Distanca do fantazij.

Usmerjenost nase in na svoja občutja. Usmerjenost na drugega.

Prirejeno po Milivojević, Z. (2018). Formule ljubezni:Ne zapravimo življenja v iskanju prave ljubezni. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ugotovili smo, da zaljubljenosti nikakor ne moremo enačiti z ljubeznijo. Ljubezen je resnični odnos do drugega, medtem ko je zaljubljenost v resnici bolj ukvarjanje s samim seboj in svojimi željami. Ostaja pa vprašanje, ali je potem zaljubljenost bolj podobna privlačnosti oziroma poželenju. Precht (2010) ugotavlja, da tudi temu ni tako. Obstaja možna povezava med privlačnostjo in zaljubljenostjo, vendar se že zgolj biološko in nevrološko gledano pri teh dveh pojavih aktivirajo različni centri v možganih. Občutje privlačnosti oziroma poželenja doživimo zaradi različnih vzrokov. Lahko gre za vizualno podobo osebe, prijeten vonj, ki ga oddaja (pri tem imajo pomembno vlogo feromoni), ali pa oseba zavzema nek statusni položaj

12 in nas na podlagi tega privlači. Poželenje ima po svoji naravi značilno razmnoževalno in evolucijsko preživetveno funkcijo. Tako naša psiha zazna določen dražljaj, ki doseže

12 in nas na podlagi tega privlači. Poželenje ima po svoji naravi značilno razmnoževalno in evolucijsko preživetveno funkcijo. Tako naša psiha zazna določen dražljaj, ki doseže