Sklepne ugotovitve

Zaljubljenost se je za mladostnice izkazala kot precej pomembna tema. To je bilo zaznati že po samem odzivu mladostnic, saj se jih je na uvodno pobudo po udeležbi na intervjujih in pogovornih srečanjih odzvalo kar dvaindvajset. Čeprav sem si za vzorec izbrala zgolj deset oseb, sem sprejela vse in hkrati predvidevala, da jih bo začetno navdušenje minilo oziroma ne bodo imele volje kontinuirano prihajati na vsa pogovorna srečanja. Tako se je tudi res zgodilo.

Izoblikovala se je skupina šestih mladostnic, ki so se udeleževale pogovornih srečanj, še šest mladostnic je predstavljajo kontrolno skupino, medtem ko sem s petimi izpeljala samo prvi intervju, preostalih pet pa jih je odnehalo takoj na začetku. Iz celotnega procesa, predvsem pa iz intervjujev z mladostnicami in srečanj z nekaterimi, sem pridobila pomemben vpogled v svet mladostniške zaljubljenosti, na podlagi tega pa povzamem naslednje ugotovitve, ki jih predstavim v nadaljevanju.

Intervjuvanke so ob prvem intervjuju imele precej več težav z opredeljevanjem pojmov ljubezen, zaljubljenost in všečnost ter iskanjem razlik med njimi kot pri drugem intervjuju.

Nekatere mladostnice ob prvem intervjuju sploh niso imele razdelanega mnenja oziroma niso našle besed za opis nekega pojma. Tako se je pokazal v obeh skupinah očiten napredek. Skupno so ljubezen v obeh intervjujih opredelile z opisi, kot so: pozitivno naravnan odnos oziroma odločitev za odnos do neke osebe, dejavnosti ali stvari, ter pri tem poudarile, da poznamo različne vrste ljubezni (partnersko, prijateljsko, družinsko …). Nadalje so nekatere ljubezen opredelile kot prijetno čustvo, druge so bile mnenja, da sama ljubezen presega čustvo (kar poudarjajo tudi nekateri avtorji), ali pa so se opredelile še bolj skrajno in ljubezen predstavile kot potrebo. Mnoge so naštele tudi kvalitete odnosa oziroma jih ponazorile s primeri, kaj ljubezenski odnos vsebuje: npr. iskrenost, zaupanje, zvestobo, pristnost, brezpogojno

96 sprejemanje, imeti nekoga rad in da ti je zanj mar ipd. Zaljubljenost so intervjuvanke opisovale kot fazo po všečnosti oziroma pred ljubeznijo, kot prijetno, močno čustvo ali določen občutek v telesu ter kot željo po stiku z določenim objektom, nekaterim pa je uspelo zaznati in poudariti tudi iluzijo odnosa in projekcijo svojih predstav na objekt zaljubljenosti. Večinoma so se dekleta zavedala, da obstajajo razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo, niso pa jih vedno znala zares navesti. Skupno so udeleženke prišle do podobnih ugotovitev, kot jih navaja npr.

Milivojević (2018): razlike so v hitrosti nastanka in trajanju ter intenzivnosti čustva in kvaliteti odnosa, dodale pa so še nekaj svojih, ki sem jih združila pod besedno zvezo »razlika v naravi občutja do objekta«. Ta zajema prepričanje, da je ljubezen širši pojem kot zaljubljenost – mladostnice tako odnos ljubezni posplošujejo na odnos do ljudi, stvari in dejavnosti, medtem ko zaljubljenost razumejo izključno na romantičen način. Poleg tega menijo, da je zaljubljenost lahko tako enostranska kot obojestranska, za ljubezen pa si med seboj niso povsem enotne, ali je lahko samo enostranska ali mora biti obojestranska. Tako lahko rečemo, da sta pojava ljubezen in zaljubljenost dve socialni reprezentaciji, ki ju posameznik kreira v odnosu z drugimi in svetom.

Nadalje z raziskavo ugotavljam, da se pri mladostnicah pogosto pojavlja neskladje med njihovimi predstavami o ljubezni in zaljubljenosti oziroma stališči in njihovim vedenjem. To lahko pripišemo obdobju mladostništva in temu, da se tudi stališča najprej spreminjajo na kognitivni ravni, šele kasneje na emocionalni in vedenjski (Ule, 2005). Z izvedbo eksperimenta sem ugotovila, da so se predstave nekaterih mladostnic spremenile v obdobju devetih mesecev, ne glede na to, ali so obiskovale pogovorna srečanja ali ne. Kljub temu so dekleta iz eksperimentalne skupine septembra bolje podajala opredelitve pojmov in razlik ter mnenja kot dekleta iz kontrolne skupine. Tako lahko zaključimo, da na spreminjanje predstav o ljubezni in zaljubljenosti vplivajo predvsem časovno obdobje in izkušnje mladostnic. Vsekakor pa so tudi pogovorna srečanja pri nekaterih mladostnicah pripomogla k njihovemu novemu znanju, zavedanju in spremembi mnenj. Čeprav so se predstave o ljubezni pri delu mladostnic spremenile, pa ne moremo trditi, da so se vedno spremenile v želeno smer oziroma v smer, ki narekuje boljšo potencialno funkcionalnost njihovih romantičnih odnosov (npr. svoje stališče o trditvi »Ljubezen je smisel življenja« so spremenile iz popolnega nestrinjanja v popolno strinjanje ipd.). Predstave o ljubezni se verjetno spreminjajo na podlagi lastnih življenjskih izkušenj deklet, zaradi katerih se lahko predstave večkrat preobrnejo, dokler ne dosežejo morebitne trajnejše konsistence.

