Z vstopom otroka v šolo zanj niso več odgovorni le starši, temveč tudi vzgojno-izobraževalna institucija in vsi, ki so v stiku z njim. Šola je namreč prostor, v katerem učenci prav tako kot doma oblikujejo svojo osebnost, znanje, izkušnje, stališča, vrednote in vzorce vedenja. Izjemno pomembno je, da so starši z institucijo v sodelovalnih odnosih, da se med seboj obveščajo o posebnostih otroka, o njegovem napredku in skupaj iščejo rešitve v korist otroku. Dober sodelovalni odnos, ki se mora razvijati in vzpostaviti med šolo in domom, temelji na partnerstvu in obojestranski pripravljenosti za skupno delovanje v dobrobit otroku.
V odnosu med šolo in domom je medsebojno sodelovanje odločilnega pomena za napredek otroka s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Starši so za specialne pedagoge vir informacij, ki jih nujno potrebujejo, da dobro spoznajo otroka in mu nudijo učinkovito prilagojeno pomoč. Prav tako pa tudi specialni pedagogi lahko nudijo staršem specialna znanja, s katerimi si lahko doma pomagajo in ustrezno ter prilagojeno usmerjajo delo z otrokom. Učenci bodo hitreje in uspešnejše napredovali, če bo prisotna harmonija med šolo in domom (Unesco, 2002). V osnovnih šolah s prilagojenim programom, ki jih obiskujejo učenci s posebnimi potrebami in se šolajo v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom ali v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, je sodelovanje med specialnimi pedagogi in starši izjemnega pomena, lahko rečemo tudi, da je to temeljna naloga.
V empiričnem delu magistrskega dela smo prikazali rezultate raziskave, ki smo jo izvedli med 16 specialnimi pedagogi, ki poučujejo na OŠ Roje, in 20 starši, katerih otroci se tam šolajo. Izdelali smo dva anketna vprašalnika, enega za starše in drugega za specialne pedagoge. Oboji so vprašalnike reševali preko spletne aplikacije 1KA.
Rezultati so bili statistično obdelani v programu SPSS, podatke pa smo predstavili opisno, v tabelah in v grafikonih.
S pričujočo raziskavo smo ugotovili, da specialni pedagogi in starši na splošno dobro ocenjujejo medsebojno sodelovanje, prav tako pri obojih prevladuje mnenje, da je sodelovanje izredno pomembno. Do statistično pomembnih razlik je prišlo v ocenjevanju medsebojnega sodelovanja, in sicer pri kar petih od osmih vidikov medsebojnega sodelovanja. Starši se bolj kot SRP strinjajo s tem, da je sodelovanje med starši in SRP dobro, da si starši in SRP med seboj zaupajo, ker je delo usmerjeno v dobrobit otroka, da starši in SRP drug od drugega dobijo dovolj informacij o močnih področjih otroka, da starši in SRP drug od drugega dobijo dovolj informacij o težavah otroka, ki se pojavljajo, ter s tem, da si starši in SRP med seboj sporočajo koristne usmeritve, kako ravnati z otrokom. Zaključimo, da so starši višje ocenjevali postavke o medsebojnem sodelovanju, kar pomeni, da starši boljše kot SRP ocenjujejo kvaliteto medsebojnega sodelovanja.
52
V skupini med SRP nismo zaznali statistično pomembnih razlik v ocenjevanju medsebojnega sodelovanja glede na njihovo delovno dobo. Tako SRP s krajšo delovno dobo kot SRP z daljšo delovno dobo menijo, da je medsebojno sodelovanje enako pomembno.
V raziskavi smo ugotovili, da starši in SRP zelo visoko ocenjujejo pomembnost medsebojnega sodelovanja. Starši in SRP so izrazili visoko strinjanje s tem, da z uspešnim medsebojnim sodelovanjem vplivajo na otrokov napredek in učno-vzgojni uspeh, da sodelovanje vpliva na motivacijo in boljši uspeh v šoli, da pomembno vpliva na počutje in sprejemanje otroka v šoli ter da krepi odnose med učitelji, starši in učenci.
Razlik v oceni pomembnosti medsebojnega sodelovanja med starši in SRP nismo zaznali, kar pomeni, da tako starši kot SRP ocenjujejo medsebojno sodelovanje kot enako pomembno.
Rezultati kažejo, da SRP v primerjavi s starši pogosteje doživljajo določene ovire pri medsebojnem sodelovanju. Kljub temu pa je po stopnji pogostosti pojavljanja posamezne ovire dober podatek, da vsaj 80 % staršev, z izjemo trditve o preobremenjenosti staršev, naštetih ovir pri medsebojnem sodelovanju s SRP nikoli ne doživlja ali jih doživlja zelo redko. Več kot polovica SRP pa se je prav tako opredelila, z izjemo trditve o prenašanju odgovornosti za neuspeh otroka na specialne pedagoge, da naštetih ovir pri medsebojnem sodelovanju s starši ne doživlja ali jih doživlja zelo redko. Podatki raziskave so zelo dobri, saj nam sporočajo, da se težave in ovire pri starših sicer pojavljajo, vendar manj pogosto. Kot pogoste ovire pri sodelovanju so specialni pedagogi in starši skladno izpostavili pomanjkanje časa pri starših in nezanimive teme delavnic za starše, učitelji pa so visoko ocenjevali tudi prenašanje odgovornosti za neuspeh otroka na specialne pedagoge, preobremenjenost in pomanjkanje časa pri starših ter pretekle slabe izkušnje pri delu s starši.
