2 TEORETIČNI DEL
2.3 DEJAVNIKI ZA KAKOVOSTNO SODELOVANJE
Na sodelovanje med učitelji in starši lahko vplivajo objektivni ali subjektivni dejavniki.
Med objektivne dejavnike štejemo šolski koncept poučevanja, zakonodajo, pojmovanje vloge družine in šole in socialne okoliščine, vse naštete pa določajo okvir sodelovanja učitelja in starša. Na določene oblike vključevanja staršev v šolske aktivnosti vplivata šolska struktura in načrt dela. Močnejši vpliv na sodelovanje učitelja in staršev pa imajo subjektivni dejavniki. Med subjektivne dejavnike, ki so zelo raznoliki in prav tako pomembno vplivajo na sodelovanje med starši in učitelji sodijo stališča, vrednote, kultura, motivacija, pričakovanja, osebnostne značilnosti, razpoloženje, tradicija, izkušnje, želje, cilji ter socialno ekonomski status družine (Ažman, 2012).
15
Eccles in Harold (1996, v Šteh in Mrvar, 2011) izpostavljata značilnosti dejavnikov, ki vplivajo na vzpostavljanje in vzdrževanje sodelovanja med šolo in starši:
- Najpogostejši dejavniki pri starših so spol, starost in izobrazba staršev, število otrok, njihovo kulturno poreklo in družinski, zaposlitveni ter socialno-ekonomski status. Pomembno vlogo igrajo tudi podpora v družini, njihove vrednote, samozadovoljstvo, odnos do šole, lastnega šolanja in pričakovanja ob otrokovem šolanju in dosežkih, pa tudi zaznavanje in odnos do otrokove nadarjenosti, spretnosti, interesov ter vzgojnih ciljev.
- Dejavniki pri otrocih so spol, starost, značaj, kulturno poreklo, spretnosti, zanimanja in pretekle izkušnje.
- Dejavniki pri strokovnih delavcih so spol, starost, kulturno poreklo, socialno-ekonomski status, delovna doba, vrednote, starševska vloga, stereotipi, samozadovoljstvo, zadani cilji za učence in tudi naravnanost do učencev ter že osvojene veščine za uspešno sodelovanje s starši.
- Med šolske dejavnike štejemo vrsto, stopnjo in velikost vzgojno izobraževalne institucije, socialno-ekonomski status in klimo šole ter naravnanost šole do sodelovanja s starši.
- Dejavniki širše okolice so stopnja podpore, spodbud in varnosti učenčeve okolice, pa tudi možnosti vključevanja drugih za učence pomembnih institucij.
- Časovni dejavniki: za sodelovanje med starši in učitelji je potrebno izkoristiti ves razpoložljiv čas, saj pomanjkanje vodi do slabših odnosov in medsebojnega sodelovanja.
2.3.1 Načela sodelovanja s starši
Temelj dobrega medsebojnega odnosa med učitelji in starši so zaupanje, upoštevanje zasebnosti staršev in preostale družine ter varovanje zaupnih informacij zase. Učitelji morajo pri sodelovanju s starši slediti naslednjim načelom (Kalin, 2003):
- učitelji in starši morajo en drugega spoštovati in med seboj sodelovati;
- učitelji morajo upoštevati in spoštovati starše in pri tem upoštevati nivo izobrazbe, različne poklice, zadolžitve, značajske prednosti in slabosti;
- učitelji morajo upoštevati individualne razlike med starši in sicer hkrati zavedati, da imajo starši različne izkušnje s šolanjem, da se starši v situacijah različno znajdejo in od svojih otrok pričakujejo različne dosežke;
- učitelji in starši imajo enakovredno partnersko vlogo v skrbi za učenca;
- učitelj se mora zavedati in po najboljših močeh upoštevati interese in potrebe staršev, kar pomeni, da se delu s starši prilagajajo vsebinsko in oblikovno;
16
- z ustrezno pripravo zagotavljajo staršem okolje za aktivno sodelovanje, kjer lahko izrazijo svoja stališča.
Ažman (2012) zgoraj zapisanim načelom dodaja tudi učiteljev načrten trud za sodelovanje s starši.
Ko učitelj načrtuje sodelovanje s starši, mora pri tem upoštevati njihove značilnosti, želje in potrebe. Že na začetku je potrebno izvedeti, na kakšen način bi starši najraje z učiteljem sodelovali ter kakšna so pričakovanja tako staršev kot učiteljev v odnosu drug do drugega (Kalin idr., 2009).