Sam pomen pogovornih srečanj oziroma delavnic na temo ljubezni in zaljubljenosti je bil v odpiranju prostora za izmenjavo mnenj in izkušenj med mladostnicami, na nekoliko bolj poglobljenem, vodenem in tudi delno informacijsko obarvanem nivoju. Tri od šestih udeleženk so sicer te delavnice doživljale kot bistveno komponento za spreminjanje svojega mišljenja, preostale pa bolj kot izmenjavanje različnih mnenj in povezovanje. Čeprav so bila pogovorna srečanja del nekakšnega »eksperimenta« oziroma poskusa spreminjanja manj ustreznih predstav o ljubezni ter posledično težnja k bolj zdravi in funkcionalni zaljubljenosti, pa so ne glede na cilje pri vseh dosegla vsaj domet izkušnje in odprla dodatne teme v razmislek.

Samopodoba intervjuvanih mladostnic je bila načeloma bolj pozitivna kot negativna, vendar pa je v devetih mesecih skupno padla za več kot polovico ocene. Sicer moramo upoštevati, da

97 je bila to njihova številčna samoocena. V raziskavi ugotavljam, da ima zaljubljenost v marsikaterem primeru pomembno vlogo pri samopodobi mladostnic. Nekatere sicer temu pripisujejo večji, druge manjši pomen, vendar bi bilo morda smiselno sovplivanje zaljubljenosti in samopodobe še podrobneje raziskati. Pretekle izkušnje mladostnic z zaljubljenostjo lahko pozitivno ali negativno vplivajo na njihovo nadaljnje romantično življenje, odvisno od tega, koliko čustveno intenzivna je bila pretekla izkušnja in kaj so se iz nje uspele naučiti. Med udeleženkami je bilo zaznati tudi trend, da dekleta, ki so bila v razmerju pred svojim petnajstim letom, po večini doživljajo to razmerje kot negativno izkušnjo. Ta pojav bi bilo morda zanimivo še bolje raziskati.

V raziskavo sem vključila sedemnajst deklet, ki so izkazala interes, pri tem pa nisem vedela, ali so sploh zaljubljena ali ne, ali so zaljubljena v osebo istega ali nasprotnega spola, ali so večinoma v zvezah ali samska ipd. Izkazalo se je, da februarja nobena mladostnica ni bila v razmerju, po večini jim je bil nekdo všeč ali pa so bile vanj zaljubljene, dve dekleti pa sta rekli, da jima ni nihče všeč in nista zaljubljeni. Po devetih mesecih se je slika nekoliko spremenila.

V razmerju je bilo eno dekle, tri niso bila zaljubljena. Ostale udeleženke so povedale, da so zaljubljene ali da jim je nekdo všeč ali pa so bile v fazi želje po »razljubljanju«. Pri vrednotenju funkcionalnosti v romantičnih potekih mladostnic sem imela kar nekaj težav, saj je bilo pogosto opaziti, da se njihove predstave o ljubezni ne skladajo z njihovim vedenjem in mišljenjem v dejanskem življenju. Tako se njihova funkcionalnost zaljubljenosti gradi in sovpada s približevanjem skladnosti njihovega mišljenja in vedenja pri romantičnih potekih, kar sčasoma lahko potencialno preraste v opustitev zaljubljenosti in vstopanje v partnerske odnose, ki se gradijo na čustvu ljubezni.

Naknadno sem v svojo raziskavo vključila tudi pomen socialne izolacije (kot posledice ukrepov ob pandemiji covida-19) pri spremljanju romantičnih potekov mladostnic. Nekatere mladostnice niso zaznale pretirane vloge socialne izolacije na njihovo zaljubljenost, saj so se v tem obdobju ukvarjale bolj z drugimi temami, kot sta šola in družina. Večina preostalih pa je videla obdobje socialne izolacije kot glavnega krivca za prekinjene stike z objektom zaljubljenosti oziroma za to, da se njihove romantične situacije niso izšle po njihovih željah in načrtih. Pri tem sem ugotovila, da sta zgolj intervjuvanki, ki sta imeli že februarja bolj trden odnos s svojim objektom zaljubljenosti, ohranili stike s svojo simpatijo tudi v obdobju socialne izolacije in v poletnih počitnicah ter poročali celo o pozitivnih vidikih za kvaliteten razvoj njunih odnosov.

