Modeli sodelovanja med domom in družino

Vsi starši in učitelji vstopajo v odnos s svojimi vrednotami, stališči, vedenji, zgodovino in okoliščinami. Vsi ti elementi edinstveno prispevajo k vsakemu sodelovalnemu razmerju med starši in šolo (Dukes in Smith, 2007). Sprejemanje en drugega in sposobnost konstruktivnega reševanja problemov je temelj za vsak uspešen kakovosten odnos med učitelji in starši (Intihar (2002).

Številni avtorji so odnose in sodelovanje med učitelji in starši predstavili v različnih modelih in glede na stopnjo aktivnosti sodelovanja staršev. Pšunder (1994) je zapisala tri vrste odnosov, ki temeljijo glede na vrsto šole, učence in njihove starše, in sicer:

partnerski odnos, klientski odnos in paternalistični odnos. Najpogostejše modele sodelovanja med strokovnimi delavci in starši sta izpostavila Cunningham in Davis (1991):

- V modelu strokovnega delavca le-ta prevzame popoln nadzor in sprejema odločitve. Starši v tem modelu le sledijo in izvajajo navodila strokovnih delavcev, pri čemer so mnenja, misli, izmenjava informacij in čustva staršev nepomembna in niso prioriteta. Nevarnost modela je učiteljevo nesprejemanje alternativnih pogledov starša in rešitev za otroka, kar lahko vodi do nezadovoljnih staršev, ki dvomijo v kvaliteto pomoči, ki jo prejema njihov otrok.

7

- V modelu prenosa strokovnjaki že prepoznavajo pozitiven vidik sodelovanja s starši, vendar sebe še vedno vidijo kot glavne osebe s pomembnim strokovnim znanjem. Strokovnjaki učence velikokrat prepoznajo kot celoto, pri čemer lahko starš bistveno prispeva k celoviti oceni.

- Model potrošnika opisuje starševski prevzem glavne vloge in pomembnih odločitev o otroku. Vloga strokovnjaka v modelu je le prenos pomembnih strokovnih znanj in možnosti staršem. Starši so v očeh strokovnjakov prepoznani kot ključni poznavalci otrok, prav tako verjamejo v njihove zmožnosti, hkrati pa oboji strmijo k usklajevanju ustreznih dogovorov, ki bodo pomagali otroku.

Novljan (2004) je glede na vlogo in vpletenost staršev OPP v sodelovanju z učitelji opredelila naslednje modele:

- Starši v vlogi »laikov«. Model opredeljuje odvisnost staršev od strokovnjakov.

Strokovnjak je tukaj tisti, ki starše prepozna le kot osebe, ki v odnos dodajajo koristne podatke o učencih ter menijo, da lahko ustrezno z otrokom delajo le oni. Po njihovem mnenju so starši odvisni od njihovih nasvetov.

- Starši v vlogi »šolarjev«. Strokovnjak sebe prepoznava kot superiornega, starša pa kot osebo, ki ima pomanjkljivo znanje o ustreznem ravnanju s svojim otrokom. Takšen odnos pogosto pripelje so tega, da starši kakršno koli pomoč in sodelovanje zavrnejo. Tovrstno razvrednotenje staršev pri njih pogosto ustvari strah, ki negativno vpliva na skupno sodelovanje.

- Starši v vlogi »soterapevtov«. Novljan navaja, da so v tem modelu starši opredeljeni kot soterapevti, saj se jih vključuje pri obravnavi njihovega otroka pod vodenjem strokovnjaka. V očeh strokovnjakov je vloga staršev v pedagoškem procesu povečana. Pogosta nevarna posledica takšnega modela je občutek staršev, da so postali terapevti, ki doma izvajajo le različne vaje.

Starši dobijo občutek, da niso več starši in to lahko privede do upora in posledično do neizvajanja vaj z otrokom doma.

- Starši in strokovnjaki kot partnerji. Je najbolj optimalen model sodelovanja za otroka, saj vključuje delitev strokovnosti in nadzora. Model teži k zagotavljanju najustreznejšega izobraževanja za otroka, pri katerem sodelujejo tako starši, kot učitelji. Oboji morajo znati prisluhniti, poslušati in upoštevati drug drugega. Vodilo modela je, da pri sodelovanju obe strani odločitve in rešitve iščeta skupaj.

Za boljše razumevanje najbolj optimalnega modela sodelovanja med starši in učitelji podrobneje predstavljam partnerski model sodelovanja.