Kalin (2009) dodaja, da je za kakovostno sodelovanje pomembno zagotoviti formalne pogoje, kompetentnost učiteljev za delo s starši in primerna stališča vseh udeležencev. Seveda niso le učitelji tisti, ki morajo imeti osvojene ustrezne kompetence, tudi starši morajo biti vešči ustreznih veščin komuniciranja in sodelovanja. Starši in učitelji se morajo zavedati, da zastavljene cilje in uspešne rezultate za OPP lahko dosežejo le s kvalitetnim in ustreznim sodelovanjem.
2.3.2 Kompetence učiteljev za uspešno sodelovanje s starši
Kompetence so zahtevne veščine, ki se jih lahko naučimo in jih uporabljamo v različnih situacijah. Peklaj (2006) navaja tri ravni kompetenc:
1. spoznavna raven obsega sposobnost razmišljanja, reševanja problemov ter poznavanje specifičnega področja;
2. raven čustev in motivacije obsega stališča, vrednote in pripravljenost za delo;
3. raven vedenja obsega sposobnost primernih odzivov, usklajevanja in sposobnost uporabe lastnih zmožnosti v specifičnih situacijah.
Pri učiteljih, ki imajo pridobljene določene kompetence in razvita primerna stališča, je sodelovanje učiteljev s starši bolj učinkovito (Hornby, 2000, v Kalin idr., 2009). Za razvijanje partnerskega odnosa navaja dve ključni naravnanosti učiteljev:
- Spoštljivost, pristnost in empatičnost učitelja je prva ključna naravnanost, ki pripomore k razvoju kvalitetnega odnosa. Pristen učitelj je tisti, ki ima dovolj samozaupanja, da je odkrit, prizna svoje napake in se ne sklicuje vedno na svojo kompetentnost. Spoštljiv učitelj je lahko tisti, ki bo vedno resno upošteval mnenje staršev in razumel, da starši otroka poznajo z druge, morda njemu neznane, perspektive.
17
- Učitelj mora v otroka ves čas zaupati, hkrati pa imeti realno sliko o otrokovih zmožnostih in možnem napredku. Starši si želijo, da njihove otroke poučujejo realistični in optimistični učitelji.
Pri vzpostavitvi sodelovalnega odnosa in kakovostnega sodelovanja s starši, so učitelju lahko v pomoč naslednje osvojene kompetence (Clutterbuck, 2004; Rečnik, 2004; Elliott, 1996; Whitty, 1996 v Kalin idr., 2008):
- Učitelj mora učinkovito komunicirati, kar pomeni, da prepozna naravnanost staršev in se jim temu primerno prilagodi in vzpostavi primerno komunikacijo.
- Dober učitelj mora znati vzpostaviti pozitivno sodelovalno ozračje. Dober medsebojni odnos in kakovostno sodelovanje lahko učitelj doseže s pozitivnim sodelovalnim okoljem in spodbujanjem staršev k sodelovanju. Za ustvarjanje sodelovalne klime mora učitelj navezovati pristne odnose, biti empatičen in objektiven v odnosih ter voditi demokratično, ustvarjalno in samozavestno ozračje.
- Kakovostno sodelovanje s starši pomeni, da učitelj ustrezno pomaga in svetuje staršem kako pomagati njihovim otrokom. Učitelji z izkušnjami v sodelovanju s starši pridobivajo profesionalno iznajdljivost. Ta jim omogoča, da se izognejo problemom, ki jih predvidijo, ter najdejo alternative, kako se problemom s starši izogniti.
- Učitelji razumejo, da slabi odnosi in neučinkovito sodelovanje vodijo v nekakovosten odnos. Neučinkovitost učitelj izraža z napačnimi oblikami besednega sporazumevanja, napačnimi oblikami in pristopi, prekomernim nadzorom nad starši, nezmožnostjo podajanja negativnih povratnih informacij ter neupoštevanjem sposobnosti in interesov staršev. Vse našteto vodi v nekakovosten in neučinkovit sodelovalni odnos s starši.
Čadež (2005) meni, da je učitelj odgovoren za to, da starš vzpostavi zaupanje do šole.
Učitelj mora biti odprt, sprejemati mnenja, čustva in reakcije staršev ter jim nuditi podporo in sodelovanje, saj le-tako lahko doseže zaupanje in prekine enosmerno komunikacijo.
Slovenska raziskava je pokazala, da se učitelji prepoznavajo kot premalo usposobljene za vodenje, komuniciranje in sodelovanje s starši, ter da obstajajo pomembne razlike med željenim in usvojenim znanjem na področju kompetentnega sodelovanja. (Peklaj in Puklek Levpušček, 2006).