Nadalje raziskujem »ljubezenske težave« in izzive, ki jih prinese mladostništvo kot razvojno obdobje. Intervjuvanke so naštele precejšen spekter »ljubezenskih težav«, s katerimi se soočajo, tako v povezavi s samim objektom zaljubljenosti, branjem ljubezenskih signalov in obnašanjem v njegovi prisotnosti kot z zaupanjem intimnih stvari prijateljem in staršem ter pomanjkanjem koncentracije pri šolskem delu. Poleg tega so kot razloge težav navedle tudi svoje osebnostne lastnosti in značilnosti, kot sta sramežljivost ali pretirana ljubosumnost, in lastno doživljanje romantičnih situacij kot zapletenih, težavnih ali celo tragičnih (žalovanje po zavrnitvi/razhodu). Pri mladostnicah so bile vsekakor najizrazitejše težave v povezavi z objektom zaljubljenosti. Na splošno sem dobila občutek, da intervjuvanke sicer navajajo svoje ljubezenske težave, vendar pa njihova intenzivnost po večini ni zelo močna, tragična ali

98 zaskrbljujoča. Morda bi bilo drugače, če bi intervjuvala dekleta, ki že bolj intenzivno vstopajo v partnerske zveze, kar lahko prinese kompleksnejše težave kot pa zgolj enostranska zaljubljenost.

Mladostnice so v raziskavi poročale, da se z izzivi najstniške zaljubljenosti soočajo na različne načine. Največkrat se poslužujejo pogovorov s svojimi vrstnicami in prijateljicami, tudi z odraslimi osebami, ki so najpogosteje člani njihove širše družine, vendar se slednjega poslužujejo v manjši meri. Nekatere si pomagajo s preusmeritvijo misli in se tako poleg zaljubljenosti poskušajo osredotočiti tudi na druge stvari v življenju. Nekaj jih piše dnevnik ali pesmi in na ta način gradi svoj intimni svet ter izraža tudi svoja ljubezenska občutja.

Nenazadnje poročajo tudi o preprostem sprijaznjenju z nekaterimi stvarnimi dejstvi, ki jih ne morejo spremeniti, ter o iskanju informacij o ljubezni, zaljubljenosti, spolnosti in odnosih.

Slednje je (poleg pogovorov z drugimi) gotovo eden od glavnih dejavnikov preprečevanja in reševanja težav, saj tudi kvaliteta in verodostojnost informacij doprineseta k uspešnejšemu soočanju z izzivi odraščanja in razreševanju razvojnih nalog mladostništva.

Skozi raziskovanje me je zanimalo tudi mnenje mladostnic o podeljevanju vloge odraslim osebam pri najstniški zaljubljenosti. Pri tem sem ugotovila, da približno polovica intervjuvank vsaj eni odrasli osebi zaupa svoje skrivnosti oziroma težave v povezavi z zaljubljenostjo. Od ostalih mladostnic je nekaj takih, ki si želijo, da bi lahko zaupale vsaj eni odrasli osebi, preostale pa menijo, da odrasle osebe nimajo pomembne vloge pri najstniški zaljubljenosti oziroma je celo zaželeno, da se v to ne vmešavajo. Večina mladostnic si torej želi zaupati (ali pa že zaupa) vsaj eni odrasli osebi, niso pa si povsem enotne, ali so jim bližje starši ali bi se o teh temah lažje pogovarjale z vzgojitelji v dijaškem domu oziroma kakšno drugo odraslo osebo.

Za razloge nezaupanja odraslim osebam v povezavi z zaljubljanjem naštevajo različne vzroke:

od slabih izkušenj, nerazumevanja, občutka, da imajo odrasli dovolj svojih problemov, do same želje po samostojnem reševanju težav in s tem pridobivanja dragocenih izkušenj. Dekleta, ki si želijo večje udeleženosti odraslih pri svoji najstniški zaljubljenosti, pa poročajo, da bi si želela od odraslih (staršev in/ali vzgojiteljev v dijaškem domu) več pogovarjanja o temah ljubezni in zaljubljenosti, vendar zgolj do mere, do katere je mladostnicam o tem še udobno govoriti. Poleg tega si od odraslih želijo sprejemanje in podpiranje pri grajenju najstniških romantičnih odnosov brez obsojanja, prepovedovanja in kaznovanja ter več svobode pri svojih odločitvah in s tem večje podeljevanje odgovornosti za lastne življenjske poteke. Tako lahko sklenemo, da si večina mladostnic želi prisotnosti odrasle osebe pri grajenju intimnih odnosov, vendar pod določenimi pogoji, kot so velika mera razumevanja, empatičnega vživljanja, poslušanja in svetovanja. Ker nekatere mladostnice poročajo tudi o nelagodju, da bi se o temah odraščanja pogovarjale s starši, in so tako nekaterim bližje vzgojitelji, vidim tukaj veliko potencialnih možnosti za preventivno delo z mladostniki na temo (partnerskih) odnosov v okviru šole ali dijaškega doma.