8 2.1.3.1 Partnerski model sodelovanja

Partnerski model sodelovanja obstaja takrat, ko strokovnjaki prepoznajo vsako družino in OPP kot individuum, obenem pa staršem pomagajo pri dosegi želj in ciljev (Novljan, 2004).

Jereb (2011) razlaga partnersko sodelovanje kot enoten trud za učenčev vzgojno izobraževalni napredek s strani staršev ali skrbnikov in strokovnjakov. Tako starši kot učitelji so v enakovrednem položaju, pri čemer nudijo podporo OPP in skupaj tvorijo komplementarni odnos pomoči. Starši v odnos prinesejo celostno poznavanje otroka, strokovnjak pa pridobljeno strokovno znanje.

Za uspešno in produktivno partnerstvo med starši in učitelji je nujna dvosmerna delitev informacij, izmenjavanje le-teh in trud za doseganje skupnih ciljev. Pomembni so torej partnerski odnosi, ki so sodelujoči in dopolnjujoči se odnosi med enakopravnima partnerjema, med učitelji in starši (Pšunder, 1994).

Strokovni delavci, ki z učenci delajo imajo velik vpliv na kvaliteto partnerskega sodelovanja s starši. Pomembno je, da spoštujejo starševske pravice in jim dajo ustrezne nasvete, v odnos pa morajo vstopati odprti, spoštljivi in sprejemajoči. Starši in strokovnjaki se morajo med seboj pojmovati kot enakovredne partnerje in skupaj načrtovati in izvajati pomoč učencem (Magajna idr., 2008).

Starši v partnerskem modelu pridobijo več pravic, obenem pa postanejo tudi bolj odgovorni za otrokovo učenje doma in njihovo socializacijo (Kalin idr., 2009). Ažman (2012) trdi, da ni naloga učitelja, da rešuje probleme namesto staršev in učencev.

Pomembno je zavedanje, da je partnerski odnos tisti, v katerem učitelj starše informira in s skupnimi izkušnjami in odločitvami prepoznajo ustrezno rešitev za učence.

Za razvijanje partnerskega odnosa s starši Hornby (2000) dodaja dve pomembni naravnanosti:

1. Empatičnost, pristnost in spoštljiv odnos strokovnjaka. Pristen strokovnjak prizna svoje napake in spoštljivost pokaže z upoštevanjem mnenja staršev, ki dobro poznajo otroka. V največji meri pa k učinkovitemu modelu partnerskega sodelovanja pripomore strokovnjakova empatija, s katero ima uvid v otrokov in starševski položaj.

1. Realistično stališče strokovnjaka do uresničljivega napredka in napovedi učenčevih ciljev sta nujni pri obravnavi učenca. S starši se mora o njihovem otroku pogovarjati odprto in odkrito, pri tem pa ostati rahločuten in optimističen.

Partnerska oblika sodelovanja je odvisna od mnogih dejavnikov in sicer zavisi od pričakovanj šolske ustanove, strokovnih delavcev in staršev ter ciljev in orientacije šole. Vzpostavljanje partnerskega odnosa je včasih oteženo ali ga sploh ni možno razviti. Pogosto so vzrok neusklajena pričakovanja med šolo in starši ter zavračanje

9

tovrstnega sodelovanja s strani staršev. Ključno je, da prepoznamo in razberemo tiste starše, ki si takšnega sodelovanja ne želijo in tiste, ki ga težje navežejo (Kalin, 2003).

Za uspešno sodelovanje in vključevanje staršev v šolsko delo mora imeti učitelj razvite nekatere spretnosti (Hornby 2000, v Kalin idr., 2009):

- spretnost poslušanja in svetovanja staršem;

- spretnost umirjene, nesovražne, jasne in odločne komunikacije, ob tem pa sposobnost izražanja svojih potreb, čustev in zahtev;

- sposobnost vodenja skupinskih srečanj;

- spretnost vzdrževanja stikov s starši v obliki srečanj, telefonskih klicev, pisnih sporočil;

- spretnost vključevanja staršev v vzgojno-izobraževalne programe.

Sodelovanje med starši in šolo ni vedno partnersko (Kalin idr., 2009). Raziskava je pokazala, da so starši (41 %) in učitelji (14 %) mnenja, da je pri oblikovanju šolskega režima potrebno aktivno vključiti tudi starše, starši pa so izrazili željo po pogostejših pogovorih z učitelji in boljšem medsebojnem poznavanju.