Pomanjkljive kompetence v vodenju, komuniciranju in sodelovanju s starši so problem celotnega sveta, ne le slovenskega prostora. (Kalin, 2008). Učitelji si na tem področju želijo izboljšati svoje kompetence.
18
Pedagoški delavci s krajšo delovno dobo si želijo dodatnih znanj v zvezi s sodelovanjem s starši, vsi pedagoški delavci pa želijo osvojiti več komunikacijskih in vzgojnih kompetenc (Cencič idr., 2005).
2.3.3 Kompetence staršev pri sodelovanju z učitelji
Kalin idr. (2008) so v raziskavi ugotavljali, katere kompetence, ki usmerjajo njihovo vedenje, potrebujejo starši za uspešnejše sodelovanje in katere kompetence potrebujejo glede na odnose in komunikacijo.
Kompetence staršev, ki pogojujejo njihovo vedenje:
- sodelujejo z učitelji in šolo zaradi otrokove dobrobiti;
- sodelujejo z učitelji v različnih ponujenih oblikah sodelovanja (projekti, delavnice, dnevi dejavnosti);
- sodelujejo z učitelji zaradi bolj osebnega spoznavanja in kakovostnega sodelovanja;
- so na splošno pripravljeni na aktivno sodelovanje z učitelji in šolo;
- se odzovejo na vabila šole in sodelujejo;
- so seznanjeni o vseh možnostih sodelovanja z učitelji in šolo.
Komunikacijske in odnosne kompetence staršev, ki so naravnane k učinkovitejšem sodelovanju z učitelji:
- do učitelja imajo pozitiven, spoštljiv in zaupljiv odnos;
- spoštujejo učiteljevo kakovostno vzgojno-izobraževalno delo;
- upoštevajo osebnostne lastnosti učitelja;
- se vključujejo v raznolike oblike sodelovanja in si za sodelovanje z učiteljem in šolo vzamejo čas;
- razumejo in sprejemajo odnos učitelja in šole do obstoječih vedenjsko problematičnih situacij;
- se z učiteljem aktivno vključujejo v vzgojne procese;
- ustrezno rešujejo in pomagajo pri odpravi problematičnih situacij;
- so pripravljeni dobro sodelovati z učiteljem pri odpravljanju in reševanju učno vzgojnih težav lastnega otroka;
- komunikacija z učiteljem pri formalnih in neformalnih oblikah sodelovanja je učinkovita in redna;
- na sestankih izrazijo mnenje, pričakovanja, kritike, želje in cenijo učitelja in šolo;
- do učitelja so zaupljivi in jim sporočajo družinske posebnosti, ki lahko vplivajo na učenje in vedenje otroka.
19 2.3.4 Pričakovanja staršev in učiteljev
Pričakovanja staršev in učiteljev en do drugega se ne razlikujejo prav dosti. Ključno je, da si starši in učitelji v začetku sodelovanja razjasnijo medsebojne želje, saj drugače prihaja do presenečenj in neuslišanih pričakovanj (Hornby, 2000). Starši po navadi od učiteljev pričakujejo, da:
- jim prisluhnejo in se z njimi posvetujejo;
- dopuščajo tudi druga mnenja in stališča;
- v določenih situacijah priznajo, da ne vedo vsega;
- jih nemudoma kontaktirajo, v kolikor menijo, da ima njihov otrok težave;
- vse učence obravnavajo in spoštujejo enako;
- učitelji vzamejo v obzir individualne razlike učencev;
- jim skušajo pomagati z identificiranjem težav njihovih otrok;
- komunicirajo o napredku učenca z njimi in drugimi strokovnimi delavci;
- redno popravljajo naloge, ki jih dajo učencem.
Učitelji pričakujejo od staršev, da:
- iskreno delijo informacije glede zdravstvenih posebnosti otrok in ostalih posebnih potreb;
- jim sporočajo posebnosti ali težave, s katerimi se učenec sooča doma in bi se lahko odražalo na učenčevem počutju ali na šolski uspešnosti;
- tudi doma dosledno upoštevajo šolska pravila vedenja;
- redno spremljajo učenčevo delo doma;
- so realistični glede dosežkov svojih otrok;
- so navzoči pri vseh oblikah sodelovanja na ravni šole;
- preberejo in se držijo sporočil, ki jih dobijo domov s strani šole (Hornby, 2000).