Šola staršem ponuja različne oblike sodelovanja. V raziskavi smo razbrali, da se starši v večji meri najbolj poslužujejo formalnih oblik sodelovanja, kot so govorilne ure, roditeljski sestanek, telefonski pogovor in timski sestanki. Več kot 80 % staršev trdi, da se pogosto ali vedno udeleži roditeljskih sestankov in govorilnih ur ter poslužuje sodelovanja preko elektronske pošte. Hkrati pa je 80 % SRP najvišje ocenilo sodelovanje staršev pri timskih sestankih, šolskih prireditvah in preko telefonskih pogovorov. Do razlik pri ocenjevanju je lahko prišlo zaradi majhnega vzorca zajetih staršev, ki ne predstavljajo celotne populacije staršev. Več kot polovica staršev se pogosto ali vedno udeleži timskih sestankov, prireditev na šoli in predavanj za starše.
Razvidno je, da se starši v večji meri poslužujejo formalnih oblik sodelovanja, in sicer govorilnih ur, roditeljskih in timskih sestankov ter telefonskih pogovorov, pogosto pa se poslužujejo tudi neformalnih oblik sodelovanj, in sicer udeležbe na prireditvah šole.
Starši in SRP so podali raznolike predloge za izboljšanje medsebojnega sodelovanja.
Skoraj polovica staršev je kot predlog navedla več redne komunikacije, hkrati so tako
53
starši kot SRP v povezavi s tem predlagali več neformalnih srečanj, SRP pa so dodatno izpostavili, da si želijo več pobud za sestanke s strani staršev. Želja po bolj pogostih neformalnih oblikah sodelovanj je obojestranska, kar je lahko dobra informacija in vodilo za nadaljnjo organizacijo in pogostost sodelovanj. Specialni pedagogi so med predloge za izboljšavo medsebojnega sodelovanja s starši pogosto navedli tudi vnaprej jasno postavljena pravila pri oblikah in načinih sodelovanja, razbremenitev učiteljev in izboljšavo javnega pogleda na učitelje. Starši so predlagali več rednih obveščanj o težavah otrok in možnost izbire učitelja in skupine, v katero se otrok vključi.
Ugotovljeno je bilo, da vsi anketirani SRP dokaj dobro ocenjujejo svojo usposobljenost za delo s starši, saj je le slaba petina vprašanih ocenila svojo usposobljenost kot slabo.
Kar 75 % SRP je svojo usposobljenost ocenilo kot dokaj dobro, nihče pa ni lastne usposobljenosti ocenil kot odlične ali zelo slabe. Pokazali smo, da je ocena lastne usposobljenosti tistih SRP z daljšo delovno dobo boljša kot ocena lastne usposobljenosti tistih SRP s krajšo delovno dobo.
Ne glede na naše pridobljene rezultate ugotavljamo, da ima šola vzpostavljeno in utečeno dobro osnovo, na kateri lahko v prihodnje le še nadgrajuje uspešno sodelovanje. Na področju sodelovanja je vedno prostor za izboljšavo, ves čas je potrebno ustvarjati okolje dialoga, reševanja problemskih situacij s spoštovanjem in zaupanjem drug do drugega, potrebno je reflektirati trenutno stanje in na podlagi ocen razvijati in organizirati drugačne, bolj kakovostne in učinkovite oblike sodelovanja med šolo in domom. Pomembno je zavedanje, da smo pri medsebojnem sodelovanju med seboj soodvisni in vsi stremimo k enakemu cilju, ki je pomagati in ves čas razvijati strategije, ki bodo učencem omogočile, da dosežejo svoj potencial.
4.1 Omejitve raziskave
Izvedena raziskava ima tudi nekatere omejitve. Anketni vprašalnik za starše in specialne pedagoge je bil na voljo le v spletni različici, na spletni strani 1KA. Za izpolnjevanje vprašalnika so morali imeti sodelujoči ustrezno napravo, ki je bila povezana z internetom. Bolj ustrezno bi bilo anketne vprašalnike posredovati v fizični obliki, saj je to nekaterim lažja in edina možna oblika za izpolnjevanje. Druga ovira, ki jo ima izvedena raziskava, je majhen vzorec, ki smo ga zajeli med starši in specialnimi pedagogi. Anketiranci so bili zajeti iz ene šole in iz ene regije, zato rezultatov raziskave ne moremo posploševati na celotno populacijo staršev in specialnih pedagogov. Prav tako je bilo razmerje zajetih anketiranih staršev glede na vse starše, katerih otroci se šolajo na izbrani šoli, precej manjše. Tak vzorec smo izbrali zaradi lažje primerjave rezultatov s specialnimi pedagogi, ki jih je na šoli številčno manj kot staršev.
54
4.2 Smernice za nadaljnje raziskovanje
Pri nadaljnjem raziskovanju bi se bilo, na podlagi naših ugotovitev, smiselno usmeriti v raziskovanje zadovoljstva staršev s posameznimi oblikami formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Smiselno bi bilo podrobneje raziskati, kaj pričakujejo starši od specialnih pedagogov in obratno. Z nadaljnjim raziskovanjem bi se lahko osredotočili tudi na širši vzorec zajetih staršev in specialnih pedagogov iz različnih šol in regij.
55